Pritožba, ki jo je Orange, prej France Télécom, vložila 8. maja 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 26. februarja 2015 v zadevi T-385/12, Orange/Komisija

(Zadeva C-211/15 P)

(2015/C 245/09)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Orange, prej France Télécom (zastopnika: S. Hautbourg in S. Cochard-Quesson, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica v podporo pritožbi navaja več pritožbenih razlogov.

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Splošno sodišče je na eni strani napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da ima družba Orange prednost, čeprav je bil namen ukrepa odpraviti strukturno oslabitev, ki je bila posledica ohranitve določbe iz zakona iz leta 1990, in omogočiti vzpostavitev polne in celotne konkurence v okoliščinah popolne liberalizacije trga telekomunikacij. Tožeča stranka na drugi strani Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da v obravnavanem primeru za potrditev selektivnosti spornega ukrepa ni treba preveriti, ali bi se z njim vzpostavilo razlikovanje med operaterji, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju, čeprav v okoliščinah obravnavanega primera v referenčni okviru Komisije ni bilo mogoče vključiti nobenega drugega podjetja. Nazadnje, Splošno sodišče je kršilo obveznost obrazložitve in napačno uporabilo pravo, ker ni opravilo nikakršne analize argumentov, s katerimi tožeča stranka trdi, da ukrep ni izkrivljal ali mogel izkrivljati konkurence v smislu člena 107(1) PDEU.

Na drugem mestu, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je analizo Komisije, ki se nanaša na presojo združljivosti zadevnega ukrepa, sprejelo za svojo. Splošno sodišče je na eni strani kršilo obveznost obrazložitve in izkrivilo dejstva s tem, da je ugotovilo, da člen 30 zakona iz leta 1996, kakor je bil spremenjen, ne določa ničesar glede namena izrednega pavšalnega prispevka, in torej ni v nasprotju z ugotovitvijo Komisije, da izredni pavšalni prispevek ne pomeni socialnega bremena za podjetje. Splošno sodišče je na drugi strani kršilo obveznost obrazložitve s tem, da je presojo Komisije sprejelo za svojo in preprosto ugotovilo, da precedensa „La Poste“ ni mogoče prenesti na primer France Télécom (Orange).

Nazadnje, tožeča stranka meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji obdobja, v katerem je bila pomoč, opredeljena v sklepu, nevtralizirana z izrednim pavšalnim prispevkom. Natančneje, Splošno sodišče naj bi izkrivilo dokaze in svojo obrazložitev nadomestilo z obrazložitvijo iz izpodbijanega sklepa s tem, da je potrdilo, da je odprava stroškov nadomestila in prekomernega nadomestila pomoč, opredeljena v členu 1 izpodbijanega sklepa.