Pritožba, ki jo je Sodišče Evropske unije vložilo 19. februarja 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 9. januarja 2015 v zadevi T-409/14, Marcuccio/Evropska unija in Sodišče Evropske unije

(Zadeva C-77/15 P)

(2015/C 138/55)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnik: Sodišče Evropske unije (zastopnik: A.V. Placco, agent)

Druga stranka v postopku: Luigi Marcuccio

Predlogi

Sodišče EU Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Sodišče EU v okviru prvega pritožbenega razloga v zvezi s kršitvijo pravil o zastopanju Unije pred njenimi sodišči navaja, da ker ni nobene izrecne določbe o zastopanju Unije pred njenimi sodišči v postopkih s tožbami, vloženimi v skladu s členom 268 PDEU za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije, morajo pravila o takem zastopanju izhajati iz splošnih načel, ki veljajo za opravljanje sodne funkcije, zlasti načela pravilnega delovanja pravosodja ter načel neodvisnosti in nepristranskosti sodišča.

Sodišče EU je ta prvi pritožbeni razlog razdelilo na dva dela, ki se nanašata prav na nespoštovanje načela pravilnega delovanja pravosodja ter načel neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. S prvim pritožbenim razlogom Sodišče EU poudarja, da ugotovitev Splošnega sodišča, da mora Sodišče EU zastopati Unijo v postopku z zgoraj navedeno odškodninsko tožbo, odkrito temelji na sodni praksi, ki se je začela s sodbo Werhahn Hansamühle in drugi/Svet in Komisija (od 63/72 do 69/72, EU:C:1973:121, v nadaljevanju: sodba Werhahn in drugi). V skladu z rešitvijo, ki je bila sprejeta v navedeni sodni praksi, velja, da kadar je Skupnost, zdaj Unija, pozvana, naj odgovarja za dejanja ene od njenih institucij, jo pri sodišču Unije zastopa institucija (ali institucije), ki jim je pripisana odgovornost za povzročitev škode. Sodišče EU pa trdi, da se ta rešitev v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti, kajti ob upoštevanju različnih dejavnikov naj bi bil izid tega v resnici v nasprotju z interesi pravilnega delovanja pravosodja, ki je, kot je izrecno razvidno iz sodbe Werhahn in drugi, bistvo te rešitve. V teh okoliščinah se Sodišče EU mimogrede sklicuje na neupoštevanje področja uporabe člena 317, prvi odstavek, PDEU in člena 53(1) Uredbe št. 966/2012 (1), v skladu s katerimi bi moralo Splošno sodišče upoštevati načelo dodelitve odškodnine, kakršna je ta, ki se zahteva v obravnavani zadevi, iz dela proračuna Unije, ki zadeva Komisijo.

Sodišče EU v okviru drugega pritožbenega razloga sklicujoč se na sodbo ESČP z dne 10. julija 2008 v zadevi Mihalkov proti Bolgariji (zadeva št. 67719/01) zatrjuje, da je Splošno sodišče s tem, ko je štelo, da bi moralo Sodišče EU zastopati Unijo v postopku z odškodninsko tožbo L. Marcuccia, ravnalo v nasprotju z zahtevami objektivne neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Ker je namreč po eni strani do podlage za domnevno odgovornost prišlo pri opravljanju sodne funkcije senata in ker po drugi strani senat, ki odloča o zadevi i) pripada istemu sodišču (Splošnemu sodišču), ki mu pripada senat, kateremu je pripisana odgovornost in ii) je del tožene stranke v isti zadevi (Sodišča EU), ki zaposluje člane senata, naj bi bile zgoraj navedene zahteve kršene, še toliko bolj v primeru, v katerem se, kot je odločilo Splošno sodišče, odškodnina, kakršna je ta, ki se zahteva v obravnavani zadevi, mora izplačati iz proračuna, ki zadeva Sodišče EU.

Sodišče EU v okviru drugega pritožbenega razloga še zatrjuje, da je bila v izpodbijanem sklepu kršena obveznost obrazložitve, ker ta ni vseboval podrobnega izpodbijanja utemeljitve, ki jo je Sodišče EU podalo pred Splošnim sodiščem in ki je temeljila na več sodbah Sodišča – med katerimi so sodbe v zadevah Gascogne/Komisija (C-58/12 P, EU:C:2013:770), Gascogne Sack/Komisija (C-40/12 P, EU:C:2013:768) in Kendrion/Komisija (C-50/12 P, EU:C:2013:771).

(1)  Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, str. 1).