Zadeva C‑661/15

X BV

proti

Staatssecretaris van Financiën

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

„Predhodno odločanje – Carinska unija – Carinski zakonik Skupnosti – Člen 29 – Uvoz vozil – Določitev carinske vrednosti – Člen 78 – Ponovni pregled deklaracije – Člen 236(2) – Povračilo uvoznih dajatev – Triletni rok – Uredba (EGS) št. 2454/93 – Člen 145(2) in (3) – Nevarnost za pomanjkljivost – Dvanajstmesečni rok – Veljavnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 12. oktobra 2017

  1. Carinska unija–Skupna carinska tarifa–Carinska vrednost–Vrednost transakcije–Določitev–Blago z napako, ki se pokaže po sprostitvi tega blaga v prosti promet–Upoštevanje poznejših povračil, ki jih je prodajalec izplačal na podlagi pogodbene garancijske obveznosti–Pojem blaga z napako–Razlaga–Upoštevanje konteksta in običajnega pomena izrazov

    (Uredba Sveta št. 2913/92, člen 29(1) in (3); Uredba Komisije št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št 444/2002, člen 145(2))

  2. Carinska unija–Skupna carinska tarifa–Carinska vrednost–Vrednost transakcije–Določitev–Blago z napako, ki se pokaže po sprostitvi tega blaga v prosti promet–Upoštevanje poznejših povračil, ki jih je prodajalec izplačal na podlagi pogodbene garancijske obveznosti–Pojem blaga z napako–Blago, pri katerem obstaja nevarnost za okvaro, povezana s proizvodnjo–Vključitev

    (Uredba Sveta št. 2913/92, člen 29(1) in (3); Uredba Komisije št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št 444/2002, člen 145(2))

  3. Carinska unija–Skupna carinska tarifa–Carinska vrednost–Vrednost transakcije–Določitev–Blago z napako, ki se pokaže po sprostitvi tega blaga v prosti promet–Upoštevanje sprememb cene blaga–Zahteva–Popravek, ki je bil narejen v obdobju 12 mesecev po datumu sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet–Nezdružljivost s carinskim zakonikom skupnosti–Neveljavnost člena 145(3) Uredbe št. 2454/93

    (Uredba Sveta št. 2913/92, členi 29, 78 in 236; Uredba Komisije št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št 444/2002, člen 145(3))

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 25 do 27.)

  2.  Člen 145(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 444/2002 z dne 11. marca 2002, v povezavi s členom 29(1) in (3) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti je treba razlagati tako, da velja za primer, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je ugotovljeno, da na dan sprejema deklaracije za dajanje blaga v promet obstaja nevarnost, povezana s proizvodnjo, da to blago z uporabo postane pomanjkljivo, in prodajalec, da izključi to nevarnost, z izpolnitvijo pogodbene garancijske obveznosti kupcu zagotovi znižanje cene v obliki povračila stroškov, nastalih za popravilo blaga.

    (Glej točko 40 in točko 1 izreka.)

  3.  Člen 145(3) Uredbe št. 2454/93, kakor je bil spremenjena z Uredbo št. 444/2002, v delu, v katerem določa dvanajstmesečni rok po datumu sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet, v katerem mora biti dejansko plačana ali plačljiva cena popravljena, ni veljaven.

    Spomniti je namreč treba, da, kot izhaja iz točk 34 in 35 te sodbe, člen 29 carinskega zakonika določa splošno pravilo, da mora carinska vrednost uvoženega blaga ustrezati njegovi transakcijski vrednosti, torej ceni, ki je bila dejansko plačana oziroma bi morala biti plačana za blago, in da je bilo to splošno pravilo predmet pojasnila v členu 145(2) izvedbene uredbe.

    Iz sodbe z dne 19. marca 2009, Mitsui & Co. Deutschland (C‑256/07, EU:C:2009:167, točka 36) izhaja, da se člen 145(2) in (3) izvedbene uredbe, kakor je bil uveden z Uredbo št. 444/2002, ne uporablja za položaje, ki so nastali pred začetkom veljavnosti te uredbe, ker naj bi ta določba ogrozila legitimna pričakovanja zadevnih gospodarskih subjektov. Sodišče je ugotovilo, da je tako, če pristojni carinski organi uporabijo splošni triletni rok, ki je določen v členu 236(2) carinskega zakonika v primeru popravka – po uvozu – transakcijske vrednosti blaga zaradi njegove pomanjkljivosti, da se določi njegova carinska vrednost.

    Člen 145(3) izvedbene uredbe pa določa, da se popravek cene v skladu z odstavkom 2 tega člena lahko upošteva za določitev carinske vrednosti le, če do tega pride v dvanajstmesečnem roku od dneva sprejema deklaracije o dajanju v promet. Zato če do tega popravka cene pride po dvanajstmesečnem roku, ki je določen v tem členu 145(3), carinska vrednost uvoženega blaga ne bo ustrezala transakcijski vrednosti tega blaga v smislu člena 29 carinskega zakonika in je ne bo več mogoče uskladiti.

    Spomniti je tudi treba, da člen 78 carinskega zakonika carinskim organom omogoča, da na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracijo ponovno pregledajo in, če je to potrebno, povrnejo preveč plačani znesek, če uvozne dajatve, ki jih je plačal deklarant, presegajo to, kar je bilo zakonsko dolgovano v času njihovega plačila. To povračilo se lahko izvede na podlagi člena 236 carinskega zakonika, če so upoštevani pogoji, ki jih določa ta določba, in sicer med drugim spoštovanje roka, ki je načeloma tri leta in ki je določen za vložitev zahtevka za povračilo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2005, Overland Footwear, C‑468/03, EU:C:2005:624, točki 53 in 54).

    Sodišče je v zvezi s tem odločilo, da se člen 78 carinskega zakonika uporablja za popravke podatkov, ki se jih upošteva za določitev carinske vrednosti in zato za uvozne dajatve. Zato je popravek carinske vrednosti, ki izhaja iz „pomanjkljive“ narave uvoženega blaga v smislu člena 145(2) izvedbene uredbe, mogoče opraviti s ponovnim pregledom carinske deklaracije na podlagi člena 78 carinskega zakonika.

    Iz tega izhaja, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 62 sklepnih predlogov, da bi na podlagi člena 29 carinskega zakonika v povezavi s členom 78 in členom 236(2) tega zakonika dolžnik lahko dobil povračilo uvoznih dajatev, sorazmerno znižanju carinske vrednosti, ki izhaja iz člena 145(2) izvedbene uredbe, do izteka triletnega roka od posredovanja sporočila dolžniku o teh dajatvah.

    Člen 145(3) te uredbe pa to možnost znižuje na dvanajstmesečni rok, ker se popravek carinske vrednosti, ki izhaja iz uporabe člena 145(2) navedene uredbe, upošteva le, če do popravka cene pride v tem dvanajstmesečnem roku.

    Zato iz tega izhaja, da je člen 145(3) izvedbene uredbe v nasprotju s členom 29 carinskega zakonika v povezavi s členom 78 in členom 236(2) tega zakonika.

    (Glej točke od 57 do 59 in od 61 do 66 ter točko 2 izreka.)