Zadeva C‑580/15

Maria Eugenia Van der Weegen in drugi

proti

Belgische Staat

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo rechtbank van eerste aanleg West-Vlaanderen, afdeling Brugge)

„Predhodno odločanje – Člen 56 PDEU – Člen 36 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov – Davčna oprostitev, ki se uporablja samo za obresti, ki jih plačajo banke, ki izpolnjujejo nekatere zakonske pogoje – Posredna diskriminacija – Banke s sedežem v Belgiji in banke s sedežem v drugi državi članici“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 8. junija 2017

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Ukrep, ki brez razlikovanja velja za vse storitve – Nacionalna zakonodaja, ki davčno oprostitev, ki se uporablja, pridrži za dohodke iz hranilnih vlog pri ponudnikih bančnih storitev, ki izpolnjujejo pogoje, specifične le za nacionalni trg – Nedopustnost

(Člen 56 PDEU; Sporazum EGP, člen 36)

Člen 56 PDEU in člen 36 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki vzpostavlja nacionalno ureditev davčne oprostitve, v delu, v katerem zadnja – čeprav se brez razlikovanja uporablja za dohodke iz hranilnih vlog pri ponudnikih bančnih storitev s sedežem v Belgiji ali v drugi državi članici Evropskega gospodarskega prostora – pogojuje dostop do belgijskega bančnega trga ponudnikom storitev s sedežem v drugih državah članicah, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

V tem primeru je bila z zakonodajo iz postopka v glavni stvari vzpostavljena davčna ureditev, ki se brez razlikovanja uporablja za dohodke iz hranilne vloge, ki jih izplačajo banke s sedežem v Belgiji, in za dohodke, ki jih izplačajo banke s sedežem v drugi državi članici.

Vendar tudi nacionalna zakonodaja, ki brez razlikovanja velja za vse storitve, ne glede na kraj sedeža ponudnika, lahko omejuje svobodo opravljanja storitev, če ugodnost pridrži samo za uporabnike storitev, ki izpolnjujejo določene pogoje, ki so de facto specifični za nacionalni trg, in tako prikrajša za to ugodnost uporabnike drugih, v bistvu podobnih storitev, ki pa ne izpolnjujejo posebnih pogojev iz te zakonodaje. Takšna zakonodaja vpliva na sam položaj uporabnikov storitev in jih torej odvrača od nekaterih ponudnikov, ker storitve, ki jih zadnji ponujajo, ne izpolnjujejo pogojev, predpisanih s to zakonodajo, ter tako pogojuje dostop do trga (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 1995, Alpine Investments, C‑384/93, EU:C:1995:126, točke od 26 do 28 in od 35 do 38, in sodbo z dne 10. novembra 2011, Komisija/Portugalska, C‑212/09, EU:C:2011:717, točka 65 in navedena sodna praksa).

(Glej točke 28, 29, 45 in izrek.)