Zadeva C‑489/15

CTL Logistics GmbH

proti

DB Netz AG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Berlin)

„Predhodno odločanje – Železniški promet – Direktiva 2001/14/ES – Uporabnina za infrastrukturo – Naložitev uporabnin – Nacionalni regulatorni organ, ki nadzoruje, da so uporabnine za infrastrukturo združljive s to direktivo – Pogodba za uporabo infrastrukture, ki je bila sklenjena med upravljavcem železniške infrastrukture in prevoznikom v železniškem prometu – Načelo prepovedi diskriminacije – Vračilo uporabnin brez intervencije tega organa in zunaj tožbenih postopkov, v katere je ta vključen – Nacionalna ureditev, na podlagi katere civilno sodišče lahko določi pravičen znesek, če uporabnine niso pravične“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 9. novembra 2017

  1. Promet–Železniški promet–Direktiva 2001/14–Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin–Naložitev uporabnin za uporabo infrastrukture–Obveznosti držav članic–Spoštovanje neodvisnosti upravljavca infrastrukture–Obseg

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49, uvodne izjave 12, 20 in 34)

  2. Promet–Železniški promet–Direktiva 2001/14–Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin–Naložitev uporabnin za uporabo infrastrukture–Obveznosti držav članic–Obseg–Določitev uporabnine za uporabo železniške infrastrukture–Izključitev–Pristojnost upravljavca infrastrukture

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49, člen 4(1))

  3. Promet–Železniški promet–Direktiva 2001/14–Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitev uporabnin–Naložitev uporabnin za uporabo infrastrukture–Obveznosti držav članic–Spoštovanje neodvisnosti upravljavca infrastrukture–Obseg–Nacionalna ureditev, s katero je civilnemu sodišču dovoljeno, da pravično določi uporabnino, ki se uporabi–Nedopustnost

    (Direktiva 2001/14 Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49, člena 4(5) ter 30(1), (3), (5) in (6))

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 38 do 41.)

  2.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 77 do 79.)

  3.  Določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14/ES z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004, zlasti člene 4(5) in 30(1), (3), (5) in (6) te direktive, je treba razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa pravičen sodni nadzor, ki ga opravijo redna sodišča glede uporabnin za uporabo železniške infrastrukture za vsak primer posebej, in možnost, da se, če je to potrebno, spremeni višina teh uporabnin neodvisno od nadzora, ki ga opravi regulatorni organ v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, kakor je bila spremenjena z direktivo 2004/49.

    Tako iz uvodne izjave 12 Direktive 2001/14 izhaja, da mora ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti v takšnem okviru, kakor ga določijo države članice, spodbujati upravljavce železniške infrastrukture, da optimalno izkoristijo infrastrukturo (sodba z dne 28. februarja 2013, Komisija/Španija,C‑483/10, EU:C:2013:114, točka 44). Čeprav ti upravljavci lahko načeloma izračunajo znesek uporabnine na podlagi ureditve zaračunavanja uporabnin, ki se uporablja za vse prevoznike v železniškem prometu, ne morejo optimizirati te ureditve, če v vsakem trenutku obstaja tveganje, da civilno sodišče na podlagi člena 315 BGB pravično določi uporabnino, ki se uporabi le za prevoznika v železniškem prometu, ki je stranka v postopku, saj določitev te uporabnine s strani tega sodišča s tem omejuje stopnjo prilagodljivosti upravljavca infrastrukture do mere, ki ni v skladu s cilji Direktive 2001/14 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Komisija/Italija,C‑369/11, EU:C:2013:636, točka 43).

    (Glej točke 80, 81 in 103 ter izrek.)