1

Družba Westermann Lernspielverlage GmbH, nekdanja Westermann Lernspielverlag GmbH (v nadaljevanju: Westermann), s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. julija 2015, Westermann Lernspielverlag/UUNT – Diset (bambinoLÜK) (T‑333/13, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:490), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 3. aprila 2013 (zadeva R 1323/2012-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Diset SA in Westermann (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1) v različici, ki se uporabi v obravnavani zadevi, v členu 8(1)(b) določa:

„Ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

[…]

3

Člen 65 te uredbe, naslovljen „Tožbe pri Sodišču“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pri Sodišču.

2.   Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali kateregakoli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.

3.   Sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe.“

4

V skladu s členom 69(c) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča se postopek, ki poteka, lahko prekine:

„[…]

5

Člen 77 Poslovnika Splošnega sodišča, naslovljen „Podatki za vročanje“, določa:

„1.   Za namene postopka se v tožbi navede, ali je način vročanja, s katerim zastopnik tožeče stranke soglaša, način iz člena 57(4) ali po telefaksu.

2.   Če tožba ni v skladu z zahtevami iz odstavka 1, se do odprave pomanjkljivosti vse vročitve za namene postopka zadevni stranki opravijo s priporočeno pošiljko, naslovljeno na zastopnika te stranke. Šteje se, da je vročitev opravljena z oddajo priporočene pošiljke na poštnem uradu v kraju sedeža Splošnega sodišča.“

6

Družba Westermann je 5. maja 2010 pri EUIPO na podlagi Uredbe št. 207/2009 vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.

7

Znamka, katere registracija se je zahtevala, je ta figurativni znak:

8

Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 9, 16 in 28 v okviru Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen (v nadaljevanju: Nicejski aranžma), in za vsakega od teh razredov ustrezajo naslednjemu opisu:

9

Zahteva za registracijo znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu o blagovnih znamkah Evropske unije št. 2010/122 z dne 6. julija 2010.

10

Družba Diset je 14. septembra 2010 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo zadevne znamke za proizvode, naštete v točki 8 te sodbe.

11

Ugovor je temeljil zlasti na prejšnji figurativni znamki Evropske unije, ki je bila registrirana 6. julija 2004 pod številko 3915121 za proizvode in storitve iz razredov 16, 28 in 41 v smislu Nicejskega aranžmaja in je ponazorjena spodaj:

12

Proizvodi in storitve, ki jih zajema prejšnja znamka, so spadali v razrede 16, 28 in 41 v smislu Nicejskega aranžmaja in so po teh posameznih razredih ustrezali temu opisu:

13

Razlog, naveden v podporo ugovora, je bil tisti iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

14

Oddelek za ugovore pri EUIPO je 25. maja 2012 ugovoru delno ugodil. Menil je, da obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 glede nasprotujočih si znakov, razen glede proizvodov iz razreda 16 v smislu Nicejskega aranžmaja, na katere se nanaša zahteva za registracijo znamke Evropske unije in ki ustrezajo temu opisu: „Pisalne potrebščine in naprave, zlasti držala za nalivna peresa, kemični svinčniki, barvice in svinčniki; pisarniški pripomočki (razen pohištva), zlasti štampiljke, črnilne blazinice, črnilo za štampiljke, noži za odpiranje pisem, stroji za rezanje papirja, odlagalne košarice za pisma, redniki, pisalni bloki, luknjalniki, spenjalniki, pisarniške in spenjalne sponke; prelepnice, odtisi, narejeni z otiranjem, papirnate nalepke in plastične nalepke“.

15

Družba Westermann je 18. julija 2012 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore pri tem uradu.

16

Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je s sporno odločbo delno ugodil pritožbi in dovolil registracijo zadevne znamke za „programsko opremo, zlasti za namene poučevanja in učenja (vsi izdelki, ki niso v zvezi z motornimi vozili ali deli motornih vozil vseh vrst)“, ter „naprave za obdelavo podatkov, računalnike in drugo računalniško strojno opremo ter njihove dele in opremo (ki je vključena v razred 9), vse izdelke, ki niso v zvezi z motornimi vozili ali deli motornih vozil vseh vrst“, ki vsi spadajo v razred 9 v smislu Nicejskega aranžmaja, pritožbo pa je zavrnil za ostale proizvode iz razredov 9, 16 in 28 v smislu tega aranžmaja.

17

Družba Westermann je v utemeljitev tožbe na prvi stopnji navedla en sam tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

18

Splošno sodišče je ta razlog zavrnilo kot neutemeljen in zato zavrnilo tožbo, ki jo je vložila družba Westermann.

19

Družba Westermann Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in EUIPO naloži plačilo stroškov.

20

EUIPO Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi Westermann naloži plačilo stroškov.

21

Družba Westermann v utemeljitev pritožbe navaja dva razloga, ki se nanašata na kršitev pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja ter kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

22

Družba Westermann z drugim pritožbenim razlogom, ki ga je treba obravnavati najprej, navaja, da je Splošno sodišče s tem, da je pri preučitvi utemeljenosti presoje verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znamk, ki jo je opravil drugi odbor za pritožbe pri EUIPO v sporni odločbi, upoštevalo prejšnjo znamko, na kateri temelji ugovor zoper registracijo znamke, ki jo je prijavila družba Westermann, čeprav je bila ta znamka razveljavljena in torej v času vložitve njene tožbe na prvi stopnji ni imela več učinkov, napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva.

23

Iz sodne prakse Sodišča in natančneje iz sodbe z dne 11. novembra 1997, SABEL (C‑251/95, EU:C:1997:528, točka 22), naj bi bilo namreč razvidno, da je treba verjetnost zmede glede nasprotujočih si znamk presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi in predvsem celotnega vtisa, ki ga ustvarjata navedeni znamki.

24

Družba Westermann zato meni, da bi moralo Splošno sodišče zadevo vrniti drugemu odboru za pritožbe pri EUIPO, da bi se ugovor presojal na podlagi znamk družbe Diset, ki niso navedena prejšnja znamka.

25

Poleg tega družba Westermann meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, prvič, da je element „bambino“ prevladujoč v nasprotujočih si znamkah, element „lük“ pa zanemarljiv zaradi njegovega drugotnega položaja v sestavljeni znamki, in drugič, da je figurativni element stiliziranega otroka manj razlikovalen od besede „bambino“ in je torej v sestavljeni znamki zanemarljiv, pa tudi, ker je sklenilo, da je lahko slabo razlikovalen element v sestavljeni znamki prevladujoč element, da lahko povzroči zanemarjenje drugih elementov znamke in da lahko privede do podobnosti znakov ter s tem povzroči verjetnost zmede.

26

EUIPO meni, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

27

Najprej je treba spomniti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Splošno sodišče na podlagi člena 65(2) Uredbe št. 207/2009 razveljavi ali spremeni odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO le „zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil“. Iz tega sledi, da lahko Splošno sodišče razveljavi ali spremeni odločbo, ki je predmet tožbe, le, če je ob njenem sprejetju obstajal eden ali več razlogov za njeno razveljavitev ali spremembo. Splošno sodišče, nasprotno, ne more razveljaviti ali spremeniti navedene odločbe iz razlogov, ki se pojavijo po njenem sprejetju (glej sodbi z dne 11. maja 2006, Sunrider/UUNT, C‑416/04 P, EU:C:2006:310, točki 54 in 55, in z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točki 52 in 53, ter sklep z dne 30. junija 2010, Royal Appliance International/UUNT, C‑448/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:384, točki 43 in 44).

28

Sodišče je prav tako presodilo, da Splošno sodišče pri nadzoru zakonitosti odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO ne more upoštevati odločbe nacionalnega sodišča glede razveljavitve prejšnje znamke, na kateri temelji ugovor (glej v tem smislu sodbi z dne 11. maja 2006, Sunrider/UUNT, C‑416/04 P, EU:C:2006:310, točka 55, in z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 53, ter sklep z dne 30. junija 2010, Royal Appliance International/UUNT, C‑448/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:384, točka 45).

29

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da zaradi poteka prejšnje znamke, do katere pride po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču, odločba odbora za pritožbe pri EUIPO ne postane brezpredmetna ne brez učinka. Presoja, vsebovana v tej odločbi, da obstaja verjetnost zmede glede nasprotujočih si znamk, torej še naprej učinkuje v trenutku, ko Splošno sodišče razglasi svojo sodbo (sklep z dne 8. maja 2013, Cadila Healthcare/UUNT, C‑268/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:296, točke od 31 do 34).

30

Ob upoštevanju teh ugotovitev in glede na to, da je v obravnavanem primeru dejanski datum razveljavitve prejšnje znamke, na kateri temelji ugovor zoper registracijo znamke, ki jo je prijavila družba Westermann, in sicer 13. junij 2013, poznejši od sporne odločbe, ki nosi datum 3. april 2013, je treba ugotoviti, da Splošno sodišče pri nadzoru zakonitosti sporne odločbe ni bilo dolžno upoštevati odločbe EUIPO, s katero je bila ta razveljavitev razglašena.

31

Dodati je treba, da se v skladu s členom 55(1) Uredbe št. 207/2009 v primeru razveljavitve šteje, da znamka Evropske unije od dne vložitve zahteve za razveljavitev ni imela učinkov, določenih s to uredbo.

32

Vendar če bi bilo treba šteti, da je Splošno sodišče dolžno upoštevati odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO, s katero je razglašena razveljavitev prejšnje znamke, na kateri temelji ugovor, tudi če je do te razveljavitve prišlo pozneje od dne, ko je odbor za pritožbe pri EUIPO sprejel odločbo, da je ugovor utemeljen, bi bilo to v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 27 te sodbe, v skladu s katero Splošno sodišče ne more razveljaviti ali spremeniti take odločbe iz razlogov, ki se pojavijo po njeni razglasitvi.

33

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Splošno sodišče pri preučitvi utemeljenosti presoje verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znamk, ki jo je drugi odbor za pritožbe pri EUIPO opravil v sporni odločbi, ni napačno uporabilo prava, saj je imela prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor zoper registracijo znamke, ki jo je prijavila družba Westermann, na datum, ko je bila ta odločba sprejeta, učinke, določene z Uredbo št. 207/2009.

34

Zato je treba trditev družbe Westermann v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljeno.

35

Glede ostalega je treba spomniti, da je v skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Le Splošno sodišče je pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter presojo dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako v okviru pritožbe predmet nadzora Sodišča (glej sodbo z dne 11. maja 2006, Sunrider/UUNT, C‑416/04 P, EU:C:2006:310, točka 49 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 4. junija 2015, Junited Autoglas Deutschland/UUNT, C‑579/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:374, točka 25 in navedena sodna praksa).

36

Poleg tega mora tako izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno ugotavljati dejansko stanje in presojati dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2010, Calvin Klein Trademark Trust/UUNT, C‑254/09 P, EU:C:2010:488, točka 50 in navedena sodna praksa).

37

V teh okoliščinah je treba poudariti, da so trditve družbe Westermann glede presoje podobnosti med nasprotujočima si znakoma in zlasti med elementoma „bambino“ in „lük“ ter figurativnim elementom stiliziranega otroka, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nedopustne, saj se želi z njimi pod pretvezo domnevne napačne uporabe prava dejansko izpodbijati presoja teh dejanskih elementov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi se pri tem navajalo kakršno koli izkrivljenje, kar pa ne spada pod nadzor Sodišča v okviru pritožbe.

38

Zato je treba drugi pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

39

Družba Westermann v okviru prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da v spis obravnavane zadeve ni želelo vložiti dopisa z dne 12. junija 2015, s katerim ga je obvestila o obstoju odločbe drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 22. maja 2015 (zadeva R 2209/2014-2), v kateri je bila z retroaktivnim učinkom od 13. junija 2013 razglašena razveljavitev prejšnje znamke, na kateri je temeljil ugovor, in sicer iz razloga, da Poslovnik Splošnega sodišča tega dokumenta ne določa.

40

Po mnenju družbe Westermann ji je Splošno sodišče s tem, da ni želelo upoštevati tega dopisa in v izpodbijani sodbi navesti, da prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor, ob izdaji navedene sodbe več ne obstaja, preprečilo predložitev upoštevnih dokazov ter s tem kršilo njeno pravico do izjave in pravico do poštenega sojenja.

41

Družba Westermann v repliki dodaja, da je bila s sporno odločbo in izpodbijano sodbo kršena njena temeljna pravica do zasebne lastnine, ker je bila z njima zavrnjena njena zahteva za registracijo znamke Evropske unije.

42

Poleg tega družba Westermann navaja, da je Splošno sodišče, ker brez obrazložitve ni ugodilo predlogom za prekinitev postopka, ki jih je vložila na prvi stopnji, kršilo njeno pravico do poštenega sojenja ter člen 69(c) in (d) in člen 77 Poslovnika Splošnega sodišča.

43

Po mnenju družbe Westermann bi moralo Splošno sodišče tem predlogom glede na to, da so bili ustrezno obrazloženi in potrebni za učinkovito izvajanje sodne oblasti ter da EUIPO temu ni nasprotoval, ugoditi.

44

EUIPO meni, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

45

Na začetku je treba spomniti, da je iz točk 30 in 33 te sodbe razvidno, prvič, da Splošno sodišče pri nadzoru zakonitosti sporne odločbe ni bilo dolžno upoštevati odločbe EUIPO, s katero je bila razglašena razveljavitev prejšnje znamke, na kateri temelji ugovor zoper registracijo znamke, ki jo je prijavila družba Westermann, in drugič, da je navedena prejšnja znamka na datum sprejetja sporne odločbe imela učinke, določene z Uredbo št. 207/2009.

46

V teh okoliščinah je treba tako trditev, da je Splošno sodišče s tem, da je brez obrazložitve zavrnilo vložitev dopisa z dne 12. junija 2015, s katerim ga je družba Westermann obvestila o obstoju odločbe EUIPO, s katero je bila razglašena razveljavitev prejšnje znamke, v spis obravnavane zadeve, in s tem, da tega podatka ni navedlo v izpodbijani sodbi, kršilo pravico družbe Westermann do izjave in do poštenega sojenja, kot tudi trditev, da je Splošno sodišče napačno in brez obrazložitve zavrnilo predloge zadnjenavedene družbe za prekinitev postopka, šteti za brezpredmetni.

47

Ugotoviti je namreč treba, da ti trditvi ne moreta izpodbiti ugotovitve Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je drugi odbor za pritožbe pri EUIPO pravilno ugotovil obstoj verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znamk.

48

Trditev, da je bila s sporno odločbo in izpodbijano sodbo kršena temeljna pravica družbe Westermann do zasebne lastnine, je treba zavreči kot nedopustno, saj se je prvič uveljavljala šele v repliki.

49

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in kot delno brezpredmeten.

50

Ker nobenega pritožbenega razloga družbe Westermann ni mogoče sprejeti, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

51

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je EUIPO predlagal, naj se družbi Westermann naloži plačilo stroškov in ker slednja s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo: