Zadeva C‑478/15

Peter Radgen

in

Lilian Radgen

proti

Finanzamt Ettlingen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Finanzgericht Baden-Württemberg)

„Predhodno odločanje — Obdavčenje — Sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi o prostem pretoku oseb — Enako obravnavanje — Davek od dohodka — Oprostitev plačila davka od dohodka iz postranske dejavnosti učitelja pri pravni osebi javnega prava s sedežem v državi članici Evropske unije ali v državi, za katero se uporablja Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 — Zakonodaja države članice, ki iz te oprostitve izključuje dohodke iz take zaposlitve pri pravni osebi javnega prava v Švici“

Povzetek – Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 21. septembra 2016

  1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Meje – Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor

    (člen 267 PDEU)

  2. Mednarodni sporazumi – Sporazum med ES in Švico o prostem pretoku oseb – Enako obravnavanje – Davčne ugodnosti – Ureditev države članice, s katero je določena oprostitev plačila davka za davčne zavezance, ki opravljajo dejavnosti poučevanja pri pravni osebi javnega prava s sedežem v državi članici Unije ali v državi Evropskega gospodarskega prostora – Izključitev teh dejavnosti, ki se opravljajo pri pravni osebi javnega prava s sedežem v Švici, iz oprostitve – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj

    (Sporazum med ES in Švico o prostem pretoku oseb, člen 2 in Priloga I, člen 9(2))

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 27.)

  2.  Določbe Sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi o prostem pretoku oseb, ki se nanašajo na enako obravnavanje zaposlenih oseb, je treba razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, ki državljanu rezidentu z neomejeno davčno obveznostjo za plačilo davka od dohodka, ki je izkoristil pravico do prostega gibanja s tem, da je opravljal postransko dejavnost poučevanja pri pravni osebi javnega prava s sedežem v Švici, ne omogoča oprostitve plačila davka od dohodka, prejetega iz te dejavnosti, čeprav bi bil do take oprostitve upravičen, če bi to dejavnost opravljal pri pravni osebi javnega prava s sedežem v tej državi članici, v drugi državi članici Unije ali v drugi državi, za katero velja Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru.

    Na področju davčnih ugodnosti se namreč na načelo enakega obravnavanja, ki je določeno v členu 9 Priloge k Sporazumu o prostem pretoku oseb, lahko sklicuje delavec, državljan ene od pogodbenic, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, nasproti svoji izvorni državi. Zadevna ureditev pa povzroča različno davčno obravnavo davčnih zavezancev rezidentov glede na izvor njihovega dohodka. To razlikovanje bi jih lahko odvračalo od izvrševanja svoje pravice do prostega gibanja in zato pomeni neenako obravnavanje, ki je načeloma v nasprotju s členom 9(2) Priloge I k navedenemu sporazumu.

    Poleg tega to različno obravnavanje ni utemeljeno z nujnimi razlogi v splošnem interesu. Sodišče je namreč s preudarki, ki jih je mogoče uporabiti v tej zadevi, že ugotovilo, da različno obravnavanje fizičnih oseb, ki so izkoristile svobodo gibanja tako, da so kot samozaposlene pri univerzi s sedežem v drugi državi članici postransko poučevale, pri čemer so še naprej prebivale v svoji državi rezidentstva, in oseb, ki opravljajo to dejavnost na nacionalnem ozemlju, ne more biti upravičeno z nujnimi razlogi v splošnem interesu, povezanimi s spodbujanjem poučevanja, raziskav in razvoja, glede na to da tako razlikovanje posega v svobodo profesorjev, ki svojo dejavnost opravljajo postransko, da izberejo kraj opravljanja storitev v Uniji, in da ni dokazano, da je treba za izpolnitev zatrjevanega cilja spodbujanja poučevanja omejiti ugodnost zadevne davčne oprostitve na davčne zavezance, ki opravljajo podobno dejavnost na univerzah s sedežem na ozemlju države članice, katere rezidenti so.

    Poleg tega je Sodišče zavrnilo tudi utemeljitev na podlagi nujnega razloga v splošnem interesu, povezanega z nujnostjo zagotavljanja doslednosti zadevnega davčnega sistema, ker z vidika davčnega sistema ne obstaja neposredna zveza med oprostitvijo plačila davka od nadomestil za poslovne stroške, ki jih izplačajo nacionalne univerze, in kompenzacijo te ugodnosti z določenim davčnim odtegljajem.

    Sodišče je nazadnje pojasnilo, da na eni strani splošna davčna ugodnost, ki je podeljena, kadar zasebnik opravlja dejavnosti v skupno dobro, ni ukrep, ki bi se nanašal na učno vsebino ali na organizacijo izobraževalnega sistema. Na drugi strani morajo države članice pri izvrševanju pristojnosti in odgovornosti za organizacijo njihovega izobraževalnega sistema vsekakor spoštovati določbe Pogodbe o prostem pretoku. Iz tega izhaja, da nacionalna zakonodaja, tudi če bi vsebovala ukrep, povezan s tako organizacijo, še vedno ne bi bila v skladu s Pogodbo, ker ovira učitelje, ki svojo dejavnost opravljajo postransko, da izberejo kraj opravljanja svojih storitev.

    (Glej točke 40, 43, 44, od 50 do 54 in 57 ter izrek.)