Zadeva C‑454/15

Jürgen Webb-Sämann

proti

Christopherju Seagonu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Hessisches Landesarbeitsgericht)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2008/94/ES – Člen 8 – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Predpisi o socialni varnosti – Obseg – Ukrepi, potrebni za varstvo priznanih ali prihodnjih pravic delavcev iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja – Obveznost določitve pravice do izločitve neplačanih pokojninskih prispevkov iz stečajne mase – Neobstoj“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 24. novembra 2016

  1. Socialna politika–Približevanje zakonodaj–Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca–Direktiva 2008/94–Področje uporabe–Člena 3 in 8 te direktive–Neplačani pokojninski prispevki–Vključitev

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, člen 3(4), (6) in (8))

  2. Socialna politika–Približevanje zakonodaj–Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca–Direktiva 2008/94–Cilj–Poklicni pokojninski načrti dodatnega zavarovanja–Varstvo pravice do pokojnine–Minimalna zahtevana raven varstva–Obveznost izključitve nevplačanih pokojninskih prispevkov iz stečajne mase–Neobstoj

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, člena 8 in 11)

  1.  Člen 8 Direktive 2008/94 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca se uporablja v primeru neplačanih pokojninskih prispevkov, če ti niso poravnani v okviru člena 3 te direktive. V zvezi s tem je varstvo, ki ga zagotavlja člen 8 navedene direktive, dodatno glede na varstvo, ki ga zagotavlja člen 3 te direktive, in obe določbi se lahko uporabljata hkrati za isti primer.

    Čeprav pokojninski prispevki niso izrecno navedeni v členu 8 Direktive 2008/94, so v tesni zvezi s priznano ali bodočo upravičenostjo do starostnih prejemkov, ki jih želi ta določba zaščititi. Namen teh prispevkov je namreč financiranje pridobljenih pravic v korist delavca ob upokojitvi. Če delodajalec ne plača prispevkov, lahko to pomeni razlog za podkapitaliziranost pokojninskega načrta dodatnega poklicnega zavarovanja, kar je primer, za katerega se uporablja člen 8 navedene direktive.

    Vendar je namen člena 3 in člena 8 Direktive 2008/94 različen in ta člena se nanašata na različni obliki varstva.

    Kar zadeva člen 3 navedene direktive, ta zahteva, da plačilo neplačanih terjatev – vključno ne samo s terjatvami iz naslova plač, temveč tudi, brez poseganja v člen 6 te direktive, nekaterimi prispevki kot terjatvami iz naslova plač – zagotovijo jamstvene ustanove. Poleg tega člen 4(2) in (3) Direktive 2008/94 državam članicam daje možnost, da omejijo področje uporabe njenega člena 3. Taka omejitev se lahko nanaša tako na trajanje obdobja, za katero mora jamstvena ustanova kriti neporavnane terjatve, kot na prag, s katerim je za plačila te ustanove določena zgornja meja. Poleg tega se varstvo, določeno s členom 3 Direktive 2008/94, načeloma nanaša na kratkoročne terjatve.

    Stvarno področje uporabe člena 8 Direktive 2008/94 pa je bolj omejeno, ker je njegov namen varovati interes delavcev glede plačila njihovih pokojninskih pravic. Poleg tega ta člen drugače kakor člena 3 in 4 navedene direktive ne določa izrecno možnosti za države članice, da omejijo raven varstva. Nazadnje, drugače kakor namen člena 3 te direktive je namen njenega člen 8 poleg tega zagotoviti dolgoročno varstvo interesov delavcev, ker se ti interesi, kar zadeva priznano ali bodočo upravičenost, načeloma nanašajo na celotno trajanje upokojitve.

    (Glej točke od 24 do 28.)

  2.  Člen 8 Direktive 2008/94 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca je treba razlagati tako, da se v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca ne zahteva, da se odtegnjeni zneski od plače, ki so bili pretvorjeni v pokojninske prispevke nekdanjega zaposlenega, ki bi jih delodajalec moral plačati na pokojninski račun v korist tega zaposlenega, izločijo iz stečajne mase.

    Namen navedene direktive, s katero se želi uskladiti interese delavcev in nujnost uravnoteženega gospodarskega in socialnega razvoja, je tako tem delavcem v okviru prava Unije zagotoviti minimalno varstvo v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, in sicer v skladu z njenim členom 11 brez poseganja v ugodnejše določbe, ki jih države članice lahko uporabijo ali uvedejo. Stopnja varstva, ki jo zahteva ta direktiva za vsako posebno jamstvo, ki ga določa, mora biti opredeljena glede na izraze, ki se uporabljajo v ustrezni določbi, ki se po potrebi razlagajo ob upoštevanju navedenih uvodnih izjav.

    Glede člena 8 te direktive, čeprav imajo tako države članice široko polje proste presoje pri njegovem izvajanju, pa morajo v skladu s ciljem te direktive delavcem vseeno zagotoviti minimalno varstvo, ki se zahteva s to določbo. V zvezi s tem je bilo že razsojeno, da je za pravilen prenos člena 8 Direktive 2008/94 nujno, da delavec v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca prejme vsaj polovico starostne pokojnine, ki izhaja iz pridobljenih pokojninskih pravic, za katere je vplačeval prispevke v okviru pokojninskega načrta dodatnega poklicnega zavarovanja. Kljub temu bi se nastale izgube, tudi če je njihov odstotek različen, v drugačnih okoliščinah lahko štele za očitno nesorazmerne ob upoštevanju obveznosti varstva interesov delavcev iz člena 8 te direktive.

    Če torej država članica izpolni obveznost zagotovitve minimalnega varstva, ki se zahteva s členom 8 Direktive 2008/94, njenega polja proste presoje v zvezi z mehanizmom varstva pravice do starostne pokojnine iz naslova pokojninskega načrta dodatnega poklicnega zavarovanja v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca ni mogoče omejiti.

    (Glej točke 32, 35, 37, 38 in izrek.)