Zadeva C‑415/15 P

Stichting Woonpunt in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Državne pomoči – Obstoječe pomoči – Člen 108(1) PDEU – Sheme pomoči zadrugam za socialna stanovanja – Uredba (ES) št. 659/1999 – Členi 17, 18 in 19 – Presoja združljivosti obstoječe sheme pomoči z notranjim trgom, ki jo opravi Komisija – Predlog za primerne ukrepe – Zaveze, ki jih sprejmejo nacionalni organi za uskladitev s pravom Unije – Odločba o združljivosti – Obseg sodnega nadzora – Pravni učinki“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. marca 2017

1. Pomoči, ki jih dodelijo države–Obstoječe pomoči–Stalni nadzor, ki ga izvaja Komisija z državami članicami–Presoja, ki jo opravi Komisija glede skladnosti pomoči z notranjim trgom–Predlog, da države članice sprejmejo primerne ukrepe, da se nezdružljivost odpravi–Sprejetje s strani držav članic–Odločba Komisije o tem, da ti ukrepi postanejo zavezujoči–Tožba prejemnika pomoči–Možnost izpodbijanja presoje Komisije glede nezdružljivosti pomoči

   (člen 108(1) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 659/1999, člena 18 in 19(1))

2. Ničnostna tožba–Izpodbojni akti–Pripravljalni ukrepi–Izključitev–Dopis Komisije, s katerim so izraženi dvomi glede združljivosti pomoči z notranjim trgom ter predlagani primerni ukrepi–Akt, ki pomeni fazo v postopku priprave odločbe, s katero je ugotovljena nezdružljivost pomoči z notranjim trgom–Izključitev

   (člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 17)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države–Sklep Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom–Diskrecijska pravica Komisije–Zapletena gospodarska presoja–Sodni nadzor–Meje

   (člena 107 in 108 PDEU)

4. Pomoči, ki jih dodelijo države–Obstoječe pomoči–Stalni nadzor, ki ga izvaja Komisija z državami članicami–Ukrepi, ki jih predlagajo države članice v okviru navedenega nadzora–Sprejetje s strani držav–Zavezujoč učinek–Pogoji

   (člen 108(1) PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 19(1))

1.  Odločba Komisije, s katero zaveze, ki jih je država članica sprejela za zagotovitev skladnosti obstoječe sheme pomoči z notranjim trgom, postanejo zavezujoče, nujno pomeni, da je Komisija predhodno opravila presojo o združljivosti zadevne sheme pomoči z notranjim trgom ter da je, potem ko je upoštevala informacije, ki ji jih je posredovala zadevna država članica, ugotovila, da ta shema ni ali ni več združljiva z notranjim trgom in da so zato potrebni primerni ukrepi, da se ta nezdružljivost odpravi. Presoja, ki jo je tako opravila Komisija, in ugotovitev, do katere je na podlagi te presoje prišla, ne moreta biti izvzeti iz nadzora sodišč Unije, ne da bi bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva – kakor ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – upravičencev do obstoječe sheme pomoči.

   Vendar odločba Komisije, s katero zaveze, ki jih je država članica sprejela za zagotovitev skladnosti obstoječe sheme pomoči z notranjim trgom, na podlagi člena 18 Uredbe št. 659/1999 o spremembah uporabe člena 108 PDEU v povezavi s členom 19(1) navedene uredbe postanejo zavezujoče, in ki temelji na predhodni ugotovitvi nezdružljivosti obstoječe sheme pomoči z notranjim trgom, lahko posega v interese upravičencev do te sheme. Pravica do učinkovitega sodnega varstva upravičencev do obstoječe sheme pomoči torej predpostavlja, da lahko ti s tožbo zoper takšno odločbo izpodbijajo tudi presojo, ki jo je Komisija opravila glede te sheme, pa tudi ugotovitev te institucije, v skladu s katero navedena shema ni združljiva z notranjim trgom in so zato nujni primerni ukrepi, da se ta nezdružljivost odpravi.

   Te ugotovitve ne more ovreči trditev, da sporna presoja ni dokončna. Res je sicer, da postopek nadzora obstoječih shem pomoč, ki poteka na podlagi člena 108(1), PDEU ne pripelje do formalne ugotovitve nezdružljivosti. Vendar so pravni učinki ugotovitve, da obstoječa shema pomoči ni združljiva z notranjim trgom, in predloga za primerne ukrepe, ki ga ta ugotovitev nujno zajema, potem ko Komisija zabeleži, da je zadevna država članica te ukrepe sprejela, za to državo enaki kot pravni učinki take formalne ugotovitve.

   (Glej točke od 38 do 40, 43 in od 50 do 52.)

2.  Vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe, načeloma ne pomenijo aktov, ki so lahko predmet ničnostne tožbe. Ničnostna tožba, vložena zoper akte, ki izražajo začasno stališče Komisije, bi namreč lahko zahtevala od sodišča Unije, da opravi presojo vprašanj, o katerih se zadevna institucija še ni imela priložnosti izreči, in bi tako povzročila predčasnost vsebinskih razprav in pomešanje različnih faz upravnega in sodnega postopka.

   Prav tako zoper vmesni akt ni mogoče vložiti tožbe niti takrat, ko bi se bilo na nezakonitost tega akta mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končno odločbo, glede na katero ta akt predstavlja pripravljalni akt. V tem primeru bi tožba zoper odločbo, s katero se postopek konča, zagotavljala zadostno pravno varstvo. Enako velja za dopis Komisije, sprejet na podlagi člena 17 Uredbe št. 659/1999 o spremembah uporabe člena 108 PDEU, v katerem je Komisija podvomila o združljivosti sheme pomoči z notranjim trgom ter predlagala primerne ukrepe, ker ta dopis pomeni prvo fazo priprave odločbe o ugotovitvi neskladnosti sheme pomoči z notranjim trgom in ker so bili ti dvomi potrjeni s to odločbo. Tako pritožnici ne bi smelo biti onemogočeno, da se v utemeljitev svoje pritožbe zoper navedeno odločbo sklicuje na nezakonitost presoje, ki jo ta dopis vsebuje.

   (Glej točke od 44 do 48.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 53.)

4.  Primerni ukrepi, ki jih Komisija predlaga na podlagi člena 108(1) PDEU, imajo – če jih država članica sprejme – zavezujoč učinek do te države članice, kot določa člen 19(1), drugi stavek, Uredbe št. 659/1999 o spremembah uporabe člena 108 PDEU. Vendar ima to sprejetje pravne učinke le, če je bila ta institucija o tem obveščena in če je ta to zabeležila ter o tem obvestila navedeno državo članico v skladu s členom 19(1), prvi stavek, te uredbe.

   (Glej točko 63.)