1

Družbi Changshu City Standard Parts Factory in Ningbo Jinding Fastener Co. Ltd s pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. aprila 2015, Changshu City Standard Parts Factory in Ningbo Jinding Fastener/Svet (T‑558/12 in T‑559/12, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:237), s katero je to zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 924/2012 z dne 4. oktobra 2012 o spremembi Uredbe (ES) št. 91/2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, L 275, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).

2

Svet Evropske unije je s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) odobril Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisan v Marakešu 15. aprila 1994, in sporazume iz prilog od 1 do 3 tega sporazuma, med katerimi je Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: Protidampinški sporazum).

3

Člen 2 Protidampinškega sporazuma ima naslov „Ugotavljanje dumpinga“. Člen 2.4 tega sporazuma določa:

„Treba je opraviti pravično primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se mora opraviti na enaki trgovinski ravni, običajno na ravni franko tovarna, in v zvezi s prodajo, do katere je prišlo ob kolikor možno približno istem času. V vsakem primeru je treba ustrezno upoštevati, odvisno od pomena, razlike, ki vplivajo na primerljivost cen, vključno z razlikami v okoliščinah in prodajnih pogojih, davkih, ravneh trgovine, količinah, fizičnih značilnostih in katerih koli razlikah, za katere se izkaže, da vplivajo na primerljivost cen. V primerih iz odstavka 3 je treba upoštevati stroške, vključno s carinami in dajatvami, ki so nastali med uvozom in prodajo, ter pripadajoči dobiček. Če je v teh primerih prizadeta primerljivost cen, tedaj oblasti ugotovijo normalno vrednost na ravni trgovine, ki je enaka ravni trgovine sestavljene izvozne cene, ali pa upoštevajo tisto, kar je predvideno v tem odstavku. Oblasti sporočijo določenim udeležencem, kateri podatki so potrebni, da se zagotovi pravična primerjava, in ne smejo povzročati nerazumnega dokaznega bremena za te udeležence.“

4

Člen 2.4.2 tega sporazuma določa:

„Pod pogoji določb, ki urejajo pravično primerjavo v odstavku 4, se obstoj dumpinga v fazi preiskave običajno ugotovi na podlagi primerjave ponderiranega povprečja normalne vrednosti s ponderiranim povprečjem cen vseh primerljivih izvoznih transakcij ali s primerjavo normalne vrednosti in izvoznih cen od primera do primera. Normalna vrednost, ki se ugotovi na podlagi ponderiranega povprečja, se lahko primerja s cenami posameznih izvoznih transakcij, če oblasti ugotovijo določen vzorec izvoznih cen, ki se znatno razlikujejo od kupca do kupca, po območjih ali glede na različen čas in če obstaja razlaga za to, zakaj takih razlik ni možno ustrezno upoštevati z uporabo ponderiranega povprečja ali primerjav od primera do primera.“

5

Ob sprejetju sporne uredbe so bile določbe, ki urejajo sprejetje protidampinških ukrepov Evropske unije, v Uredbi Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, in popravek v UL 2010, L 7, str. 22), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 765/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 (UL 2012, L 237, str. 1) (v nadaljevanju: osnovna uredba).

6

Člen 1(2) in (4) te uredbe je določal:

„2.   Izdelek [se] šteje kot dampinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico.

[…]

4.   V tej uredbi izraz ‚podoben izdelek‘ pomeni izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek.“

7

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Določitev dampinga“, je določal:

„[…]

C. Primerjava

D. Stopnja dampinga

8

Člen 3(2), (3) in (8) navedene uredbe je določal:

„2.   Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako:

3.   V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči.

[…]

8.   Učinek dampinškega uvoza se ocenjuje glede na proizvodnjo industrije Skupnosti podobnega izdelka, kadar podatki, ki so na voljo, omogočajo ločeno ugotavljanje te proizvodnje na osnovi takih kriterijev, kot je proizvodni proces, prodaja proizvajalcev in njihovi dobički. Če tako ločeno ugotavljanje te proizvodnje ni mogoče, se učinki dampinškega uvoza ugotavljajo s preiskavo proizvodnje najbližje skupine ali palete izdelkov, ki vsebuje podoben izdelek, za katerega je mogoče dobiti potrebne informacije.“

9

Pritožnici sta družbi, ustanovljeni na Kitajskem in dejavni na področju proizvodnje nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla, namenjenih za prodajo na nacionalnem trgu ali za izvoz zlasti v Evropsko unijo (v nadaljevanju: zadevni izdelek).

10

Svet je z Uredbo (ES) št. 91/2009 z dne 26. januarja 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2009, L 29, str. 1) uvedel protidampinško dajatev na uvoz zadevnega izdelka.

11

Organ STO za reševanje sporov (DSB) je 28. julija 2011 sprejel poročilo pritožbenega organa, ustanovljenega pri tej organizaciji, in poročilo posebnega odbora, kot je bilo spremenjeno s poročilom navedenega pritožbenega organa, v zadevi „Evropske skupnosti – dokončni protidampinški ukrepi za nekatere železne ali jeklene pritrdilne elemente s Kitajske“ (WT/DS 397). V teh poročilih je bilo ugotovljeno, da je Unija kršila določeno število določb prava STO.

12

Evropska komisija je 6. marca 2012 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1515/2001 z dne 23. julija 2001 o ukrepih, ki jih Skupnost lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ STO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 38, str. 50) objavila Obvestilo o veljavnih protidampinških ukrepih za uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, v skladu s priporočili in sklepi, ki jih je sprejel DSB dne 28. julija 2011 v ES – spor v zvezi s pritrdilnimi elementi (DS 397) (UL 2012, C 66, str. 29).

13

V skladu s tem obvestilom je Komisija začela s ponovni pregled protidampinških ukrepov na podlagi Uredbe št. 1515/2001, da bi opredelila, kako je treba spremeniti Uredbo št. 91/2009 zaradi uskladitev z zgoraj navedenimi priporočili in sklepi DSB. Po tem ponovnem pregledu je Svet 4. oktobra 2012 sprejel sporno uredbo.

14

V zvezi s primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo je Svet na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe zaradi razlik glede proizvodnih stroškov ter učinkovitosti in produktivnosti zavrnil predloge za prilagoditev, ki so jih podale nekatere zainteresirane stranke.

15

Glede izračuna stopnje dampinga je Svet, ker je bila na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe normalna vrednost določena na podlagi podatkov glede tretje države s tržnim gospodarstvom, v tem primeru Indije, in zlasti na podlagi podatkov indijskega proizvajalca (v nadaljevanju: indijski proizvajalec), v točkah 82, 102 in 109 sporne uredbe v bistvu navedel, da je bila primerjava ponderirane povprečne normalne vrednosti in ponderiranega povprečja izvoznih cen opravljena z izključitvijo transakcij, ki se nanašajo na vrste zadevnega proizvoda, ki jih izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki, za katere indijski proizvajalec ni proizvajal in prodajal nobene ujemajoče se vrste. Svet je pojasnil, da je ta metoda veljala za najbolj zanesljivo podlago za opredelitev stopnje dampinga. Poskus primerjave vseh vrst zadevnega izdelka, ki jih izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki, z zelo primerljivimi vrstami izdelkov, ki jih proizvaja in prodaja indijski proizvajalec, naj bi namreč privedel do nepravilnih ugotovitev. Poleg tega je Svet pojasnil, da je ugotovil, da so izvozne transakcije, uporabljene za izračun dampinga, reprezentativne za vse vrste zadevnega izdelka, ki jih izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki.

16

Protidampinška dajatev, uvedena z Uredbo št. 91/2009, se je za družbo Changshu City Standard Parts Factory s členom 1 sporne uredbe zmanjšala na 38,3 %, za družbo Ningbo Jinding Fastener pa se je ohranila dajatev, določena na 64,3 %.

17

Pritožnici sta s tožbama, vloženima 24. decembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagali razglasitev ničnosti sporne uredbe.

18

Zadevi T‑558/12 in T‑559/12 sta bili s sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 6. maja 2014 združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

19

Pritožnici sta v utemeljitev tožb pred Splošnim sodiščem navedli dva tožbena razloga.

20

Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 2(7)(a), (8), (9) in (11) ter člena 9(5) osnovne uredbe, kršitev načela prepovedi diskriminacije in kršitev člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Pritožnici sta v okviru tega tožbenega razloga Svetu in Komisiji očitali, da sta iz izračuna stopnje dampinga izključili transakcije, povezane s tistimi vrstami zadevnega izdelka, ki jih izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki, za katere zadevni indijski proizvajalec ne proizvaja in ne prodaja nobene ujemajoče se vrste izdelka. Tako naj bi bilo 38 % prodaje za izvoz družbe Changshu City Standard Parts Factory in 43 % prodaje za izvoz družbe Ningbo Jinding Fastener izključenih iz izračuna stopnje dampinga.

21

Drugi tožbeni razlog se je primarno nanašal na kršitev člena 2(10) osnovne uredbe in člena 2.4 protidampinškega sporazuma, podredno pa tudi na kršitev člena 296 PDEU. Zadeval je zavrnitev zahtev za prilagoditev, ki sta jih vložili pritožnici.

22

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo oba tožbena razloga pritožnic in tožbi v celoti.

23

Pritožnici Sodišču predlagata, naj:

24

Svet predlaga, naj se pritožbi zavrneta, pritožnicama pa naj se naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom in postopkom pred Splošnim sodiščem.

25

Komisija Sodišču predlaga, naj:

26

Zadevi C‑376/15 P in C‑377/15 P sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 22. septembra 2015 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

27

Pritožnici svoji pritožbi utemeljujeta z dvema pritožbenima razlogoma. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na izključitev nekaterih izvoznih transakcij za izračun stopnje dampinga. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da sta instituciji Unije zavrnili izvedbo nekaterih prilagoditev v okviru primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno.

28

Komisija se sklicuje na nedopustnost pritožbe v zadevi C‑377/15 P, ker naj bi bila ta enaka pritožbi v zadevi C‑376/15 P. Šlo naj bi namreč za enakost strank, izpodbijanih aktov, izpodbijane sodbe in trditev. Pritožba v zadevi C‑377/15 P, ki je bila oblikovana zadnja, naj bi bila zato nedopustna zaradi litispendence.

29

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pritožbo, vloženo po drugi pritožbi, v kateri si nasprotujejoiste stranke, ki temelji na istih pritožbenih razlogih in s katero se predlaga razveljavitev istega pravnega akta, zavreči kot nedopustno zaradi litispendence (sodba z dne 9. junija 2011, Diputación Foral de Vizcaya in drugi/Komisija, od C‑465/09 P do C‑470/09 P, neobjavljena, EU:C:2011:372, točka 58 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da si v pritožbah v zadevah C‑376/15 P in C‑377/15 P nasprotujejo iste stranke. Poleg tega pritožba v zadevi C‑377/15 P dobesedno povzema pritožbo v zadevi C‑376/15 P. Ti dve pritožbi se torej opirata na enake pritožbene razloge, s katerimi se predlaga razveljavitev iste sodbe Splošnega sodišča in razglasitev ničnosti istega pravnega akta.

31

V teh okoliščinah je treba pritožbo v zadevi C‑377/15 P, ki je bila vložena po pritožbi v zadevi C‑376/15 P, zavreči kot nedopustno zaradi litispendence.

32

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 61 do 90 izpodbijane sodbe. Razdeljen je na tri dele.

33

Pritožnici v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče podalo napačno razlago obveznosti primerjave vseh izvoznih transakcij na podlagi člena 2(11) osnovne uredbe in člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Pritožnici menita, da bi bilo treba ti določbi razlagati tako, da določata, da je treba v primerjavo za namene izračuna stopnje dampinga vključiti celotno izvozno prodajo zadevnega izdelka, kot je opredeljen na začetku preiskave. Ta razlaga naj bi izhajala iz besedila navedenih določb in iz sodbe z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547). Morebitne dodatne težave, povezane z uporabo t. i. metode „primerljive države“, naj ne bi dopuščale odstopanja od pravil, ki se nanašajo na določitev stopnje dampinga.

34

Pritožnici v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče podalo napačno razlago prava, ker naj ne bi razlikovalo med obveznostmi iz člena 2(11) osnovne uredbe in iz člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma na eni strani ter obveznostmi na področju primerljivosti cen, navedenih v členu 2(10) te uredbe in v členu 2.4 tega sporazuma, na drugi strani. V zvezi s tem pojasnjujeta, da se skladnost izračuna stopnje dampinga s členom 2(11) osnovne uredbe in s členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma ne bi smela presojati na podlagi pojma „primerljive cene“, kot je odločilo Splošno sodišče v točki 61 izpodbijane sodbe, ampak na podlagi pojma „primerljive transakcije“. Za vse primerljive transakcije naj bi morale biti cene primerljive v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe in členom 2.4 protidampinškega sporazuma, kar naj bi bilo v tej zadevi mogoče.

35

Pritožnici v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga podredno navajata, da analiza „poštene primerjave“, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ni v skladu z zahtevami iz člena 2(10) in (11) osnovne uredbe ter iz členov 2.4 in 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Tako naj bi Splošno sodišče, prvič, napačno preučilo, ali bi lahko uporaba drugih metod določitve normalne vrednosti vodila do „bolj poštene“ primerjave od te, ki sta jo opravili instituciji Unije. Drugič, analiza Splošnega sodišča naj bi potrdila, da spoštovanje člena 2(10) in (11) osnovne uredbe za instituciji Unije ni bilo onemogočeno, ampak le oteženo. Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno pripisalo pomen vprašanju, ali sta pritožnici sodelovali ali ne z institucijama Unije, tako da sta jima navedli, kako bi morali spoštovati svoje obveznosti na podlagi člena 2(10) in (11) osnovne uredbe in na podlagi členov 2.4 in 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Četrtič, pojem „reprezentativnost“ transakcij, ki ga je Splošno sodišče preučilo v točkah 81 in 83 izpodbijane sodbe, naj ne bi bil upošteven.

36

Svet in Komisija trditve pritožnic izpodbijata. Komisija uvodoma trdi, da prvi pritožbeni razlog ni dopusten, ker pritožnici izpodbijata presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in ne izkazujeta napačne uporabe prava, ki naj bi jo to storilo. Poleg tega Komisija trdi, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten.

37

Svet in Komisija v zvezi s prvim delom prvega pritožbenega razloga najprej trdita, prvič, da je Splošno sodišče pravilno zavrnilo uporabo sodbe z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547), v obravnavani zadevi in, drugič, da razlaga pritožnic ni podprta s poročili DSB. Komisija navaja tudi, da je v členih 2.4 in 2.4.2 protidampinškega sporazuma zajeto načelo „poštene primerjave“. Člen 2(10) in (11) osnovne uredbe pa naj bi se nanašal na prenos člena 2.4 protidampinškega sporazuma v pravo Unije in naj bi tako navedenemu načelu dal prednost.

38

V zvezi z drugim delom prvega pritožbenega razloga Svet in Komisija v bistvu trdita, da je v besedilu osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma navedeno, da mora imeti zahteva po „pošteni primerjavi“ prednost pred obveznostjo izračuna stopnje dampinga na podlagi vseh izvoznih transakcij. Poleg tega naj bi bile v členu 2(11) osnovne uredbe navedene posebne metode za izračun stopnje dampinga, ki pa ne izpodrinejo splošne zahteve poštene primerjave, določene v členu 2(10) te uredbe.

39

Svet in Komisija v zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdita, prvič, da naj bi po mnenju pritožnic instituciji Unije morali izbrati „najbolj pravičen“ pristop, kar naj bi bilo pravno napačno. Drugič, pristop institucij Unije naj bi bil pravičen, saj ni bilo na voljo informacij o cenah, ki bi se nanašale na izdelke, ki jih indijski proizvajalec ni prodajal. Tretjič, Splošno sodišče naj bi pravilno menilo, da bi pritožnici morali in bi lahko podkrepili svoje trditve. Četrtič, Komisija meni, da je pojem „reprezentativnost“ upošteven in ga je treba presoditi ne le na ravni vsakega proizvajalca izvoznika, ampak na ravni vseh transakcij zadevnega izdelka. Poleg tega naj bi bila izključitev izvoznih transakcij povsem naključna in njen namen naj ne bi bil vplivati na rezultat analize institucij Unije.

40

Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh dejstev in dokazov ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča.

41

Pritožnici s trditvami, ki jih navajata v utemeljitev tega pritožbenega razloga, Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da je napačno razlagalo člen 2(11) osnovne uredbe in člen 2.4.2 protidampinškega sporazuma ter, podredno, da je opravilo analizo, ki je v nasprotju s členom 2(10) in (11) te uredbe ter členoma 2.4 in 2.4.2 tega sporazuma. V nasprotju s trditvijo Komisije te trditve ne izpodbijajo presoje dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, temveč njegovo razlago pravnih pravil. Pritožnici tako ugotavljata, da se je v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo. Navedene trditve se torej nanašajo na pravna vprašanja, ki jih je mogoče predložiti v presojo Sodišču v okviru pritožbe.

42

Zato trditve Komisije glede nedopustnosti tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

43

Komisija meni, da je prvi pritožbeni razlog brezpredmeten.

44

Vendar kot je navedel generalni pravobranilec v točki 56 sklepnih predlogov, če bi Sodišče ugodilo temu pritožbenemu razlogu in med drugim odločilo, da je razlaga Splošnega sodišča v zvezi s členom 2(11) osnovne uredbe in členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma napačna, bi ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi prišlo do napačne uporabe prava, zaradi katere bi bila ta sodba razveljavljena.

45

Zato trditve Komisije glede brezpredmetnosti tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

46

Pritožnici izpodbijata razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 61 do 90 izpodbijane sodbe. V tem razlogovanju je po njunem mnenju prišlo do napačne uporabe prava, ker temelji na napačni razlagi zlasti člena 2(11) osnovne uredbe.

47

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Ker uporaba člena 2(11) osnovne uredbe zahteva presojo kompleksnih gospodarskih razmer, mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, pravilnosti dejstev, sprejetih za sprejetje izpodbijane odločitve, neobstoja očitne napake pri presoji teh dejstev ali neobstoja zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točki 40 in 41, in z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 63).

48

Splošno sodišče je, da bi prišlo do ugotovitve iz točke 90 izpodbijane sodbe – v skladu s katero Svet ni storil nobene očitne napake pri presoji, ko je iz izračuna stopnje dampinga izključil vrste izdelkov, ki se niso ujemale z nobenim izdelkom, ki ga proizvaja in prodaja indijski proizvajalec, tako da sporna uredba ni v nasprotju s členom 2(11) osnovne uredbe niti s členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma – preučilo, kot je razvidno iz točke 61 izpodbijane sodbe, ali je bil tak pristop mogoč na podlagi člena 2(11) osnovne uredbe in člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma, ki, prvič, določa, da morajo institucije Unije upoštevati cene vseh izvoznih transakcij, primerljive z normalno vrednostjo, in se, drugič, sklicuje na upoštevne določbe, ki urejajo pošteno primerjavo.

49

Splošno sodišče v točki 63 te sodbe, najprej, meni, da čeprav je vrste zadevnega izdelka mogoče šteti za primerljive, to ni tako v primeru cen vrst tega izdelka, ki jih ta proizvajalec ne proizvaja ali prodaja. Zato je Splošno sodišče menilo, da je neobstoj cene nekaterih vrst zadevnega izdelka, čeprav podobnih, preprečeval primerjavo med normalno vrednostjo in izvozno ceno. Dalje, v točkah 71, 80 in 84 navedene sodbe je razsodilo, da sta instituciji Unije glede na nevarnost pomanjkanja natančnosti pri uporabi metod izračuna normalne vrednosti izdelkov, ki jih indijski proizvajalec ni prodajal, lahko pravilno ugotovili, da je bil pristop, ki sta ga predlagali, pravičen in da uporaba takih metod ne bi zagotovila natančnejše ali bolj poštene primerjave. Nazadnje je v točki 85 te sodbe zavrnilo upoštevnost sodbe z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547), ker – drugače od tega primera – v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, stopnja dampinga ni bila izračunana na podlagi znatne zastopanosti vrst zadevnega izdelka.

50

Splošno sodišče je ob tem menilo, da sta v okviru izračuna stopnje dampinga v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe instituciji Unije iz tega izračuna stopnje dampinga ob neobstoju „primerljivih cen“ in v okoliščinah, v katerih nobena druga metoda izračuna ne bi omogočala „bolj poštene primerjave“, ker je bil navedeni izračun opravljen na podlagi „znatne zastopanosti“ vrst zadevnega izdelka, utemeljeno izključili nekatere izvozne transakcije.

51

Preveriti je torej treba, ali je Splošno sodišče pri tem razlogovanju, kot trdita pritožnici, napačno uporabilo pravo.

52

Prvič, za ugotovitev, ali sta instituciji Unije v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe dolžni upoštevati vse izvozne transakcije oziroma ali lahko za izračun stopnje dampinga izključita nekatere od teh transakcij, je treba opraviti analizo besedila, konteksta in namena te določbe (sodba z dne 16. aprila 2015, Angerer, C‑477/13, EU:C:2015:239, točka 26 in navedena sodna praksa).

53

Najprej, v zvezi z besedilom te določbe je treba navesti, da ta določba določa dve metodi primerjave normalne vrednosti in izvozne cene: tako imenovana „simetrična“ metoda, ki temelji bodisi na primerjavi ponderiranega povprečja normalne vrednosti s ponderiranim povprečjem cen vseh izvozov v Unijo bodisi na primerjavi posamičnih transakcij, ter tako imenovana „asimetrična“ metoda, ki temelji na primerjavi ponderiranega povprečja normalne vrednosti s cenami vseh posamičnih izvozov v Unijo. Ne glede na primerjalno metodo se člen 2(11) osnovne uredbe sklicuje na „vse izvozne transakcije pri izvozu v [Unijo]“. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 71 sklepnih predlogov, je na podlagi te formulacije mogoče šteti, da instituciji Unije iz izračuna stopnje dampinga ne moreta izključiti izvoznih transakcij v zvezi z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka.

54

Dalje, glede cilja člena 2(11) osnovne uredbe iz te določbe izhaja, da se mora tako na podlagi simetrične kot tudi asimetrične metode izračuna stopnje dampinga pokazati dejanski obseg dampinga, ki se izvaja.

55

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 67 sklepnih predlogov, pa je bila izključitev izvoznih transakcij glede nekaterih vrst zadevnega izdelka iz izračuna stopnje dampinga s strani institucij Unije v nasprotju s tem ciljem. Posledica take izključitve je namreč, da ti instituciji ne moreta izmeriti vpliva, ki jih imajo lahko te transakcije na navedeni izračun, tako da se navedeni instituciji ne moreta prepričati, da izračunana stopnja dampinga kaže dejanski obseg dampinga, ki se izvaja.

56

Nazadnje, glede konteksta člena 2(11) osnovne uredbe iz člena 1 te uredbe, naslovljenega „Načela“, izhaja, da se protidampinška preiskava nanaša na poseben izdelek, imenovan „zadevni izdelek“, ki ga instituciji Unije opredelita na začetku te preiskave.

57

Tako člen 1(2) navedene uredbe določa, da se izdelek šteje za dampinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Unijo manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka v državi izvoznici. Poleg tega člen 1(4) iste uredbe določa, da je treba za uporabo osnovne uredbe pojem „podoben izdelek“ razumeti kot izdelek, ki je enak „zadevnemu izdelku“. Torej se stopnja dampinga izračuna na podlagi opredelitve „zadevnega izdelka“, kot jo instituciji Unije predlagata na začetku preiskave.

58

Poleg tega iz člena 3(2), (3) in (8) osnovne uredbe, ki se sklicuje na pojem „podoben izdelek“, izhaja, da instituciji Unije na podlagi „zadevnega izdelka“ določita, ali je industriji Unije nastala škoda zaradi dampinškega uvoza.

59

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 64 sklepnih predlogov, opredelitev „zadevnega izdelka“ na začetku preiskave institucijama Unije ne prepoveduje deliti tega izdelka v ločene vrste ali modele izdelka in se opreti na primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno glede na posamične modele ali vrste.

60

Vendar sta instituciji dolžni v skladu s tako opredelitvijo določiti skupno stopnjo dampinga za „zadevni izdelek“ v njegovi celoti. Vsaka druga razlaga bi jima s tem, da bi izključili eno ali več vrst ali modelov izdelkov „zadevnega izdelka“, kot je bil opredeljen na začetku preiskave, dala možnost vplivanja na rezultat izračuna stopnje dampinga.

61

Iz tega sledi, da člena 2(11) osnovne uredbe glede na njegovo besedilo, cilj in kontekst, v katerega se umešča, ni mogoče razlagati tako, da dopušča, da se iz izračuna stopnje dampinga izključijo izvozne transakcije v Unijo glede nekaterih vrst zadevnega izdelka. Nasprotno, iz te določbe je razvidno, da sta instituciji Unije dolžni za ta izračun upoštevati vse te transakcije.

62

Dodati je treba, da nobena od teh trditev Sveta in Komisije glede razlage člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma te ugotovitve ne more omajati.

63

Navedena ugotovitev je med drugim podprta s sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 56). Sodišče se je v njej sklicevalo na besedilo člena 2(11) osnovne uredbe, v skladu s katerim se ponderirano povprečje normalne vrednosti primerja s „tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij“ pri izvozu v Unijo. Na podlagi tega sklicevanja je razsodilo, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker skupne stopnje dampinga ni izračunal tako, da bi se oprl na primerjave, ki v celoti pokažejo vse primerljive izvozne cene.

64

Res je, da se je ta sodba nanašala na uporabo t. i. metode „nastavitve na ničlo“ negativnih stopenj dampinga pri izračunu skupne stopnje dampinga, ki je ločeno vprašanje od zadevnega vprašanja v obravnavani zadevi, t.j. izključitve nekaterih transakcij iz tega izračuna zaradi neobstoja ujemajočih se izdelkov, ki jih proizvaja in prodaja proizvajalec iz primerljive države. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 82 sklepnih predlogov, pa se zadeva, v kateri je bila izrečena navedena sodba, in obravnavana zadeva nanašata na neupoštevanje cen nekaterih izvoznih transakcij pri izračunu stopnje dampinga. V zvezi s tem ni pomembno, da se v obravnavani zadevi cene nekaterih izvoznih transakcij v celoti niso upoštevale, medtem ko se v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547), te cene niso upoštevale le deloma, v smislu, da so bile v bistvu spremenjene.

65

V nasprotju z ugotovitvami iz točke 85 izpodbijane sodbe okoliščine, da je bila v tej zadevi stopnja dampinga izračunana na podlagi „znatne zastopanosti“ vrst zadevnega izdelka, ni mogoče upoštevati za zavrnitev upoštevnosti sodbe z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547). Poleg dejstva, da pritožnici izpodbijata reprezentativnost transakcij, ki sta jih za izračun stopnje dampinga upoštevali instituciji Unije, namreč nič v členu 2(11) osnovne uredbe ne dopušča izračuna te stopnje z opiranjem na „znatno zastopanost“ vrst zadevnega izdelka.

66

Drugič, preveriti je treba, ali je Splošno sodišče ne glede na obseg člena 2(11) osnovne uredbe, kot je pojasnjen v točki 61 te sodbe, v točki 64 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da sta bili instituciji Unije upravičeni izključiti izvozne transakcije v zvezi z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, ker za te vrste izdelkov niso obstajale „primerljive cene“ in uporaba druge metode izračuna normalne vrednosti ne bi zagotovila „bolj poštene primerjave“.

67

Prvič, glede neobstoja „primerljivih cen“ je treba navesti, da se v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe stopnja dampinga izračuna s primerjavo normalne vrednosti in cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Unijo „[o]b upoštevanju zadevnih določb, ki urejajo pošteno primerjavo“. Ta zadnji del fraze napotuje na člen 2(10) te uredbe, ki določa, da je treba, če normalna vrednost in izvozna cena ne moreta biti predmet poštene primerjave, v obliki prilagoditev upoštevati razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene. Primerljivost cen se torej ne upošteva v okviru uporabe člena 2(11) navedene uredbe, temveč v okviru uporabe člena 2(10) iste uredbe.

68

Z drugimi besedami, kot izhaja iz točk 57 in 61 te sodbe, se na podlagi opredelitve „zadevnega izdelka“, kot jo predlagata instituciji Unije na začetku preiskave, izračuna stopnja dampinga v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe, ne da bi bilo mogoče iz tega izračuna izključiti katero koli vrsto ali model tega izdelka. Po drugi strani morata instituciji Unije, da bi bilo ta izračun mogoče opraviti, v smislu člena 2(10) te uredbe opraviti primerjavo cen ob upoštevanju – v obliki prilagoditev – razlik, ki vplivajo na te cene.

69

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da sta bili instituciji Unije upravičeni izključiti izvozne transakcije glede nekaterih vrst zadevnega izdelka, ker za te vrste izdelka niso obstajale „primerljive cene“.

70

Poleg tega je treba pojasniti, da v praksi, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 78 sklepnih predlogov, v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem proizvajalec primerljive države ne proizvaja niti ne prodaja določene vrste izdelka, lahko instituciji Unije odločita, da to vrsto izdelka izključita iz opredelitve „zadevnega izdelka“ ali določita normalno vrednost za navedeno vrsto, tako da lahko v okviru izračuna stopnje dampinga upoštevata izvozne transakcije te vrste izdelka.

71

Drugič, glede dejstva, da uporaba druge metode izračuna normalne vrednosti ne bi zagotovila „bolj poštene primerjave“, čeprav iz člena 2(10) v povezavi s členom 2(11) osnovne uredbe izhaja, da mora izračun stopnje dampinga temeljiti na „pošteni primerjavi“, pojma „bolj poštena primerjava“ v teh določbah ni. Tudi če bi bilo upoštevnost tega pojma treba sprejeti, je treba navesti, kot je razvidno iz točke 61 te sodbe, da izključitve izvoznih transakcij ni mogoče šteti za sredstvo zagotovitve „poštene primerjave“. Zato ni mogoče ugotoviti, da uporaba druge metode izračuna normalne vrednosti ne bi zagotovila „bolj poštene primerjave“.

72

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 61 do 90 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet iz izračuna stopnje dampinga upravičeno izključil vrste izdelkov, ki se ne ujemajo z nobenim od izdelkov, ki jih proizvaja in prodaja indijski proizvajalec, napačno uporabilo pravo.

73

Glede na vse zgoraj navedeno je treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, navajane v okviru prvega pritožbenega razloga, niti drugi pritožbeni razlog.

74

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to ob morebitni razveljavitvi odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Tako je v obravnavani zadevi.

75

Kot je razvidno iz točk od 52 do 72 te sodbe, je Svet z ugotovitvijo v točkah 82, 102 in 109 sporne uredbe, da je treba izključiti vrste izdelkov, ki jih izvažajo kitajski proizvajalci izvozniki, za katere indijski proizvajalec ne proizvaja in ne prodaja nobene ujemajoče se vrste, kršil člen 2(11) osnovne uredbe.

76

V teh okoliščinah je treba sporno uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnici.

77

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

78

Ker sta pritožnici predlagali, naj se Svetu naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji v zadevah T‑558/12 in T‑559/12 ter s pritožbenim postopkom v zadevi C‑376/15 P. Po drugi strani pa je Svet predlagal, naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov, zato se jima naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom v zadevi C‑377/15 P.

79

V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

80

Zato Komisija nosi svoje stroške v zvezi s postopkom na prvi stopnji v zadevah T‑558/12 in T‑559/12 ter v zvezi s pritožbenim postopkom v zadevah C‑376/15 P in C‑377/15 P.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: