SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 5. aprila 2017 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Javna naročila — Direktiva 2004/17/ES — Javno naročilo, ki ne dosega praga, določenega v tej direktivi — Člena 49 in 56 PDEU — Omejitev oddajanja del v podizvajanje — Predstavitev skupne ponudbe — Strokovna usposobljenost ponudnikov — Spremembe razpisne dokumentacije“

V zadevi C‑298/15,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Vrhovno sodišče Litve) z odločbo z dne 12. junija 2015, ki je na Sodišče prispela 18. junija 2015, v postopku

„Borta“ UAB

proti

Klaipėdos valstybinio jūrų uosto direkcija VĮ,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi J. L. da Cruz Vilaça, predsednik senata, A. Tizzano (poročevalec), podpredsednik Sodišča, A. Borg Barthet, E. Levits in F. Biltgen, sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. junija 2016,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za „Borta“ UAB V. Kilišauskaitė, odvetnica,

za Klaipėdos valstybinio jūrų uosto direkcija VĮ N. Šilaika, A. Vaitkus, A. Kamarauskas, I. Vaičiulis in L. Rudys, odvetniki

za litovsko vlado D. Kriaučiūnas, A. Svinkūnaitė in R. Butvydytė, agenti,

za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in A. Tokár, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 1. decembra 2016

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1336/2013 z dne 13. decembra 2013 (UL 2013, L 335, str. 17) (v nadaljevanju: Direktiva 2004/17).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Borta“ UAB (v nadaljevanju: „Borta“) in Klaipėdos valstybinio jūrų uosto direkcija VĮ (uprava nacionalnega pristanišča Klaipėda, Litva, v nadaljevanju: pristaniška uprava) zaradi zakonitosti razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila gradenj, ki se nanaša na obnovo pristaniškega obrežja.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodni izjavi 9 Direktive 2004/17 je navedeno:

„(9)

Da bi zagotovili odprtje konkurence za javna naročila, ki jih oddajo naročniki v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, je priporočljivo pripraviti določbe za usklajevanje naročil nad določeno vrednostjo na ravni Skupnosti. […]

Za javna naročila, katerih vrednost je nižja od mejnega zneska za uporabo določb o usklajevanju na ravni Skupnosti, je priporočljivo upoštevati sodno prakso Sodišča, po kateri se uporabljajo pravila in načela iz […] Pogodb.“

4

Člen 16 te direktive določa:

„[…] [T]a direktiva [se] uporablja za naročila z ocenjeno vrednostjo brez davka na dodano vrednost (DDV), ki ni manjša od:

[…]

(b)

5.186.000 EUR pri javnih naročilih gradenj.“

5

Člen 37 te direktive določa:

„Naročnik lahko v razpisni dokumentaciji zahteva, ali pa to od njega zahteva država članica, da ponudnik v svoji ponudbi navede vsak del naročila, ki ga namerava oddati v podizvajanje tretji osebi, ter vse predlagane podizvajalce. Ta navedba ne sme posegati v vprašanje osnovne odgovornosti gospodarskega subjekta.“

6

Člen 38 Direktive 2004/17 določa:

„Naročniki lahko določijo posebne pogoje v zvezi z izvajanjem naročila, če so ti pogoji v skladu z zakonodajo Skupnosti in so navedeni v obvestilu, ki se uporablja kot sredstvo za objavo javnega razpisa, ali v specifikacijah. […]“

7

Člen 54 te direktive določa:

„1.   Naročniki, ki določajo merila za izbor v odprtem postopku, ta merila pripravijo po objektivnih pravilih in merilih, ki so na voljo zainteresiranim gospodarskim subjektom.

[…]

6.   Če merila iz odstavk[a] 1 […] vključujejo zahteve glede tehnične in/ali strokovne sposobnosti gospodarskega subjekta, se lahko ta subjekt po potrebi sklicuje na sposobnost drugih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V tem primeru mora naročniku predložiti dokazilo, da bo imel na voljo potrebna sredstva za izvedbo naročila, na primer s predložitvijo izjave navedenih subjektov, da mu bodo dali na voljo potrebna sredstva.

Pod enakimi pogoji se lahko skupina gospodarskih subjektov iz člena 11 sklicuje na sposobnost članov skupine ali drugih subjektov.“

8

Priloga XVI k tej direktivi, naslovljena „Informacije, ki jih je treba navesti v obvestilu o oddaji javnega naročila“, v delu I določa:

„I.

Informacije za objavo v Uradnem listu Evropske unije:

[…]

10.

Navesti, kjer je to primerno, če je bilo ali je lahko javno naročilo oddano podizvajalcu.

[…]

13.

Neobvezni podatki:

vrednost in delež javnega naročila, ki je bil ali se lahko odda tretjim osebam v podizvajanje,

[…]“

Litovsko pravo

Litovski zakon o javnih naročilih

9

Člen 24(5) Lietuvos Respublikos viešųjų pirkimų įstatymas (litovski zakon o javnih naročilih, v nadaljevanju: zakon o javnih naročilih) določa:

„V razpisni dokumentaciji se od kandidata ali ponudnika zahteva, da v ponudbi opredeli predlagane podizvajalce, […] [in] v ponudbi navede delež naročila, ki ga namerava oddati podizvajalcem v podizvajanje […]. Če so k izvajanju naročil gradenj povabljeni podizvajalci, mora glavno delo, kot ga je opredelil naročnik, opraviti izbrani ponudnik. […]“

10

Člen 27(4) zakona o javnih naročilih določa:

„Naročnik lahko pred rokom za oddajo ponudb pojasni razpisno dokumentacijo.“

11

Člen 32(3) zakona o javnih naročilih določa, da se lahko ponudnik, kadar je to potrebno v posebnih okoliščinah razpisa, sklicuje na usposobljenost drugih gospodarskih subjektov, ne glede na naravo svojega pravnega razmerja z njimi. V tem primeru mora ponudnik naročniku dokazati, da mu bodo ta sredstva na voljo za izvedbo naročila. Pod istimi pogoji se lahko skupina gospodarskih subjektov sklicuje na usposobljenost članov skupine ali drugih gospodarskih subjektov.

Razpisna dokumentacija iz postopka v glavni stvari

12

Točka 3.2.1 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na zahteve v zvezi strokovno usposobljenostjo ponudnikov, določa:

„Ponudnikov povprečen letni obseg dela, povezan z glavnimi gradbenimi in instalacijskimi deli (gradnja ali obnova pristaniškega obrežja) v zadnjih petih letih ali v obdobju od datuma registracije ponudnika (če ponudnik posluje manj kot pet let), mora ustrezati vrednosti vsaj 5.000.000 [litovskih litai] (1.448.100,09 EUR) brez DDV.“

13

Točka 4.2.3 te razpisne dokumentacije, ki ureja predložitev skupne ponudbe več ponudnikov v okviru sporazuma o skupnih dejavnostih, določa:

„Opredeliti je treba kolikšni bodo prispevki partnerjev, ki delujejo na podlagi sporazuma o skupnih dejavnostih, in kolikšen je njihov odstotni delež […]. [T]a razdelitev obsega storitev velja samo za partnerje in ne ustvarja nobenih obveznosti za stranko ([pristaniška uprava]).“

14

Točka 4.3 te razpisne dokumentacije v različici po večkratnih spremembah določa:

„Če ponudbo oddajo ponudniki, ki poslujejo na podlagi sporazuma o skupnih dejavnostih, mora zahteve iz točk 3.2.1 izpolnjevati vsaj en partner [tega sporazuma] ali vsi partnerji […] skupaj. Partnerjev prispevek (obseg opravljenega dela) na podlagi sporazuma o skupnih dejavnostih mora biti sorazmeren njegovemu prispevku k uresničevanju zahteve [iz točke] 3.2.1 teh razpisnih zahtev in obsegom del, ki jih bo dejansko opravil, če bo ponudba uspešna (izvedba naročila) […] V skladu s členom 24(5) (zakona o javnih naročilih) (pristaniška uprava) določi, da je glavno delo zajeto v točki 1.2.8 razdelka ‚gradnja‘ v popisu del, zato mora to delo opraviti izbrani ponudnik sam.“

15

Točka 4.4 te razpisne dokumentacije določa, da mora ponudnik, v primeru oddaje del podizvajalcem, opredeliti obseg del, ki jih bodo ti opravili, z omejitvijo na dela, opredeljena kot „pomožna“, in dodaja, da se izkušnje teh podizvajalcev ne upoštevajo pri preverjanju zahtev, določenih v točki 3.2.1.

16

Na podlagi točke 7.2 te razpisne dokumentacije lahko pristaniška uprava pred iztekom roka za oddajo ponudb na lastno pobudo podrobneje opredeli razpisno dokumentacijo.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

17

Pristaniška uprava je 2. aprila 2014 objavila javni razpis za oddajo javnega naročila gradenj po odprtem postopku za obnovo obrežja nacionalnega pristanišča Klaipėda (Litva). Ta javni razpis je bil 5. aprila 2014 objavljen tudi v Uradnem listu Evropske unije. Družba Borta je sodelovala v postopku oddaje tega naročila.

18

V prvotni različici je razpisna dokumentacija iz postopka v glavni stvari v točki 4.3 povzemala določbe člena 24(5) zakona o javnih naročilih glede podizvajalcev in med drugim določala, da so v primeru predložitve skupne ponudbe več ponudnikov v okviru sporazuma o skupnih dejavnostih v skladu s točko 4.2.3 te razpisne dokumentacije (v nadaljevanju: skupna ponudba) zahteve iz točke 3.2.1 razpisne dokumentacije v zvezi s strokovno usposobljenostjo morali izpolnjevati vsi ponudniki skupaj ali pa eden od njih.

19

Po dveh zaporednih spremembah – pri čemer je za prvo dala pobudo pristaniška uprava, druga pa je posledica očitkov družbe Borta – je bilo s točko 4.3 zahtevam dodano, da mora prispevek vsakega od ponudnikov – v primeru predložitve take skupne ponudbe, zato da so izpolnjene navedene zahteve – sorazmerno ustrezati deležu naročila, za katerega se ta zavezuje, da ga bo izvedel v skladu s sporazumom o skupnih dejavnostih in da ga bo v primeru pridobitve naročila dejansko izvedel.

20

Zaradi teh sprememb, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije, je pristaniška uprava podaljšala rok za oddajo ponudb.

21

Ker je ta uprava zavrnila očitke, ki jih je družba Borta ponovno podala zoper zadnjo od navedenih sprememb, je ta družba pri Klaipėdos apygardos teismas (okrožno sodišče v Klaipėdi, Litva) vložila tožbo za razveljavitev zgorajnavedene točke 4.3, pri čemer je izpodbijala tako njeno vsebino, kot tudi možnost uprave, da jo spremeni. Ker je to sodišče zavrnilo tožbo s sodbo z dne 18. avgusta 2014, ki jo je na pritožbeni stopnji Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) potrdilo s sklepom z dne 13. novembra 2014, je družba Borta vložila kasacijsko pritožbo pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve).

22

To sodišče se, da bi lahko odločilo v sporu, sprašuje, ali je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, na katerega se sklicuje točka 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari, združljiv s pravom Unije, zlasti z Direktivo 2004/17, saj je na podlagi tega člena prepovedano oddajanje tistih del podizvajalcem, ki jih naročnik opredeli kot „glavna“ dela. Dvomi tudi o zakonitosti spremenjene točke 4.3 glede na določbe te direktive, ker ta točka zahteva, da ob predložitvi skupne ponudbe več ponudnikov prispevek vsakega posameznika za izpolnitev zahtev glede strokovne usposobljenosti sorazmerno ustreza deležu naročila, ki ga bo ponudnik dejansko izvedel v primeru oddaje naročila. V zvezi s tem želi predložitveno sodišče poleg tega tudi izvedeti, ali je pristaniška uprava lahko spremenila prvotno različico navedene točke po objavi obvestila o javnem naročilu, ne da bi kršila to direktivo, zlasti načelo enakega obravnavanja in zahtevo po preglednosti, ki izhajata iz nje.

23

To sodišče meni, da je Sodišče pristojno, da v postopku predhodnega odločanja odgovori na ta vprašanja. Vrednost zadevnega naročila iz postopka v glavni stvari je sicer pod pragom 5.186.000 EUR, določenem v členu 16(b) Direktive 2004/17, pod katerim se Direktiva ne uporabi. Vendar po eni strani v zvezi s tem naročilom obstaja gotov čezmejni interes, kar naj bi dokazovala udeležba dveh tujih podjetij v razpisnem postopku, med katerima je uspešni ponudnik, in objava javnega razpisa v Uradnem listu Evropske unije. Po drugi strani naj bi pristaniška uprava v primeru tega javnega razpisa vsekakor nameravala uporabiti pravila, ki veljajo za javna naročila, na katera se nanaša Direktiva 2004/17, litovski zakonodajalec pa naj bi se odločil, da nekatera pravila iz te direktive uporabi v primeru naročil, katerih vrednost je pod navedenim pragom.

24

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba določbe členov 37, 38, 53 in 54 Direktive 2004/17 skupaj ali posebej (vendar brez omejitve na te določbe) razumeti in razlagati tako, da:

(a)

nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora glavno delo, kot ga je opredelil naročnik, če so k izvajanju javnega naročila gradenj povabljeni podizvajalci, izvesti izbrani ponudnik?

(b)

nasprotujejo shemi, določeni v razpisni dokumentaciji, za kumuliranje strokovne usposobljenosti izvajalcev, kot je ta, ki jo je naročnik opredelil v sporni razpisni dokumentaciji, na podlagi katere mora delež, ki predstavlja strokovno usposobljenost upoštevnega gospodarskega subjekta (partnerja pri skupnih dejavnostih), ustrezati deležu specifičnega dela, ki ga bo dejansko izvedel v okviru javnega naročila?

2.

Ali je treba določbe členov 10, 38, 46 in 47 Direktive 2004/17 skupaj ali ločeno (vendar brez omejitve na te določbe) razumeti in razlagati tako, da:

(a)

načeli enakega obravnavanja izvajalcev in preglednosti nista kršeni, če naročnik:

v razpisni dokumentaciji vnaprej določi splošno možnost kumuliranja strokovne usposobljenosti izvajalcev, vendar ne opredeli sheme za izvajanje te možnosti;

naknadno med postopkom javnega razpisa podrobneje opredeli zahteve za oceno usposobljenosti izvajalcev, tako da opredeli nekatere omejitve glede kumuliranja strokovne usposobljenosti izvajalcev;

zaradi te podrobnejše opredelitve vsebine zahtev glede usposobljenosti podaljša rok za oddajo ponudb in to podaljšanje objavi v Uradnem listu Evropske unije?

(b)

omejitve kumuliranja sposobnosti izvajalcev ni treba jasno navesti vnaprej, če je zaradi posebne narave naročnikovih dejavnosti in posebnih značilnosti pogodbe o izvedbi javnega naročila taka omejitev predvidljiva in upravičena?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Uvodne ugotovitve

25

Litovska vlada je v pisnem stališču in na obravnavi pred Sodiščem navedla, da bi bilo treba za odgovor na postavljeni vprašanji upoštevati ne le Direktivo 2004/17, temveč tudi Direktivo 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL 2014, L 94, str. 243), ker se je litovski zakonodajalec odločil, da bo še pred sprejetjem Direktive 2014/25 v svoje notranje pravo vključil nekatere njene določbe, zlasti njen člen 73(3), ki se nanaša na podizvajalce.

26

Nasprotno pa je Evropska komisija navedla, da ni treba razlagati niti Direktive 2004/17 niti Direktive 2014/25, temveč da je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti z vidika temeljnih pravil in splošnih načel Pogodbe DEU.

27

Prvič, glede Direktive 2014/25 je treba najprej spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načeloma uporabiti tisto direktivo, ki je veljavna takrat, ko naročnik izbere vrsto postopka, ki ga bo uporabil, in dokončno odgovori na vprašanje, ali se opravi predhodno povabilo k oddaji ponudb za oddajo javnega naročila. Kadar pa se rok za prenos direktive, nasprotno, izteče po tem datumu, se ta direktiva ne more uporabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016, Partner Apelski Dariusz, C‑324/14, EU:C:2016:214, točka 83 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavanem primeru je bil razpis iz postopka v glavni stvari objavljen 2. aprila 2014, Direktiva 2014/25 pa je začela veljati 17. aprila 2014 in je razveljavila Direktivo 2004/17 z učinkom od 18. aprila 2016, z iztekom roka za njen prenos. Poleg tega litovska vlada trdi, da je v svoje notranje pravo vključila nekatere določbe Direktive 2014/25 še pred njenim sprejetjem, vendar je ta vlada v pisnem stališču tudi priznala, da ta direktiva še ni bila prenesena ob nastanku upoštevnih dejstev iz postopka v glavni stvari.

29

V teh okoliščinah za odgovor na postavljeni vprašanji ni mogoče upoštevati Direktive 2014/25.

30

Drugič, v zvezi z Direktivo 2004/17 je iz predložitvene odločbe razvidno, da je vrednost naročila iz postopka v glavni stvari pod pragom 5.186.000 EUR, določenim v členu 16(b) Direktive 2004/17. Zato te direktive za to naročilo ni mogoče uporabiti (glej po analogiji sodbo z dne 16. aprila 2015, Enterprise Focused Solutions, C‑278/14, EU:C:2015:228, točka 15 in navedena sodna praksa).

31

Predložitveno sodišče vseeno meni, da je Sodišče pristojno odgovoriti na predloženi vprašanji in da je razlaga določb te direktive upravičena iz razlogov, navedenih v točki 23 te sodbe.

32

Litovska vlada, ki se strinja z analizo predložitvenega sodišča, je na obravnavi pred Sodiščem pojasnila, da lahko naročnik na podlagi litovske zakonodaje v primeru postopka oddaje naročila, katerega vrednost je pod navedenim pragom, bodisi uporabi pravila iz Direktive 2004/17 bodisi poenostavljen postopek, ki je v nacionalnem pravu predpisan za tako naročilo. Če ta naročnik izbere prvo možnost, kot je v tem primeru, mora po mnenju te vlade uporabiti vse določbe te direktive.

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti določbe tega akta razlagajo enotno (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 46, in z dne 7. novembra 2013, Romeo, C‑313/12, EU:C:2013:718, točka 22).

34

Tako je razlaga določb akta Unije v položajih, za katere se ne uporablja ta akt, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, ki spadajo na to področje uporabe (glej v tem smislu sodbe z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 47; z dne 7. novembra 2013, Romeo, C‑313/12, EU:C:2013:718, točki 22 in 23, in z dne 14. januarja 2016, Ostas celtnieks, C‑234/14, EU:C:2016:6, točka 20).

35

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da če niso izpolnjeni pogoji, navedeni v prejšnjih dveh točkah te sodbe, lahko Sodišče, da bi sodišču, ki je predložilo vprašanje za prehodno odločanje, dalo uporaben odgovor, upošteva pravila prava Unije, na katera se nacionalno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni sklicevalo (sodba z dne 16. aprila 2015, Enterprise Focused Solutions, C‑278/14, EU:C:2015:228, točka 17 in navedena sodna praksa).

36

Zlasti kar zadeva oddajo naročila, ki glede na njegovo vrednost ne spada na področje uporabe Direktive 2004/17, Sodišče lahko upošteva temeljna pravila in splošna načela Pogodbe DEU, zlasti njena člena 49 in 56, ter načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter zahtevo po preglednosti, ki iz njih izhajajo, če pri zadevnem naročilu obstaja gotov čezmejni interes. Čeprav takšna naročila niso zajeta z Direktivo 2004/17, je treba v zvezi z njimi še naprej spoštovati ta pravila in načela (glej v tem smislu sodbe z dne 23. decembra 2009, Serrantoni in Consorzio stabile edili, C‑376/08, EU:C:2009:808, točke od 22 do 24; z dne 18. decembra 2014, Generali‑Providencia Biztosító, C‑470/13, EU:C:2014:2469, točka 27, in z dne 6. oktobra 2016, Tecnoedi Costruzioni, C‑318/15, EU:C:2016:747, točka 19).

37

Z vidika zgoraj navedenega je treba za vsako od postavljenih vprašanj preučiti, ali je razlaga določb Direktive 2004/17 v tem primeru upravičena glede na preudarke, navedene v točkah 33 in 34 te sodbe, ali pa je treba na ta vprašanja odgovoriti z vidika zgoraj navedenih temeljnih pravil in splošnih načel Pogodbe DEU ob upoštevanju preudarkov iz točk 35 in 36 te sodbe.

Prvo vprašanje, točka (a)

38

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2004/17 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalne ureditve, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, ki določa, da mora glavno delo, kot ga je opredelil naročnik, če se za izvedbo naročila sklenejo pogodbe s podizvajalci, opraviti izbrani ponudnik sam.

39

Najprej je treba poudariti, da glede sklepanja pogodb s podizvajalci Direktiva 2004/17 v členu 37 in Prilogi XVI določa nekatere obveznosti glede obveščanja in odgovornosti ponudnika. Prav tako je v njenem členu 38 navedeno, da naročniki lahko določijo posebne pogoje v zvezi z izvajanjem naročila, če so ti pogoji v skladu s pravom Unije.

40

Vendar ta direktiva, kot je navedlo predložitveno sodišče, ne vsebuje nobene določbe, katere vsebina bi bila podobna tisti iz člena 24(5) zakona o javnih naročilih. Poleg tega to sodišče meni, da litovski zakonodajalec ob sprejetju zadnjenavedene določbe ni navedel, da je upošteval to direktivo.

41

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da v členu 24(5) zakona o javnih naročilih, kadar se uporablja za naročila, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive 2004/17, obstaja neposredna in nepogojna napotitev nanjo v smislu sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 7. julija 2011, Agafiţei in drugi, C‑310/10, EU:C:2011:467, točka 45).

42

Iz tega sledi, da za odgovor na prvo vprašanje, točka (a), razlaga te direktive ni upravičena.

43

Kot je bilo navedeno v točkah 35 in 36 te sodbe, lahko Sodišče, zato da poda koristen odgovor predložitvenemu sodišču, upošteva temeljna pravila in splošna načela Pogodbe DEU, zlasti njena člena 49 in 56, ter načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter zahtevo po preglednosti, ki iz njih izhajajo, če pri zadevnem naročilu obstaja gotov čezmejni interes.

44

Pri naročilu lahko tak gotov čezmejni interes obstaja, med drugim, glede njegove vrednosti v povezavi z njegovimi posebnimi značilnostmi ali pa z lokacijo izvedbe del. Prav tako je mogoče upoštevati interes subjektov, ki so v drugi državi članici, za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, če je ta interes resničen in ne fiktiven (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, Enterprise Focused Solutions, C‑278/14, EU:C:2015:228, točka 20 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče ugotovilo, da je pri zadevnem naročilu obstajal gotov čezmejni interes. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 37 sklepnih predlogov, je vrednost tega naročila, čeprav pod pragom iz člena 16(b) Direktive 2004/17, relativno visoka. Poleg tega, kot je poudarila tudi litovska vlada, se to naročilo nanaša na gradnjo obrežja pristanišča, ki je strateškega pomena za nacionalno varnost. Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da sta se postopka javnega razpisa udeležili tuji podjetji, med katerima je uspešni ponudnik.

46

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a), odgovoriti z vidika temeljnih pravil in splošnih načel Pogodbe DEU, zlasti njenih členov 49 in 56. Za koristen odgovor predložitvenemu sodišču je treba zlasti preučiti, ali nacionalna zakonodaja, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, ne pomeni neupravičenega omejevanja svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

47

Zato je treba opozoriti, da člena 49 in 56 PDEU nasprotujeta vsakemu nacionalnemu predpisu, ki se sicer uporabi brez razlikovanja glede na državljanstvo, vendar bi lahko oviral ali zmanjšal privlačnost uresničevanja svobode ustanavljanja in opravljanja storitev (sodbe z dne 27. oktobra 2005, Contse in drugi, C‑234/03, EU:C:2005:644, točka 25; z dne 23. decembra 2009, Serrantoni in Consorzio stabile edili, C‑376/08, EU:C:2009:808, točka 41, in z dne 8. septembra 2016, Politanò, C‑225/15, EU:C:2016:645, točka 37).

48

V zvezi z javnimi naročili je v interesu Unije, da je konkurenca ponudnikov v javnih razpisih čim večja, vključno za javna naročila, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive 2004/17 (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2014, Consorzio Stabile Libor Lavori Pubblici, C‑358/12, EU:C:2014:2063, točka 29, in z dne 28. januarja 2016, CASTA in drugi, C‑50/14, EU:C:2016:56, točka 55). Sklepanje pogodb s podizvajalci, ki lahko spodbudi mala in srednje velika podjetja k sodelovanju na trgu javnih naročil, prispeva k uresničevanju tega cilja.

49

Nacionalna določba, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, lahko ovira, preprečuje ali zmanjšuje privlačnost sodelovanja gospodarskih subjektov s sedežem v drugih državah članicah v postopku oddaje ali izvedbe javnega naročila, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ker te subjekte ovira bodisi kadar dela, ki jih je naročnik opredelil kot „glavna“, v celoti ali delno oddajajo tretjim osebam v podizvajanje, bodisi kadar ponujajo svoje storitve za ta dela kot podizvajalci.

50

Zato navedena določba pomeni omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

51

Vendar pa je mogoče tako omejitev upravičiti, če uresničuje legitimen cilj v splošnem interesu in če spoštuje načelo sorazmernosti, to pomeni, da je primerna za njegovo uresničitev in ne prekorači okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 2005, Contse in drugi, C‑234/03, EU:C:2005:644, točka 25, in z dne 23. decembra 2009, Serrantoni in Consorzio stabile edili, C‑376/08, EU:C:2009:808, točka 44).

52

V zadevi v glavni stvari iz spisa, ki ga ima Sodišče, na eni strani izhaja, da je namen člena 24(5) zakona o javnih naročilih zagotoviti pravilno izvedbo gradenj. Ta določba naj bi bila tako sprejeta za preprečevanje obstoječe prakse, kadar se ponudnik sklicuje na strokovno usposobljenost samo zato, da pridobi zadevno naročilo, pri čemer ne namerava sam izvesti gradenj, temveč jih v celoti ali skoraj večinoma zaupati podizvajalcem; ta praksa pa vpliva na kakovost gradenj in njihovo dobro izvedbo. Na drugi strani je namen člena 24(5) zakona o javnih naročilih – z omejevanjem oddajanja v podizvajanje gradenj, na dela, ki so opredeljena kot „pomožna“ – spodbuditi sodelovanje malih in srednjih podjetij na trgu javnih naročil, bolj kot skupnih ponudnikov v skupini gospodarskih subjektov, kot pa podizvajalcev.

53

Prvič, glede cilja pravilne izvedbe gradenj, je treba šteti, da je zakonit.

54

Sicer ni izključeno, da tak cilj lahko upraviči nekatere omejitve oddajanja podizvajalcem (glej v tem smislu sodbi z dne 18. marca 2004, Siemens in ARGE Telekom, C‑314/01, EU:C:2004:159, točka 45, in z dne 14. julija 2016, Wrocław - Miasto na prawach powiatu, C‑406/14, EU:C:2016:562, točka 34), vendar je treba ugotoviti, da določba nacionalnega prava, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, presega to, kar je potrebno za doseganje tega cilja, saj na splošno prepoveduje tako sklepanje pogodb s podizvajalci za dela, ki jih je naročnik opredelil kot „glavna“.

55

Ta prepoved se namreč uporabi ne glede na gospodarski sektor, na katerega se nanaša zadevno naročilo, vrsto del in kvalifikacije podizvajalcev. Poleg tega takšna splošna prepoved ne pušča prostora, da bi ta subjekt ocenil vsak primer posebej.

56

Res je, da lahko naročnik prosto opredeli dela, ki jih je treba šteti za „glavna“. Vendar mora za vsa naročila določiti, da mora vsa ta dela opraviti ponudnik sam. Tako člen 24(5) zakona o javnih naročilih prepoveduje oddajanje navedenih del podizvajalcem, in sicer tudi v primerih, v katerih bi naročnik lahko preveril usposobljenost zadevnih podizvajalcev in po tej preučitvi presodil, da ta prepoved ni nujna za dobro izvedbo gradenj, zlasti glede nalog, ki jih ponudnik namerava prenesti na te podizvajalce.

57

Kot je generalna pravobranilka ugotovila v točki 51 sklepnih predlogov, bi bil alternativni ukrep, ki je manj omejevalen in ki zagotavlja izpolnitev zastavljenega cilja, od ponudnikov zahtevati, da v svoji ponudbi navedejo del naročila in naloge, ki jih nameravajo oddati podizvajalcem, predlagane podizvajalce in njihove sposobnosti. Prav tako bi bilo mogoče določiti možnost za naročnika, da ponudnikom prepove zamenjavo podizvajalcev, če ta subjekt predhodno ni mogel preveriti njihove identitete in sposobnosti.

58

Poleg tega je treba v zvezi z navedbami predložitvenega sodišča in litovske vlade, da je bil člen 24(5) zakona o javnih naročilih sprejet za preprečevanje obstoječe prakse ponudnikov, ki se sklicujejo na strokovno usposobljenost izključno zato, da pridobijo zadevno naročilo, pri čemer ga nameravajo v celoti ali večinoma oddati podizvajalcem, ugotoviti, da se ta določba ne nanaša specifično na to prakso. Ponudniku tako prepoveduje prenos izvedbe vseh del, ki jih je naročnik opredelil kot „glavna“, vključno z nalogami, ki sorazmerno predstavljajo le majhen delež teh del. Zato navedena določba presega to, kar je nujno za preprečitev navedene prakse.

59

Drugič, glede utemeljitve, ki se nanaša na spodbujanje sodelovanja malih in srednjih podjetij pri javnih naročilih kot soponudnikov in ne kot podizvajalcev, sicer res ni mogoče izključiti, da je v nekaterih okoliščinah in pod nekaterimi pogoji ta cilj lahko legitimen (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2007, Geurts in Vogten, C‑464/05, EU:C:2007:631, točka 26).

60

Vendar pa v dokumentaciji, ki je na voljo Sodišču, nič ne pojasnjuje, kako naj bi bila določba nacionalnega prava, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, nujna za doseganje tega cilja.

61

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba glede javnega naročila, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2004/17, vendar pri njem obstaja gotov čezmejni interes, člena 49 in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalne ureditve, kot je člen 24(5) zakona o javnih naročilih, ki določa, da mora glavno delo, ki ga je kot tako opredelil naročnik, če so k izvedbi naročila povabljeni podizvajalci, opraviti izbrani ponudnik sam.

Drugo vprašanje

62

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2004/17, zlasti pa načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter zahtevo po preglednosti, ki izhajajo iz te direktive, razlagati tako, da sme naročnik po objavi obvestila o javnem naročilu, spremeniti nekatere točke razpisnih pogojev, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, če je ta naročnik zaradi teh sprememb, ki so bile objavljene v Uradnem listu Evropske unije, podaljšal rok za oddajo ponudb.

63

Najprej je treba poudariti, da je taka možnost spremembe razpisne dokumentacije določena v členu 27(4) zakona o javnih naročilih.

64

Direktiva 2004/17, kot poudarja predložitveno sodišče v predložitveni odločbi, ne vsebuje nobene določbe v zvezi s tem.

65

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da v členu 27(4) zakona o javnih naročilih, kadar se uporablja za naročila, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive, obstaja neposredna in nepogojna napotitev nanjo v smislu sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 7. julija 2011, Agafiţei in drugi, C‑310/10, EU:C:2011:467, točka 45).

66

Iz tega sledi, da za odgovor na drugo vprašanje razlaga te direktive ni upoštevna.

67

Da bi se zato predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor, je treba iz razlogov, pojasnjenih v točkah od 43 do 45 te sodbe, na to vprašanje odgovoriti z vidika temeljnih pravil in splošnih načel Pogodbe DEU, med katerimi sta načeli prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja ter zahteva po preglednosti, ki izhajajo zlasti iz členov 49 in 56 PDEU in o katerih se posebej sprašuje to sodišče.

68

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ti načeli in zahteva med drugim zahtevajo, da morajo biti ponudniki ob pripravi ponudb obravnavani enako. Namen zahteve po preglednosti je zagotoviti neobstoj favoriziranja in samovoljnega ravnanja naročnika (glej v tem smislu sodbi z dne 6. novembra 2014, Cartiera dell’Adda, C‑42/13, EU:C:2014:2345, točka 44, in z dne 14. julija 2016, TNS Dimarso, C‑6/15, EU:C:2016:555, točka 22).

69

Navedeni načeli in navedena obveznost pomenijo zlasti, da so predmet in merila za oddajo zadevnega naročila jasno določeni od začetka postopka njegove oddaje, in da so pogoji in pravila postopka oddaje javnega naročila v javnem razpisu ali razpisni dokumentaciji navedeni jasno, natančno in nedvoumno, da lahko, na eni strani, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo, in na drugi strani, da lahko naročnik dejansko preveri, ali so predložene ponudbe izpolnjevale merila, ki veljajo za zadevno naročilo (glej v tem smislu sodbe z dne 10. maja 2012, Komisija/Nizozemska, C‑368/10, EU:C:2012:284, točke 56, 88 in 109; z dne 6. novembra 2014, Cartiera dell’Adda, C‑42/13, EU:C:2014:2345, točka 44, in z dne 14. julija 2016, TNS Dimarso, C‑6/15, EU:C:2016:555, točka 23). Zahteva po preglednosti pomeni tudi, da mora naročnik predmet in merila za oddajo naročila ustrezno objaviti (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2008, Lianakis in drugi, C‑532/06, EU:C:2008:40, točka 40).

70

Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da naročnik med razpisnim postopkom načeloma ne sme spremeniti obsega bistvenih pogojev naročila, med katerimi so tehnične specifikacije in merila za oddajo in na katere so se zainteresirani gospodarski subjekti legitimno oprli pri sprejetju odločitve, da pripravijo ponudbo ali, nasprotno, da se odpovejo sodelovanju v postopku oddaje zadevnega naročila (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2012, Komisija/Nizozemska, C‑368/10, EU:C:2012:284, točka 55, in z dne 16. aprila 2015, Enterprise Focused Solutions, C‑278/14, EU:C:2015:228, točke od 27 do 29).

71

To pa ne pomeni, da bi bila vsaka sprememba razpisne dokumentacije po objavi obvestila o javnem naročilu načeloma in v vseh okoliščinah prepovedana.

72

Tako ima naročnik izjemoma možnost popraviti ali dopolniti podatke v razpisni dokumentaciji, če potrebujejo zgolj pojasnitev ali zaradi odprave očitnih vsebinskih napak, če so obveščeni vsi ponudniki (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2012, SAG ELV Slovensko in drugi, C‑599/10, EU:C:2012:191, točka 40).

73

Temu naročniku mora biti prav tako dovoljeno, da opravi določene spremembe v razpisni dokumentaciji, zlasti glede pogojev in načina kumuliranja strokovne usposobljenosti, če so spoštovani načeli prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja ter zahteva po preglednosti.

74

Ta zahteva pomeni, prvič, da zadevne spremembe, čeprav so lahko bistvene, ne smejo biti tako pomembne, da bi pritegnile morebitne ponudnike, ki brez teh sprememb ne bi mogli predložiti ponudbe. Tako bi lahko bilo zlasti takrat, kadar je zaradi vseh sprememb naročilo po naravi bistveno drugačno glede na njegov prvotni opis.

75

Drugič, ta zahteva pomeni, da so te spremembe predmet ustrezne objave, da se lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki z njimi seznanijo pod istimi pogoji in hkrati.

76

Tretjič, ista zahteva predpostavlja tudi, prvič, da so te spremembe izvedene preden ponudniki predložijo ponudbe, in drugič, da je rok za predložitev teh ponudb podaljšan, če so te spremembe bistvene, da je trajanje tega podaljšanja odvisno od obsega teh sprememb, in da je trajanje podaljšanja dovolj dolgo, da zadevnim gospodarskim subjektom omogoči, da zato prilagodijo svoje ponudbe.

77

Glede na navedeno je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da je treba načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter zahtevo po preglednosti, ki izhajajo zlasti iz členov 49 in 56 PDEU, glede javnega naročila, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2004/17, vendar pri njem obstaja gotov čezmejni interes, razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da naročnik po objavi obvestila o javnem naročilu spremeni točko razpisne dokumentacije, ki se nanaša na pogoje in načine kumuliranja strokovne usposobljenosti, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, če zadevne sprememb, prvič, niso tako bistvene, da bi pritegnile morebitne ponudnike, ki brez teh sprememb ne bi mogli predložiti ponudbe, drugič, če so te spremembe predmet ustrezne objave, in tretjič, če so te spremembe izvedene preden ponudniki predložijo ponudbe, je rok za predložitev teh ponudb podaljšan, če so te spremembe bistvene, je trajanje tega podaljšanja odvisno od obsega teh sprememb in je trajanje podaljšanja dovolj dolgo, da gospodarskim subjektom omogoči, da zato prilagodijo svoje ponudbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Prvo vprašanje, točka (b)

78

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2004/17 razlagati tako, da nasprotuje točki razpisne dokumentacije, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, ki v primeru predložitve skupne ponudbe več ponudnikov zahteva, da prispevek vsakega od njih, zato da so izpolnjene zahteve glede strokovne usposobljenosti, sorazmerno ustreza deležu gradenj, ki ga bo ponudnik dejansko opravil v primeru pridobitve zadevnega naročila.

79

Uvodoma je pristaniška uprava na obravnavi pred Sodiščem v bistvu navedla, da je treba točko 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari razlagati v povezavi s točko 4.2.3 te razpisne dokumentacije. V skladu z zadnjenavedeno točko morajo ponudniki, ki želijo predložiti skupno ponudbo, v sporazumu o skupnih dejavnostih navesti delež gradenj, za katerega se vsak od njih zaveže, da ga bo opravil, pri čemer ti ponudniki prosto določijo ta delež. Navedena točka 4.3 dopušča, da navedeni organ ob pregledu ponudb preuči, ali ima vsak od zadevnih ponudnikov strokovno usposobljenost, ki sorazmerno ustreza deležu gradenj, za katerega se zaveže, da ga bo opravil v skladu s to pogodbo in da ga bo dejansko opravil v primeru pridobitve naročila.

80

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 56 sklepnih predlogov, se točka 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari nanaša na oddajo javnega naročila, in natančneje, na možnost, da ponudniki predložijo skupno ponudbo, da združijo svojo strokovno usposobljenost, zato da izpolnijo zahteve iz te razpisne dokumentacije.

81

Taka možnost je določena v členu 32(3) zakona o javnih naročilih.

82

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da ta določba, ki velja za vsa javna naročila, ne glede na njihovo vrednost, natančno povzema vsebino člena 54(6) Direktive 2004/17. Poleg tega je predložitveno sodišče navedlo, da se je nacionalni zakonodajalec ob prenosu te direktive v litovsko pravo odločil za uporabo teh določb v primeru naročil, katerih vrednost je pod pragom, določenim v členu 16(b) navedene direktive, zlasti s sprejetjem podobnih expressis verbis določb, kot jih vsebuje ta direktiva.

83

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se je člen 54(6) Direktive 2004/17 s členom 32(3) zakona o javnih naročilih neposredno in brezpogojno uporabljal za javna naročila, ki so izključena s področja uporabe te direktive.

84

Zato je treba prvo vprašanje, točka (b) – glede na sodno prakso, navedeno v točkah 33 in 34 te sodbe – preučiti ob upoštevanju člena 54(6) Direktive 2004/17.

85

Ta določba vsakemu gospodarskemu subjektu daje pravico, da se za dano javno naročilo – kadar naročnik določi kvalitativno merilo izbora, ki vsebuje zahteve v zvezi s tehničnimi ali strokovnimi sposobnostmi – sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi, če se naročniku dokaže, da bo imel ponudnik dejansko na voljo sredstva teh subjektov, ki so potrebna za izvedbo naročila (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2016, Partner Apelski Dariusz,C‑324/14, EU:C:2016:214, točka 33 in navedena sodna praksa). V skladu z isto določbo se ta pravica razširi na skupine gospodarskih subjektov, ki predlagajo skupno ponudbo in ki se lahko pod enakimi pogoji sklicujejo na sposobnosti posameznih udeležencev skupine ali drugih subjektov.

86

Zato Direktiva 2004/17 ne nasprotuje temu, da se uresničevanje pravice, določene v členu 54(6), v izjemnih okoliščinah omeji (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2016, Partner Apelski Dariusz, C‑324/14, EU:C:2016:214, točka 39).

87

Natančneje, ni mogoče izključiti, da ob upoštevanju narave in ciljev danega naročila, zmogljivosti, ki jih ima tretji subjekt in ki so nujne za izvedbo tega naročila, v posebnih okoliščinah ni mogoče prenesti na zadevnega ponudnika, tako da se v takih okoliščinah ta na navedene zmogljivosti lahko sklicuje, le če tretji subjekt neposredno in osebno sodeluje pri izvedbi zadevnega naročila (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016, Partner Apelski Dariusz, C‑324/14, EU:C:2016:214, točka 41).

88

V teh okoliščinah lahko naročnik za pravilno izvedbo tega naročila v razpisni dokumentaciji izrecno navede natančna pravila, ki gospodarskemu subjektu omogočajo, da se sklicuje na zmogljivosti tretjih subjektov, če so ta pravila povezana in sorazmerna s predmetom in cilji navedenega naročila (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016, Partner Apelski Dariusz, C‑324/14, EU:C:2016:214, točke od 54 do 56).

89

Prav tako ni mogoče takoj izključiti, da v posebnih okoliščinah glede na vrsto zadevnih del ter na predmet in cilj navedenega naročila zmogljivosti različnih udeležencev v skupinah gospodarskih subjektov, ki predložijo skupno ponudbo, ki so nujne za dobro izvedbo navedenega naročila, ni mogoče prenesti na te sodelujoče. V takem primeru bi lahko naročnik zahteval, da vsak od navedenih sodelujočih opravi gradnje v skladu z lastnimi zmogljivostmi.

90

V obravnavanem primeru pristaniška uprava in litovska vlada v bistvu navajata, da je cilj točke 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari preprečiti, da bi se ponudnik, zato da bi pridobil naročilo, skliceval na zmogljivosti, ki jih ne namerava uporabiti, in obratno, da ponudnik lahko pridobi naročilo in opravi delež gradenj, ne da bi imel zmogljivost in sredstva, ki so potrebna za dobro izvedbo teh gradenj.

91

V zvezi s tem res ni mogoče izključiti, da ob upoštevanju tehnične zahtevnosti in pomena gradenj iz postopka v glavni stvari, njihova pravilna izvedba zahteva, da v primeru skupne ponudbe več ponudnikov, vsak od njih opravi specifične naloge, ki z vidika cilja ali narave teh gradenj ali nalog ustrezajo lastni strokovni usposobljenosti.

92

Vendar to očitno ni obseg točke 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari. Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 63 in 64 sklepnih predlogov, se s to točko zahteva, da obstaja čisto aritmetično ujemanje med prispevkom vsakega zadevnega ponudnika k izpolnitvi zahtev glede strokovne usposobljenosti in deležem gradenj, za katerega se ponudnik zaveže da ga bo opravil in da ga bo dejansko opravil v primeru oddaje naročila. Ta točka pa ne upošteva vrste nalog, ki jih mora izvesti vsak ponudnik, niti lastne tehnične usposobljenosti vsakega od njih. V teh okoliščinah ta točka 4.3 ne preprečuje, da bi eden od zadevnih ponudnikov opravil specifične naloge, za katere dejansko nima izkušenj ali zahtevanih zmogljivosti.

93

Poleg tega sta pristaniška uprava in litovska vlada poudarili, da točka 4.3 zadevne razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari zadevnih ponudnikov ni ovirala pri tem, da bi za izvedbo gradenj, opredeljenih kot „pomožne“, sklepali pogodbe s podizvajalci, in da se v skladu s točko 4.4 razpisne dokumentacije strokovna usposobljenost podizvajalcev ne preverja. Če je tako – kar mora preveriti predložitveno sodišče – bi bilo treba šteti, da ta točka 4.3 na eni strani ne zagotavlja, da bodo ponudniki učinkovito uporabili zmogljivosti, ki so jih navedli v postopku oddaje javnega naročila in ki jih je upoštevala pristaniška uprava pri pregledu ponudb. Na drugi strani ne izključuje, da dela, opredeljena kot „pomožna“, opravijo podizvajalci, ki nimajo zahtevane strokovne usposobljenosti.

94

Iz tega izhaja, da točka 4.3 razpisne dokumentacije iz postopka v glavni stvari ni primerna za dosego zastavljenih ciljev.

95

Zato je treba šteti, da omejitev pravice, določene v členu 54(6) Direktive 2004/17, ki izhaja iz te točke, ni upravičena glede na predmet in cilj zadevnega javnega naročila iz postopka v glavni stvari.

96

V teh okoliščinah je treba na prvo vprašanje, točka (b), odgovoriti tako, da je treba člen 54(6) Direktive 2004/17 razlagati tako, da nasprotuje točki razpisne dokumentacije, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, s katero se ob predložitvi skupne ponudbe več ponudnikov zahteva, da prispevek vsakega od njih, zato da so izpolnjene zahteve glede strokovne usposobljenosti, sorazmerno ustreza deležu gradenj, ki ga bo dejansko opravil v primeru pridobitve zadevnega naročila.

Stroški

97

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

 

1.

Glede javnega naročila, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1336/2013 z dne 13. decembra 2013, vendar pri njem obstaja gotov čezmejni interes, je treba člena 49 in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalne ureditve, kot je člen 24(5) Lietuvos Respublikos viešųjų pirkimų įstatymas (litovski zakon o javnih naročilih), ki določa, da mora glavno delo, ki ga je kot tako opredelil naročnik, če so k izvedbi naročila povabljeni podizvajalci, opraviti izbrani ponudnik sam.

 

2.

Glede takega javnega naročila je treba načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter zahtevo po preglednosti, ki izhajajo zlasti iz členov 49 in 56 PDEU, razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da naročnik po objavi obvestila o javnem naročilu spremeni točko razpisne dokumentacije, ki se nanaša na pogoje in načine kumuliranja strokovne usposobljenosti, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, če zadevne spremembe, prvič, niso tako bistvene, da bi pritegnile morebitne ponudnike, ki brez teh sprememb ne bi mogli predložiti ponudbe, drugič, če so te spremembe predmet ustrezne objave, in tretjič, če so te spremembe izvedene preden ponudniki predložijo ponudbe, je rok za predložitev teh ponudb podaljšan, če so te spremembe bistvene, je trajanje tega podaljšanja odvisno od obsega teh sprememb in je trajanje podaljšanja dovolj dolgo, da gospodarskim subjektom omogoči, da zato prilagodijo svoje ponudbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

 

3.

Člen 54(6) Direktive 2004/17, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1336/2013, je treba razlagati tako, da nasprotuje točki razpisne dokumentacije, kot je točka 4.3 iz postopka v glavni stvari, ki ob predložitvi skupne ponudbe več ponudnikov zahteva, da prispevek vsakega od njih, zato da so izpolnjene zahteve glede strokovne usposobljenosti, sorazmerno ustreza deležu gradenj, ki ga bo dejansko opravil v primeru pridobitve zadevnega naročila.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: angleščina.