Zadeva C‑297/15

Ferring Lægemidler A/S

proti

Orifarm A/S

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Sø- og Handelsretten)

„Predhodno odločanje – Znamke – Direktiva 2008/95/ES – Člen 7(2) – Farmacevtski proizvodi – Vzporedni uvoz – Delitev trgov – Nujnost prepakiranja proizvoda, označenega z znamko – Farmacevtski proizvod, ki ga imetnik znamke na izvozni in uvozni trg daje v enakovrstnih pakiranjih“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 10. novembra 2016

  1. Približevanje zakonodaj–Znamke–Direktiva 2008/95–Vzporedni uvoz zdravil po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke–Ugovor imetnika–Nedopustnost–Pogoji–Umetna delitev trgov med državami članicam–Nujnost prepakiranja zdravila–Merila presoje

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95, člen 7(2))

  2. Približevanje zakonodaj–Znamke–Direktiva 2008/95–Vzporedni uvoz zdravil po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke–Ugovor imetnika–Dopustnost–Pogoji–Možnost, da se zdravila na izvoznem in uvoznem trgu tržijo v enakem pakiranju–Trženje, ki ni omejeno na del trga države uvoza–Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95, člen 7(2))

  1.  Na podlagi člena 7(2) Direktive 2008/95 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami nasprotovanje imetnika znamke prepakiranju, kot odstopanje od načela prostega pretoka blaga, ni dovoljeno, če pomeni to imetnikovo izvajanje pravice prikrito omejevanje trgovine med državami pogodbenicami Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v smislu člena 13, drugi stavek, tega sporazuma. Kadar imetnik znamke izvaja svojo pravico do nasprotovanja prepakiranju, pri katerem so bili spoštovani legitimni interesi imetnika, je to prikrito omejevanje v smislu omenjene določbe, če izvajanje te pravice prispeva k umetni delitvi trgov med državami pogodbenicami Sporazuma EGP.

    Torej to, da imetnik znamke nasprotuje prepakiranju, prispeva k umetni delitvi trgov med državami pogodbenicami Sporazuma EGP, kadar je to prepakiranje nujno za to, da je mogoče vzporedno uvožen proizvod tržiti v državi članici uvoza. Pravica imetnika znamke, ki je zaščitena v državi članici, da nasprotuje trženju prepakiranih proizvodov pod njegovo znamko, se sme namreč omejiti, zgolj če je prepakiranje, ki ga opravi uvoznik, nujno za trženje proizvoda v državi članici uvoza. Iz tega izhaja, da lahko imetnik znamke prepove spremembo, ki vključuje vsako prepakiranje zdravila, ki nosi znamko – ki že po svoji naravi ustvarja tveganje poškodovanja izvirnega stanja zdravila – razen če je prepakiranje nujno zaradi trženja vzporedno uvoženih proizvodov in če so pri tem zavarovani legitimni interesi imetnika.

    Pogoj nujnosti prepakiranja je treba preučiti ob upoštevanju okoliščin, ki so v času trženja obstajale v državi uvoza in zaradi katerih bi bilo lahko prepakiranje objektivno nujno za to, da bi lahko vzporedni uvoznik zdravilo tržil v tej državi. Nasprotovanje imetnika znamke prepakiranju ni utemeljeno, če ovira učinkovit dostop uvoženega proizvoda na uvozni trg. Zlasti, najprej, imetnik znamke ne sme nasprotovati prepakiranju proizvoda, če se pakiranje, ki ga ta imetnik uporablja v državi pogodbenici Sporazuma EGP, v kateri je uvoznik proizvod kupil, ne more tržiti v državi uvoza, zaradi, med drugim, predpisov, ki dovoljujejo le pakiranja določenih mer, ali takšne nacionalne prakse, pravil na področju zdravstvenega zavarovanja, ki povračilo stroškov zdravil pogojujejo z merami pakiranja, ali ustaljeno prakso izdaje zdravil na recept, ki se opira, med drugim, na pravila o merah, ki jih priporočajo poklicna združenja in zavodi za zdravstveno zavarovanje.

    Dalje, kadar imetnik znamke v skladu s pravili in prakso, ki veljajo v državi uvoza, v tej državi uporablja več različnih velikosti pakiranja, ugotovitev, da se ena od teh velikosti trži tudi v državi izvoza, ki je pogodbenica Sporazuma EGP, ne zadostuje za utemeljitev sklepa, da prepakiranje ni nujno. Delitev trgov bi namreč obstajala, če bi uvoznik lahko prodajal proizvod le na omejenem delu trga za ta proizvod.

    (Glej točke od 15 do 22.)

  2.  Člen 7(2) Direktive 2008/95/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati tako, da imetnik znamke lahko nasprotuje temu, da vzporedni uvoznik še naprej trži zdravilo, ki ga je prepakiral v novo embalažo in nanjo ponovno namestil znamko, če se zadevno zdravilo v državi pogodbenici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGS), v katero je bilo uvoženo, lahko trži v enakem pakiranju, kot je pakiranje, v katerem se trži v državi pogodbenici Sporazuma EGS, iz katere je bilo izvoženo, in če uvoznik ni dokazal, da bi se lahko uvoženi proizvod tržil le na omejenem delu trga države uvoza, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

    (Glej točko 29 in izrek.)