—

za ITV Broadcasting Limited, ITV2 Limited, ITV Digital Channels Limited, Channel Four Television Corporation, 4 Ventures Limited, Channel 5 Broadcasting Limited, ITV Studios Limited J. Mellor, QC, in Q. Cregan, barrister, po pooblastilu P. Stevensa in J. Vertesa, solicitors,

—

za TVCatchup (UK) Limited in Media Resources Limited M. Howe, QC, po pooblastilu L. Gilmora, solicitor,

—

za Virgin Media Limited T. de la Mare, QC, po pooblastilu B. Allgroveja, solicitor,

—

za vlado Združenega kraljestva sprva V. Kaye, agentka, skupaj s C. May, QC, in J. Riordanom, barrister, nato J. Kraehling, agentka, skupaj z A. Robertsonom, QC,

—

za Evropsko komisijo T. Scharf in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbami ITV Broadcasting Limited, ITV2 Limited, ITV Digital Channels Limited, Channel Four Television Corporation, 4 Ventures Limited, Channel 5 Broadcasting Limited in ITV Studios Limited na eni ter družbami TVCatchup Limited, v prisilni poravnavi, (v nadaljevanju: TVC), TVCatchup (UK) Limited (v nadaljevanju: TVC UK) in Media Resources Limited na drugi strani glede razširjanja televizijskih oddaj tožečih strank v postopku v glavni stvari po spletu od zadnjenavedenih družb.

3

V uvodnih izjavah 4, 20, 23, 32 in 60 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2001/29, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva ureja pravno varstvo avtorske in sorodnih pravic v okviru notranjega trga s posebnim poudarkom na informacijski družbi.

2.   Razen v primerih iz člena 11 se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Skupnosti v zvezi s:

[…]

[…]“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…]

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

[…]

[…]“

7

Člen 5 Direktive 2001/29, naslovljen „Izjeme in omejitve“, določa:

„3.   Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:

[…]

5.   Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

8

Člen 9 te direktive, naslovljen „Nadaljnja uporaba drugih predpisov“, določa:

„Ta direktiva ne vpliva na predpise, ki zadevajo zlasti patentne pravice, blagovne znamke, pravice iz modela, patenta s skrajšanim trajanjem, topografijo polprevodniških izdelkov, tipov pisav, pogojni dostop, dostop do kabla, zaščito narodnih bogastev, zahteve po pravnem deponiranju, zakone o omejujočem ravnanju in nelojalni konkurenci, trgovske skrivnosti, varnost, zaupnost, varstvo podatkov in zasebnost, dostop do javnih dokumentov, pogodbeno pravo.“

9

Copyright, Designs and Patents Act 1988 (zakon o avtorski pravici, modelih in patentih iz leta 1988), kakor je bil spremenjen s Copyright and Related Rights Regulations 2003 (uredba o avtorski in sorodnih pravicah iz leta 2003) (v nadaljevanju: CDPA) in s katerim je bil opravljen prenos Direktive 2001/29, v členu 73, naslovljenem „Sprejem oddaje in njena retransmisija po kablu“, določa:

„1.   Ta člen se uporablja, kadar se delo, ki je radiodifuzno razširjano iz kraja v Združenem kraljestvu, sprejme in takoj retransmitira po kablu.

2.   Avtorska pravica na radiodifuzno razširjanem delu ni kršena:

3.   Avtorska pravica na katerem koli delu, vključenem v radiodifuzno razširjano vsebino, ni kršena, če se – in v obsegu, v katerem se – navedena vsebina radiodifuzno razširja z namenom sprejema na območju, na katerem se retransmitira po kablu. […]“

10

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so izdajatelji komercialnih televizijskih programov, ki so na podlagi nacionalnega prava imetniki avtorskih pravic na televizijskih oddajah, filmih in drugih elementih, ki so vključeni v njihove oddaje. Financirajo se z oglasi, ki so vključeni v njihove programe.

11

Družba TVC je na spletu ponujala storitve razširjanja televizijskih oddaj, s čimer je uporabnikom omogočala, da po spletu „v živo“ sprejemajo prostodostopno pretočno televizijsko vsebino, vključno s televizijskimi oddajami, ki jih razširjajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Potem ko je bila proti družbi TVC začeta prisilna poravnava, je njeno komercialno dejavnost in njene storitve na podlagi licence, ki jo je podelila družba Media Resources Limited, nadaljevala družba TVC UK.

12

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Chancery, Združeno kraljestvo) vložile tožbo proti družbi TVC zaradi kršitve njihovih avtorskih pravic. Navedeno sodišče je pri Sodišču že vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe o razlagi pojma „priobčitev javnosti“, določenega v členu 3(1) Direktive 2001/29.

13

Na podlagi sodbe z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi (C‑607/11, EU:C:2013:147), je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Chancery) ugotovilo, da je družba TVC s priobčitvijo javnosti kršila avtorske pravice tožečih strank v postopku v glavni stvari. V zvezi s tremi televizijskimi kanali, in sicer ITV, Channel 4 in Channel 5, pa je navedeno sodišče menilo, da se družba TVC lahko sklicuje na obrambo, ki izhaja iz člena 73(2)(b) in (3) CDPA.

14

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri predložitvenem sodišču vložile pritožbo. Družbi TVC UK in Media Resources Limited sta bili dodani kot toženi stranki pred navedenim sodiščem.

15

Predložitveno sodišče meni, da člen 73 CDPA določa obrambo zoper tožbo zaradi kršitve avtorske pravice na radiodifuznem delu ali vsakem delu, vključenem v radiodifuzno delo, ki se uporablja, „kadar se delo, ki je radiodifuzno razširjano iz kraja v Združenem kraljestvu, sprejme in takoj retransmitira po kablu“. Pojasnjuje, da se obramba, o kateri odloča, ne nanaša na člen 73(2)(a) in (3) CDPA, iz katerega med drugim izhaja, da avtorska pravica na radiodifuznem delu ni kršena, „če retransmisija po kablu izpolnjuje zahtevo, ki jo je treba upoštevati“, ampak samo na člen 73(2)(b) in (3) tega zakona, ki določa, da ta pravica ni kršena, „če je – in v obsegu, v katerem je – radiodifuzno razširjanje dela namenjeno sprejemu na območju, na katerem se retransmitira po kablu, in je del ustrezne storitve“.

16

Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo)) je, ker je menilo da je treba člen 73 CDPA razlagati glede na člen 9 Direktive 2001/29, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„O razlagi člena 9 Direktive 2001/29, zlasti povedi ‚[t]a direktiva ne vpliva [na predpise, ki zadevajo] zlasti […] dostop do kabla [za storitve oddajanja]‘:

17

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9 Direktive 2001/29, zlasti pojem „dostop do kabla [za storitve oddajanja]“, razlagati tako, da ta določba zajema in dovoljuje nacionalno ureditev, ki določa, da ne gre za kršitev avtorske pravice v primeru takojšnje kabelske retransmisije, vključno po potrebi prek spleta, na prvotnem območju oddajanja radiodifuznih del na televizijskih kanalih, za katere veljajo obveznosti javne službe.

18

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je treba za pojem „dostop do kabla [za storitve oddajanja]“ iz člena 9 Direktive 2001/29 – ker ni izrecne napotitve na pravo držav članic – v celotni Uniji uporabiti avtonomno in enotno razlago, ki jo je treba poiskati ob upoštevanju besedila te določbe, okvira, v katerega spada, in ciljev ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 32, in z dne 10. novembra 2016, Private Equity Insurance Group, C‑156/15, EU:C:2016:851, točka 39 in navedena sodna praksa).

19

Prvič, iz izraza „dostop do kabla“ je razvidno, da se ta pojem razlikuje od pojma „retransmisija po kablu“, ki je edini pojem, ki v okviru Direktive 2001/29 označuje razširjanje avdiovizualne vsebine.

20

Drugič, glede okvira člena 9 Direktive 2001/29 – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 55 sklepnih predlogov – ta direktiva že v členu 1(2)(c) vsebuje določbo, ki izrecno obravnava „kabelsko [retransmisijo]“, s čimer se s področja uporabe te direktive izključi določbe prava Unije, ki urejajo to vprašanje, v obravnavanem primeru določbe Direktive 93/83.

21

Po potrebi se mora opozoriti, da določbe Direktive 93/83 niso upoštevne za spor o glavni stvari. Zadnja se namreč nanaša na retransmisijo v zgolj eni državi članici, medtem ko Direktiva 93/83 določa zgolj najnižjo raven uskladitve posameznih vidikov varstva avtorske in sorodnih pravic v primeru priobčitve javnosti po satelitu ali retransmisije valov po kablu, ki izhajajo iz drugih držav članic (sodba z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:2006:764, točka 30).

22

Tretjič, glavni cilj Direktive 2001/29 je vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev, kar jim omogoči ustrezno plačilo za uporabo njihovih del, še posebej pri priobčitvi javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 186).

23

Ob upoštevanju te visoke stopnje varstva avtorjev je Sodišče, ki mu je bilo v okviru postopka v glavni stvari na prvi stopnji predloženo vprašanje za predhodno odločanje, že razsodilo, da je treba pojem priobčitve javnosti iz člena 3(1) Direktive 2001/29 razumeti široko, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 23 te direktive, in da retransmisija po internetnem toku, kot je ta v postopku v glavni stvari, pomeni tako priobčitev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točki 20 in 40).

24

Iz tega sledi, da taka retransmisija brez soglasja zadevnega avtorja načeloma ni dovoljena, razen če spada pod člen 5 te direktive, ki določa izčrpen seznam izjem in omejitev pravice do priobčitve javnosti, določene v členu 3 navedene direktive, kot je potrjeno v njeni uvodni izjavi 32.

25

V obravnavanem primeru ni sporno, da zadevna retransmisija v postopku v glavni stvari ne spada pod nobeno od izjem in omejitev, ki so izčrpno določene v členu 5 Direktive 2001/29.

26

Kar zadeva člen 9 Direktive 2001/29 – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 37 in 38 sklepnih predlogov – se ta določba ob upoštevanju uvodne izjave 60 te direktive nanaša na nadaljnjo uporabo veljavnih določb na drugih področjih od tistih, ki se usklajujejo z navedeno direktivo.

27

Vendar bi bila razlaga člena 9 Direktive 2001/29, v skladu s katero naj bi ta omogočala retransmisijo, kot je ta v postopku v glavni stvari, brez soglasja avtorjev v drugih primerih, kot so tisti, določeni v členu 5 te direktive, ne samo v nasprotju s ciljem tega člena 9, ampak tudi z izčrpnostjo člena 5 in bi tako škodovala uresničitvi glavnega cilja navedene direktive, ki je uvesti visoko stopnjo varstva avtorjev.

28

V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prvotnega razširjanja varovanih del prišlo na televizijskih kanalih, za katere veljajo obveznosti javne službe. V Direktivi 2001/29 namreč ni podlage, ki bi utemeljevala zagotovitev manjšega varstva vsebini teh kanalov.

29

Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9 Direktive 2001/29, zlasti pojem „dostop do kabla [za storitve oddajanja]“, razlagati tako, da ta določba ne zajema in ne dovoljuje nacionalne ureditve, ki določa, da ne gre za kršitev avtorske pravice v primeru takojšnje kabelske retransmisije, vključno po potrebi prek spleta, na prvotnem območju oddajanja radiodifuznih del na televizijskih kanalih, za katere veljajo obveznosti javne službe.

30

Ob upoštevanju odgovora na tretje vprašanje ni treba odgovoriti na prvo, drugo, četrto in peto vprašanje.

31

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 9 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, zlasti pojem „dostop do kabla [za storitve oddajanja]“, je treba razlagati tako, da ta določba ne zajema in ne dovoljuje nacionalne ureditve, ki določa, da ne gre za kršitev avtorske pravice v primeru takojšnje kabelske retransmisije, vključno po potrebi prek spleta, na prvotnem območju oddajanja radiodifuznih del na televizijskih kanalih, za katere veljajo obveznosti javne službe.