Zadeva C‑225/15

Kazenski postopek

zoper

Domenica Politanòja

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Tribunale di Reggio Calabria

„(sodišče v deželi Kalabrija, Italija)) — Predhodno odločanje — Člen 49 PDEU — Svoboda ustanavljanja — Igre na srečo — Omejitve — Nujni razlogi v splošnem interesu — Sorazmernost — Javna naročila — Pogoji za sodelovanje pri javnem razpisu ter ocena ekonomske in finančne sposobnosti — Izključitev ponudnika zaradi nepredložitve potrdil o njegovi ekonomski in finančni sposobnosti, ki bi jih izdali dve ločeni bančni ustanovi — Direktiva 2004/18/ES — Člen 47 — Uporaba“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 8. septembra 2016

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Nujnost predložitve dovolj pojasnil Sodišču o dejanskem in pravnem okviru

   (člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 94)

2. Približevanje zakonodaj – Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev – Direktiva 2004/18 – Področje uporabe – Koncesija za izvajanje javnih služb – Izključitev – Merila za razlikovanje med javnim naročilom storitev in koncesijo za storitve

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18, členi 1(2)(a) in (8), 17 in 47)

3. Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Igre na srečo – Nacionalna ureditev, ki sodelovanje v postopku podeljevanja koncesij za pobiranje stav pogojuje s predložitvijo potrdil o finančnem in gospodarskem položaju gospodarskega subjekta – Nedopustnost – Upravičenost – Nujni razlogi v javnem interesu – Cilj boja proti kriminaliteti – Obveznost izpolnitve pogoja sorazmernosti – Presoja s strani nacionalnega sodišča

   (člen 49 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 22 do 24.)

2.  Direktivo 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev ter zlasti njen člen 47 je treba razlagati tako, da nacionalna zakonodaja o ureditvi podeljevanja koncesij na področju iger na srečo ne spada v njuno področje uporabe.

   Direktiva 2004/18 se namreč nanaša na postopke za oddajo javnih naročil, in ne na postopke, katerih predmet so koncesije za storitve, saj so zadnje izključene iz področja uporabe navedene direktive na podlagi njenega člena 17. V zvezi z razliko med javnim naročilom storitev in koncesijo za storitve je treba ugotoviti, da čeprav je način tako eden od odločilnih dejavnikov za opredelitev koncesije za storitve, takšna opredelitev pomeni, da koncesionar prevzame tveganje, povezano z opravljanjem zadevnih storitev, in da to, da se tveganje, povezano z opravljanjem storitev, ne prenese na ponudnika, pomeni, da je zadevni posel javno naročilo storitev, in ne koncesija za storitve. Kadar ponudnik storitve ne prejema plačila od naročnika in nosi celotno tveganje, povezano z opravljanjem dejavnosti pobiranja in prenosa stav, take koncesije ni mogoče opredeliti za javno naročilo storitev v smislu člena 1(2)(a) in (b) Direktive 2004/18.

   (Glej točke 29 in od 31 do 34 ter točko 1 izreka.)

3.  Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, s katero je subjektom, ki se želijo prijaviti na javni razpis za podelitev koncesij na področju iger na srečo in stav, naložena obveznost, da dokažejo svojo ekonomsko in finančno sposobnost s potrdili vsaj dveh bančnih ustanov, ne da bi bilo dovoljeno to sposobnost dokazovati tudi kako drugače, če je s to določbo mogoče izpolniti pogoje glede sorazmernosti, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

   Države članice namreč prosto določajo cilje svoje politike na področju iger na srečo, in če je to potrebno, natančno opredelijo želeno raven varstva glede varstva potrošnikov in javnega reda. Vendar morajo omejitve, ki jih države članice določijo, izpolnjevati pogoje, predvsem glede utemeljitve teh omejitev z nujnimi razlogi v splošnem interesu in glede njihove sorazmernosti. Glede nacionalne določbe, ki je v okviru cilja boja proti kriminaliteti, povezani z igrami na srečo, upravičena z interesom zagotovitve nepretrgane dejavnosti zakonitega pobiranja stav, zato da se tako zaustavi razvoj vzporedne nezakonite dejavnosti, in z interesom varstva potrošnikov, je treba ugotoviti, da tak cilj lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče upravičiti omejitev temeljnih svoboščin.

   V zvezi z vprašanjem, ali je navedena omejitev primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja, je treba ugotoviti, da se z bančnimi potrdili dveh bančnih ustanov očitno lahko zagotovi, da ima gospodarski subjekt ekonomsko in finančno sposobnost, da lahko izpolni obveznosti, ki bi jih lahko imel do dobitnikov. Ob upoštevanju posebne narave gospodarskih dejavnosti v sektorju iger na srečo obveznost za ponudnike, ki so bili ustanovljeni pred manj kot dvema letoma in katerih skupni prihodki, povezani z dejavnostjo prirejevalca iger na srečo, so v zadnjih dveh letih znašali manj kot dva milijona EUR, da predložijo ustrezna potrdila, ki sta jih izdali vsaj dve bančni ustanovi, ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

   (Glej točke 40, 42, 43, 45, 46, 48 in 50 ter točko 2 izreka.)