Zadeva C‑191/15

Verein für Konsumenteninformation

proti

Amazon EU Sàrl

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Predhodno odločanje — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredbi (ES) št. 864/2007 in (ES) št. 593/2008 — Varstvo potrošnikov — Direktiva 93/13/EGS — Varstvo podatkov — Direktiva 95/46/ES — Prodajne pogodbe, sklenjene prek spleta s potrošniki, ki prebivajo v drugih državah članicah — Nepošteni pogoji — Splošni pogoji, ki vsebujejo pogoj o izbiri prava, ki se uporabi, in s katerim je izbrano pravo države članice, v kateri ima družba sedež — Določitev prava, ki se v okviru opustitvene tožbe uporabi pri presoji nepoštenosti pogojev iz teh splošnih pogojev — Določitev prava, ki ureja obdelavo osebnih podatkov potrošnikov“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 28. julija 2016

  1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba št. 593/2008 – Pravo, ki se uporabi za nepogodbene obveznosti – Uredba št. 864/2007– Opustitvena tožba, usmerjena zoper domnevno nepoštene pogodbene pogoje v prodajnih pogodbah, sklenjenih prek spleta s potrošniki, ki ne prebivajo v državi članici podjetnika – Določba prava, ki se uporabi

    (Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 864/2007, člena 1(3) in 6(1), in št. 593/2008, člen 1(3) in 6(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2009/22; Direktiva Sveta 93/13, člen 8)

  2. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nedovoljen pogoj v smislu člena 3 – Pojem – Pogoj v prodajni pogodbi, sklenjeni prek spleta, ki je zapisan tako, da potrošnika zavaja glede prava, ki se uporabi za pogodbo – Vključitev – Presoja nedovoljenosti, ki jo opravi nacionalno sodišče – Merila

    (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 6(2); Direktiva Sveta št. 93/13, člen 3(1))

  3. Približevanje zakonodaj – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Direktiva 95/46 – Nacionalno pravo, ki se uporabi – Obdelava, ki jo izvaja podjetje za elektronsko poslovanje, ki svojo dejavnost usmerja v neko državo članico – Uporaba prava zadevne države članice – Pogoj

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 95/46, člen 4(1)(a))

  1.  Uredbo št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) in Uredbo št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je treba razlagati tako, da je treba brez poseganja v člen 1(3) vsake od teh uredb pravo, ki se uporabi za opustitveno tožbo v smislu Direktive 2009/22 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, usmerjeno zoper domnevno nedovoljene pogodbene pogoje, ki jih uporablja podjetje s sedežem v državi članici, ki sklepa pogodbe v okviru elektronskega poslovanja s potrošniki, ki imajo prebivališče v drugih državah članicah, zlasti v državi pristojnega sodišča, določiti v skladu s členom 6(1) Uredbe Rim II, medtem ko je treba pravo, ki se uporabi pri presoji danega pogodbenega pogoja, vedno določiti na podlagi Uredbe Rim I, pa naj se ta presoja opravlja v okviru posamične ali kolektivne tožbe.

    Kadar pa se v okviru opustitvene tožbe presoja nepoštenost danega pogodbenega pogoja, iz člena 6(2) Uredbe Rim I izhaja, da izbira prava, ki se uporabi, ne posega v uporabo obveznih določb, določenih v pravu države, v kateri prebivajo potrošniki, katerih interesi se branijo s to tožbo. Te določbe lahko vključujejo tiste, s katerimi je prenesena Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, če v skladu s členom 8 te direktive potrošniku zagotavljajo večje varstvo.

    (Glej točki 59 in 60 ter točko 1 izreka.)

  2.  Člen 3(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da je pogoj v splošnih pogojih poslovanja prodajalca ali ponudnika, o katerem se stranki nista dogovorili posamično in v skladu s katerim pogodbo, sklenjeno s potrošnikom v okviru elektronskega poslovanja, ureja pravo države članice sedeža tega prodajalca ali ponudnika, nepošten, če navedenega potrošnika zavaja, saj pri njem ustvari vtis, da se za pogodbo uporablja samo pravo navedene države članice, ne da bi ga seznanil s tem, da ima na podlagi člena 6(2) Uredbe št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) tudi varstvo, ki mu je zagotovljeno z zavezujočimi določbami prava, ki bi se uporabljalo, če ne bi bilo tega pogoja, kar mora predložitveno sodišče preveriti ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

    (Glej točko 71 in točko 2 izreka.)

  3.  Člen 4(1)(a) Direktive 95/46 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja podjetje za elektronsko poslovanje, ureja pravo države članice, na katero to podjetje usmerja svojo dejavnost, če se izkaže, da to podjetje izvaja obdelavo zadevnih podatkov v okviru dejavnosti poslovne enote, ki je v tej državi članici. Predložitveno sodišče mora presoditi, če je to tako.

    Okoliščina, da podjetje, ki upravlja obdelavo podatkov, nima niti hčerinske družbe niti podružnice v državi članici, ne izključuje, da ima lahko tam poslovno enoto v smislu člena 4(1)(a) Direktive 95/46, vendar taka poslovna enota ne more obstajati že zaradi tega, ker je spletna stran podjetja tam dostopna. Presoditi je namreč treba tako stopnjo stalnosti enote kot tudi dejanskost opravljanja dejavnosti v zadevni državi članici.

    (Glej točke 76, 77 in 81 in točko 3 izreka.)