SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 7. junija 2016 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Uredba (EU) št. 604/2013 — Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države — Člen 18 — Ponovni sprejem prosilca za azil, čigar prošnja se obravnava — Člen 19 — Prenehanje obveznosti — Najmanj trimesečna odsotnost z ozemlja držav članic — Nov postopek določanja odgovorne države članice — Člen 27 — Pravno sredstvo — Obseg sodnega nadzora“

V zadevi C‑155/15,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kammarrätten i Stockholm – Migrationsöverdomstolen (pritožbeno upravno sodišče v Stockholmu, ki odloča na področju priseljevanja, Švedska) z odločbo z dne 27. marca 2015, ki je prispela na Sodišče 1. aprila 2015, v postopku

George Karim

proti

Migrationsverket,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, A. Tizzano, podpredsednik, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, L. Bay Larsen (poročevalec), J. L. da Cruz Vilaça, A. Arabadžiev, predsedniki senatov, C. Toader, predsednica senata, D. Šváby in F. Biltgen, predsednika senatov, J.-C. Bonichot, M. Safjan, E. Jarašiūnas, C. G. Fernlund, C. Vajda in S. Rodin, sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. decembra 2015,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

—	za G. Karim I. Aydin, odvetnik, in C. Hjorth, jur. kand.,

—	za Migrationsverket H. Hedebris in M. Bergdahl, agenta,

—	za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer-Seitz, U. Persson in N. Otte Widgren, agentke, ter E. Karlsson in L. Swedenborg, agenta,

—	za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

—	za grško vlado par M. Michelogiannaki, agentka,

—	za francosko vlado F. X. Bréchot in D. Colas, agenta,

—	za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in B. Koopman, agentki,

—	za švicarsko vlado C. Bichet, agentka,

—	za Evropsko komisijo M. Condou-Durande, C. Tufvesson in K. Simonsson, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 17. marca 2016

izreka naslednjo

Sodbo

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 19 in 27 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, str. 31).

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Georgeem Karimom, sirskim državljanom, in Migrationsverket (urad za priseljence, Švedska, v nadaljevanju: urad) glede odločitve tega urada o zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki jo je vložil G. Karim, in o njegovi premestitvi v Slovenijo.

Pravni okvir

V uvodni izjavi 19 Uredbe št. 604/2013 je navedeno:

„Da se zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, bi bilo zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec.“

Člen 18(1) te uredbe določa:

„Odgovorna država članica po tej uredbi je zavezana […]:

[…]

(b)	pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje;

[…]“

Člen 19(2) navedene uredbe določa:

„Obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca […] ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.

Prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.“

Člen 27(1) in (5) te uredbe določa:

„1. Prosilec […] ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

[…]

5. Države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba dostop do pravne pomoči in po potrebi do jezikovne pomoči.“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

7	G. Karim je 3. marca 2014 na Švedskem zaprosil za mednarodno zaščito.

8	Ker je iskanje v sistemu „Eurodac“ pokazalo, da je zadevna oseba za to zaščito 14. maja 2013 že zaprosila v Sloveniji, je urad 20. marca 2014 slovenske organe pozval, naj ponovno sprejmejo G. Karima na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe št. 604/2013.

Slovenski organi so 3. aprila 2014 temu pozivu za ponovni sprejem ugodili. Urad je nato te organe obvestil, da G. Karim trdi, da je zapustil ozemlje držav članic za več kot tri mesece po prvi prošnji za azil in da je v njegovem potnem listu vstopni vizum za Libanon z datumom 20. julij 2013. Po izmenjavi dopisov so slovenski organi 12. maja 2014 ponovno poudarili, da so ugodili pozivu za ponovni sprejem.

10	Urad je 13. maja 2014 zavrnil prošnjo G. Karima za izdajo dovoljenja za prebivanje, vključno z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ustavil postopek v zvezi z ugotovitvijo statusa in odločil, da zadevno osebo premesti v Slovenijo.

G. Karim se je zoper odločitev urada pritožil pri Förvaltningsrätten i Stockholm (upravno sodišče v Stockholmu, Švedska). To sodišče je pritožbo zadevne osebe zavrnilo z obrazložitvijo, da lahko prosilec za azil, če je neka država članica privolila v njegov ponovni sprejem, svojo premestitev v to državo članico izpodbija zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti.

G. Karim je sodbo Förvaltningsrätten i Stockholm (upravno sodišče v Stockholmu) izpodbijal pri predložitvenem sodišču, pri čemer je trdil, prvič, da Republika Slovenija ni država članica, odgovorna za obravnavo njegove prošnje za azil, ker je po vložitvi prve prošnje za azil ozemlje držav članic zapustil za več kot tri mesece, in drugič, da iz humanitarnih razlogov ne bi smelo priti do njegove premestitve in da ima azilni postopek, ki poteka v Sloveniji, sistemske pomanjkljivosti.

V teh okoliščinah je Kammarrätten i Stockholm – Migrationsöverdomstolen (pritožbeno upravno sodišče v Stockholmu, ki odloča na področju priseljevanja) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali nove določbe o učinkovitih pravnih sredstvih v Uredbi št. 604/2013 (uvodna izjava 19 in člen 27(1) in (5)) pomenijo, da mora biti prosilcu za azil omogočeno, da izpodbija tudi [izvajanje] meril iz poglavja III Uredbe št. 604/2013, na podlagi katerih bo predan drugi državi članici, ki je privolila, da ga sprejme? Ali pa je mogoče učinkovita pravna sredstva omejiti tako, da pomenijo le pravico do presoje, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v državi članici, v katero je treba predati prosilca za azil [(kot je Sodišče presodilo v sodbi z dne 10. decembra 2013, Abdullahi (C‑394/12, EU:C:2013:813))]?

2.	Če bi Sodišče menilo, da je mogoče izpodbijati izvajanje meril iz poglavja III Uredbe št. 604/2013, [a]li člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 pomeni, da se navedena uredba ne sme uporabiti, če prosilec za azil dokaže, da je bil vsaj tri mesece odsoten z ozemlja držav članic?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Drugo vprašanje

Z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da se ta določba, zlasti njen drugi pododstavek, uporablja za državljana tretje države, ki po vložitvi prve prošnje za azil v državi članici predloži dokaz, da je pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

V zvezi s tem je treba sicer ugotoviti, da člen 19(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 določa, da načeloma obveznosti sprejema in ponovnega sprejema prosilca za azil iz člena 18(1) te uredbe prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca za azil ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

16	V členu 19(2), drugi pododstavek, navedene uredbe pa je natančneje določeno, da se vsaka prošnja, vložena po takšnem obdobju odsotnosti, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

Iz tega sledi, da v položaju, v katerem je državljan tretje države po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 državi članici, v kateri je bila vložena nova prošnja za azil, nalaga izvajanje postopka določanja države članice, odgovorne za obravnavo te nove prošnje, na podlagi pravil iz te uredbe.

Zato je treba na drugo vprašanje dogovoriti, da je treba člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da se ta določba, zlasti njen drugi pododstavek, uporablja za državljana tretje države, ki po vložitvi prve prošnje za azil v državi članici predloži dokaz, da je pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

Prvo vprašanje

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 razlagati tako, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na napačno uporabo meril o odgovornosti iz poglavja III te uredbe.

Najprej je treba ugotoviti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da se tožeča stranka v postopku v glavni stvari v okviru svoje pritožbe zoper odločbo o premestitvi, ki je bila sprejeta v zvezi z njo, ne sklicuje na kršitev enega od pravil iz poglavja III Uredbe št. 604/2013, temveč na to, da naj bi bila odgovornost Republike Slovenije ugotovljena na podlagi napačne uporabe posebnih pravil iz člena 19(2) te uredbe, ki se nanašajo na položaj državljana tretje države, ki je po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

Da se predložitvenemu sodišču koristno odgovori, je treba ugotoviti, ali se člen 27(1) navedene uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 razlaga tako, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na kršitev pravil iz člena 19(2) te uredbe.

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz točk od 30 do 61 sodbe z dne 7. junija 2016, Ghezelbash (C‑63/15), izhaja, da je s členom 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 prosilcu za azil dano učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, ki se med drugim lahko nanaša na presojo uporabe te uredbe in ki torej lahko vodi do tega, da se podvomi o odgovornosti države članice, tudi v primeru neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pri pogojih za sprejem prosilcev za azil v to državo članico, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Poleg tega, čeprav uporaba Uredbe št. 604/2013 pretežno temelji na postopku določitve odgovorne države članice na podlagi meril iz poglavja III te uredbe (sodba z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, točka 41), pa je treba poudariti, da pravilo iz člena 19(2), drugi pododstavek, te uredbe opredeljuje okvir, v katerem je treba ta postopek izvesti, če je zadevni državljan tretje države po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

24	Kakor je bilo namreč poudarjeno v točki 17 te sodbe, iz te določbe izhaja, da je v tem položaju država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja za azil, dolžna izvesti postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavo te nove prošnje.

25	Ta novi postopek določanja se razlikuje od postopka, ki je prvotno potekal v državi članici, v kateri je bila vložena prva prošnja za azil, in lahko na podlagi meril iz poglavja III Uredbe št. 604/2013 vodi do določitve nove odgovorne države članice.

Da se torej zagotovi, da je bila izpodbijana odločba o premestitvi sprejeta na podlagi pravilne uporabe postopka določanja odgovorne države članice, ki ga določa ta uredba, mora sodišče, ki odloča o pritožbi zoper odločbo o premestitvi, imeti možnost, da preuči trditve prosilca za azil, ki se sklicuje na kršitev pravila iz člena 19(2), drugi pododstavek, navedene uredbe.

Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 razlagati tako, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na kršitev pravila iz člena 19(2), drugi pododstavek, te uredbe.

Stroški

28	Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 19(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da se ta določba, zlasti njen drugi pododstavek, uporablja za državljana tretje države, ki po vložitvi prve prošnje za azil v državi članici predloži dokaz, da je pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 je treba razlagati tako, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na kršitev pravila iz člena 19(2), drugi pododstavek, te uredbe.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: švedščina.