Zadeva C‑18/15

Brisal – Auto Estradas do Litoral SA

in

KBC Finance Ireland

proti

Fazenda Pública

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Supremo Tribunal Administrativo)

„Predhodno odločanje — Člen 56 PDEU — Svoboda opravljanja storitev — Omejitve — Davčna zakonodaja — Obdavčitev prejetih obresti — Različno obravnavanje finančnih institucij rezidentk in finančnih institucij nerezidentk“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 13. julija 2016

1. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na dobiček – Obdavčitev dohodkov ponudnikov storitev nerezidentov pri viru – Dopustnost – Pogoji

   (člen 49 ES)

2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na dobiček – Obdavčitev prejetih obresti – Izključitev nerezidentov iz pravice do odbitka poslovnih stroškov – Nedopustnost – Ugodnejša davčna stopnja kot za rezidente – Nevplivanje – Utemeljitev – Neobstoj – Poslovni stroški, ki so neposredno povezani z dohodkom od obresti – Presoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče

   (člen 49 ES)

1.  Člen 49 ES ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se postopek obdavčitve pri viru uporabi za dohodke finančnih institucij, ki niso rezidentke države članice, v kateri se opravljajo storitve, medtem ko dohodki finančnih institucij rezidentk te države članice niso predmet take obdavčitve, če je uporaba obdavčitve pri viru za finančne institucije nerezidentke utemeljena z nujnim razlogom v splošnem interesu in ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev želenega cilja.

   (Glej točki 22 in 55 ter izrek.)

2.  Člen 49 ES nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se dohodke iz obresti, ki jih finančne institucije nerezidentke prejmejo v zadevni državni članici, praviloma obdavči, ne da bi se tem finančnim institucijam omogočilo, da odbijejo poslovne stroške, ki so neposredno povezani z zadevno dejavnostjo, medtem ko finančne institucije rezidentke to lahko storijo.

   Glede upoštevanja poslovnih stroškov, ki so neposredno povezani z njihovo dejavnostjo, so namreč ponudniki storitev, ki so rezidenti, in tisti, ki so nerezidenti, v primerljivem položaju. Člen 49 ES nasprotuje nacionalni davčni zakonodaji, ki pri obdavčitvi nerezidentov na splošno upošteva bruto dohodke brez odtegnitve poslovnih stroškov, medtem ko so rezidenti obdavčeni glede na neto dohodke po odtegnitvi teh stroškov. V tem okviru ni nobenega razlikovanja med različnimi kategorijami storitev, glede na to da se člen 49 ES v povezavi s členom 50 ES nanaša na vse kategorije storitev, ki so naštete v zadnjenavedeni določbi, ne glede na morebitno nemožnost določitve kakršne koli značilne povezave med nastalimi stroški in dohodki iz prejetih obresti pri bančnih storitvah. Zato se storitev, ki jih opravljajo finančne institucije, z vidika načela svobode opravljanja storitev iz člena 49 ES načeloma ne bi smelo obravnavati drugače od storitev, ki se opravljajo na drugih področjih dejavnosti. V tem kontekstu morebitna okoliščina, da se za finančne institucije nerezidentke uporablja davčna stopnja, ki je ugodnejša od davčne stopnje za finančne institucije rezidentke, nima nobenega vpliva. Neugodno davčno obravnavanje, ki je v nasprotju s temeljno svoboščino, se namreč na podlagi morebitnih drugih ugodnosti ne more šteti za skladno s pravom Unije.

   Poleg tega taka omejitev ne more biti utemeljena z zahtevo po ohranitvi uravnotežene razdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, s preprečevanjem dvojnega odbitka poslovnih stroškov ali z nujnostjo zagotovitve učinkovitega pobiranja davkov.

   V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presoditi, kateri poslovni stroški se lahko štejejo za neposredno povezane z zadevno dejavnostjo. To sodišče mora ugotoviti tudi, kolikšen je delež splošnih stroškov, ki ga je mogoče šteti za neposredno povezanega s to dejavnostjo. V zvezi s tem je treba dodati, da razen če je v skladu z nacionalno zakonodajo dopustno, da finančne institucije rezidentke za izračun nastalih finančnih stroškov ohranijo povprečne obrestne mere, ki se uporabljajo v okviru medbančnega financiranja in ne ustrezajo dejansko nastalim stroškom financiranja, to sodišče teh obrestnih mer ne sme upoštevati.

   (Glej točke 23, 24, 26, 27, 31, 32, 37, 38, 40 in od 52 do 55 ter izrek.)