—

za New Valmar BVBA P. Devos, odvetnik,

—

za belgijsko vlado J. Van Holm in L. Van den Broeck, agentki, skupaj s H. De Bauwom in B. Martelom, odvetnikoma,

—

za litovsko vlado D. Kriaučiūnas in R. Dzikovič, agenta,

—

za Evropsko komisijo E. Manhaeve, M. van Beek in G. Wilms, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama New Valmar BVBA in Global Pharmacies Partner Health Srl (v nadaljevanju: GPPH) zaradi neplačila več računov.

3

Člen 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010, L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), določa podatke, ki morajo biti nujno navedeni na računih.

4

Člen 248a te direktive določa:

„Države članice zaradi nadzora in v zvezi z računi za dobave blaga ali storitev, opravljene na njihovem ozemlju, in računi, ki jih prejmejo davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju, za določene davčne zavezance ali določene primere lahko zahtevajo prevod v svoje uradne jezike. Vendar države članice ne smejo predpisati splošne zahteve po prevodu računov.“

5

Člen 4 Grondwet (ustava) v različici, ki je bila usklajena 17. februarja 1994 (Belgisch Staatsblad z dne 17. februarja 1994, str. 4054), določa:

„Belgija ima štiri jezikovna območja: francosko jezikovno območje, nizozemsko jezikovno območje, dvojezično območje Bruselj – glavno mesto in nemško jezikovno območje.

Vsaka občina Kraljevine spada v eno od teh jezikovnih območij.

[…]“

6

Člen 129(1), točka 3, ustave določa:

„Parlamenta francoske in flamske skupnosti brez zveznega zakonodajalca, vsak v okviru svoje pristojnosti, z dekretom sprejmeta predpise za uporabo jezikov pri:

[…]

7

Člen 52(1), prvi pododstavek, des wetten op het gebruik van de talen in bestuurzaken (zakoni o uporabi jezikov v upravnih zadevah), usklajenih s kraljevo uredbo z dne 18. julija 1966 (Belgisch Staatsblad, z dne 2. avgusta 1966, str. 7798) (v nadaljevanju: zakoni o uporabi jezikov), določa:

„Industrijska, trgovska ali finančna podjetja v aktih in dokumentih, ki jih zahtevajo zakon in predpisi, […] uporabljajo jezik območja svojega sedeža oziroma območja, na katerem so njihove različne poslovne enote.“

8

Decreet tot regeling van het gebruik van de talen voor de sociale betrekkingen tussen de werkgevers en de werknemers, alsmede van de door de wet en de verordeningen voorgeschreven akten en bescheiden van de ondernemingen (dekret o uporabi jezikov pri socialnih razmerjih med delodajalci in delavci ter v aktih in dokumentih podjetij, ki jih zahtevajo zakoni in predpisi), ki ga je izdala Vlaamse Gemeenschap (flamska skupnost, Belgija) 19. julija 1973 (Belgisch Staatsblad z dne 6. septembra 1973, str. 10089; v nadaljevanju: dekret o uporabi jezikov), je bil sprejet na podlagi člena 129(1), točka 3, ustave.

9

Člen 1 tega dekreta določa:

„Ta dekret se uporablja za fizične in pravne osebe, ki imajo sedež poslovanja na nizozemskem jezikovnem območju. Z njim je urejena uporaba jezikov na področju socialnih stikov med delodajalci in delavci ter pri zakonsko predpisanih aktih in dokumentih podjetij.

[…]“

10

Člen 2 tega dekreta določa, da je „[j]ezik, ki ga je treba uporabljati za socialne stike med delodajalci in delavci ter za zakonsko predpisane akte in dokumente podjetij, […] nizozemščina“.

11

Člen 10 istega dekreta določa:

„Dokumentacija ali akti, v zvezi s katerimi se ne upoštevajo določbe tega dekreta, so nični. Ničnost po uradni dolžnosti ugotovi sodišče.

[…]

S sodbo se po uradni dolžnosti odredi nadomestitev zadevnih dokumentov.

Odprava ničnosti ima učinek šele od dneva nadomestitve: za pisne dokumente od dneva predložitve nadomestnih dokumentov v sodnem tajništvu delovnega sodišča.

[…]“

12

New Valmar, družba belgijskega prava s sedežem v Evergemu (Belgija), in GPPH, družba italijanskega prava s sedežem v Milanu (Italija), sta 12. novembra 2010 sklenili pogodbo, s katero je bila zadnjenavedena določena kot izključna koncesionarka družbe New Valmar v Italiji za distribucijo otroških izdelkov. Ta pogodba naj bi se iztekla 31. decembra 2014.

13

Za koncesijsko pogodbo se je v skladu z njenim členom 18 uporabljalo italijansko pravo, za odločanje o morebitnih sporih med strankama pa so bila pristojna sodišča v Gentu (Gent, Belgija).

14

Družba New Valmar je s priporočenim dopisom z dne 29. decembra 2011 predčasno odpovedala pogodbo, z učinkom od 1. junija 2012.

15

Družba New Valmar je 30. marca 2012 pri rechtbank van koophandel te Gent (gospodarsko sodišče v Gentu, Belgija) vložila tožbo, da bi se družbi GPPH naložilo, naj ji plača znesek v višini približno 234.192 EUR iz naslova več neplačanih računov.

16

Družba GPPH je vložila nasprotno tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi New Valmar naloži plačilo odškodnine v znesku 1.467.448 EUR zaradi nezakonite odpovedi njune koncesijske pogodbe.

17

Družba GPPH se je zoper zahtevek družbe New Valmar sklicevala na ničnost računov iz postopka v glavni stvari, ker naj bi bili ti računi, čeprav gre za „akte in dokumente, ki jih predpisujejo zakon in predpisi“, v smislu zakonov o uporabi jezikov in dekreta o uporabi jezikov (v nadaljevanju: skupaj: ureditev iz zadeve v glavni stvari), v nasprotju s pravili javnega reda iz navedene ureditve, ker na teh računih razen podatkov o družbi New Valmar, o DDV in o banki, nobeni podatki, vključno s splošnimi pogoji, niso bili navedeni v nizozemščini, ampak v italijanščini, čeprav ima družba New Valmar sedež na nizozemskem jezikovnem območju Kraljevine Belgije.

18

Družba New Valmar je 14. januarja 2014 med postopkom družbi GPPH predložila prevod teh računov v nizozemščino. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, pa je razvidno, da so ti računi absolutno nični in taki ostajajo na podlagi ureditve iz postopka v glavni stvari.

19

Družba New Valmar ne zanika, da zadevni računi niso v skladu z ureditvijo iz postopka v glavni stvari. Vendar navaja, da je ta predvsem v nasprotju z določbami prava Unije v zvezi s prostim pretokom blaga, zlasti s členom 26(2) PDEU in členoma 34 PDEU in 35 PDEU.

20

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ob upoštevanju sodbe z dne 16. aprila 2013, Las (C‑202/11, EU:C:2013:239), obveznost, ki jo imajo podjetja s sedežem na nizozemskem jezikovnem območju Kraljevine Belgije, da svoje račune izdajajo v nizozemščini, sicer so nični, lahko pomeni oviro mednarodni trgovini, ali je lahko ta morebitna ovira upravičena z enim ali več cilji splošnega interesa, na primer s cilji pospeševanja in spodbujanja uporabe uradnega jezika ali zagotavljanja učinkovitosti upravnih nadzorov, in ali je ta morebitna ovira sorazmerna s cilji, ki se jim sledi.

21

V teh okoliščinah je rechtbank van koophandel te Gent (gospodarsko sodišče v Gentu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi federalne enote države članice, kakršna je v obravnavanem primeru flamska skupnost v zvezni državi Belgiji, ki vsako podjetje s sedežem poslovanja na območju te enote zavezuje, da v skladu s členom 52 [zakonov o uporabi jezikov] v povezavi s členom 10 [dekreta o uporabi jezikov] račune s čezmejnim elementom izda izključno v uradnem jeziku te federalne enote, sicer je zagrožena njihova ničnost, ki jo sodišče ugotovi po uradni dolžnosti?“

22

Na prvem mestu je iz predložitvene odločbe razvidno, da je pogodba iz postopka v glavni stvari izrecno določala, da zanjo velja italijansko pravo. Vprašanje pa temelji na predpostavki, da se kljub uporabi tega prava kot pogodbenega prava v okviru spora o glavni stvari uporablja ureditev iz zadeve v glavni stvari.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, da – ker mora samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bo izdalo, presoditi, glede na posebnosti zadeve, tako o nujnosti kot o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavlja Sodišču (glej zlasti sodbo z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC, C‑49/14, EU:C:2016:98, točka 27) – je treba odgovoriti na postavljeno vprašanje, ki temelji na tej predpostavki, katere utemeljenost pa mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju zlasti, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 25 do 28 sklepnih predlogov, določb Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6).

24

Na drugem mestu, belgijska vlada je tako v pisnih stališčih kot na obravnavi trdila, da – v nasprotju s tem, kar je navedlo predložitveno sodišče v svoji odločbi – ureditev iz zadeve v glavni stvari nalaga uporabo nizozemščine samo za zakonsko obvezne podatke glede zakonodaje, ki se uporablja na področju DDV, in ne za vse podatke, ki so na računu. Ker pa so zakonsko obvezni podatki našteti v členu 226 Direktive 2006/112, bi bilo enostavno dobiti prevod v vse jezike Evropske unije.

25

Glede tega je treba spomniti, da mora Sodišče v skladu s porazdelitvijo pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči izhajati iz dejanskega in pravnega okvira, kot je opredeljen v predložitveni odločbi in znotraj katerega se postavljajo vprašanja za predhodno odločanje. Zato je treba ne glede na kritike belgijske vlade glede razlage nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče, predlog za sprejetje predhodne odločbe preučiti glede na nacionalno pravo, kot ga razlaga predložitveno sodišče (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 29. oktobra 2009, Pontin, C‑63/08, EU:C:2009:666, točka 38).

26

V obravnavanem primeru je treba torej dati odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča, opirajoč se na predpostavko, da morajo biti vsi podatki na računu v skladu z ureditvijo v zadevi v glavni stvari navedeni v nizozemščini.

27

Na tretjem mestu, belgijska vlada v pisnih stališčih zatrjuje, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe – ker ni povezave med zadevnim položajem in prostim gibanjem delavcev – nedopusten oziroma vsaj nanj ni treba odgovoriti, ker se nanaša na razlago člena 45 PDEU.

28

V zvezi s tem zadošča navesti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Za to mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki so jim predloženi, čeprav te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki jih Sodišču postavijo ta sodišča (glej zlasti sodbo z dne 17. decembra 2015, Szemerey, C‑330/14, EU:C:2015:826, točka 30).

29

Zato čeprav je predložitveno sodišče svoje vprašanje formalno omejilo samo na razlago člena 45 PDEU, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču predloži vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o predloženi zadevi, ne glede na to, ali se je to nanje v svojih vprašanjih sklicevalo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente tega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari (glej po analogiji zlasti sodbo z dne 17. decembra 2015, Szemerey, C‑330/14, EU:C:2015:826, točka 31).

30

V obravnavanem primeru je, ne glede na navedbo člena 45 PDEU v vprašanju za predhodno odločanje, iz obrazložitve predložitvene odločbe jasno razvidno, da želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali so predpisi v zadevi v glavni stvari v skladu s pravili iz Pogodbe DEU s področja prostega pretoka blaga, saj je to sodišče v zvezi s tem izrecno navedlo, da se je družba New Valmar glede tega v postopku v glavni stvari sklicevala na člen 26(2) PDEU in člena 34 PDEU in 35 PDEU.

31

Ker se zadeva v glavni stvari ne nanaša na uvoz, ampak na izvoz blaga iz Belgije v drugo državo članico, v tem primeru v Italijo, je treba ugotoviti, da se uporablja samo člen 35 PDEU, ki prepoveduje ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve pri izvozu.

32

Vendar belgijska vlada trdi, da je treba predpise v zadevi v glavni stvari presojati samo ob upoštevanju Direktive 2006/112, in ne primarnega prava Unije, ker je bila s to direktivo izvedena popolna uskladitev na tem področju. Člen 248a te direktive naj bi namreč državam članicam dovoljeval, da v svoji zakonodaji določijo, da se računi s čezmejnim elementom sestavijo v drugem jeziku kot v jeziku države članice prejemnice storitev ali blaga. Ob določitvi te možnosti za države članice, da za dobave blaga ali storitev, opravljene na njihovem ozemlju, zahtevajo prevod računov v svoje uradne jezike, bi ta določba pomenila, da so računi praviloma sestavljeni v uradnem jeziku države članice, na ozemlju katere ima sedež podjetje, ki izda račun.

33

Vendar je treba glede tega spomniti, da je s sistemom Unije na področju DDV izvedena samo postopna in delna harmonizacija nacionalnih zakonodaj (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 26. februarja 2015, VDP Dental Laboratory in drugi, C‑144/13, C‑154/13 in C‑160/13, EU:C:2015:116, točka 60 in navedena sodna praksa).

34

Tako niti člen 226 Direktive 2006/112, ki se nanaša na vsebino računov, niti člen 248a te direktive, ki državam članicam prejemnicam omogoča, da v nekaterih primerih zahtevajo prevod računa v zvezi s čezmejno dobavo v enega od svojih uradnih jezikov, ne urejata, kakor je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 45 do 48 sklepnih predlogov, možnosti, da države članice od podjetij s sedežem na njihovem ozemlju zahtevajo, da vsak račun sestavijo v njihovem uradnem jeziku ali v jeziku tega ozemlja.

35

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba postavljeno vprašanje preoblikovati tako, da z njim predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 35 PDEU razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji federalne enote države članice, kot je flamska skupnost v Kraljevini Belgiji, ki vsakemu podjetju, ki ima sedež poslovanja na ozemlju te enote, nalaga, da napiše vse podatke na računu, ki se nanaša na čezmejne transakcije, v uradnem jeziku te enote, sicer so nični, kar po uradni dolžnosti ugotovi sodišče.

36

Sodišče je presodilo, da nacionalni ukrep, ki velja za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju, in ki vpliva bolj na izvoz tržnih proizvodov države članice izvoza kot na trženje proizvodov na nacionalnem trgu te države članice, spada pod prepoved iz člena 35 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008, Gysbrechts in Santurel Inter, C‑205/07, EU:C:2008:730, točke od 40 do 43).

37

Poleg tega je treba spomniti, da je s tem členom prepovedano vsako oviranje ene od temeljnih svoboščin iz Pogodbe DEU, tudi če je manjšega pomena (glej v tem smislu sodbo z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C‑212/06, EU:C:2008:178, točka 52 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da morajo biti na podlagi ureditve v zadevi v glavni stvari računi, vključno s tistimi, ki se nanašajo na čezmejne transakcije in ki so jih izdala podjetja s sedežem poslovanja na nizozemskem jezikovnem območju Kraljevine Belgije, obvezno sestavljeni v nizozemščini, ker je samo ta jezik verodostojen, sicer so nični, kar ugotovi sodišče po uradni dolžnosti.

39

Po mnenju belgijske vlade take ureditve ni mogoče šteti za omejitev prostega pretoka blaga, saj računi, ki so edini predmet te ureditve, samo potrjujejo dolg, ki izvira iz pogodbe, sklenjene med zadevnima strankama. Taka ureditev pa naj drugače od te, ki se je obravnavala v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. aprila 2013, Las (C‑202/11, EU:C:2013:239), ne bi vplivala na svobodo strank, da sestavijo tako pogodbo v jeziku po svoji izbiri, in naj zato ne bi vplivala na izmenjavo soglasij med njima. Tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da ureditev v zadevi v glavni stvari vpliva na trgovino med državami članicami.

40

Vendar pa s tem, da se zadevnima gospodarskima subjektoma odvzame možnost proste izbire jezika, ki ga oba obvladata, za sestavo svojih računov, in s tem, da se jima za to določi jezik, ki ne ustreza nujno jeziku, o katerem sta se strinjala, da ga bosta uporabljala v pogodbenih razmerjih, ureditev, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, lahko poveča tveganje sporov in neplačevanja računov, saj bi se lahko njihovi naslovniki sklicevali na svojo nesposobnost, dejansko ali zatrjevano, da razumejo njihovo vsebino, zato da bi nasprotovali njihovemu plačilu.

41

Obratno, naslovnik računa, napisanega v jeziku, ki ni nizozemščina, bi lahko bil ob upoštevanju absolutne ničnosti, ki velja za tak račun, spodbujen k temu, da izpodbija njegovo veljavnost samo iz tega razloga, čeprav bi bil račun napisan v jeziku, ki ga razume. Taka ničnost bi bila lahko poleg tega za izdajatelja računa tudi vir znatnih neugodnosti, kot je na primer izguba zamudnih obresti, ker je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da če ni pogodbene določbe, ki določa nasprotno, te obresti načeloma začnejo teči šele ob izdaji novega računa, napisanega v nizozemščini.

42

Iz tega sledi, da ima ureditev, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, čeprav zadeva jezikovno različico, v kateri morajo biti napisani podatki na računu, in ne vsebino pogodbenega razmerja, na katerem ti računi temeljijo, zaradi pravne negotovosti, ki jo povzroča, omejevalne učinke na trgovino, ki lahko odvračajo od sklenitve ali nadaljevanja pogodbenih razmerij s podjetjem, ki ima sedež na nizozemskem jezikovnem območju Kraljevine Belgije.

43

Čeprav taka ureditev – ker se uporablja brez razlikovanja za vsak račun, ki ga izda podjetje s sedežem poslovanja v tej regiji – lahko vpliva tako na notranjo trgovino v zadevni državi članici kot na čezmejno trgovino, pa lahko, kakor je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 61 do 68 sklepnih predlogov, še bolj škodi drugonavedeni, saj je manj verjetno, da nizozemščino razume kupec s sedežem v državi, ki ni Kraljevina Belgija, kot kupec s sedežem v tej državi članici, kjer je ta jezik eden od uradnih jezikov.

44

Ob upoštevanju argumentacije belgijske vlade o dometu ureditve v zadevi v glavni stvari, navedeni v točki 24 te sodbe, je treba navesti, da se o omejevalnem značaju take ureditve ne bi podvomilo, če bi se izkazalo – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – da morajo biti v nizozemščini navedeni le obvezni podatki, našteti v členu 226 Direktive 2006/112, saj bi v takem primeru prišlo do enake pravne negotovosti, kot je ugotovljena v točki 42 te sodbe.

45

Poleg tega omejevalnih učinkov te ureditve ne bi bilo mogoče šteti za preveč negotove ali posredne, da bi bilo mogoče na to ureditev v skladu s sodno prakso Sodišča, ki zlasti izhaja iz sodb z dne 7. marca 1990, Krantz (C‑69/88, EU:C:1990:97, točki 10 in 11), in z dne 13. oktobra 1993, CMC Motorradcenter (C‑93/92, EU:C:1993:838, točke od 10 do 12), gledati, kot da ne pomeni omejitve v smislu člena 35 PDEU.

46

Kakor je namreč razvidno iz točk od 40 do 43 te sodbe, lahko namreč taka ureditev, čeprav v manjši meri, vpliva na pogodbena razmerja, to pa še toliko bolj, ker – kot je bilo navedeno na obravnavi – ni redko, da se taka razmerja udejanjijo samo z izdajo računa. Kot pa je poudaril generalni pravobranilec v točki 69 sklepnih predlogov, ta vpliv ni odvisen od prihodnjega in hipotetičnega dogodka, temveč od samega izvajanja pravice do prostega pretoka blaga (glej po analogiji zlasti sodbo z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C‑212/06, EU:C:2008:178, točka 51).

47

Iz tega sledi, da ureditev, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, pomeni omejitev iz člena 35 PDEU.

48

V skladu s povsem ustaljeno sodno prakso je nacionalni ukrep, ki omejuje izvajanje zagotovljenih temeljnih svoboščin, lahko dovoljen samo pod pogojem, da sledi cilju splošnega interesa, da lahko zagotavlja njegovo uresničitev in da ne presega tega, kar je potrebno za izpolnitev tega cilja (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 1. oktobra 2015, Trijber in Harmsen, C‑340/14 in C‑341/14, EU:C:2015:641, točka 70).

49

V obravnavanem primeru belgijska vlada zatrjuje, da je namen ureditve iz zadeve v glavni stvari po eni strani spodbujanje uporabe uradnega jezika zadevnega jezikovnega območja in po drugi strani zagotavljanje učinkovitosti nadzora pristojnih služb na področju DDV.

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da cilj spodbujanja in pospeševanja uporabe enega od uradnih jezikov države članice pomeni legitimni cilj, ki lahko načeloma upraviči omejitve obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 28. novembra 1989, Groener, C‑379/87, EU:C:1989:599, točka 19; z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 85, in z dne 16. aprila 2013, Las, C‑202/11, EU:C:2013:239, točke od 25 do 27).

51

Poleg tega je Sodišče že priznalo, da je nujnost ohranitve učinkovitosti davčnega nadzora cilj v splošnem interesu, ki lahko utemelji omejitev izvajanja s Pogodbo zagotovljenih temeljnih svoboščin (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 20. februarja 1979, Rewe-Zentral, 120/78, EU:C:1979:42, točka 8, in z dne 15. maja 1997, Futura Participations in Singer, C‑250/95, EU:C:1997:239, točka 31).

52

Šteti je treba, da ureditev, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari, lahko zagotavlja dosego teh dveh ciljev, ker po eni strani omogoča ohranitev splošne uporabe nizozemščine pri sestavljanju uradnih dokumentov, kot so računi, po drugi strani pa lahko pristojnim nacionalnim organom olajša nadzor nad temi dokumenti.

53

Vendar pa mora ureditev, kakršna je obravnavana v zadevi v glavni stvari, za to, da izpolnjuje zahteve, ki jih določa pravo Unije, biti sorazmerna z navedenimi cilji.

54

V obravnavanem primeru pa bi – kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah od 90 do 92 sklepnih predlogov – ureditev države članice, ki ne bi samo nalagala uporabe njenega uradnega jezika za sestavo računov, ki se nanašajo na čezmejne transakcije, ampak ki bi poleg tega omogočala, da se sestavi verodostojna različica takih računov tudi v jeziku, ki ga poznajo zadevne stranke, manj vplivala na prosti pretok blaga kot ureditev iz zadeve v glavni stvari, hkrati pa bi vseeno zagotavljala cilje, ki jim sledi ta ureditev (glej po analogiji sodbo z dne 16. aprila 2013, Las, C‑202/11, EU:C:2013:239, točka 32).

55

Tako je belgijska vlada glede cilja, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, na obravnavi navedla, da v skladu z upravno okrožnico z dne 23. januarja 2013 davčna uprava ne more zavrniti pravice do odbitka DDV samo iz razloga, da so zakonski podatki na računu napisani v jeziku, ki ni nizozemščina, kar kaže na to, da uporaba takega drugega jezika ne more preprečiti uresničitve tega cilja.

56

Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da ureditev, kakršna je obravnavana v zadevi v glavni stvari, presega to, kar je nujno potrebno za uresničitev ciljev, navedenih v točkah od 49 do 51 te sodbe, in je zato ni mogoče šteti za sorazmerno.

57

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 35 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi federalne enote države članice, kakršna je flamska skupnost v Kraljevini Belgiji, ki vsako podjetje s sedežem poslovanja na območju te enote zavezuje, da vse navedbe na računih v zvezi s čezmejno transakcijo sestavi le v uradnem jeziku te federalne enote, sicer so ti računi nični, kar mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti.

58

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 35 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi federalne enote države članice, kakršna je flamska skupnost v Kraljevini Belgiji, ki vsako podjetje s sedežem poslovanja na območju te enote zavezuje, da vse navedbe na računih v zvezi s čezmejno transakcijo sestavi le v uradnem jeziku te federalne enote, sicer so ti računi nični, kar mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti.