1. 

Robert de Niro v filmu iz leta 1988 Polnočni skok igra lovca na glave, ki mu je zaupana naloga, da nekdanjega mafijskega računovodjo, ki je prekršil pravila pogojnega odpusta, pripelje nazaj v Los Angeles. Potem ko ga najde v New Yorku, se vkrcata na komercialni let. Toda pred vzletom se računovodja razburi in postane nasilen. Pilot ju prosi, naj se izkrcata iz letala. Tako sta primorana namesto tega prek celotne države potovati v Los Angeles, pri čemer filmski plakat nekoliko presenetljivo obljublja, da bi „to lahko bil začetek čudovitega prijateljstva“. ( 2 )

2. 

Za T. Vilkasa, nasprotno stranko v pritožbenem postopku v obravnavani zadevi, se je filmska analogija – če je sploh mogoča – očitno končala že v prvi fazi: izključitev s komercialnega leta zaradi nasilja med postopkom predaje iz ene države članice v drugo. Po drugi strani se zdi, da je bila ta konkretna scena posneta dvakrat.

3. 

Litovski organi so zoper nasprotno stranko v pritožbenem postopku izdali dva evropska naloga za prijetje (v nadaljevanju: ENP). Izvršitveni pravosodni organ na Irskem je v predajo privolil. Dogovorjeno je bilo, da bo potekala prek komercialnega leta. Vendar se je na dogovorjeni datum nasprotna stranka v pritožbenem postopku razburila in postala napadalna ter se ni hotela vkrcati na letalo. Pilot ji ni dovolil na krov. Čez dva tedna je zaradi zelo podobnih dogodkov spodletel drugi poskus predaje. Predaja je bila spet preprečena zaradi napadalnega vedenja T. Vilkasa.

4. 

V teh okoliščinah želi Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), predložitveno sodišče, napotke o razlagi člena 23 Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) ( 3 ). Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali člen 23 Okvirnega sklepa dovoljuje, da se dogovor o datumu predaje zahtevane osebe sklene več kot enkrat, in če je tako, v kakšnih okoliščinah. Sodišče je tako zaprošeno, naj analizira, ali je mogoče člen 23(3) uporabiti večkrat in kakšne položaje je mogoče opredeliti kot „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ držav članic na podlagi te določbe.

5.

Člen 23 Okvirnega sklepa, naslovljen „Časovni roki za predajo osebe“, določa:

„1.   Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.

2.   Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

3.   Če predajo zahtevane osebe v časovnem roku iz odstavka 2 preprečijo okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

4.   Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

5.   Če je po poteku časovnih rokov iz odstavkov 2 do 4 oseba še vedno v priporu, se oseba izpusti.“

6.

Roki za predajo so urejeni s členom 16, od (3) do (5A), zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (European Arrest Warrant Act 2003), s katerim je glede na navedbe predložitvenega sodišča prenesen člen 23 Okvirnega sklepa. Z upoštevnimi določbami je določeno:

„Člen 16

[…]

(3)   Sklep iz odstavka 1 ali 2 bo ob upoštevanju člena 18 začel veljati po poteku 15 dni od datuma izdaje sklepa ali na zgodnejši datum, ki ga naloži High Court na predlog centralnega organa v državi in v soglasju z osebo, na katero se nalog nanaša.

(3A)   Ob upoštevanju odstavkov 5 in 6 se oseba, na katero se nalog, ki zdaj velja na podlagi odstavkov 1 ali 2, nanaša, preda zadevni odreditveni državi najpozneje 10 dni po začetku veljavnosti sklepa v skladu z odstavkom 3.

(4)   Kadar High Court izda sklep na podlagi odstavkov 1 ali 2, razen če odredi odlog predaje na podlagi člena 18,

[…]

(5)   Kadar je oseba privedena pred High Court v skladu z odstavkom 4(c), High Court,

(5A)   Oseba, na katero se nanaša sklep, ki zdaj velja na podlagi odstavka 5(a),

[…]“

7.

High Court (višje sodišče) je kot izvršitveni pravosodni organ 9. julija 2015 izdalo dva sklepa za predajo T. Vilkasa (nasprotna stranka v pritožbenem postopku) Republiki Litvi. Ta sklepa sta bila sprejeta zaradi izvršitve dveh evropskih nalogov za prijetje, ki ju je izdalo litovsko sodišče (odreditveni pravosodni organ). Sklepa sta v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom začela veljati 24. julija 2015.

8.

Člen 16(3A) zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (European Arrest Warrant Act 2003) določa, da mora irski centralni organ (Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost), ki je v tej zadevi pritožnik) „najpozneje 10 dni“ po začetku veljavnosti sklepov predati nasprotno stranko v pritožbenem postopku odreditveni državi. V obravnavani zadevi je to pomenilo najpozneje 3. avgusta 2015. Skupaj z litovskimi organi je bil dosežen dogovor, da bo predaja opravljena 31. julija 2015 prek komercialnega leta. Vendar se tega dne nasprotna stranka v pritožbenem postopku ni hotela vkrcati na letalo. Razburila se je in postala tako napadalna, da ji pilot ni dovolil na letalo.

9.

Za predajo nasprotne stranke v pritožbenem postopku je bil dosežen nov dogovor. High Court (višje sodišče) je določilo datum 6. avgust 2015 in ji odredilo pripor. Nov poskus predaje je bil opravljen 13. avgusta 2015, ponovno na komercialnem letu. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku je s svojim vedenjem ponovno preprečila predajo.

10.

Pritožnik je takoj navezal stik z litovskimi organi zaradi dogovora o novem datumu predaje. Tokrat je bilo predlagano, naj se zaradi prejšnjega ravnanja nasprotne stranke v pritožbenem postopku ta prepelje po morju do celinske Evrope in nato po kopnem v Litvo. Dogovori o tem načinu prevoza so bili bolj zapleteni, tako da je bil kot nov datum predaje določen 15. september 2015, če ga bo potrdilo High Court (višje sodišče).

11.

High Court (višje sodišče) je 14. avgusta 2015 na podlagi svoje razlage člena 16, od (3) do (5A), zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (European Arrest Warrant Act 2003) ugotovilo, da ni pristojno za obravnavanje vloge za določitev novega datuma za predajo. Vloga je bila zavrnjena in nasprotna stranka v pritožbenem postopku izpuščena iz pripora. Irski centralni organ se je zoper ta sklep pritožil pred predložitvenim sodiščem, Court of Appeal (pritožbeno sodišče). Predložitveno sodišče meni, da je za pojasnitev člena 16, od (3) do (5A), zakona iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (European Arrest Warrant Act 2003) nujna pomoč Sodišča, saj je s temi določbami prenesen člen 23 Okvirnega sklepa.

12.

V teh okoliščinah je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13.

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 24. novembra 2015 Sodišču predlagalo, naj za obravnavano zadevo v skladu s členom 105(1) Poslovnika Sodišča uporabi hitri postopek. Ta predlog je bil s sklepom predsednika Sodišča z dne 23. decembra 2015 zavrnjen. ( 4 )

14.

Pisna stališča so predložili T. Vilkas, irska, francoska, litovska, avstrijska, poljska vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija. T. Vilkas, irska in litovska vlada ter vlada Združenega kraljestva in Komisija so na obravnavi 20. julija 2016 predstavili ustne navedbe.

15.

Court of Appeal (pritožbeno sodišče) s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali člen 23 Okvirnega sklepa dovoljuje, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat. Drugo vprašanje se osredotoča na razlago člena 23(3) Okvirnega sklepa in se z njim skuša pridobiti razlaga „okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva“.

16.

Predložitveno sodišče je prvo vprašanje postavilo v zvezi s členom 23 Okvirnega sklepa na splošno. Dva odstavka te določbe – odstavka 3 in 4 člena 23 Okvirnega sklepa – omogočata dogovor o novem datumu predaje v posebnih okoliščinah, ko poteče rok 10 dni po končni odločitvi o ENP na podlagi člena 23(2). V členu 23(3) je določena možnost za dogovor o novem datumu predaje, če so predajo v obdobju, določenem v členu 23(2), preprečile okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva. Ta določba je upoštevna za obravnavano zadevo.

17.

V prvem delu teh sklepnih predlogov bom obravnaval člen 23(3) z jezikovnega, sistemskega in teleološkega vidika. Ker razlaga te določbe neposredno vpliva na možnost, da je zahtevana oseba zadržana v priporu, bom nato obravnaval skladnost predlaganega pristopa s temeljno pravico do svobode, kakor je določena v členu 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

18.

Po navedbah nasprotne stranke v pritožbenem postopku jasno besedilo člena 23 preprečuje, da bi se novi datum predaje določil več kot enkrat. Komisija in vse države članice, ki so predložile stališča, menijo drugače.

19.

Prvič, poudariti je treba, da z besedilom člena 23 Okvirnega sklepa nikakor ni omejeno število poskusov predaje. Besedilo te določbe in tudi njen naslov se nanašata zgolj na časovne roke za dejansko predajo.

20.

Tako je ob upoštevanju zgolj besedila določbe logična ugotovitev, da nič v členu 23 ne preprečuje več kot enega poskusa predaje v okviru najdaljšega časovnega roka, določenega v odstavkih od 2 do 4, če je to izvedljivo v praksi.

21.

Drugič, v nasprotju s trditvami nasprotne stranke v pritožbenem postopku sklicevanje v členu 23(3) na „časovni rok iz odstavka 2“ ne izključuje jasno možnosti, da bi se dogovor o novem datumu predaje sklenil več kot enkrat.

22.

Nasprotna stranka v pritožbenem postopku trdi, da se besede „časovni rok iz odstavka 2“ nanašajo na določeno časovno obdobje, ki začne teči z dnem končne odločitve o izvršitvi ENP. Posledično naj bi bilo s členom 23(3) dovoljeno nov datum predaje določiti le enkrat.

23.

S tem se ne strinjam. Kot sta ugotovili Komisija in poljska vlada, je mogoče sklicevanje na „časovni rok iz odstavka 2“ v členu 23(3), ki še zdaleč ni nedvoumno, razumeti na več načinov.

24.

Komisija je navedla, da je mogoče besede „časovni rok iz odstavka 2“ razlagati tako, da se nanašajo na trajanje tega roka, in sicer 10 dni. Ta pristop, ki ga podpira irska vlada, pomeni, da ko prvič nastopijo „okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva“, dogovorjeni novi datum predaje sproži novo obdobje 10 dni. Če bi se v tem obdobju 10 dni pojavile nove „okoliščine […] [zunaj] vpliva“, bi to omogočalo dogovor o novem datumu predaje.

25.

Zamisliti si je mogoče nadaljnjo razlago: člen 23(3) Okvirnega sklepa omogoča izjemo, če predaje ni mogoče opraviti v časovnem roku iz odstavka 2. To pomeni, da bi vsak nov datum predaje, ki bi izhajal iz ponovne uporabe člena 23(3), prav tako izpolnil pogoj, da je predaja preprečena z začetnim „časovnim rokom iz odstavka 2“.

26.

Menim, da je treba sklicevanje v členu 23(3) Okvirnega sklepa na „časovni rok iz odstavka 2“ razumeti v skladu s splošnim pristopom iz člena 23. Kot je navedeno, so s to določbo urejeni časovni roki, ne pa število poskusov predaje.

27.

Vsekakor različni razlagi nasprotne stranke v pritožbenem postopku in Komisije kažeta, da čeprav besedilo člena 23(3) bolj kaže na to, da se sklicevanje na „časovni rok iz odstavka 2“ nanaša na časovne roke, in ne na število poskusov, samo besedilo te določbe ni dovolj: zato je nujna preučitev konteksta in namena te določbe.

28.

Člen 23(3) je izjema v okviru člena 23. Njegov namen je opredelitev posebnih in omejenih položajev, v katerih so predajo v „običajnem“ časovnem roku iz člena 23(2) preprečile „okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva“. To v zelo natančno opredeljenih okoliščinah – ki jih je treba, kot vsakršno drugo pravno izjemo, razlagati ozko – omogoča odstopanje od sicer kratkih časovnih rokov.

29.

Člen 23(3) Okvirnega sklepa je tako varovalka, s katero je potrjena zapletenost postopkov predaje, vključno z opredelitvijo zapletenih mednarodnih sporazumov o potovanju. Podobne ali enake izjeme so tradicionalno del pogodb o izročitvi. ( 5 ) Člen 23(3) se torej skuša izogniti temu, da bi ENP, v katerega izvršitev je že privolil izvršitveni pravosodni organ, ogrozili neobičajni ali naključni dogodki, ki ne spadajo v običajni potek postopka. Navsezadnje je cilj člena 23(3) preprečiti, da bi „po nesreči“ prišlo do tega, da nekdo ne bi bil kaznovan. ( 6 )

30.

Tako enako kot litovska vlada menim, da je izjemnost okoliščin, zaradi katerih pride do uporabe člena 23(3), sama po sebi argument proti vnaprejšnjemu omejevanju števila dopustnih dogovorov o novem datumu predaje. Sicer pride do tveganja za nastanek precej absurdnih rezultatov. Naj navedem ekstremen primer: po neuspelem poskusu predaje zaradi izbruha vulkana in posledične prepovedi letenja bi lahko dogovor o drugem poskusu predaje spodletel zaradi potresa.

31.

Poleg tega, če ostanem na sistemski ravni, je treba poudariti, da je člen 23 umeščen prav na konec relativno zapletenega postopka predaje, urejenega v poglavju 2 Okvirnega sklepa. Uporabi se po tem, ko je izvršitveni pravosodni organ že sprejel vse druge potrebne ukrepe, vključno z odločbo o izvršitvi ENP v skladu s členom 15. V primeru ponovljenih „okoliščin […] [zunaj] vpliva“ bi razlaga, ki bi preprečila, da bi se dogovor o novem datumu predaje na podlagi člena 23(3) sklenil več kot enkrat, ovirala uspeh celotnega postopka.

32.

Komisija in države članice, ki so predložile stališča, so se prav tako izrecno sklicevale na splošne cilje Okvirnega sklepa. S sodno prakso Sodišča je poudarjeno, da je ta instrument namenjen omogočanju in pospeševanju pravosodnega sodelovanja z vzpostavitvijo novega, poenostavljenega in učinkovitejšega sistema. To je v skladu z uresničevanjem splošnejšega cilja Evropske unije, „da postane območje svobode, varnosti in pravice, ob opiranju na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami“. ( 7 ) Cilj pospeševanja pravosodnega sodelovanja je zlasti očiten pri obravnavanju časovnih rokov za sprejemanje odločb v zvezi z ENP ( 8 ) in pri časovnih rokih za učinkovito predajo.

33.

Kadar so možne različne razlage, je treba v skladu s sodno prakso Sodišča dati prednost tisti, ki zagotavlja ohranitev učinkovitosti določbe in zadevnega pravnega instrumenta. ( 9 ) Razlaga člena 23(3) Okvirnega sklepa, ki omogoča, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe, nedvomno podpira cilje Okvirnega sklepa glede omogočanja in pospeševanja pravosodnega sodelovanja.

34.

Zato menim, da je treba člen 23(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da dovoljuje, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat.

35.

Jasno je, da ima ta razlaga vpliv na možnost, da je zahtevana oseba zadržana v priporu. Ponavljajoča se uporaba člena 23(3) Okvirnega sklepa preprečuje, da bi se uporabil člen 23(5), s katerim je naložena izpustitev zahtevane osebe, če je v priporu. Poleg tega, kot je na obravnavi pravilno navedla Komisija ter v nasprotju s tem, kar trdita francoska in litovska vlada, obveznost izpustitve zahtevane osebe na podlagi člena 23(5) pomeni resnično in nepogojno izpustitev v nasprotju z „začasno izpustitvijo“ iz člena 12 Okvirnega sklepa. Če se enkrat uporabi člen 23(5), posledično ne more zgolj na podlagi ENP obstajati obveznost, ki izvira iz člena 12 Okvirnega sklepa, da se sprejmejo potrebni ukrepi za preprečitev pobega zahtevane osebe.

36.

Na splošni ravni se strinjam z nasprotno stranko v pritožbenem postopku, da je treba določbe Okvirnega sklepa razlagati ob spoštovanju pravice do svobode iz člena 6 Listine. ( 10 ) Kot je določeno v členu 1(3) Okvirnega sklepa in kot je potrdilo Sodišče, ta instrument ne more spreminjati obveznosti spoštovanja temeljnih pravic iz Listine. ( 11 )

37.

Vendar pritrjujem navedbam irske vlade in vlade Združenega kraljestva, da razlaga člena 23(3) Okvirnega sklepa v smislu, da je dovoljeno, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat, sama po sebi ne povzroči rezultata, ki je v nasprotju s členom 6 Listine. Razlog je preprost: s členom 23(3) pripor ni ne določen ne urejen. ( 12 ) Avtorji Okvirnega sklepa so se zavestno vzdržali vmešavanja v pristojnost držav članic za urejanje pripora pred predajo. Predaja ni odvisna od tega, da je zahtevana oseba v priporu. To je potrjeno s členom 12 Okvirnega sklepa, ki določa, da kadar je oseba prijeta na podlagi ENP, izvršitveni pravosodni organ določi, ali bo zahtevana oseba ostala v priporu. Poleg tega, tudi če mora izvršitveni pravosodni organ med postopkom predaje sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da so izpolnjeni materialni pogoji za učinkovito predajo, ( 13 ) z Okvirnim sklepom ni zahtevan pripor oziroma urejena njegova dolžina ali pogoji, kar ostaja odvisno od nacionalnega prava. ( 14 )

38.

Vendar dejstvo, da s samim Okvirnim sklepom ni urejen pripor, ne pomeni, da za ponovno uporabo člena 23(3) Okvirnega sklepa niso določene nobene omejitve. Prav nasprotno; pri uporabi člena 23(3) morajo države članice spoštovati dve vrsti omejitev: prvič, notranje omejitve iz Okvirnega sklepa in, drugič, omejitve zunaj Okvirnega sklepa, ki izhajajo iz temeljne pravice do svobode in varnosti iz člena 6 Listine.

39.

Okvirni sklep vsebuje vrsto omejitev.

40.

Prvič, ponovna uporaba člena 23(3) je dovoljena le v okoliščinah, na katere državi članici nimata vpliva, kar se razlaga ozko, kot bom pojasnil v odgovoru na drugo vprašanje za predhodno odločanje.

41.

Drugič, države članice so vseskozi zavezane z obveznostjo iz člena 23(1), da zahtevano osebo predajo v najkrajšem možnem času.

42.

Tretjič, za možnost ponovne uporabe člena 23(3) še naprej veljajo strogi časovni roki. Izvršitveni pravosodni organ se mora takoj povezati z odreditvenim pravosodnim organom in se dogovoriti o novem datumu za predajo, po čemer začne znova teči desetdnevni rok.

43.

Nazadnje in najpomembneje, če niso spoštovani časovni roki iz člena 23(2) ali (3), se takoj uporabi člen 23(5), s katerim je zahtevana izpustitev zahtevane osebe iz pripora.

44.

Posledično člen 23(3) s tem, da določa stroge časovne roke zaradi pospešitve pravosodnega sodelovanja, vsebuje obveznost skrbnega ravnanja. To prispeva k skladnosti s členom 6 Listine v povezavi s členom 5(1)(f) Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Časovni roki, kot je navedeno že v predlogu Komisije, ne skušajo le pospešiti postopke zaradi učinkovitosti pravosodnega sodelovanja in medsebojnega priznavanja, ampak so prav tako povezani s pravico pravnih subjektov, da je odločba izdana v razumnem roku. ( 15 ) Kot je trdila poljska vlada, skuša člen 23 tudi zaščititi zahtevano osebo pred tem, da je nerazumno dolgo priprta zaradi zamud v postopku predaje.

45.

Ob sprejetju odločbe o priporu zaradi spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa, ravnajo države članice v okviru področja uporabe prava Unije. Zato zanje velja Listina v skladu z njenim členom 51(1).

46.

Zlasti morajo države članice spoštovati pravico do svobode in varnosti iz člena 6 Listine. Iz člena 52(3) Listine izhaja, da če ta instrument vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta njihova vsebina in obseg enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. ( 16 ) V pojasnilih k Listini je navedeno, da člen 6 Listine ustreza členu 5 EKČP. ( 17 ) V skladu s členom 5(1) EKČP se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v posebnih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom.

47.

Kljub razlikam v tradicionalnih sistemih izročitve, ( 18 ) ki jih Okvirni sklep skuša preseči, ( 19 ) ni sporno, da je standard varstva, ki se uporablja za pripor pred predajo v zvezi z ENP, standard iz člena 5(1)(f) EKČP. ( 20 ) Ta določba se nanaša na „zakonit odvzem prostosti […] osebe, proti kateri teče postopek za […] izročitev“.

48.

S sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) o členu 5(1)(f) EKČP so opisane bistvene zahteve, upoštevne za pripor pred predajo na podlagi člena 23 Okvirnega sklepa. Prvič, pripor je upravičen le, če je postopek voden s „potrebno skrbnostjo“. Drugič, pripor mora biti „zakonit“, vključno z zahtevami, ki se nanašajo na „kakovost zakona“. Tretjič, v skladu s členom 52(1) Listine mora biti kakršno koli omejevanje temeljih pravic – kakršno je odvzem prostosti – skladno z načelom sorazmernosti. Te tri omejitve bodo zdaj po vrsti preučene.

49.

Prva omejitev vpliva zlasti na celotno trajanje pripora pred predajo. Če postopek ni voden s „potrebno skrbnostjo“, pripor ni več upravičen. ( 21 ) Izvršitveni pravosodni organ lahko odloči, da zadevno osebo zadrži v priporu le, če se je postopek za predajo „vodil dovolj skrbno in torej pripor ni predolg“. ( 22 ) Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 44 teh sklepnih predlogov, časovni roki iz člena 23 Okvirnega sklepa podpirajo zahtevo po potrebni skrbnosti.

50.

V skladu z drugo omejitvijo mora biti kakršen koli odvzem prostosti v skladu s členom 5(1)(f) EKČP „zakonit“. To pomeni, da bi moral biti pripor skladen s „postopkom, ki je predpisan z zakonom“, kot je določeno v členu 5(1) EKČP. ( 23 ) Skladen mora biti z materialnimi in procesnimi pravili nacionalnega prava ter z namenom varstva posameznika pred arbitrarnostjo. ( 24 ) Pri preučitvi „zakonitosti“ pripora ima zagotovo najpomembnejšo vlogo splošno načelo pravne varnosti. Zahteva po „zakonitosti“ se zato nanaša tudi na „kakovost zakona“: tako „[…] je torej nujno, da so pogoji za odvzem prostosti na podlagi nacionalnega zakona jasno opredeljeni in da je tudi uporaba zakona samega predvidljiva […]“. ( 25 )

51.

Ob upoštevanju tega se ugotavlja, da je s členom 23(3) dan pravni okvir za upravičenje nadaljevanja pripora pred predajo. Vendar s to določbo niso opredeljeni konkretni pogoji za odvzem prostosti.

52.

V skladu s trditvami generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi N. pri preučitvi, ali so omejitve pravice do svobode skladne z pogoji zakonitosti in „kakovostjo zakona“, ni treba upoštevati le zadevne določbe prava Unije, ampak tudi nacionalno pravo. ( 26 ) Pri presoji zahteve po „zakonitosti“ je namreč ESČP razsodilo, da so instrumenti mednarodnega sodelovanja lahko pravna podlaga za pripor z namenom izročitve. Vendar je ESČP pri obravnavanju merila „kakovost zakona“ (potreba po dostopnosti, natančnosti in predvidljivosti) razsodilo, da je treba zato, ker v teh instrumentih ni celovito urejen postopek, ki ga je treba uporabiti, preučiti domače pravo. ( 27 )

53.

To ima zelo konkretno posledico za ponovno uporabo člena 23(3) Okvirnega sklepa. Zahteva po „kakovosti zakona“ pomeni, da je ukrep pripora mogoče zakonito nadaljevati na podlagi ponovljenih „okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva“, le, če je kombinacija določb Okvirnega sklepa in nacionalnih določb, s katerimi je prenesen, skladna z zahtevami po dostopnosti, natančnosti in predvidljivosti.

54.

Pri tretji omejitvi se je treba zavedati, da je izvršitveni pravosodni organ prav tako vezan z zahtevo po sorazmernosti. Kot je navedlo Sodišče, je s členom 52(1) Listine določeno, da ENP ne upravičuje tega, da zadevna oseba ostane v priporu brez kakršne koli časovne omejitve. ( 28 ) Zato mora pri sprejemanju odločbe o nadaljevanju pripora zaradi uporabe člena 23(3) – podobno temu, kar je Sodišče razsodilo v zadevi Lanigan – izvršitveni pravosodni organ opraviti konkreten pregled zadevnega položaja ob upoštevanju vseh elementov, pomembnih za oceno upravičenosti trajanja pripora, kakršni so verjetna ali izrečena kazen za dejanja, ki so podlaga za ENP, nevarnost pobega, ravnanje pristojnih organov in, po potrebi, „prispev[ek] zahtevane osebe k temu trajanju“. ( 29 )

55.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so nacionalne določbe o priporu pred predajo v povezavi s členom 23(3) Okvirnega sklepa ter njihova uporaba v obravnavani zadevi skladne s temi tremi zahtevami.

56.

Menim, da je treba člen 23(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da dovoljuje, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat. V primeru ponovne uporabe člena 23(3) se sme zahtevana oseba obdržati v priporu v skladu s členom 6 Listine, če je postopek predaje skladen z zahtevami potrebne skrbnosti, če so zadevne določbe nacionalnega zakona predvidljive, dostopne in določne ter če je s priporom spoštovano načelo sorazmernosti.

57.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, se želi z drugim vprašanjem predložitvenega sodišča ugotoviti, v katerih okoliščinah se je mogoče na podlagi člena 23(3) o novem datumu predaje dogovoriti več kot enkrat. Predložitveno sodišče navaja različne možnosti, v katerih se „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ nadaljujejo ali pa se, potem ko so prenehale, ponovno pojavijo ali pa se pojavijo drugačne okoliščine, ki so preprečile ali bi lahko preprečile predajo zahtevane osebe v zahtevanem obdobju.

58.

Skupni in predhodni element vseh teh scenarijev je obstoj „okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva“. V tem delu sklepnih predlogov bom zato najprej analiziral ta pojem. Nato bom preučil, ali je mogoče osebno vedenje šteti za „okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva“. V tretjem koraku pa bom ta pojem umestil v okvir trajajoče, ponovne ali nove motnje za predajo na podlagi člena 23(3).

59.

Besedilo člena 23(3) se v različnih jezikovnih različicah Okvirnega sklepa razlikuje. V angleščini in večini drugih jezikovnih različic ta določba govori o „okoliščinah, na katere državi članici nimata vpliva“. ( 30 ) V drugih jezikovnih različicah je uporabljen pojem višja sila. ( 31 )

60.

To razhajanje ni brez posledic. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v različnih kontekstih se višja sila nanaša na neobičajne in nepredvidljive okoliščine, na katere stranka, ki se nanje sklicuje, nima vpliva, ter na okoliščine, ki se jim kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. ( 32 ) Nasprotno pa je mogoče za „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ trditi, da se nanašajo samo na enega od elementov opredelitve višje sile. Tako so logična podskupina višje sile. Zato bi pokrivale širši nabor položajev. ( 33 )

61.

Vendar preučitev pripravljalnih dokumentov kaže, kot je navedla litovska vlada, da je bilo pri pojmu „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ v smislu člena 23(3) mišljeno, da ustreza tradicionalnemu pojmu višje sile, kot ga razlaga Sodišče.

62.

Angleška različica osnutka člena 23(3) je vsebovala originalni predlog Komisije, ki se je glasil „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ (vendar le pri izvršitveni državi članici). ( 34 ) Obrazložitveni memorandum, ki je spremljal predlog Komisije, pa se je skliceval na pojem višje sile. V tem memorandumu je bilo dalje pojasnjeno, da je bil navdih za odstavka 2 in 3 člena 23 člen 11 konvencije iz leta 1995. ( 35 ) V besedilu te določbe je v veliki večini verodostojnih jezikovnih različic naveden pojem višje sile. ( 36 )

63.

Sam predlog Komisije se je skliceval na obrazložitveno poročilo konvencije iz leta 1995, v skladu s katerim je treba pojem višje sile razlagati ozko. ( 37 ) Zahteva po ozki razlagi izhaja tudi iz dejstva, da je člen 23(3) izjema od običajnega poteka postopka predaje ( 38 ) in lahko vpliva na odvzem prostosti zahtevane osebe.

64.

Skratka, menim, da je za namene člena 23(3) Okvirnega sklepa pojem „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ in pojem višje sile treba šteti za enakovredna.

65.

Sodišče je v različnih okoliščinah ugotovilo, da višja sila ni omejena na absolutno nezmožnost. ( 39 ) Opredelilo je dva bistvena elementa višje sile, ki sta upoštevna za razlago tega pojma v kontekstu Okvirnega sklepa. Prvič, obstaja objektivni element, ki se nanaša na naravo okoliščin: okoliščine morajo biti neobičajne, nepredvidljive in take, da oseba, ki se na izjemo sklicuje, nanje nima vpliva. Drugič, obstaja subjektivni element: obveznost subjekta, da „se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka s tem, da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev“. ( 40 )

66.

Vendar je presoja teh dveh elementov odvisna od konteksta. Na različnih področjih prava Unije se lahko razlikuje. ( 41 )

67.

Zato je treba upoštevati konkretni kontekst Okvirnega sklepa. Ta instrument deluje na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, njegov namen pa je pospešitev in poenostavitev postopkov predaje. Za to morajo biti spoštovani strogi časovni roki. V fazi predaje sta zato ključni hitrost in skrbnost organov. Posledica teh razlogov v povezavi s tem, da pomeni člen 23(3) Okvirnega sklepa izjemo, in tem, kakšen vpliv ima na osebno svobodo, je stroga in relativno ozka presoja teh elementov.

68.

V zvezi s prvim elementom višje sile je mogoče vedenje zahtevane osebe šteti za „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ v smislu člena 23(3), če ga ni mogoče predvideti in je zunaj nadzora države članice, ki se nanj sklicuje. Napadalno vedenje med predajo je zato mogoče šteti za nepredvidljiv in zunanji dogodek le, če dejanski elementi, ki so na voljo organom, nikakor niso kazali na možnost takega razvoja dogodkov. Pri presoji verjetnosti takega razvoja dogodkov morajo nacionalni organi upoštevati konkretno dejansko ozadje vsake posamezne zadeve, vključno s premisleki, kot so kazniva dejanja, zaradi katerih se oseba zahteva ali za katera je bila obsojena; obnašanje med priporom; predhodna kaznovanost in kakršni koli drugi elementi v zvezi z osebo, ki izhajajo iz nacionalnega spisa.

69.

Komisija je navedla, da se morajo organi v številnih primerih zanesti na zasebne družbe kot posrednike pri prevozu: dejstvo, da lahko komercialni letalski prevozniki zavrnejo vkrcanje nasilne osebe, bi zato bilo treba v veliki meri šteti za element, na katerega organi nimajo vpliva.

70.

Strinjam se, da je za tak dogodek mogoče šteti, da države članice nanj (fizično) nimajo vpliva. Vendar je odziv pilota komercialnega letalskega prevoznika v primeru razburjenosti in/ali napadalnega vedenja potnika le težko šteti za nepredvidljiv dogodek. Nasprotno, dejansko je glede na obstoj znanih varnostnih ukrepov in protokolov za take dogodke tak pilotov odziv precej predvidljiv.

71.

Ta podmena ne izključuje dejstva, da je lahko z nenadnim, nepričakovanim nasilnim vedenjem zahtevane osebe sam po sebi izpolnjen prvi element opredelitve višje sile. Izključuje pa trditev, da je naraven in predvidljiv odziv pilota, ki je soočen s takim dogodkom, sam po sebi višja sila. Konec koncev si način prevoza izberejo države članice. Tako so tudi odgovorne za tako izbiro.

72.

Kar zadeva drugi element, je treba ugotoviti, da je za to, da je v skladu z zahtevo po ravnanju „z vso skrbnostjo“, da bi se izognili oviranju predaje, skrbnost, ki se pričakuje od organov držav članic, še posebej velika, kadar delujejo na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, še toliko bolj pa v občutljivem času dejanske predaje. Organi, ki so v državah članicah zadolženi za predajo, bi si morali na vse razumne načine prizadevati zagotoviti, da je oseba dejansko predana. Po preučitvi profila zahtevane osebe bodo morda potrebni načrti ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih.

73.

Pri izvrševanju take skrbnosti morajo biti prizadevanja za učinkovito predajo sorazmerna s posebnim položajem zahtevane osebe, da ne bi bil kršen člen 4 Listine. Kot je ob sklicevanju na sodno prakso ESČP v zvezi z osebo, ki ji je odvzeta prostost, trdila irska vlada, „kakršna koli uporaba fizične sile, ki ni nujno potrebna zaradi njenega lastnega ravnanja, zmanjšuje človeško dostojanstvo in načeloma pomeni kršitev pravice iz člena 3 Konvencije“. ( 42 )

74.

Vendar se na zahtevo po spoštovanju standardov temeljnih pravic med postopkom predaje, ki je del običajnih odgovornosti organov, ni mogoče sklicevati, da bi se preveč razširil pojem višje sile. Zahteve po skladnosti s temeljnimi pravicami dajejo podporo stališču države članice, ki se sklicuje na višjo silo, le, kadar je bila predaja, ob kateri je ta država sprejela vse ukrepe, zahtevane s skrbnostjo, preprečena zaradi nepredvidljivega vedenja zahtevane osebe, v skladu s presojo, navedeno v točki 65 teh sklepnih predlogov.

75.

Glede na predhodno analizo bi lahko napadalno vedenje zahtevane osebe upravičilo uporabo člena 23(3) Okvirnega sklepa, če so izpolnjeni pogoji za višjo silo. Vendar je treba možnost, da se prizna obstoj okoliščin, „na katere državi članici nimata vpliva“, za ponovno uporabo člena 23(3) na podlagi ponovljenega napadalnega vedenja – kar je cilj drugega vprašanja za predhodno odločanje predložitvenega sodišča – še bolj preučiti.

76.

Komisija, irska vlada in vlada Združenega kraljestva menijo, da „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ v smislu člena 23(3) Okvirnega sklepa obstajajo v vseh treh položajih, ki jih je predložitveno sodišče naštelo v drugem vprašanju – trajajoče, ponovne ali nove „okoliščine […] [zunaj] vpliva“.

77.

Vendar je po mojem mnenju potreben prožnejši pristop. Tri vrste položajev, ki jih izpostavlja predložitveno sodišče v abstraktnem smislu, lahko povzročijo nov pojav „okoliščin […] [zunaj] vpliva“ le, če sta podana oba elementa višje sile, opisana v točki 65 zgoraj. Ali gre za to, bodo morala presoditi nacionalna sodišča v okviru okoliščin zadeve. Vendar je mogoče ponuditi nekaj splošnih razmislekov v pomoč nacionalnim sodiščem pri njihovi nalogi.

78.

V zvezi s prvim položajem, namreč trajajočimi okoliščinami, menim, da ima prav litovska vlada, ki trdi, da se okoliščine, ki vztrajajo med na novo določenim obdobjem, načeloma ne bi smele šteti za višjo silo, saj bi bile take okoliščine dejansko predvidljive zaradi svojega trajanja. Če se nadaljuje ista vrsta izjemnih okoliščin, noben nacionalni organ, ki ravna z dolžno skrbnostjo, ne bo razpisal novega datuma predaje.

79.

Drugi položaj – v primeru „okoliščin […] [zunaj] vpliva“, ki so prenehale obstajati, vendar so se ponovno pojavile – prav tako ni nepredvidljiv. To ne bi veljalo le, če je ta ponovni pojav nepredvidljiv sam po sebi ali ker se je položaj na primer ponovno pojavil tako intenzivno ali v takih okoliščinah, ki bistveno spremenijo položaj v primerjavi s prvim dogodkom.

80.

V zvezi s subjektivnim elementom višje sile v obeh primerih, v katerih okoliščine trajajo ali se ponovno pojavijo, dejstvo, da je že prišlo do podobnega položaja, seveda zviša prag „potrebne skrbnosti“, s katero morajo ravnati nacionalni organi.

81.

Skratka, prejšnji obstoj ali trajanje okoliščin iste narave, ki vodi do uporabe člena 23(3), še posebej oteži možnosti za izpolnitev zahtev po nepredvidljivosti in potrebni skrbnosti, ki sta značilni za pojem višje sile.

82.

Tretji položaj se nanaša na „okoliščine […] [zunaj] vpliva“, ki so prenehale obstajati, vendar so se pojavile drugačne okoliščine, ki so preprečile ali bodo lahko preprečile predajo zahtevane osebe v zahtevanem obdobju.

83.

Menim, da bo v tem tretjem položaju res najverjetneje prišlo do veljavne ponovne uporabe člena 23(3) Okvirnega sklepa. Zagotovo je možnost, da se drugačna in resnična višja sila zgodi več kot enkrat v enem samem postopku predaje, resnično malo verjetna. Vendar ker se v življenju zgodijo tudi najbolj nenavadne stvari, pojava takih dogodkov nikakor ni mogoče izključiti.

84.

Če povzamem, če se sprejme ozka razlaga višje sile, kot je predlagano v teh sklepnih predlogih, je jasno, da bo do ponovne uporabe člena 23(3) Okvirnega sklepa prišlo le v izjemnih položajih. Na tej podlagi bi bilo mogoče napadalno vedenje zahtevane osebe, ki je preprečilo prvi poskus predaje, opredeliti kot višjo silo le, če v spisu in dejanskem stanju posamezne zadeve ni bilo ničesar, kar bi lahko nacionalne pravosodne organe navedlo k temu, da bi razumno predvideli tak potek dogodkov. Nasprotno pa ponovitve skoraj enakega vedenja, ki prepreči naslednji poskus predaje, ni mogoče razumno opredeliti kot višjo silo, razen če je glede na dejstva v zadevi pristojni organ imel razloge za prepričanje, da se tak razvoj dogodkov ne bi mogel ponoviti.

85.

Nacionalno sodišče mora na podlagi dejstev, ki jih ima na voljo, ugotoviti, ali so bile v drugem primeru v obravnavani zadevi izpolnjene zahteve iz člena 23(3) Okvirnega sklepa.

86.

Menim, da je treba člen 23(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da dovoljuje, da se dogovor o novem datumu predaje sklene več kot enkrat, samo, če nove ali ponovne okoliščine, ki so preprečile predajo, same po sebi pomenijo nov primer višje sile.

87.

V senci te zadeve se pojavljata dva nasprotujoča si interesa, morda ne prav jasno izražena, vendar gotovo upoštevna: temeljno moralno načelo, da ne sme nihče priti v ugodnejši položaj zaradi svojega nezakonitega ravnanja, ( 43 ) in potreba, da so države članice spodbujene k temu, da se postopka predaje, kar zadeva njegovo načrtovanje in izvedbo, lotijo odgovorno.

88.

V teh sklepnih predlogih sem skušal najti razumen kompromis med tema interesoma ob hkratnem spoštovanju temeljnih pravic zahtevane osebe: v primeru novih ali ponovnih okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva in ki so razlagane ozko, je mogoče na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa novi datum predaje določiti več kot enkrat. Vendar glede te možnosti obstajajo jasne notranje in zunanje omejitve. V notranjem smislu – znotraj Okvirnega sklepa – morajo obstajati resnične okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, in ne le položaji, do katerih je prišlo zaradi neobstoja priprav ali proste izbire držav članic. Če takih okoliščin ni, je treba zahtevano osebo na podlagi člena 23(5) takoj izpustiti. V zunanjem smislu pa za trajanje in pogoje pripora ob ponovljeni uporabi člena 23(3) velja Listina, ki se razlaga ob upoštevanju EKČP.

89.

Nazadnje je treba poudariti, da je obseg teh sklepnih predlogov omejen na razlago pojma „okoliščine […] [zunaj] vpliva“ in na možnost ponovne uporabe člena 23(3). Vendar je pošteno priznati, da s pravnimi vprašanji, obravnavanimi v teh sklepnih predlogih, s katerimi se skuša dati koristen odgovor na konkretna vprašanja predložitvenega sodišča, niso izčrpani problemi razlage, ki se potencialno postavljajo s sedanjim besedilom člena 23 Okvirnega sklepa. Predvsem v teh sklepnih predlogih ni zavzeto stališče o pravnem položaju veljavnosti ENP, ko se enkrat uporabi člen 23(5) Okvirnega sklepa, zaradi česar mora biti zahtevana oseba obvezno izpuščena iz pripora.

90.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče), odgovori: