1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 ( 2 ) (tako imenovana Uredba Bruselj I), je bil vložen v okviru spora med Concurrence SARL, družbo s sedežem v Franciji, ter družbama Samsung SAS, prav tako s sedežem v Franciji, in Amazon Services Europe Sàrl, s sedežem v Luksemburgu, zaradi zatrjevane kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu (market place) s prodajnimi ponudbami, objavljenimi na več spletnih mestih, ki se upravljajo v različnih državah članicah, in sicer Amazon.fr, Amazon.de, Amazon.co.uk, Amazon.es in Amazon.it.

2. 

Problematika deliktov, storjenih na spletu (v nadaljevanju: kibernetski delikti), ni lahka, ker je glede na domnevno svetovno mrežo še zlasti težko določiti lokacijo teh deliktov, naj gre za škodni dogodek ali nastalo škodo. Poleg tega kibernetski delikti niso samo delikti, s katerimi se seznanimo v tisku, po radiu ali televiziji (obrekovanje, poseg v zasebno življenje), ampak, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, navedene v teh sklepnih predlogih, tudi druge vrste deliktov, kot je prodaja ponarejenih proizvodov po spletu ali kršitev prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije kot v zadevi v glavni stvari. Po mnenju nekaterih je pozitivno pravo na področju teh kibernetskih deliktov še vedno pomanjkljivo. ( 3 )

3.

V uvodnih izjavah 11, 12 in 15 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

[…]

4.

Pravila o pristojnosti so v poglavju II Uredbe št. 44/2001. Njen člen 2(1), ki spada v oddelek 1 navedenega poglavja II, naslovljen „Splošne določbe“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5.

Člen 3(1) te uredbe, ki je v navedenem oddelku 1, določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

6.

Člen 5, točka 3, navedene uredbe, ki je vključen v oddelek 2 poglavja II Uredbe, naslovljen „Posebna pristojnost“, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

7.

Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena s členom 80 Uredbe (EU) št. 1215/2012 ( 4 ) (tako imenovana Uredba Bruselj Ia). Vendar se na podlagi člena 81, drugi odstavek, navedene uredbe ta uporablja šele od 10. januarja 2015. Ker se je postopek v glavni stvari začel pred tem datumom, je treba v tej zadevi uporabiti Uredbo št. 44/2001.

8.

Člen 6 Uredbe (ES) št. 864/2007 ( 5 ), naslovljen „Nelojalna konkurenca in akti, ki omejujejo svobodno konkurenco“, določa:

„1.   Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi nelojalne konkurence, je pravo države, v kateri je konkurenca ali skupni interes potrošnikov prizadet ali bi bil lahko prizadet.

2.   Kadar dejanje nelojalne konkurence prizadene izključno interes posebnega konkurenta, se uporablja člen 4.

[…]“

9.

V času dejanskega stanja je člen 442-6, odstavek 1, točka 6, trgovinskega zakonika določal, da „[p]roizvajalec, trgovec, izdelovalec ali oseba, vpisana v obrtni register, nosi odgovornost in mora povrniti nastalo škodo, če neposredno ali posredno sodeluje pri kršitvi prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže, določeni za distributerja, ki ga zavezuje pogodba o selektivni ali izključni distribuciji, ki je izvzeta na podlagi veljavnih pravil konkurenčnega prava“.

10.

Iz spisa izhaja, da družba Concurrence na drobno prodaja potrošniške elektronske naprave v trgovini na place de la Madeleine v Parizu (Francija) in na prodajnem spletnem mestu „concurrence.fr“. Z družbo Samsung je 16. marca 2012 sklenila pogodbo o selektivni distribuciji z naslovom „Détaillant Spécialiste ELITE“ (specializirani trgovec na drobno), ki se je nanašala na visokokakovostne proizvode blagovne znamke Samsung (proizvodi ELITE). V tej pogodbi je bila med drugim določena prepoved prodaje zadevnih proizvodov po spletu.

11.

Stranki sta se nato znašli v sporu. Družba Samsung je družbi Concurrence očitala, da je s trženjem proizvodov ELITE na svojem spletnem mestu kršila pogodbo o selektivni distribuciji. Družba Concurrence pa je izpodbijala zakonitost pogodbenih klavzul, pri čemer je med drugim trdila, da se ne uporabljajo enotno za vse distributerje, saj naj bi nekateri zadevne proizvode tržili na spletnih mestih družbe Amazon, ne da bi se družba Samsung odzvala na to.

12.

Družba Samsung je z dopisom z dne 20. marca 2012 družbo Concurrence obvestila o prenehanju njunega poslovnega razmerja z učinkom od 30. junija 2013.

13.

Družba Concurrence je aprila 2012 proti družbi Samsung začela postopek pri sodniku za začasne odredbe pri tribunal de commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu, Francija), pri čemer se je sklicevala na zavrnitev družbe Samsung, da ji dobavi proizvode ELITE, s čimer naj bi kršila sprejete obveznosti.

14.

Sodnik za začasne odredbe je s sklepom z dne 18. aprila 2012 zavrnil predloge družbe Concurrence. Ta sklep je bil potrjen s sodbo z dne 25. oktobra 2012, ki jo je izdalo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), ki je odločalo v postopku za izdajo začasne odredbe.

15.

Družba Concurrence je 3. decembra 2012 proti družbama Samsung in Amazon začela postopek pri sodniku za začasne odredbe pri tribunal de commerce de Paris, v katerem je predlagala, naj se ugotovi, da prepovedi prodaje proizvodov ELITE po spletu, določene s pogodbo o selektivni distribuciji, ni mogoče uporabiti proti njej, naj se posledično družbi Samsung odredi, da ji še naprej dobavlja proizvode, zajete s to pogodbo, in naj se družbi Amazon odredi, da s svojih spletnih mest Amazon.fr, Amazon.de, Amazon.co.uk, Amazon.es in Amazon.it umakne vso ponudbo proizvodov Samsung različnih modelov.

16.

Sodnik za začasne odredbe se je s sklepom z dne 8. februarja 2013, sprejetim v kontradiktornem postopku, izrekel za nepristojnega v zvezi s spletnimi mesti družbe Amazon v tujini, odločil, da ni treba sprejeti začasne odredbe v zvezi s predlogi družbe Concurrence proti družbi Samsung, in zavrnil predloge družbe Concurrence proti družbi Amazon France.

17.

Družba Concurrence je 27. junija 2013 pri Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) vložila pritožbo zoper ta sklep. Cour d’appel de Paris je s sodbo z dne 6. februarja 2014 delno spremenilo sklep tribunal de commerce de Paris, pri čemer je potrdilo nedopustnost predlogov družbe Concurrence proti družbi Samsung in zavrnitev predlogov družbe Concurrence proti družbi Amazon Services Europe.

18.

Družba Concurrence je nato zoper navedeno sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču.

19.

Družba Concurrence v pritožbi trdi zlasti, da je bilo z izpodbijano potrditveno sodbo napačno razsojeno, da francosko sodišče ni pristojno, kar zadeva spletna mesta družbe Amazon v tujini, ker ta niso bila namenjena francoski javnosti. Tudi če merilo dostopnosti spletnega mesta ne bi zadostovalo, pa naj bi cour d’appel de Paris nezakonito opustilo preučitev, ali sistem prodaje na spletnih mestih družbe Amazon ne omogoča odpreme proizvodov, ki se prodajajo, le v državo izvora spletnega mesta, ampak tudi v druge evropske države in zlasti v Francijo, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti pristojnost francoskega sodišča.

20.

Predložitveno sodišče meni, da je posebnost spora, ki mu je predložen, ta, da ne ustreza nobenemu od primerov, ki so že bili obravnavani v sodni praksi Sodišča v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Namen vložene tožbe naj bi namreč bil doseči prenehanje povzročanja škode, ki jo zatrjuje pooblaščeni distributer s sedežem v Franciji, ki upravlja spletno prodajno mesto, ter ki je posledica tega, da je dobavitelj kršil prepoved iz pogodbe o selektivni distribuciji glede nadaljnje prodaje proizvodov zunaj mreže selektivne distribucije, katere del je, in prodajnih ponudb na spletnem trgu na različnih spletnih mestih, ki se upravljajo v Franciji in drugih državah članicah.

21.

V teh okoliščinah je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe Sveta št. 44/2001 razlagati tako, da ima v primeru zatrjevane kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu s prodajnimi ponudbami, objavljenimi na več spletnih mestih, ki se upravljajo v različnih državah članicah, pooblaščeni distributer, ki meni, da je oškodovan, možnost vložiti opustitveno tožbo zaradi posledične protipravne škode pri sodišču, na ozemlju katerega so ali so bile dostopne vsebine, objavljene na spletnih mestih, ali pa je potrebna druga navezna okoliščina?“

22.

Pisna stališča so predložile družbi Concurrence in Amazon Services Europe, francoska, italijanska in luksemburška vlada ter Evropska komisija. Stranke niso predlagale, naj se opravi obravnava, niti je Sodišče ni organiziralo po uradni dolžnosti.

23.

Družba Concurrence trdi, da ima pravico vložiti opustitveno tožbo zaradi protipravne škode, ki izhaja iz zatrjevane kršitve, pri sodišču, na ozemlju katerega so ali so bile dostopne vsebine, objavljene na spletnih mestih, in da ni potrebna druga navezna okoliščina. Za obstoj škode, nastale v Franciji zaradi oglaševanja ponudb na tujih spletnih mestih, naj bi zadostovalo, da lahko te ponudbe zanimajo potencialne francoske kupce, torej da se proizvod lahko kupi v Franciji. V obravnavani zadevi naj bi bilo mogoče zadevne televizorje prodajati iz ene države v drugo in trg naj ne bi bil omejen na Francijo.

24.

Po navedbah družbe Concurrence trg selektivne pogodbe običajno sestavljajo države Evropske unije in pogosto tudi Švica, pri čemer je s pogodbo določena pravica ali prepoved prodaje na ozemlju vseh teh držav. Za francoskega preprodajalca naj bi bil trg televizorjev Samsung evropski trg. Na njem naj bi lahko prodajal, vendar naj bi mu na njem lahko tudi konkurirali tuji preprodajalci, ki proizvode odpremljajo iz svoje države, bodisi z oglaševanjem na spletnih mestih v tujini, ki so vidna v Franciji (na primer Amazon.it), bodisi z oglaševanjem na francoskem spletnem mestu (Amazon.fr), če imajo pravico do prodaje. V obravnavani zadevi naj bi bilo mogoče televizorje Samsung ELITE kupovati in dostavljati iz katere koli države.

25.

Nasprotno bi morale biti po mnenju družbe Amazon Services Europe vsebine, objavljene po spletu, poleg tega, da so dostopne na ozemlju sodišča, ki odloča o zadevi, tudi usmerjene na javnost, ki živi na tem ozemlju, kar predpostavlja kumulativni obstoj več indicev, kot so predvsem posebnosti zakonodaje, kraj dostave proizvodov, ki se prodajajo, jezik besedila oglasov, valuta, v kateri je določena prodajna cena, ali uporabljeni načini oglaševanja.

26.

V nasprotju s kršitvami osebnostnih pravic ali avtorskih pravic – pri katerih škoda nastane že zaradi razširjanja sporne vsebine – naj bi škoda, ki izhaja iz kršitve zaščitenosti mreže selektivne distribucije, lahko povzročila škodo nekaterim pooblaščenim distributerjem samo, če bi to lahko njihove potencialne kupce napeljalo k nakupu proizvodov, ki so naprodaj na teh spletnih mestih. Sodišče, ki lahko najbolje presodi to škodo, naj bi torej bilo sodišče, na območju katerega je javnost, na katero so usmerjeni oglasi, s katerimi se prodajajo navedeni proizvodi.

27.

Po mnenju francoske vlade bi moral biti spor v zvezi s kršitvijo, kot je ta v obravnavani zadevi, predložen francoskim sodiščem, če je dejanje, storjeno v drugi državi članici, povzročilo ali bi lahko povzročilo škodo na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi.

28.

Ta vlada trdi, da je v sporu, ki se je nanašal na ponudbo za prodajo proizvodov, zaščitenih z znamko, ki jih je imetnik znamke namenil prodaji v tretjih državah, na spletnem trgu, namenjenem potrošnikom v Uniji, Sodišče menilo, da zgolj dostopnost spletnega mesta na ozemlju, za katero je znamka registrirana, ne zadostuje za ugotovitev, da so ponudbe za prodajo, ki so prikazane na tem spletnem mestu, namenjene potrošnikom na tem ozemlju. Nacionalna sodišča bi torej morala v vsakem posameznem primeru presoditi, ali obstajajo upoštevni indici za ugotovitev, da je ponudba za prodajo, prikazana na spletnem trgu, dostopnem na ozemlju, za katero je znamka registrirana, namenjena potrošnikom na tem ozemlju, ob upoštevanju zlasti tega, ali so ob ponudbi za prodajo navedena geografska območja, na katera je prodajalec pripravljen poslati proizvod. ( 6 )

29.

Italijanska vlada trdi zlasti, da se zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), razlikuje od te zadeve, v kateri je glede na zatrjevano škodo tožeča stranka v glavni stvari vložila opustitveno tožbo zaradi protipravne škode, s katero predlaga, naj se sporna ponudba umakne s spletnega trga. Po mnenju te vlade je treba v takem primeru glede na načela, ki jih je določilo Sodišče v zvezi z zmožnostjo razširjanja kršitev, storjenih po spletu, naravo kršene pravice in pravnimi sredstvi za varstvo te pravice, ter glede na cilja predvidljivosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki utemeljujeta uporabo drugega predvidenega sodišča, ugotoviti, da se lahko zadeva predloži bodisi sodiščem države članice kraja, v katerem je bila sporna ponudba objavljena na spletnem trgu prek spletnega mesta, ki je v tej državi, bodisi sodiščem države članice, v kateri je zadevna ponudba vsekakor dostopna in omogoča nakup proizvoda.

30.

Luksemburška vlada meni, da ker je v zadevo v glavni stvari vključen pooblaščeni distributer, ki trdi, da je utrpel škodo zaradi domnevne kršitve prepovedi prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, katere del je, zatrjevana škoda obsega zmanjšanje njegovih tržnih deležev, tako da bi bilo treba za opredelitev pristojnega sodišča upoštevati upoštevni trg tega pooblaščenega distributerja. Merilo, ki se nanaša na možnost nakupa proizvoda na območju sodišča, ki odloča o zadevi, naj bi torej bilo še posebej upoštevno.

31.

Ta vlada opozarja, da v nasprotju s sodbami, ki jih je Sodišče izdalo na področju varstva osebnostnih pravic (sodba z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685), pravic iz znamk (sodba z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220) ali avtorskih pravic (sodba z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635), zatrjevana kršitev v zadevi v glavni stvari obsega „nadaljnjo prodajo“ nekaterih proizvodov zunaj mreže selektivne distribucije. Tako naj kršitev ne bi bila izvedena zgolj z razširjanjem vsebine na spletu, saj naj bi predpostavljala izvedbo nekaterih dodatnih dejanj, ki lahko povzročijo škodo.

32.

Komisija predlaga, naj se na vprašanje odgovori tako, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je treba v primeru zatrjevane kršitve prepovedi prodaje zunaj mreže izključne distribucije, storjene s spletno ponudbo proizvodov, ki so predmet izključne pravice, na spletnih mestih, ki delujejo v različnih državah članicah, za kraj, v katerem je nastala škoda, šteti kraj, v katerem je imetnik pravice do izključne distribucije utrpel zmanjšanje svoje prodaje, tj. kraj, ki sovpada z ozemljem, za katero ima tako pravico.

33.

Najprej je treba poudariti – in to je samo po sebi zanimivo – da besedila ne vsebujejo nobene posebne določbe v zvezi s kibernetskimi delikti, in sicer niti Uredba št. 1215/2012 niti uredbi (ES) št. 593/2008 ( 7 ) ali Rim II (in pri tem ne pozabimo, da ima internet že nič manj kot približno 25 let). Za ta molk sta mogoči dve razlagi, namreč bodisi je evropski zakonodajalec menil, da ti delikti niso tako posebni, da bi bile zanje potrebne posebne določbe, bodisi se je vprašanje zdelo preveč delikatno in se je zdelo bolje počakati na sodno prakso Sodišča ( 8 ) (naj navedem zlasti sodbe z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220, z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635, ali z dne 22. januarja 2015, Hejduk, C‑441/13, EU:C:2015:28).

34.

Najprej je treba opozoriti, da je treba določbe Uredbe št. 44/2001 razlagati avtonomno ob upoštevanju njenega sistema in ciljev. ( 9 )

35.

Poudariti je treba, da „je le z odstopanjem od temeljnega načela, določenega v členu 2(1) Uredbe [ES] št. 44/2001, o dodelitvi pristojnosti sodiščem države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, v poglavju II, oddelek 2, te uredbe določeno nekaj posebnih pristojnosti, med katerimi je tista iz člena 5, [točka 3], navedene uredbe“. ( 10 )

36.

Ker je pristojnost sodišč kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, pravilo posebne pristojnosti, jo je treba razlagati restriktivno, zato razlaga zunaj primerov, ki jih izrecno določa Uredba št. 44/2001, ni dopustna. ( 11 )

37.

Ob upoštevanju teh omejitev je treba razlagati izraz „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ki se nanaša „tako na kraj, v katerem je nastala škoda, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja“. ( 12 )

38.

V zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilo o pristojnosti, določeno v členu 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, ki upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela ekonomičnosti postopka. ( 13 )

39.

Ker mora opredelitev ene od naveznih okoliščin, ki jih priznava sodna praksa, navedena v predhodnih točkah teh sklepnih predlogov, omogočati določitev pristojnosti sodišča, ki je objektivno najprimernejše za presojo, ali so predpostavke odgovornosti tožene stranke izpolnjene, je lahko zadeva veljavno predložena samo sodišču, z območjem katerega je povezana upoštevna navezna okoliščina. ( 14 )

40.

V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je predložitveno sodišče pristojno zgolj na podlagi kraja nastanka zatrjevane škode. Kot je poudarila Komisija, iz spisa pri Sodišču izhaja, da se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na kraj nastanka škode, in ne na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala. Menim (tako kot francoska vlada), da je lahko vzročni dogodek, zaradi katerega je prišlo do kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, ravnanje upravljavca vsakega od spletnih mest. Iz tega izhaja, da je mogoče tak škodni dogodek umestiti v različne kraje glede na sedež tega ali teh upravljavcev. V obravnavani zadevi torej na podlagi vzročnega dogodka ni mogoče določiti pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi.

41.

V skladu s sodno prakso je kraj nastanka škode kraj, v katerem je dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo. ( 15 )

42.

Sodišče je že razlagalo člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 v primeru zatrjevanja škode, povzročene z objavo vsebine na spletnem mestu, ki lahko zato nastane v številnih krajih. ( 16 )

43.

Kar zadeva natančneje zatrjevane kršitve pravic intelektualne lastnine, je Sodišče v več sodbah ( 17 ) poudarilo, da je sodna pristojnost določena vnaprej z ozemljem varstva zadevne pravice. Sodišča države članice varstva so namreč najprimernejša za odločanje o zatrjevani kršitvi zaščitene pravice.

44.

Sodišče je v zadevi Wintersteiger (sodba z dne 19. aprila 2012, C‑523/10, EU:C:2012:220) v zvezi z zatrjevano kršitvijo nacionalne znamke menilo, da tako cilj predvidljivosti kot cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti govorita v prid podelitve pristojnosti – glede na nastanek škode – sodiščem države članice, v kateri je zadevna pravica zaščitena, saj lahko ta najbolje ocenijo, ali je navedena pravica dejansko kršena, in lahko na podlagi člena 8 Uredbe Rim II uporabijo svoje nacionalno pravo.

45.

Sodišče je namreč razsodilo, da „je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je spor o kršitvi znamke, registrirane v eni državi članici, ki je bila storjena s tem, da je oglaševalec uporabil ključno besedo, enako navedeni znamki, na spletnem mestu iskalnika, ki deluje pod nacionalno vrhnjo domeno druge države članice, mogoče predložiti bodisi sodiščem države članice, v kateri je znamka registrirana, bodisi sodiščem države članice, v kateri ima oglaševalec sedež“. ( 18 )

46.

Sodišče je v sodbi z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), poudarilo, da je glede domnevne kršitve materialne avtorske pravice za odločanje o tožbi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti določena pristojnost sodišča, ki odloča, ker država članica, na ozemlju katere je to sodišče, varuje materialne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, in ker grozi nastanek domnevne škode na območju sodišča, ki odloča. Ta sodišča lahko na podlagi člena 8 Uredbe Rim II prav tako uporabijo svoje nacionalno pravo. V sodbi z dne 3. aprila 2014, Hi Hotel HCF (C‑387/12, EU:C:2014:215), je Sodišče navedeno sodno prakso Pinckney preneslo na domnevne kršitve pravice zunaj spleta.

47.

Sodišče je zlasti v točkah 41 in 42 sodbe z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), razsodilo, da „[p]ri preizkusu pristojnosti sodišča za odločanje o škodi opredelitev kraja njenega nastanka v smislu člena 5, točka 3, Uredbe [št. 44/2001] ne more biti odvisna od meril, ki veljajo za navedeno vsebinsko odločanje in v tej določbi niso navedena. Ta določba namreč kot edini pogoj določa, da je škoda nastala ali da njen nastanek grozi. […] Tako v nasprotju s členom 15(1)(c) [te u]redbe, ki je bil razložen v [sodbi z dne 7. decembra 2010, Pammer in Hotel Alpenhof (C‑585/08 in C‑144/09, EU:C:2010:740)], člen 5, točka 3, navedene uredbe med drugim ne zahteva, da je zadevna dejavnost ‚usmerjena v‘ državo članico sodišča, ki odloča“ (moj poudarek).

48.

Sodišče namreč pri določitvi „kraja, v katerem je dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo“, ni nikoli za bistveno štelo okoliščine, da je dejavnost, zaradi katere je nastala škoda, posebej usmerjena na zadevni kraj. ( 19 )

49.

Nazadnje, iz sodbe z dne 22. januarja 2015, Hejduk (C‑441/13, EU:C:2015:28, točka 38), izhaja, da je v primeru zatrjevane kršitve avtorskih pravic in sorodnih pravic, ki jih zagotavlja država članica sodišča, ki mu je zadeva predložena, to sodišče na podlagi kraja nastanka škode pristojno za obravnavanje odškodninske tožbe zaradi kršitve teh pravic z objavo zaščitenih fotografij na spletnem mestu, ki je dostopno na njegovem območju. To sodišče je pristojno le za obravnavanje škode, nastale na ozemlju države članice, v kateri je. To sodišče lahko na podlagi člena 8 Uredbe Rim II uporabi svoje nacionalno pravo.

50.

Čeprav je res, da se sodba z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), nanaša na odškodninsko tožbo zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic na spletu, pa njena točka 42, navedena v točki 47 teh sklepnih predlogov, vsebuje splošno veljavno trditev.

51.

V tem okviru je treba spomniti, da izraza „kraj, kjer je nastal škodni dogodek“ ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala na drugem kraju. ( 20 )

52.

V smislu te sodne prakse je Sodišče prav tako podrobno razložilo, da se navedeni izraz ne nanaša na kraj stalnega prebivališča tožeče stranke, kjer je središče njenega premoženja, samo zato, ker ji je tam nastala finančna škoda, ki izhaja iz izgube delov premoženja, do katere je prišlo v drugi državi članici. ( 21 )

53.

Sodišče je v sodbi z dne 28. januarja 2015, Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 49), opozorilo, da „zgolj dejstvo, da tožeča stranka utrpi finančne posledice, ne upravičuje podelitve pristojnosti sodiščem kraja prebivališča tožeče stranke, če sta, kot v zadevi, v kateri je bila izdana [sodba z dne 10. junija 2004, Kronhofer (C‑168/02, EU:C:2004:364)], tako kraj vzročnega dogodka kot kraj, v katerem je nastala škoda, na ozemlju druge države članice (glej v tem smislu sodbo [z dne 10. junija 2004, Kronhofer, C‑168/02], EU:C:2004:364, točka 20)“.

54.

Po drugi strani je v točki 50 sodbe z dne 28. januarja 2015, Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37), pojasnilo, da „[pa je] [t]aka podelitev pristojnosti […] upravičena, če je kraj prebivališča tožeče stranke dejansko kraj vzročnega dogodka ali kraj, v katerem je nastala škoda“.

55.

V nadaljevanju razlogovanja je Sodišče v točki 55 navedene sodbe priznalo pristojnost sodišč kraja stalnega prebivališča tožeče stranke na podlagi kraja nastanka škode, če je navedena škoda nastala neposredno na bančnem računu te tožeče stranke pri banki s sedežem na območju pristojnosti teh sodišč.

56.

V zadevah v zvezi s kršitvijo pravic intelektualne lastnine ali kršitvijo konkurenčnega prava z uporabo spleta je kraj nastanka škode načeloma vsak kraj, v katerem je spletno mesto dostopno. Zaradi vseprisotnosti interneta ( 22 ) torej obstajajo številni kraji nastanka škode.

57.

Za izognitev svetovni sodni pristojnosti, tudi pri „Minimum Contacts“ ( 23 ), se namreč v sodni praksi in pravni teoriji že dolgo poskušajo vzpostaviti merila za razmejitev oziroma omejitev mogočih krajev nastanka škode za take delikte, storjene po spletu. Tako mora za ugotovitev sodne pristojnosti sodišča v kraju nastanka škode zadevna kršitev konkurenčnega prava imeti nekatere učinke. ( 24 ) Škodo je namreč mogoče izključiti, če očitno konkurenca, ki jo zatrjuje pritožnik, ni mogla imeti nikakršnih ekonomskih posledic na zadevnem trgu ali trgih. Iz tega na primer sledi, da spletno oglaševanje storitev dobavitelja, ki je znan le v lokalnem okolju, očitno ne more povzročiti škode drugje kot na tem lokalnem trgu. ( 25 )

58.

Lahko potegnemo vzporednico z zatrjevanimi kršitvami pravic intelektualne lastnine, in sicer „v zadevah v zvezi s ponarejanjem bo neposredni škodljivi učinek običajno finančna izguba, ki jo utrpi imetnik pravice v kraju(-ih), kjer se ponarejeni proizvod prodaja, oglašuje ali uporablja. Profesorja Fawcett in Torremans sta v svojem priročniku s tega področja v zvezi s tem poudarila, da bo ‚v številnih zadevah dejanje ponarejanja povzročilo neposredno ekonomsko izgubo tožeči stranki […] Običajno zadevne izgube ni težko opredeliti. Če na primer tožena stranka prodaja ponarejen proizvod, bo to povzročilo izgubo prodaje [za tožečo stranko]. Škoda torej nastane v kraju, kjer je prodaja izgubljena. To bo kraj, v katerem se ponarejeni proizvod prodaja‘. […] Poudariti je treba, da je ta analiza popolnoma v skladu s sodno prakso Sodišča in bi jo bilo mogoče razširiti na druge vrste tožb zaradi kršitev. Kar torej zadeva avtorske pravice, finančna izguba običajno nastane tam, kjer se kopije ponarejenega proizvoda prodajajo ali izdajajo javnosti; kar zadeva znamke, je to v kraju, kjer se znak uporablja za podporo trženju ali ponudbi proizvodov.“ ( 26 )

59.

Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da se v primeru kršitve, storjene po spletu, „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 „lahko razlikuje glede na naravo domnevno kršene pravice“. ( 27 )

60.

Menim (tako kot Komisija), da se je treba v tej zadevi za določitev kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, najprej vprašati o naravi škode, ki jo je lahko družbi Concurrence povzročila prodaja spornih proizvodov zunaj mreže selektivne distribucije. V ta namen je treba spomniti, da v okviru pogodb o izključni distribuciji dobavitelj podeli distributerju izključno pravico za distribucijo svojih proizvodov na določenem ozemlju in se obveže, da zadevnih proizvodov ne bo distribuiral zunaj prodajne mreže distributerja. Distributer pa se obveže, da bo razvijal in pospeševal prodajo dobaviteljevih proizvodov na zadevnem ozemlju. V primeru kršitve izključnih pravic, podeljenih s pogodbo, na spletnem mestu, tako kot v obravnavani zadevi, je škoda, ki jo lahko distributer uveljavlja, zmanjšanje obsega njegove prodaje, ki je posledica prodaje, opravljene v nasprotju z njegovo izključno pravico, in posledična izguba dobička. Ob upoštevanju omejenega ozemeljskega področja uporabe pravice do izključne distribucije lahko kraj zadevnega zmanjšanja prodaje in izgube dobička samo sovpada z ozemljem države članice, za katero je distributerju podeljena izključnost.

61.

Zdi se, da iz spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi, v kateri je izključna pravica distributerja omejena na francosko ozemlje, Francija tista, v kateri lahko pride do zmanjšanja prodaje in izgube dobička. Iz tega sledi, da je kraj, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, Francija in da je na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 pristojno francosko sodišče.

62.

Ker so namreč spletna mesta Amazon.de, Amazon.co.uk, Amazon.es in Amazon.it načeloma dostopna v Franciji, škoda, ki jo zatrjuje družba Concurrence, vključuje izgubo tržnih deležev v okviru njene dejavnosti prodaje proizvodov ELITE tako v njeni trgovini v Parizu kot na njenem spletnem mestu, ki ga upravlja s svojega sedeža v Parizu. Iz tega sledi, da njena škoda ne more nastati drugje kot v Franciji. Zato bi moralo biti francosko sodišče pristojno tudi, kar zadeva spletna mesta družbe Amazon v tujini, ki so obravnavana v tej zadevi. ( 28 )

63.

Glede na kraj nastanka škode je treba določiti forum delicti, pri katerem obstaja „posebno tesna zveza“, „ki upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem[, tj. sodiščem, ki niso sodišča kraja stalnega prebivališča tožene stranke,] zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela ekonomičnosti postopka“. ( 29 )

64.

Poudarjam, da „tisti, ki z določeno metodo zagotavljajo dostopnost informacij, to počnejo ob polnem poznavanju dosega, ki ga lahko imajo te informacije. Zlasti tisti, ki objavljajo informacije po [spletu], se pri tem zavedajo, da so informacije, ki jih dajo na voljo, dostopne vsem brez kakršne koli geografske omejitve“. ( 30 )

65.

Zato je v obravnavani zadevi dejansko francosko sodišče tisto, ki lahko najbolje odloči o vprašanju izgube tržnih deležev družbe Concurrence v okviru njene dejavnosti prodaje proizvodov ELITE tako v njeni trgovini v Parizu kot na njenem spletnem mestu, ki ga upravlja s svojega sedeža v Parizu.

66.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da mora določitev kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ustrezati cilju predvidljivosti pristojnega sodišča, ki je drugo temeljno načelo Uredbe št. 44/2001 (izraženo v njeni uvodni izjavi 11). Podobno je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger (C‑523/10, EU:C:2012:220), da cilj predvidljivosti tudi v obravnavani zadevi govori v prid podelitve pristojnosti – glede na nastanek škode – sodiščem države članice, v kateri je zadevna pravica zaščitena (v tem primeru izključna pravica distributerja).

67.

Nazadnje, družba Amazon Services Europe trdi, da teorija dostopnosti ne bi smela biti sprejeta, ker naj bi spodbujala forum shopping, ki bi lahko glede na posebnosti nacionalnih pravnih redov povzročil verižni law shopping. Vendar po eni strani zadostuje ugotoviti, da Sodišče tega argumenta, ki ga je generalni pravobranilec N. Jääskinen navedel v svojih sklepnih predlogih v zadevi Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:400, točka 68), ni upoštevalo v sodbi, ki jo je izdalo v navedeni zadevi, po drugi strani pa menim, da je ta bojazen pretirana, zlasti ker lahko nacionalno sodišče odškodnino dodeli samo za škodo, povzročeno na ozemlju države članice, ki ji pripada. ( 31 )

68.

Menim, da je rešitev, predlagana v teh sklepnih predlogih, po eni strani utemeljena, ker je v skladu s cilji iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 (zlasti s ciljem podelitve pristojnosti sodišču, ki bo lahko najbolje odločilo o trditvi), po drugi strani pa je utemeljena, čeprav v obravnavani zadevi ne gre za pravico intelektualne lastnine.

69.

Poleg tega menim, da je v okviru te zadeve izključna pravica do distribucije na ozemlju podobna pravicam intelektualne lastnine.

70.

Podobno sklepanje, kot je bilo uporabljeno v sodbi z dne 5. junija 2014, Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318), je namreč upravičeno glede na to, da tudi v okoliščinah v navedeni zadevi ozemeljski obseg podeljenega varstva ni bil povezan z obsegom pravice zaščitene intelektualne lastnine, glede na to, da je v zadevnem primeru šlo za znamko Skupnosti.

71.

V sodbi z dne 5. junija 2014, Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318), ki se ni nanašala posebej na splet, je bilo pojasnjeno, da v primeru zatrjevanega nedopustnega primerjalnega oglaševanja in nelojalnega posnemanja znaka, zaščitenega z znamko Skupnosti, ki sta prepovedana z zakonom o preprečevanju nelojalne konkurence, ki velja v državi članici sodišča, ki odloča o zadevi, člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 omogoča, da se na podlagi kraja nastanka škode določi sodna pristojnost za odločanje o tožbi zaradi ugotovitve odgovornosti na podlagi navedenega nacionalnega zakona, vloženi proti osebi s sedežem v drugi državi članici, za katero se zatrjuje, da je v tej drugi državi storila dejanje, ki je povzročilo ali s katerim se tvega povzročitev škode na območju sodišča, ki odloča o zadevi. Poleg tega to sodišče na podlagi člena 6(1) Uredbe Rim II ali člena 6(2) in člena 4 navedene uredbe uporabi svoje nacionalno pravo.

72.

Menim, da izvor spletnih mest, na katerih so se ponujali zadevni proizvodi, ni upošteven za določitev pristojnega sodišča.

73.

Kot je poudarila Komisija, je treba namreč pristojno sodišče določiti na podlagi trga, na katerem se prodajajo proizvodi, ki so predmet pravice do izključne distribucije, in na katerem je torej nastala škoda. V obravnavani zadevi se zdi, da ima distributer, kot je bilo že ugotovljeno, izključno pravico, ki je omejena na francosko ozemlje, zato je zmanjšanje svoje prodaje in posledično izgubo dobička utrpel v Franciji. Dejstvo, da so to zmanjšanje in to izgubo povzročila spletna mesta v Franciji ali drugje, je upoštevno samo za določitev obsega odredbe, katere izdajo predlaga distributer, tj. opredelitev spletnih mest, ki bodo lahko predmet te odredbe.

74.

Povedano drugače, določitev pristojnega sodišča je ena stvar, obseg odredbe, ki se lahko izreče zoper toženo stranko v postopku v glavni stvari, tj. opredelitev spletnih mest, na katerih ne bo več smela prikazovati ponudb za prodajo spornih proizvodov, pa je druga stvar. Seveda, če je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sposobna dokazati prima facie, da zmanjšanje prodaje in izguba dobička, ki ju je utrpela v Franciji, nista samo posledica dejavnosti spletnega mesta Amazon.fr, ampak tudi dejavnosti tujih spletnih mest družbe Amazon, bi moralo biti mogoče tudi, da pred francoskimi sodišči dobi odredbo glede teh spletnih mest. Vendar to vprašanje spada v vsebinsko presojo zadeve in ne zadeva opredelitve pristojnega sodišča. Kot je navedeno zgoraj, je mogoče predpostavljati, da je ozemeljsko področje uporabe pravice do izključne distribucije, ki jo ima družba Concurrence, omejeno na francoski trg. ( 32 ) Francosko sodišče bo torej moralo ugotoviti, v kakšnem obsegu je lahko ponudba proizvodov, zajetih s to pravico, na tujih spletnih mestih posegala v pravice družbe Concurrence na francoskem trgu.

75.

Ob tem je treba poudariti, da je vprašanje, ali je v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, pravica do izključne distribucije dejansko kršena, vsebinsko vprašanje, o katerem Sodišče v obravnavani zadevi ne odloča. Opredelitev kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, namreč ne more biti odvisna od elementov, ki jih je treba preučiti v poznejši fazi, kot je vsebinska analiza zadeve.

76.

Iz navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Cour de cassation (Francija), odgovori:

Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba v primeru zatrjevane kršitve prepovedi prodaje zunaj mreže izključne distribucije, storjene s spletno ponudbo proizvodov, ki so predmet izključne pravice, na spletnih mestih, ki delujejo v različnih državah članicah, za kraj, v katerem je nastala škoda, šteti kraj, v katerem je imetnik pravice do izključne distribucije utrpel zmanjšanje svoje prodaje, tj. kraj, ki sovpada z ozemljem, na katerem je njegova pravica zaščitena. Izvor spletnih mest, na katerih so se ponujali zadevni proizvodi, ni upošteven za določitev pristojnega sodišča.