1.

in poleg mehanizma upravne pritožbe in tožbe pri sodišču, ki ga je država članica vzpostavila zaradi izpolnjevanja obveznosti, ki jih ima na podlagi določb neke direktive, ne pomeni na neki način „pretirano varstvo“, ki ni združljivo z zahtevami in cilji te direktive.

2.

Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišču postavlja vrsto vprašanj v zvezi z razlago več členov Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala. ( 2 )

3.

Ta vprašanja so bila postavljena v okviru tožbe, ki jo je na podlagi člena 315 Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) družba CTL Logistic GmbH (v nadaljevanju: CTL Logistic), zasebni prevoznik v železniškem prometu, vložila proti družbi DB Netz AG (v nadaljevanju: DB Netz), pooblaščenemu javnemu podjetju za upravljanje železniške infrastrukture, da bi dobila povrnjene uporabnine, ki jih je toženi stranki plačala v sezonah operativnega voznega reda od leta 2004 do leta 2011.

4.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da družba DB Netz svojim strankam na podlagi pogodb o „uporabi infrastrukture“ daje na razpolago železniško infrastrukturo, za kar zaračunava uporabnino. Taka pogodba je tipska pogodba, ki ureja načela pogodbenega razmerja med prevozniki v železniškem prometu in družbo DB Netz. Je podlaga za posamične pogodbe o uporabi, ki jih je treba skleniti za konkretno uporabo vlakovnih poti. Njene določbe so vključene v vsako posamično pogodbo o uporabi.

5.

Na podlagi teh pogodb o uporabi infrastrukture se za uporabo železniškega omrežja družbe DB Netz plačujejo cene za vlakovne poti, izračunane na podlagi veljavne tarife. To tarifo za vlakovne poti, imenovana tudi „sistem cen za vlakovne poti“ (Trassenpreissystem, v nadaljevanju: TPS), družba DB Netz določi vnaprej za določeno obdobje brez sodelovanja prevoznikov v železniškem prometu.

6.

Predmet spora med strankama so določene dajatve za odpoved in spremembo, ki jih je družba DB Netz enostransko vključila v TPS in so veljale, ko je družba CTL Logistics želela spremeniti oziroma odpovedati rezervirano vlakovno pot. Zadnjenavedena družba je zahtevala vračilo dajatev, ki jih je plačala med letoma 2004 in 2011 in za katere meni, da niso bile pravično določene. Po mnenju CTL Logistics je bila na podlagi člena 315 BGB določitev dajatev družbe DB Netz nična, zato bi moralo predložitveno sodišče določiti uporabnino na podlagi pravičnosti (ex aequo et bono). Preplačani zneski naj ne bi imeli podlage in naj bi morali biti vrnjeni.

7.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da v nemškem civilnem pravu člen 315(1) BGB določa, da se lahko stranki s pogodbo ali zakonom prizna pravica, da enostransko določi dolgovano pogodbeno dajatev, in da mora biti v dvomu to izvedeno po pravičnem preudarku. V skladu z odstavkom 3 tega člena lahko civilna sodišča preverijo, ali je dajatev pravična. Če sodišče ugotovi, da določitev dajatve ni bila pravična, jo nadomesti s pravično sodno odločbo. ( 3 ) Cilj člena 315 BGB naj bi bil torej, da se v posameznih primerih prepreči vsakršna zloraba oblikovalne pravice, ki izhaja iz avtonomije strank.

8.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da v skladu s sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) nemški predpisi o ureditvi železniškega prometa ne izključujejo nadzora iz člena 315(3) BGB, če je pri določitvi uporabnine za uporabo železniške infrastrukture ohranjeno polje proste presoje v okviru avtonomije strank. Cilj takega nadzora naj bi bil preveriti, ali je pri uresničevanju tega polja za odločanje po prostem preudarku upravljavec železniške infrastrukture upošteval merilo pravičnosti iz odstavka 1 člena 315(1) BGB, pri čemer je ustrezno upošteval tudi interese nasprotne pogodbene stranke, ki presegajo nediskriminatoren dostop do omrežja.

9.

Kot ugotavlja predložitveno sodišče, zgoraj navedena sodna praksa, ki členu 315 BGB priznava samostojno področje uporabe, omogoča hkratno uporabo tega člena in predpisov o ureditvi železniškega prometa, v skladu s katero bi moral upravljavec železniške infrastrukture upoštevati hkrati pravila za izračun uporabnin za uporabo infrastrukture iz navedenih predpisov in merilo pravičnosti iz navedenega člena. Uporabnine naj bi se zato preverjale dvakrat, najprej od regulatornega organa (in v primeru tožb zoper njegove odločitve od upravnih sodišč) v okviru postopkov, ki jih določajo predpisi o ureditvi železniškega prometa, in nato od civilnega sodišča v skladu s členom 315(3) BGB.

10.

Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti take hkratne uporabe in takega dvojnega nadzora z določbami Direktive 2001/14, zato Sodišču postavlja teh sedem vprašanj:

11.

Čeprav ima bistvena problematika v tej zadevi predvsem nacionalno razsežnost, priča o občutljivosti vprašanj, ki zadevajo postopek določitve uporabnin za uporabo nacionalne železniške infrastrukture – ki je s pravom Unije deloma usklajen – in tudi višino teh uporabnin.

12.

V predložitveni odločbi je omenjena usmeritev sodne prakse – s katero se predložitveno sodišče ne strinja – ki je bila nazadnje potrjena s sodbo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z dne 18. oktobra 2011 ( 4 ) in s katero se, kot se zdi, strinja večina nemških civilnih sodišč, med njimi pritožbena, ki na podlagi domnevnih pomanjkljivosti sistema nadzora na področju uporabnin, predvidenega z nacionalnimi predpisi o prenosu Direktive 2001/14, prek civilnopravnega instrumenta izvaja sodni preizkus pravičnosti višine uporabnin za uporabo železniške infrastrukture v kontekstu, za katerega se šteje, da imajo v njem upravljavci te infrastrukture znatno, celo pretirano diskrecijsko pravico.

13.

Zdi se, da se je nacionalna razprava zaradi te usmeritve sodne prakse razmahnila v pravi institucionalni spor, kot med drugim dokazuje nestrinjanje, ki ga je Bundesrat (zvezni svet, Nemčija) izrazil s predlogom v osnutku zakona o spremembi predpisov o ureditvi železniškega prometa in prenosu Direktive 2012/34, ( 5 ) da se uporaba člena 315 BGB izrecno izključi s področja uporabe teh predpisov. ( 6 )

14.

Kot je na obravnavi povedala nemška vlada – katere stališče je bilo med celotnim postopkom pred Sodiščem namerno nevtralno – ( 7 ) je bil ta osnutek zakona nazadnje sprejet avgusta 2016. ( 8 ) Novi zakon poleg izključitve preizkusa na podlagi člena 315 BGB ( 9 ) določa strožjo ureditev diskrecijske pravice upravljavca infrastrukture in večji nadzor nad njegovimi odločitvami, zaradi česar načeloma po mnenju te vlade ni več predpostavke, ki je omogočala – in utemeljevala – uporabo takega preizkusa.

15.

Ker je bilo vprašanje rešeno, kar zadeva prihodnost, je pomen prihodnje sodbe Sodišča načeloma omejen na obdobje pred datumom začetka veljavnosti novega zakona.

16.

V zvezi s tem moram opozoriti, da je junija 2016 Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na enako vprašanje. ( 10 ) V tem predlogu – vloženem v okviru spora med družbama Die Länderbahn GmbH DLB (v nadaljevanju: Die Länderbahn), podjetjem za železniški prevoz potnikov na kratke razdalje, in DB Station & Service AG, hčerinsko družbo družbe DB, v zvezi z zneskom uporabnine, ki jo je Die Länderbahn od novembra 2006 do februarja 2008 plačevala za uporabo železniških postaj, ki jih vzdržuje DB Station & Service – Bundesgerichsthof (zvezno vrhovno sodišče) izraža stališče, ki je povsem nasprotno stališču Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) iz predložitvene odločbe v obravnavani zadevi, hkrati pa z zelo podobnimi izrazi opisuje značilnosti preizkusa pravičnosti na podlagi člena 315 BGB.

17.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se torej postavljajo vprašanja s predvsem nacionalno razsežnostjo in časovno omejenim obsegom, ki pa se nanašajo na občutljivo temo, o kateri se je razvila zelo izčrpna nacionalna razprava, v kateri sodelujejo različne institucionalne oblasti. Vsi ti dejavniki po mojem mnenju govorijo v prid temu, naj Sodišče ravna previdno.

18.

Ob upoštevanju tega je sedem vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) in ki so v nasprotju s tem, kar trdi družba CTL Logistics, vsa dopustna, mogoče razdeliti v dva sklopa.

19.

S prvim, drugim, petim in šestim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje o postopkovnih in sistematičnih vidikih uporabe člena 315 BGB na področju uporabnin za uporabo infrastrukture, povezanih z uporabo železniškega omrežja.

20.

Tretje, četrto in sedmo vprašanje pa se nasprotno nanašajo na materialnopravne vidike in naj bi predložitvenemu sodišču omogočila, da presodi združljivost preizkusa na podlagi člena 315 BGB z določbami Direktive, v katerih so opredeljena merila za izračun navedenih uporabnin. Analizo je treba začeti s tem drugim sklopom vprašanj.

21.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali določbe Direktive 2001/14 o zaračunavanju uporabnin nasprotujejo preizkusu pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, kot ga opravi civilno sodišče na podlagi člena 315 BGB, in tudi, če je potrebno, določitvi višine navedenih uporabnin od istega sodišča na podlagi pravičnosti. S četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje Sodišče – če bi bil odgovor na tretje vprašanje, da Direktiva 2001/14 takemu preizkusu ne nasprotuje – katere so morebitne meje, ki jih ta direktiva nalaga civilnemu sodišču, ko pri odločanju po prostem preudarku na podlagi odstavka 3 člena 315(3) BGB določi višino uporabnin za uporabo infrastrukture. S sedmim vprašanjem pa želi dobiti pojasnila o obsegu člena 4(1) Direktive 2001/14 v zvezi z obveznostjo, ki izhaja iz nacionalnega prava, da se uporabnine za uporabo železniške infrastrukture določijo izključno na podlagi „neposrednih stroškov“.

22.

Ta tri vprašanja je treba preučiti skupaj (del 1). Poleg tega je to vprašanje, čeprav predložitveno sodišče ni neposredno postavilo vprašanja o združljivosti preizkusa pravičnosti na podlagi člena 315 BGB z diskrecijsko pravico, ki je z Direktivo 2001/14 priznana upravljavcu infrastrukture pri določanju uporabnin za uporabo infrastrukture, vseeno v ozadju zadeve in je bilo obravnavano v stališčih, predloženih Sodišču. Zato je treba tudi temu nameniti nekaj kratkih razmislekov (del 2).

23.

Poglavje II Direktive 2001/14, ki obsega člene od 4 do 12, se nanaša na uporabnine za železniško infrastrukturo.

24.

V skladu s členom 4(1), prvi in drugi pododstavek, te direktive morajo države članice izdelati okvir za zaračunavanje uporabnin in pri tem upoštevati neodvisnost upravljavca infrastrukture pri upravljanju. Ob upoštevanju tega pogoja lahko države članice določijo tudi posebna pravila za zaračunavanje uporabnin. ( 11 )

25.

Členi od 7 do 12 Direktive 2001/14 podrobno določajo dajatve, ki jih je mogoče pobirati, in če je potrebno, način njihovega izračuna. Člen 7 z naslovom „Načela zaračunavanja uporabnin“ v odstavku 3 med drugim določa, da „so uporabnine za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, enake stroškom, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“. ( 12 ) Odstavka 4 in 5 člena 7 natančneje določata, da uporabnine, določene v skladu z merilom iz odstavka 3 tega člena, lahko vključujejo stroške, povezane z omejitvami zmogljivosti (člen 7(4) Direktive 2001/14) ( 13 ) in vplivi na okolje, ki jih povzroča železniški promet (člen7(5) Direktive 2001/14).

26.

Osnovno ekonomsko merilo zaračunavanja uporabnin za železniško omrežje v pravu Unije je torej, kar zadeva tako imenovane „minimalne“ storitve, ( 14 ) zaračunavanje uporabnin glede na „stroške, ki nastanejo neposredno“, ta pojem pa državam članicam daje določeno polje proste presoje pri prenosu tega pojma v nacionalno pravo in njegovem izvajanju. ( 15 )

27.

V skladu s členom 8(1) Direktive 2001/14 lahko države članice uvedejo izjemo od tega merila, ki upravljavcu infrastrukture omogoča, da naloži pribitke na stroške, ki nastanejo neposredno, vendar le če „trg [to] prenese“, to je, da so jih prevozniki v železniškem prometu sposobni plačati. Poudariti je treba, da ta določba državam članicam daje le možnost, ( 16 ) ki jo lahko uporabijo, da upravljavcu infrastrukture omogočijo uresničevanje cilja pokriti vse stroške, ki nastanejo, ( 17 ) da s tem doseže cilj finančnega ravnovesja iz člena 6(1) Direktive 2001/14 ( 18 ) z manjšim državnim financiranjem.

28.

Iz navedenega izhaja, da Direktiva 2001/14 sicer določa osnovna načela zaračunavanja uporabnin in cilje tega zaračunavanja – predvsem kritje finančnega ravnovesja upravljavca in optimalno uporabo infrastrukture – vendar državam članicam pušča široko polje proste presoje pri izbiri strukture njihovih mehanizmov zaračunavanja uporabnin, ( 19 ) če se navedena načela upoštevajo. ( 20 )

29.

V obravnavani zadevi je, če se ne upošteva nenatančno sklicevanje na interese pogodbenih strank, iz listin iz spisa razvidno – med strankama pa se ne zdi sporno – da, konkretneje, preizkus pravičnosti na podlagi člena 315 BGB zahteva uporabo merila za presojo, ki v glavnem temelji na analizi neposrednih stroškov storitve, ki jo opravi upravljavec infrastrukture, to je mejnih stroškov, ki nastanejo zaradi uporabe infrastrukture.

30.

Tako merilo pa očitno ni nezdružljivo z načeli zaračunavanja uporabnin iz Direktive 2001/14, kot so predstavljena zgoraj v točkah od 25 do 27, in zlasti ne z osnovnim načelom, sprejetim v tej direktivi, ki zahteva, da so uporabnine „enake stroškom, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“.

31.

Dejstvo, da se je Zvezna republika Nemčija zelo jasno odločila za ureditev zaračunavanja uporabnin, temelječo na „načelu vseh stroškov“, v skladu z možnostjo iz člena 8(1) Direktive 2001/14 ( 21 ) in da lahko uporaba člena 315 BGB posega v polni učinek take odločitve, ker zajema nadzor uporabnin, ki temelji predvsem na analizi mejnih stroškov, ne ovrže ugotovitve, da taka metodologija ni nezdružljiva z navedeno direktivo. Kot je bilo namreč navedeno zgoraj, imajo v skladu s členom 8(1) te direktive države članice zgolj možnost, in ne obveznost, v svojih mehanizmih zaračunavanja uporabnin določiti, da lahko upravljavec infrastrukture naloži pribitke iz te določbe, ta možnost pa je sicer v sistemu Direktive določena kot odklon od osnovnega merila, temelječega na „stroških, ki nastanejo neposredno“. ( 22 )

32.

Glede na širino polja proste presoje, ki ga imajo države članice pri določanju strukture svojih ureditev zaračunavanja uporabnin, zgolj zaradi okoliščine, da se lahko za preizkus na podlagi člena 315 BGB, kot poudarja družba DB Netz, uporabijo „dodatne materialnopravne zahteve“, celo take, ki so v nasprotju z zahtevami iz nacionalnih predpisov o prenosu Direktive 2001/14, ta preizkus ne postane samodejno in zgolj iz tega razloga nezdružljiv z zahtevami iz te direktive.

33.

Poleg tega je treba poudariti, da je iz spisa razvidno, da nemška civilna sodišča preizkus na podlagi člena 315 BGB uporabljajo kot instrument za popravek pretirane ali nesorazmerne uporabnine, ki jo je določil upravljavec infrastrukture v zvezi s predmetom pogodbe.

34.

Tak cilj pa prav tako ni nezdružljiv z Direktivo 2001/14, ki nasprotno poudarja tudi zahtevo po pravičnem dostopu, ne le enakopravnem, do omrežja. ( 23 )

35.

Prizadevanje zakonodajalca Unije, da bi preprečil položaj, v katerem bi višina zahtevanih uporabnin dosegla tako raven, da pravičen dostop do omrežja ne bi bil več zagotovljen – to prizadevanje je med drugim razvidno tudi iz pogojev, ki se zahtevajo za uporabo izjem od načela „stroškov, ki nastanejo neposredno“ iz člena 7(3) Direktive 2001/14 – je prisotno tudi pri določitvi dajatve, ki je predmet spora v postopku v glavni stvari, to je dajatve, ki jo upravljavec infrastrukture lahko naloži v skladu s členom 12, prvi odstavek, Direktive 2001/14 za zmogljivost, ki je bila zahtevana, vendar ne uporabljena.

36.

Ta določba namreč izrecno določa, da mora biti taka dajatev „primerna“. ( 24 )

37.

Seveda v Direktivi 2001/14 ni niti opredeljeno, kaj je treba razumeti pod pojmom „pravičen dostop“ do omrežja, niti natančneje določeno, pod katerimi pogoji se dajatev, ki se naloži za zmogljivost, ki je bila zahtevana, vendar ne uporabljena, lahko šteje za primerno. ( 25 )

38.

Vendar ta direktiva, kot sem pojasnil zgoraj, določa nekatera merila, ki jih morajo izpolnjevati ureditve zaračunavanja uporabnin v državah članicah kljub širokemu polju proste presoje, ki ga imajo.

39.

Enaka merila morajo upoštevati tudi nacionalna sodišča, ko v okviru pristojnosti, ki so jim priznane v pravnem redu, katerega del so, izvajajo nadzor nad višino uporabnin za uporabo železniške infrastrukture tudi takrat – kar se navezuje na četrto vprašanje, ki ga je postavilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) – ko gre za preizkus pravičnosti, ki lahko pripelje do določitve spornih dajatev na podlagi pravičnosti.

40.

V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč iz direktive izhajajoča obveznost držav članic, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, veljata za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti. ( 26 )

41.

Zato morajo civilna sodišča, ko preverjajo pravičnost uporabnin za uporabo železniške infrastrukture na podlagi člena 315 BGB in po potrebi določajo njihovo višino na podlagi pravičnosti, prvič, ko uporabljajo nacionalne predpise o ureditvi železniškega prometa, te razlagati v skladu z Direktivo 2001/14, in drugič, ko odstopajo od teh predpisov v okviru presoje pravičnosti, upoštevati merila iz navedene direktive in cilje te direktive ter zagotoviti ohranitev polnega učinka teh določb.

42.

V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče v sodbi z dne 28. februarja 2013, Komisija/Nemčija (C‑556/10, EU:C:2013:116), ki se je nanašala na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, v katerem je bil med drugim obravnavan člen 14(4) AEG, ( 27 ) pojasnilo, da je, zaradi upoštevanja ciljev, ki se uresničujejo z Direktivo 2001/14, najnižja raven uporabnine za infrastrukturo tista, ki ustreza stroškom, nastalim neposredno pri izvajanju storitve, določene v členu 7(3) te direktive, in najvišja raven tista, ki izhaja iz skupnih stroškov upravljavca infrastrukture, kot to določa člen 8(1) te direktive, ter da se lahko v skladu s to direktivo med tema skrajnima točkama uporabnina spreminja zaradi upoštevanja nezadostnosti infrastrukturnih zmogljivosti, kot določa člen 7(4) te direktive, stroškov vplivov na okolje, kakor je navedeno v členu 7(5), posebnih investicijskih projektov iz člena 8(2) navedene direktive ( 28 ) in popustov pri uporabninah, ki jih določa člen 9 te direktive.

43.

Na podlagi teh meril in ob upoštevanju teh elementov mora civilno sodišče opraviti preizkus pravičnosti na podlagi člena 315 BGB in morebiti določiti pravično višino uporabnine.

44.

Čeprav iz Direktive 2001/14 – zlasti iz njene uvodne izjave 11, v skladu s katero mora ureditev zaračunavanja uporabnin poskušati, „kolikor je mogoče, pravično in brez razlikovanja zadovoljevati potrebe vseh uporabnikov in vseh vrst prometa“, in uvodne izjave 17, v kateri je navedeno, da je „[p]omembno […] upoštevati poslovne zahteve tako prosilcev za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti kot upravljavca železniške infrastrukture“ – izhaja, da upoštevanje in tehtanje interesov strank pogodbe o uporabi železniške infrastrukture nista popolnoma izključeni, bodo morala sodišča, ki preverjajo pravičnost uporabnin, ki jih naloži upravljavec te infrastrukture, pri svoji presoji vseeno upoštevati okoliščino, da so te uporabnine zaradi preglednosti in zagotavljanja nediskriminatornega obravnavanja določene vnaprej in glede na posamezno kategorijo uporabnikov ter da lahko zato le zelo omejeno odražajo dejanski položaj danega prevoznika v železniškem prometu.

45.

Poleg tega bodo ta sodišča morala upoštevati tudi to, da je eden od ciljev, ki mu sledi Direktiva 2001/14 zlasti s priznavanjem diskrecijske pravice upravljavca infrastrukture pri določanju uporabnin, temu upravljavcu omogočiti, da uporabi ureditev zaračunavanja uporabnin kot instrument upravljanja, s katerim zagotovi optimalno izkoriščenost infrastrukture. ( 29 )

46.

V tem okviru, zlasti kar zadeva dajatve, ki so predmet postopka v glavni stvari, bo moralo sodišče upoštevati tudi to, da člen 12, prvi odstavek, Direktive 2001/14, v skladu s katerim morajo biti te dajatve primerne, tem dajatvam pripisuje tudi cilj, da spodbujajo učinkovito uporabo zmogljivosti.

47.

V skladu s členom 4(1) Direktive 2001/14 morajo države članice pri izdelavi okvira za zaračunavanje uporabnin upoštevati neodvisnost upravljanja upravljavca infrastrukture, ki mora po eni strani določiti uporabnino za uporabo infrastrukture in po drugi to uporabnino pobrati. ( 30 ) Cilj te določbe je predvsem, kot sem že opozoril, upravljavcu infrastrukture omogočiti, da uporabi ureditev zaračunavanja uporabnin kot instrument upravljanja, zato da optimalno izkoristi infrastrukturo, v okviru, ki ga opredelijo države članice, kar pomeni, da ima določeno diskrecijsko pravico pri določitvi višine uporabnin. ( 31 ) Na tej podlagi je Sodišče že dvakrat ugotovilo, da z zahtevami iz člena 4(1) Direktive 2001/14 niso združljive nacionalne določbe o njenem prenosu, v skladu s katerimi se višina uporabnin določi z aktom izvršilne oblasti, ki je za upravljavca infrastrukture zavezujoč. ( 32 )

48.

V obravnavani zadevi preizkus pravičnosti na podlagi člena 315(1) BGB in zlasti to, da civilno sodišče morebiti določi pravično uporabnino na podlagi odstavka 3 istega člena, po mojem mnenju nista taka, da bi se bilo treba spraševati o neodvisnosti upravljavca infrastrukture, zahtevani v členu 4(1) Direktive 2001/14.

49.

Iz spisa je namreč razvidno, prvič, da je tak nadzor po mnenju Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) utemeljen s široko diskrecijsko pravico, ki je v nemškem pravu dana upravljavcu infrastrukture pri določanju višine uporabnin, drugič, da se pri tem nadzoru preverja način, kako upravljavec infrastrukture uporablja to diskrecijsko pravico, in tretjič, da pripelje do sodne določitve nadomestne uporabnine, le če se v sodnem postopku ugotovi nepravičnost uporabnine, ki jo je določil upravljavec infrastrukture. Tak preizkus in določitev, ne da bi ju bilo mogoče primerjati z urejanjem cen od izvršilne oblasti, na katero pogosto vplivajo preudarki industrijske, socialne in okoljske politike, ki ne odražajo stroškov, sta zaradi svoje narave in rezultatov bolj podobna neomejenemu sodnemu nadzoru nad odločitvami upravljavca infrastrukture na področju uporabnin.

50.

Na podlagi zgornjih preudarkov menim, da določbe o uporabninah za uporabo infrastrukture v Direktivi 2001/14 in zlasti v njenih členih 6(1) in 8(1) ne nasprotujejo niti preizkusu pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki jih enostransko določi upravljavec te infrastrukture v okviru svojih pogodbenih razmerij s prevoznikom v železniškem prometu, kot ga opravljajo nemška civilna sodišča na podlagi člena 315 BGB, niti morebitni določitvi višine teh uporabnin od navedenih sodišč na podlagi pravičnosti. Kljub temu pa bodo morala nacionalna sodišča, ki bodo opravljala tak preizkus in določitev, pri svoji presoji upoštevati merila za zaračunavanje uporabnin iz členov od 7 do 12 navedene direktive in cilje te direktive ter zagotoviti, da se ohrani polni učinek njenih določb.

51.

S prvim, drugim, petim in šestim vprašanjem za predhodno odločanje, ki jih je treba preučiti skupaj, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali določbe člena 4(5) in člena 30 Direktive 2001/14 nasprotujejo preizkusu pravičnosti uporabnin, kot ga opravljajo nemška civilna sodišča na podlagi člena 315 BGB.

52.

Natančneje, s prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba terjatve za vračilo uporabnin nujno uveljavljati v predpisanih postopkih pred regulatornim organom, ustanovljenim v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, ( 33 ) in sodišči, ki zagotavljajo revizijo odločitev tega organa, medtem ko z drugim vprašanjem sprašuje, ali prosilec lahko uveljavlja tako terjatev, ne da bi bilo pravno sredstvo predhodno vloženo pri regulatornem organu. S petim in šestim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje o pristojnosti civilnega sodišča za odločanje o sporih med upravljavcem infrastrukture in subjektom, ki ima dovoljenje za dostop do infrastrukture, v zvezi z uporabninami za uporabo infrastrukture, ki so načeloma v pristojnosti regulatornega organa, ter o učinku, ki ga izvajanje te pristojnosti lahko ima na nalogo, podeljeno regulatornemu organu, da zagotavlja enotno uporabo predpisov o ureditvi železniškega prometa (šesto vprašanje), in na obveznost upravljavca infrastrukture, da nediskriminatorno uporablja ureditev zaračunavanja uporabnin (peto vprašanje).

53.

Ta vprašanja se nanašajo na najobčutljivejši vidik te zadeve, to je v bistvu združljivost sodnega nadzora, ki je vzporeden nadzoru, vzpostavljenemu v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, s pristojnostmi, ki so s tem členom podeljene regulatornemu organu (del 1), na eni strani in obveznostjo upravljavca infrastrukture, da prevoznikom v železniškem prometu zagotavlja enakopraven dostop do omrežja, na drugi (del 2).

54.

Najprej je treba spomniti, da nobena določba Direktive 2001/14 ne prepoveduje, da se v zvezi z uporabninami za uporabo železniške infrastrukture opravi sodni nadzor, s katerim se naknadno preverja njihova pravičnost.

55.

Nadzor nad višino uporabnin, ki načeloma zajema tudi njihovo pravičnost, je vseeno v pristojnosti organa, ustanovljenega v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, ki v odstavku 2(e) določa, da ima „prosilec“ ( 34 ) pravico vložiti pravno sredstvo pri tem organu, „če meni, da je bil nepravično obravnavan […]“, ( 35 ) še zlasti proti odločitvam upravljavca železniške infrastrukture v zvezi z „višin[o] in struktur[o] uporabnin, ki jih mora ali bi jih moral plačati“.

56.

Nadzor, ki ga regulatorni organ izvaja nad višino uporabnin, je v skladu s členom 30(3) Direktive 2001/14 res omejen na preverjanje skladnosti teh uporabnin z določbami poglavja II te direktive, ( 36 ) medtem ko ima preizkus pravičnosti, ki ga civilno sodišče opravi na podlagi člena 315 BGB, širše področje uporabe kot zgolj presoja skladnosti uporabnin z določbami nemških predpisov o ureditvi železniškega prometa. Vendar morajo civilna sodišča, kot sem trdil zgoraj, pri izvajanju tega preizkusa upoštevati ustrezne določbe poglavja II Direktive 2001/14. ( 37 ) Iz tega sledi, da je navedeni preizkus ne le vzporeden sistemu nadzora, predpisanem z Direktivo, temveč se lahko tudi prekriva z njim.

57.

Vendar iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, menim, da niti ustanovitev regulatornega organa, ki deluje kot pritožbeni organ, čeprav je neodvisen in ima zahtevano tehnično znanje za opravljanje svoje naloge, niti dodelitev splošne pristojnosti temu organu za nadzor nad uporabninami, ki jih je določil upravljavec infrastrukture, ki načeloma in v obsegu, ki je bil pojasnjen, vključuje presojo njihove pravičnosti, ne moreta povzročiti, da prevozniki v železniškem prometu ostanejo brez pravnega sredstva, ki ga imajo na podlagi določbe nacionalnega prava, kot jo razlagajo in uporabljajo sodišča zadevne države članice, in ki jim omogoča, da civilno sodišče zaprosijo za preverjanje, ali so pogodbene uporabnine, ki jih je enostransko določil upravljavec infrastrukture, pravične, da bi dosegli vračilo dela teh uporabnin, ki presegajo raven, ki jo navedeno sodišče šteje za pravično.

58.

Na prvem mestu se je treba vprašati o pristojnosti organa, ustanovljenega s členom 30 Direktive 2001/14, da preuči pritožbo v zvezi z višino uporabnin, ki so že bile plačane in za katere ni nujno, da se še uporabljajo. Tudi če bi se priznalo, kot predlaga Komisija, da uporaba izraza „prosilec“ v odstavku 2 člena 30 te direktive ne pomeni nujno, da se lahko pritožba vloži, le dokler pogodba z upravljavcem infrastrukture ni sklenjena, se vseeno zdi, da člen 30(2)(e) te direktive s tem, da natančneje določa, da se lahko pritožba nanaša na višino ali strukturo uporabnin, ki jih zadevna oseba „mora ali bi jih moral[a] plačati“, ( 38 ) izključuje vložitev pravnega sredstva pri navedenem organu v zvezi z zahtevki, ki se nanašajo na uporabnine, ki se ne uporabljajo več, ali pogodbe, ki so bile že izvršene.

59.

Iz razprave, ki se je razvila pred Sodiščem, pa je razvidno, da se tožba na podlagi člena 315 BGB v glavnem uporablja za to, da se doseže vračilo uporabnin, ki so že bile plačane. ( 39 ) To potrjuje tako dejansko stanje v sporu o glavni stvari, ki se nanaša na zahtevo za vračilo dajatev za odpoved, ki jih je družba CTL Logistic plačala med letoma 2004 in 2011, kot dejansko stanje v sporu iz zgoraj navedene in še nerešene zadeve C‑344/16, v katerem je predlog pri Sodišču vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) in ki se nanaša na zahtevo za vračilo dajatev za uporabo železniških postaj, ki jih je družba Die Länderbahn plačala med letoma 2006 in 2008.

60.

Na drugem mestu, čeprav je nadzor regulatornega organa – ustanovljenega v skladu s členom 30 Direktive 2001/14 – nad uporabninami za uporabo železniške infrastrukture na centralizirani ravni nesporno temeljnega pomena za sistematiko te direktive, kot sta družba DB Netz in Komisija obširno ponazorili v stališčih pred Sodiščem, menim, da Sodišče ne bi smelo le ob upoštevanju zahtev glede enotnosti, povezanih z oblikovanjem takega sistema nadzora, onemogočiti pravno sredstvo, ki je predvideno v nacionalnem pravu in ga lahko prevozniki v železniškem prometu uporabijo za to, da ob upoštevanju načel iz navedene direktive zavarujejo pravice, ki so jim priznane s to direktivo, zlasti pravico do enakopravnega dostopa do železniške infrastrukture.

61.

Po eni strani namreč ugotavljam, da te zahteve ne izključujejo možnosti, da se ločeno od nadzora, predvidenega v tej direktivi, izvaja nadzor nad višino uporabnin tako na upravni kot na sodni ravni na podlagi določb konkurenčnega prava ( 40 ) in da zato sistem centraliziranega nadzora, določen v Direktivi 2001/14, ni brez izjem. ( 41 ) Po drugi strani opozarjam, da je v uvodni izjavi 46 Direktive 2001/14, v kateri je navedeno, da ustanovitev regulatornega organa, ki bo deloval kot pritožbeni organ, ustreza zahtevi po „učinkovitem upravljanju“ ter „pravični in enakopravni uporabi železniške infrastrukture“, skrbno pojasnjeno, da ta ustanovitev ne posega v možnost sodnega nadzora („ne glede na možnost sodne revizije“).

62.

Po mojem mnenju ni mogoče izpeljati nobene nasprotne ugotovitve iz sodbe z dne 11. julija 2013, Komisija/Češka republika (C‑545/10, EU:C:2013:509), in sklepnih predlogov generalnega pravobranilca N. Jääskinena v združenih zadevah Komisija/Češka republika (C‑512/10, C‑545/10, C‑625/10, C‑627/10 in C‑412/11, EU:C:2012:791), ( 42 ) na katere se Komisija in družba DB Netz v zvezi z različnimi vidiki sklicujeta v svojih pisnih stališčih pred Sodiščem. V tej zadevi je šlo namreč za dodaten upravni nadzor, ki ga je ministrstvo za promet opravljalo nad odločitvami organa, ki ga je zadevna država članica ustanovila v skladu s členom 30 Direktive 2001/14, in ne za sodni nadzor, katerega predmet so uporabnine, ki jih je upravljavec infrastrukture določil v okviru svojih pogodbenih razmerij s prevoznikom v železniškem prometu.

63.

Na tretjem mestu, zdi se mi, da nevarnosti za skladnost in enotnost sistema nadzora nad uporabninami, ki sta jih družba DB Netz in Komisija poudarili v svojih stališčih pred Sodiščem, ni treba precenjevati.

64.

Prvič, tveganje, da hkratna vložitev pravnega sredstva pri regulatornem organu in civilnem sodišču privede do, če uporabim izraz Komisije, „vzporednega obstoja dveh neusklajenih stebrov odločanja“, se zdi majhno. Iz odgovorov nemške vlade na pisna vprašanja Sodišča je namreč razvidno, da civilna sodišča ne morejo nadzirati dokončnih odločitev regulatornega organa in da v Nemčiji obstaja skupni senat vrhovnih sodišč, da se preprečijo različne odločitve upravnih in civilnih sodišč. Kar zadeva okoliščino, ki jo je omenila družba DB Netz, da lahko v okviru postopka na podlagi člena 315 BGB civilno sodišče poleg regulatornega organa in upravnega sodišča razlaga določbe nemških predpisov o ureditvi železniškega prometa, bom navedel le, da je načeloma del procesne avtonomije držav članic, da določijo, kateri sodni organi so pristojni za razlago njihovega nacionalnega prava, vključno z akti, sprejetimi za prenos prava Unije.

65.

Drugič, zdi sem mi, da se zlahka zavrne tudi možnost, da bi med upravljavcem infrastrukture in prevoznikom v železniškem prometu v zvezi z morebitno sporazumno rešitvijo spora prišlo do pogajanj, ki bi bila zunaj vsakršnega nadzora, ki bi ga izvajal regulatorni organ, kar je v nasprotju s tem, kar je določeno v členu 30(3), drugi in tretji stavek, Direktive 2001/14. ( 43 ) Tudi ob domnevi, da so tožbe na podlagi člena 315 BGB v zvezi s pravičnostjo uporabnin za uporabo železniškega omrežja, ob upoštevanju tudi prepovedi iz zgoraj navedenega člena 30(3) omenjene direktive, primerne za zunajsodno rešitev, je za preprečitev protislovja s to določbo dovolj, da je ta organ povabljen na pogajanja med strankama ali da je ustrezno obveščen o poteku teh pogajanj, kar bi lahko storilo sodišče, pri katerem se vloži taka tožba.

66.

Nazadnje, kar zadeva trditev o pomanjkljivi specializaciji civilnih sodišč na področju predpisov o ureditvi železniškega prometa, bom navedel le, da drugače kot druge direktive na področju urejanja omrežij Direktiva 2001/14 ne določa izrecno, da mora imeti sodišče, pristojno za odločanje o tožbah zoper odločitve regulatornega organa, posebno tehnično strokovno znanje in izkušnje. ( 44 ) Zgolj morebiten neobstoj takega znanja in izkušenj zato ne more biti razlog, ki upravičuje sodbo o nezdružljivosti preizkusa pravičnosti na podlagi člena 315 BGB z Direktivo 2001/14 in zlasti s sistemom centraliziranega nadzora nad uporabninami za uporabo infrastrukture, ki ga uvaja ta direktiva.

67.

Na četrtem in zadnjem mestu, po mojem mnenju se v prid taki nezdružljivosti ni mogoče sklicevati na člen 30(6) Direktive 2001/14, v skladu s katerim so odločitve regulatornega organa predmet sodnega nadzora.

68.

Ta določba namreč državam članicam nalaga le, da vzpostavijo mehanizem pravnih sredstev zoper odločitve regulatornega organa, in njen namen ni uskladiti nacionalna pravila in prakse v zvezi s sodnimi postopki, ki se uporabljajo na področju zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture. Tako iz te določbe ni mogoče izpeljati nobenega napotka o naravi in obsegu sodnega nadzora, ki ga mora nacionalno sodišče opraviti v zvezi z navedenimi odločitvami ( 45 ) in ki je v nemškem pravu zaupan upravnim sodiščem. Prav tako ni dovoljeno zgolj iz te določbe sklepati, da vsakršen sodni nadzor nad uporabninami za uporabo infrastrukture, opravljen zunaj navedenega mehanizma pravnih sredstev, ni dopusten z vidika Direktive 2001/14.

69.

V zvezi s tem ugotavljam, da je iz odgovorov nemške vlade na pisna vprašanja Sodišča razvidno, da je preizkus pravičnosti pred civilnimi sodišči na podlagi člena 315 BGB s sodno prakso dovoljen tudi v drugih reguliranih sektorjih, kot je energetski sektor, če ima podjetje, ki je predmet regulacije, diskrecijsko pravico pri določanju tarif.

70.

V skladu s členom 4(5) Direktive 2001/14 mora upravljavec infrastrukture zagotoviti, da „ima uporaba ureditve zaračunavanja za posledico enakovredne in nediskriminatorne uporabnine za različne prevoznike v železniškem prometu, ki opravljajo enakovredne prevozne storitve na podobnem delu trga […]“.

71.

Predložitveno sodišče ter družba DB Netz in Komisija dvomijo, da sta upoštevanje te obveznosti in, splošneje, ohranitev enakopravnih pogojev uporabe omrežja združljiva s preizkusom pravičnosti uporabnin, ki se opravlja na podlagi člena 315 BGB.

72.

Enakopraven dostop do železniške infrastrukture in njena enakopravna uporaba sta nedvomno eden od glavnih ciljev Direktive 2001/14, ( 46 ) ki ga ta direktiva uresničuje, prvič, s tem, da upravljavcu infrastrukture nalaga posebne obveznosti v zvezi z obveščanjem prevoznikov in pripravo in uporabo pravil za zaračunavanje uporabnin, in drugič, s tem, da regulatornemu organu, ustanovljenemu v skladu s členom 30, podeljuje nalogo, da po uradni dolžnosti ali na zahtevo prevoznika, ki meni, da je žrtev diskriminatornega obravnavanja, preverja upoštevanje teh obveznosti.

73.

Zato bi bilo treba, če bi se izkazalo, da lahko preizkus, ki ga civilno sodišče opravi v zvezi z uporabninami za uporabo železniške infrastrukture na podlagi člena 315 BGB, ovira uresničevanje takega cilja, ugotoviti, da ni združljiv z Direktivo 2001/14.

74.

Vendar menim, da v tem primeru to ne velja.

75.

Tako kot sodbe, ki jih civilno sodišče izda na podlagi člena 315 BGB, se odločitve regulatornega organa, ko odloča o pritožbi prosilca, načeloma sprejmejo v zvezi z določenim primerom ( 47 ) in imajo v skladu s členom 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2001/14 učinke inter partes („so […] zavezujoče za vse stranke, ki jih odločitev zajema“).

76.

Če je potrebno, med drugim za preprečevanje razlik v višini uporabnin, ki povzročajo diskriminacijo, lahko te odločitve sicer vsebujejo odredbe, ki upravljavcu infrastrukture nalagajo, da spremeni pogoje uporabe omrežja za vse uporabnike, in ne le za prevoznika, ki je vložil pritožbo, medtem ko take odredbe civilno sodišče, ki odloča v okviru tožbe na podlagi člena 315 BGB, ne more izdati.

77.

Vendar v nasprotju s tem, kar trdita družba DB Netz in Komisija, ne vidim večjih pomislekov glede tega, da tako odredbo eventualno sprejme regulatorni organ v okviru svojih nadzornih nalog na podlagi odločbe civilnega sodišča, za katero se izkaže, da jo je treba prenesti na druge uporabnike, zlasti kadar upravljavec omrežja, ki mu je naložena obveznost zagotavljanja nediskriminatornega obravnavanja prevoznikov z dostopom do infrastrukture in ki je bil stranka v postopku pred tem sodiščem, tega ne stori na lastno pobudo.

78.

Poleg tega ugotavljam, da če bi odločitev, sprejeta na podlagi člena 315 BGB, povzročila diskriminacijo prevoznikov, ki so v enakem položaju kot prevoznik, ki je vložil pravno sredstvo pri civilnem sodišču, bi bili ti prevozniki upravičeni, da v skladu s členom 30(2) Direktive 2001/14 vložijo pritožbo pri regulatornem organu, da bi bili tudi oni enako obravnavani pri zaračunavanju uporabnin.

79.

Ti različni mehanizmi – pobuda upravljavca infrastrukture, ukrepanje regulatornega organa po uradni dolžnosti, vložitev pravnega sredstva pri tem organu od prevoznika, ki meni, da je žrtev diskriminacije – bi morali omogočiti, da se v sprejemljivih rokih prilagodi višina uporabnin za vse zadevne uporabnike, če se to izkaže za potrebno na podlagi odločbe civilnega sodišča.

80.

Poleg tega, ker se tožba na podlagi člena 315 BGB, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, uporablja predvsem v okviru zahteve za vračilo že plačanih dajatev, za katere ni nujno, da se še uporabljajo, je mogoče dvomiti, da bo taka sistematična prilagoditev vedno potrebna. Če se odločba civilnega sodišča nanaša le na preteklost, imajo načeloma vsi prevozniki, za katere so se uporabljale iste uporabnine, katerih nepravičnost je bila ugotovljena, na voljo pravno sredstvo iz člena 315 BGB, da dobijo povrnjene preplačane zneske.

81.

Glede na navedeno menim, da člena 4(5) in 30 Direktive 2001/14 ne nasprotujeta niti preizkusu pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki jih enostransko določi upravljavec te infrastrukture v okviru svojih pogodbenih razmerij s prevoznikom v železniškem prometu, kot ga opravljajo nemška civilna sodišča na podlagi člena 315 BGB, niti morebitni določitvi višine teh uporabnin od navedenih sodišč na podlagi pravičnosti.

82.

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) in so bila obravnavana skupaj, odgovori, da določbe Direktive 2001/14 ter zlasti njeni člen 4(5), člen 6(1) in člen 8(1) o uporabninah za uporabo infrastrukture ter člen 30 o pristojnosti regulatornega organa ne nasprotujejo niti preizkusu pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki jih enostransko določi upravljavec te infrastrukture v okviru svojih pogodbenih razmerij s prevoznikom v železniškem prometu, kot ga opravljajo nemška civilna sodišča na podlagi člena 315 BGB, niti morebitni določitvi višine teh uporabnin od navedenih sodišč na podlagi pravičnosti. Kljub temu pa morajo nacionalna sodišča, ki opravljajo tak preizkus in določitev, pri svoji presoji upoštevati merila za zaračunavanje uporabnin iz členov od 7 do 12 navedene direktive in cilje te direktive ter zagotoviti, da se ohrani polni učinek njenih določb.