1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska), se nanaša na razlago člena 22, točka 4, in člena 71 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ), ki se običajno imenuje „Uredba Bruselj I“.

2.

Ta predlog je del postopka, ki poteka pred navedenim nizozemskim sodiščem in v katerem se kaže težava pri določitvi sodišča, ki je pristojno ratione loci za odločanje o tožbi, ki jo je ameriška družba vložila z namenom, da se doseže ugotovitev ničnosti beneluške znamke, katere imetnica je luksemburška družba.

3.

Ker so pravila o pristojnosti v čezmejnih sporih med posamezniki v zvezi z veljavnostjo znamke navedena tako v členu 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 kot v členu 4.6 Beneluške konvencije o intelektualni lastnini (znamke in modeli) z dne 25. februarja 2005 ( 3 ) (v nadaljevanju: BKIL), se predložitveno sodišče sprašuje, kakšno bi moralo biti razmerje med določbami teh dveh instrumentov v primeru prekrivanja med njunima stvarnima, krajevnima in časovnima področjema uporabe.

4.

V skladu s členom 71 Uredbe št. 44/2001 se zaradi začetka njene veljavnosti o uporabi konvencij, ki so že predhodno zavezovale države članice Evropske unije in urejale pristojnost na posebnih pravnih področjih, ne dvomi. Sodišče je pozvano, naj odloči, ali iz tega člena izhaja, da mora imeti v obravnavani zadevi prednost BKIL, pri čemer je ta začela veljati po navedeni uredbi, vendar pa predvsem v svojem členu 4.6 povzema vsebino predhodnih beneluških pogodb.

5.

Če bi Sodišče odločilo, da morajo imeti določbe Uredbe št. 44/2001 prednost pred določbami BKIL, ga predložitveno sodišče v tem primeru prosi, naj opredeli, ali iz člena 22, točka 4, te uredbe izhaja, da imajo sodišča treh držav Beneluksa enako mednarodno pristojnost v sporu, kot se obravnava v glavni stvari, ali če to ne drži, naj natančno navede, na podlagi katerih meril je mogoče določiti eno od teh držav članic, katere sodišča imajo izključno pristojnost, in sicer morebiti tako, da se na tej ravni uporabi člen 4.6 BKIL.

6.

Člen 2(1) te uredbe določa splošno pravilo o pristojnosti, v skladu s katerim so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

7.

Člen 22, točka 4, prvi pododstavek, te uredbe, ki je umeščen v oddelek 6, naslovljen „Izključna pristojnost“, poglavja II, določa, da so „[i]zključno pristojna […] naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče[,] v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ki jih je treba deponirati ali registrirati, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno“.

8.

Drugi pododstavek navedene točke 4 določa, da „[b]rez poseganja v pristojnost Evropskega patentnega urada v skladu s Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu, 5. oktobra 1973“ ( 4 ), „imajo sodišča vsake države članice izključno pristojnost, ne glede na stalno prebivališče, v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo katerega koli evropskega patenta, podeljenega za to državo“. ( 5 )

9.

Člen 71 iste uredbe iz njenega poglavja VII, naslovljenega „Razmerje do drugih pravnih aktov“, določa:

„1.   Ta uredba ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so države članice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb.

2.   Da bi se zagotovila njegova enotna razlaga, se odstavek 1 uporablja na naslednji način:

10.

Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena z Uredbo (ES) št. 1215/2012 ( 7 ), ki se običajno imenuje „Uredba Bruselj Ia“, vendar se ta ne uporablja za pravne postopke, ki so se – kot v sporu o glavni stvari – začeli pred 10. januarjem 2015 ( 8 ). Pravila o pristojnosti iz člena 2(1), člena 22, točka 4, in člena 71 Uredbe št. 44/2001 so bila z nekaj spremembami, ki niso v nasprotju s splošno vsebino teh prvih določb, povzeta v členu 4(1), členu 24, točka 4, in členu 71 Uredbe št. 1215/2012. ( 9 ) Zadnjenavedena uredba je bila občutneje spremenjena z Uredbo (ES) št. 542/2014 ( 10 ), saj so bili dodani členi od 71a do 71d, ki urejajo vezi, ki obstajajo ( 11 ) med to uredbo ter Sporazumom o Enotnem sodišču za patente ( 12 ) in Pogodbo o Sodišču Beneluksa ( 13 ).

11.

BKIL je v skladu z njenim členom 5.2 od 1. septembra 2006 razveljavila, prvič, Beneluško konvencijo o blagovnih znamkah, podpisano v Bruslju 19. marca 1962 ( 14 ), ki ji je bil priložen enotni beneluški zakon o znamkah ( 15 ), in drugič, Beneluško konvencijo o vzorcih in modelih, podpisano 25. oktobra 1966 v Bruslju ( 16 ), h kateri je bil priložen enotni beneluški zakon o vzorcih ali modelih ( 17 ).

12.

Cilji BKIL so v skladu z njeno preambulo predvsem:

13.

Člen 4.6 BKIL, naslovljen „Krajevna pristojnost“, ki v bistvu povzema člen 37 EBZZ ( 19 ) in člen 29 EBZVM ( 20 ), v zvezi s spori med fizičnimi ali pravnimi osebami določa ( 21 ):

„1.   Razen v primeru izrecnega drugačnega pogodbenega dogovora se krajevna pristojnost sodišč na področju znamk, vzorcev ali modelov določi glede na stalno prebivališče tožene stranke ali glede na kraj, v katerem je sporna obveznost nastala ali je bila izpolnjena ali bi morala biti izpolnjena. Kraj, v katerem je bila znamka ali vzorec prijavljen ali registriran, sam po sebi v nobenem primeru ne more pomeniti podlage za določitev pristojnosti.

2.   Kadar navedena merila ne zadostujejo za določitev krajevne pristojnosti, lahko tožeča stranka zadevo predloži sodišču kraja, kjer ima stalno ali začasno prebivališče, ali, če nima stalnega ali začasnega prebivališča na ozemlju Beneluksa, sodišču, ki ga izbere, in sicer v Bruslju, Haagu ali Luxembourgu.

3.   Sodišča uporabijo v odstavku 1 in 2 navedena pravila po uradni dolžnosti in izrecno ugotovijo svojo pristojnost.

[…]“

14.

Družba Brite Strike Technologies SA, ki ima sedež v Luxembourgu (Luksemburg), je 4. februarja 2010 prijavila besedno znamko „Brite Strike“, da bi jo UBIL, ki ima sedež v Haagu, registriral kot beneluško znamko.

15.

Družba Brite Strike Technologies Inc., ameriška družba, katere proizvode distribuira zlasti družba Brite Strike Technologies SA, je 21. septembra 2012 pri rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) zoper zadnjenavedeno vložila tožbo za ugotovitev ničnosti navedene znamke na podlagi členov 2.4 ( 22 ) in 2.28 ( 23 ) BKIL, pri čemer je trdila, da jo je tožena stranka registrirala v slabi veri in s kršitvijo njenih pravic, ki jih ima kot prva poznana uporabnica zadevnega znaka na ozemlju Beneluksa.

16.

Družba Brite Strike Technologies SA je vložila ugovor krajevne nepristojnosti, pri čemer je trdila, da bi bilo treba tožbo vložiti v Luxembourgu, kjer je njen sedež, saj je ona tožena stranka, in ne v Haagu, kjer je bila zadevna znamka registrirana.

17.

Predložitveno sodišče meni, da je treba za odločanje o tem procesnem vprašanju opredeliti, ali mora imeti pravilo o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL, iz katerega naj bi izhajalo, da ni pristojno za odločanje o tem sporu ( 24 ), prednost pred pravilom o pristojnosti iz člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001, ki bi mu nasprotno omogočilo, da se izreče za pristojno.

18.

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) v zvezi s tem navaja sodbo Gerechtshof Den Haag (pritožbeno sodišče v Haagu) z dne 26. novembra 2013 ( 25 ), v kateri je zadnjenavedeno sodišče menilo, da morajo imeti pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001 prednost pred pravili iz BKIL, saj „četudi je ta konvencija vsebinsko nadaljevanje prejšnjih beneluških ureditev in so zadevna pravila o pristojnosti identična“ je ta „začela veljati pozneje od [navedene] uredbe“, „tako da člena 4.6 BKIL ni mogoče šteti za posebno ureditev v smislu člena 71 [te uredbe]“ ( 26 ).

19.

Predložitveno sodišče meni, da kljub temu obstajajo negotovosti, kar zadeva pomen, ki ga je treba pripisati navedenemu členu 71, in kar zadeva podrobna pravila, v skladu s katerimi bi bilo treba v okviru spora, ki kot v postopku v glavni stvari zadeva veljavnost beneluške znamke, po potrebi uporabiti člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001.

20.

V teh okoliščinah je Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) z odločbo z dne 13. maja 2015, ki jo je Sodišče prejelo 20. maja 2015, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

21.

Pisna stališča je predložila le Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

22.

Predložitveno sodišče Sodišče s prvim vprašanjem v bistvu poziva, naj opredeli, kakšno mora biti razmerje med pravili o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL in pravili iz Uredbe št. 44/2001 ob upoštevanju člena 71 zadnjenavedene, če se področji uporabe teh dveh instrumentov, ki se ne ujemata v celoti, ujemata tako na ozemeljski kot časovni in stvarni ravni.

23.

Ker spor o glavni stvari zadeva veljavnost beneluške znamke, je še posebej člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 tista določba, ki jo namerava predložitveno sodišče uporabiti v tej zadevi za utemeljitev svoje pristojnosti, pri čemer je treba ugotoviti, da bi bila, če bi se nasprotno uporabil člen 4.6 BKIL, lahko pristojna sodišča druge države članice. Ne glede na navedeno je prvo vprašanje oblikovalo tako, da zajema vse določbe Uredbe št. 44/2001. Tudi po mojem mnenju se vprašanje vzajemnega delovanja teh dveh mednarodnih instrumentov ne zastavlja zgolj z vidika navedenega člena 22, točka 4. V drugačnih primerih je namreč mogoče, da se lahko v sodnem postopku v zvezi z varstvom znamk in modelov sočasno z določbami člena 4.6 BKIL uporabijo druga pravila o pristojnosti, ki jih določa ta uredba. ( 27 ) To možnost bo treba torej upoštevati med preučitvijo prvega vprašanja, ki je postavljeno v tej zadevi, na katerega bo treba najti odgovor, ki bi bil lahko splošno veljaven.

24.

Cilj člena 71 Uredbe št. 44/2001 je omejiti uporabo pravil o pristojnosti iz konvencij, ki jih sklenejo države članice – med seboj ali s tretjimi državami – in se nanašajo na „posebna pravna področja“ ( 28 ). Stvarno področje uporabe BKIL je posebno v primerjavi s področjem uporabe navedene uredbe. Naj v zvezi s tem pojasnim, da področje uporabe BKIL v nasprotju s tem, kar bi bilo mogoče sklepati iz okrnjenega besedila njenega imena, ni razširjeno na vse pravice intelektualne lastnine, temveč je omejeno na „znamke in modele“. ( 29 ) Uredba št. 44/2001 – in zlasti njen člen 22, točka 4 – pa zajema širši nabor pravic intelektualne lastnine. ( 30 ) Zato bi iz omejitve, ki jo vsebuje navedeni člen 71, moralo načeloma izhajati, da se v zvezi s sporom o glavni stvari ne uporablja pravilo iz člena 22, točka 4, te uredbe, temveč pravila o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL.

25.

Vendar pa je Sodišče besedilo tega člena 71 razlagalo tako, da je „zaradi pravil o pristojnosti […], določenih s posebnimi konvencijami, katerih podpisnice so bile države članice že, ko je začela veljati ta uredba, izključena uporaba določb te uredbe, ki se nanašajo na isto vprašanje“, če spor spada na področje uporabe take konvencije. ( 31 ) To ozko razlago je utemeljilo na ugotovitvi, da je bil v nasprotju z navedenim členom 71, ki vsebuje izraz „pogodbenice katere so“, v členu 57 Bruseljske konvencije, iz katerega navedeni člen izhaja, uporabljen izraz „pogodbenice katere so ali bodo“, s čimer je bilo pojasnjeno, da ta konvencija v nasprotju z Uredbo št. 44/2001 ni nasprotovala uporabi drugih pravil o sodni pristojnosti, h katerim bi se države pogodbenice lahko zavezale – tudi v prihodnosti – s sklenitvijo posebnih konvencij. ( 32 )

26.

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) Sodišče sprašuje, kako je treba v obravnavani zadevi izvajati ta načela o razmerju, saj je bila BKIL sicer sklenjena po začetku veljavnosti Uredbe št. 44/2001 ( 33 ), vendar je bil njen namen v bistvu združitev dveh beneluških konvencij, ki pa sta bili sklenjeni pred tem datumom ( 34 ). Povedano drugače, sprašuje, ali je treba BKIL šteti za „poznejšo“ konvencijo od te uredbe, kar bi pomenilo – kot je v drugi zadevi menilo Gerechtshof Den Haag (pritožbeno sodišče v Haagu) ( 35 ) – da bi bilo treba v sporu o glavni stvari uporabiti določbe zadnjenavedenega instrumenta, in ne določb konvencije.

27.

Komisija predlaga, naj bo odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje, da BKIL zaradi datuma, ko je začela veljati, ne spada na področje uporabe ratione temporis pridržka iz člena 71 Uredbe št. 44/2001 in da pravila o pristojnosti iz člena 4.6 te konvencije ne morejo imeti prednosti pred pravili iz navedene uredbe. Iz spodaj navedenih razlogov pa sam menim, da so bila, čeprav je BKIL uradno poznejša od Uredbe št. 44/2001, posebna pravila o pristojnosti, ki jih vsebuje, sprejeta bistveno prej kot pravila iz te uredbe in da morajo zato imeti prednost pred zadnjenavedenimi.

28.

V uvodni izjavi 25 Uredbe št. 44/2001 je navedeno, da je primarnost, ki jo člen 71 te uredbe dodeljuje posebnim konvencijam, upravičena „zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice“. Kot navaja Komisija, se skrb iz te uvodne izjave nanaša predvsem na sporazume, ki so sklenjeni s tretjimi državami. ( 36 ) Vendar pa ni sporno, da omejitev iz člena 71 zajema tudi konvencije, sklenjene izključno med državami članicami, kot velja za beneluške konvencije.

29.

Naj v zvezi s tem opozorim, da v nasprotju s številnimi drugimi uredbami, ki so tudi povezane s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, Uredba št. 44/2001 ne vsebuje določbe, v skladu s katero bi „im[ela] ta uredba med državami članicami prednost pred konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, če se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba“ ( 37 ), na podlagi te navedbe pa bi bili izključeni sporazumi med državami članicami – v nasprotju s sporazumi, ki so sklenjeni s tretjimi državami – čeprav so obenem posebni in sklenjeni pred zadevno uredbo.

30.

Ta posebnost Uredbe št. 44/2001 je še toliko pomembnejša, ker je bila ta uredba leta 2012 v celoti prenovljena in ker zakonodajalec Unije kljub praktičnim težavam, ki so bile ugotovljene v zvezi s presojo področja uporabe navedenega člena 71 ( 38 ), ni spremenil njegove vsebine ( 39 ). Člen 71 Uredbe št. 1215/2012, ki je nadomestila Uredbo št. 44/2001, je bil sicer znatno dopolnjen z Uredbo št. 542/2014 ( 40 ), ni pa bilo omejeno načelo, v skladu s katerim je na podlagi pravil o sodni pristojnosti iz posebnih konvencij – tudi če so bile sklenjene izključno med državami članicami – mogoče odstopiti od pravil, ki so zdaj določena v Uredbi št. 1215/2012.

31.

Drugi cilj, ki izhaja iz člena 71 Uredbe št. 44/2001 in ki mora imeti po mojem mnenju glavno vlogo v tej zadevi, je ustrezno upoštevanje dejstva, da so bila pravila o pristojnosti iz posebnih konvencij določena ob upoštevanju posebnosti področij, ki jih zadevajo, in da imajo ta pravila torej uporabno vrednost, ki jo je treba ohraniti. ( 41 ) To zadeva zlasti pravila o pristojnosti, prilagojena za intelektualno lastnino, ki jih vsebujejo mednarodne konvencije in od katerih avtorji te uredbe niso nameravali odstopiti. ( 42 )

32.

Iz navedenega sklepam, da je bil člen 71 Uredbe št. 44/2001 zasnovan tako, da se ohrani uporaba pravil o pristojnosti iz posebnih konvencij, ki so jih države članice sklenile pred njenim začetkom veljavnosti, če je vsebina teh pravil bolj prilagojena zadevnemu področju in če so, kot narekuje sodna praksa Sodišča, skladna z načeli pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah v Evropski uniji ( 43 ). Po mojem mnenju je treba ta ugoden pristop – ob upoštevanju vsebine tega člena – uporabiti zlasti v zvezi s členom 4.6 BKIL.

33.

Predložitveno sodišče in Komisija navajata, da je BKIL nadomestila konvenciji, ki sta v treh državah Beneluksa od leta 1971 veljali za znamke in od leta 1975 za vzorce in modele, ne da bi bistveno spremenila njuno vsebino. Zlasti v členu 4.6 BKIL, ki je edina upoštevna določba v tej zadevi ( 44 ), so v celoti navedena pravila o pristojnosti iz teh prejšnjih instrumentov, prilagojena pa je zgolj terminologija, saj novo besedilo zadeva tako znamke kot modele ( 45 ).

34.

Komisija trdi, da za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje kljub temu ni upoštevno to, da so torej določbe BKIL podobne določbam beneluških konvencij, ki ju je nadomestila. Sam pa menim, da je bistveno upoštevati dejstvo, da so tri države pogodbenice BKIL s sprejetjem navedenega člena 4.6 zgolj ohranile vsebino posebnih določb, ki so se uporabljale že pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 44/2001, ne da bi kakor koli spremenile njihovo bistvo.

35.

Ker je eden od ciljev člena 71 Uredbe št. 44/2001 omogočiti uporabo pravil, ki so bolj prilagojena posebnostim zadevnega področja ( 46 ), se mi zdi, da ta preudarek upravičuje to, da imajo pravila o pristojnosti, ki so navedena v členu 4.6 BKIL, prednost pred pravili iz te uredbe. Kot priznava Komisija, je namen BKIL predvsem določiti posebna pravila, ki upoštevajo posebnosti beneluške znamke, tj. da gre za enotno znamko, ki ni ne razdeljena med zadevnimi državami članicami ne posebej povezana z eno od teh držav. Pravila o pristojnosti, ki so navedena v členu 4.6 BKIL, so po mojem mnenju namreč bolj prilagojena obravnavi spora o beneluški znamki kot pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001.

36.

To drži tudi za pravilo iz člena 22, točka 4, te uredbe, ki v nasprotju s členom 4.6 BKIL ni bil zasnovan za spore, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari. K omejitvam morebitne uporabe navedenega člena 22, točka 4, v obravnavanem sporu se bom vrnil pozneje, že zdaj pa bom navedel glavne razloge za to negativno ugotovitev. Naj v zvezi s tem opozorim, da, prvič, na podlagi besedila te določbe ni mogoče neposredno opredeliti, katero sodišče je pristojno za obravnavo takega spora ( 47 ), medtem ko člen 4.6 določa vrsto natančnejših meril v zvezi s pristojnostjo ( 48 ). Drugič, zadnjenavedeni člen izključuje – v nasprotju s členom 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 – da je kraj prijave ali registracije znamke sam po sebi dejavnik pristojnosti, zato da se prepreči koncentracija pristojnosti v eni od držav Beneluksa. ( 49 ) Naj na koncu opozorim, da je sam zakonodajalec Unije poskrbel za sprejetje pravil o pristojnosti, ki odstopajo od Uredbe št. 44/2001, ko so bile na ravni Unije uvedene take pravice intelektualne lastnine, ki povzročijo enoten učinek v več državah članicah. ( 50 )

37.

Poleg tega menim, da uporaba pravil o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL v obravnavani zadevi nikakor ne bi kršila – prav nasprotno – bistvenih načel, na katerih temelji pravosodno sodelovanje med državami članicami v civilnih in gospodarskih zadevah ter spoštovanje katerih zagotavlja Sodišče, če se na danem področju uporabljajo pravila iz posebnih mednarodnih konvencij. ( 51 ) Pravila iz člena 4.6 BKIL – ob upoštevanju njihovih posebnosti, zlasti ker določajo sodišče, ki je v boljšem položaju za odločanje o tožbi v zvezi z veljavnostjo beneluške znamke, in sicer natančneje in bolj uravnoteženo, kot to omogoča člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 ( 52 ) – po pojem mnenju ustrezajo tistim od navedenih načel, ki so upoštevna za pravila o pristojnosti. ( 53 )

38.

Poleg tega se ne strinjam s stališčem Komisije, da bi, če bi Sodišče odločilo, da bi moral imeti člen 4.6 BKIL prednost pred sočasnimi določbami Uredbe št. 44/2001, bilo to v nasprotju s pravilom, ki je navedeno v členu 3(2) PDEU in natančneje določeno v sodni praksi Sodišča, v skladu s katerim države članice med seboj ne morejo več sklepati konvencij, ki bi lahko „vpliva[le] na skupna pravila“, kakršna so določena v Uredbi št. 44/2001, „ali spremeni[le] njihovo področje uporabe“, saj je na tem področju pristojna izključno Unija. ( 54 ) Sicer je Sodišče v zvezi s konvencijo, sklenjeno s tretjimi državami, ne da bi se izrecno omejilo na ta primer, potrdilo, da člen 71(1) te uredbe „državam članicam ne omogoča, da bi s sklepanjem novih posebnih konvencij ali spreminjanjem že veljavnih konvencij uvajale pravila, ki bi imela prednost pred pravili iz Uredbe št. 44/2001“ ( 55 ).

39.

Vendar, ker so v pravilih o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL zgolj ponovno navedene določbe BKBZ in BKVM, ki so obstajale pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 44/2001, pri čemer sta ti besedili združeni, menim, da ni mogoče šteti, da je sprejetje BKIL lahko vplivalo na določbe te uredbe ali spremenilo njihovo področje uporabe, in tudi ne, da je BKIL „nova posebna konvencija“ ali konvencija, s katero se „spreminja[jo] že veljavne konvencije“ v smislu navedene sodne prakse.

40.

V teh posebnih okoliščinah, v katerih sta bili Beneluški konvenciji, ki sta začeli veljati pred Uredbo št. 44/2001, zgolj prenovljeni v okviru druge Beneluške konvencije, ki je bila podpisana in ratificirana po tej uredbi, menim, da mora načelo primarnosti posebnih konvencij iz člena 71 te uredbe prevladati nad preudarki, na podlagi katerih ima oblika prednost pred vsebino. Stališče, ki ga zagovarja Komisija, bi imelo sporne posledice, saj bi se državam članicam onemogočile preproste redakcijske ali formalne spremembe, ki jih je treba po mojem mnenju razlikovati od bistvenih sprememb, prepovedanih v navedeni sodni praksi.

41.

Neformalistično razlago člena 71 Uredbe št. 44/2001, ki jo predlagam, po mojem mnenju podpirajo splošnejši preudarki, ki izhajajo iz primarnega prava Unije. Iz člena 350 PDEU ( 56 ) namreč izhaja, da je treba posebne regionalne sporazume, sklenjene v Beneluksu, ohraniti, če omogočajo boljše doseganje ciljev Beneluksa kot določbe prava Unije in če so nujni za zagotovitev dobrega delovanja beneluške ureditve. ( 57 ) Menim, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko primerno, če ne nujno, da tri države Beneluksa v členu 4.6 BKIL ohranijo posebna pravila o pristojnosti, ki so jih sprejele pred tem, zato da se zagotovi nemoteno in uravnoteženo delovanje ureditve v zvezi z enotno znamko, ki obstaja med njimi. ( 58 ) To mnenje temelji na dejstvu, da, prvič, ta ureditev, ki je povsem nadomestila zakonodajo teh držav na zadevnem področju ( 59 ), v pravu Unije do danes nima ustreznice ( 60 ), in drugič, uporaba določb Uredbe št. 44/2001 v teh posebnih okoliščinah ne bi imela tako zadovoljivega rezultata kot uporaba navedenega člena 4.6.

42.

BKIL je po mojem mnenju zato treba šteti za konvencijo na posebnem pravnem področju, pogodbenice katere so države članice v smislu člena 71 Uredbe št. 44/2001, zato morajo imeti pravila o sodni pristojnosti iz člena 4.6 navedene konvencije prednost pred pravili iz te uredbe, kadar se njuni področji uporabe ujemata. Zato predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 71 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da lahko država članica, če čezmejni spor spada tako na področje uporabe te uredbe kot na področje uporabe BKIL, v skladu z odstavkom 1 navedenega člena uporabi pravila o sodni pristojnosti, ki so določena v členu 4.6 te konvencije.

43.

Predložitveno sodišče drugo in tretje vprašanje predlaga zgolj podredno, in sicer le, če bi Sodišče v odgovoru na prvo vprašanje menilo, da morajo imeti določbe Uredbe št. 44/2001 prednost pred pravilom o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL. Menim pa, da ne bi smelo biti tako. Če Sodišče potrdi razlago člena 71 navedene uredbe, ki jo predlagam, na ti vprašanji torej ne bo treba odgovoriti. Zaradi izčrpnosti bom v zvezi s tem vseeno predstavil spodaj navedene ugotovitve.

44.

Naj najprej pojasnim, da bo – ob upoštevanju povezanosti teh vprašanj, za kateri menim, da se obe nanašata na smisel in področje uporabe, ki ju je treba v okviru spora, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, pripisati členu 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 – treba ti vprašanji, če bo na njiju treba odgovoriti, preučiti skupaj.

45.

Predložitveno sodišče meni, da obstaja, če je treba v sporu, ki se – kot v obravnavani zadevi – nanaša na morebitno ugotovitev ničnosti beneluške znamke, uporabiti pravilo o pristojnosti iz tega člena 22, točka 4, dvom v zvezi s pomenom, ki ga je v teh posebnih okoliščinah treba pripisati izrazu „sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo“, ki je v skladu s to določbo upoštevno merilo navezne okoliščine v zvezi z veljavnostjo znamk.

46.

Kot utemeljitev drugega vprašanja v bistvu navaja, da velja zahteva za registracijo beneluške znamke enotno za vse ozemlje Beneluksa, tako da bi bila ob upoštevanju besedila navedenega člena 22, točka 4, lahko sodišča vsake od držav članic, ki ga sestavljajo – torej tako belgijska kot luksemburška in nizozemska sodišča – skupno pristojna.

47.

Če Sodišče ne uporabi te razlage, ga s tretjim vprašanjem tedaj poziva, naj pojasni, prvič, katera od teh treh držav članic je edina mednarodno pristojna na zadevnem področju, in drugič, ali je v tej fazi za opredelitev zadevne države mogoče uporabiti dejavnike krajevne pristojnosti iz člena 4.6 BKIL.

48.

Komisija v stališču – po mojem mnenju upravičeno – predlaga, naj se na drugo vprašanje odgovori, da „je treba člen 22, točka 4, Uredbe [št. 44/2001] razlagati tako, da imajo v sporu o registraciji ali veljavnosti beneluške znamke mednarodno pristojnost za odločanje o sporu tako belgijsko sodišče kot nizozemsko in luksemburško sodišče“. Komisija se o tretjem vprašanju ni izrekla. Jaz pa bom v zvezi s tem navedel nekaj pripomb.

49.

Naj opozorim, da – kot je navedeno v členu 22 ab initio Uredbe št. 44/2001 – so skupne posebnosti vseh pravil o pristojnosti iz točk od 1 do 5 tega člena to, da se uporabljajo ne glede na stalno prebivališče strank ( 61 ) ter da določajo izključno in zavezujočo pristojnost, ki se uveljavlja s posebno močjo, tako za osebe, na katere se nanašajo, kot za sodišče. ( 62 ) Ker tako ne odstopajo le od splošnega pravila iz člena 2 te uredbe, ki je naklonjen toženi stranki, temveč tudi od možnosti prostovoljnega dogovora o pristojnosti, ki jih imajo načeloma stranke ( 63 ), je treba te posebne določbe razlagati ozko ( 64 ).

50.

V nasprotju s tem, kar je navedeno v pisnih stališčih Komisije ( 65 ), člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001, ki zadeva „sodišča države članice“ kot celoto, zgolj opredeljuje državo članico, katere sodišča so v skladu s to določbo pristojna ratione materiae, vendar ne razdeljuje pristojnosti v zadevni državi članici, kot je že razsodilo tudi Sodišče ( 66 ).

51.

Prvi pododstavek točke 4 navedenega člena 22 določa, da se, če čezmejni spor zadeva registracijo ali veljavnost pravice intelektualne lastnine, ki jo je treba prijaviti ali registrirati, kot je znamka, mednarodna pristojnost podeli izključno „sodišč[em] države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno“. Drugi pododstavek te točke 4 dodaja, da imajo na posebnem področju evropskih patentov, ki ga ureja Münchenska konvencija, „sodišča vsake države članice izključno pristojnost […] v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo katerega koli evropskega patenta, podeljenega za to državo“ ( 67 ).

52.

Za tako izključno navezno okoliščino, določeno v teh dveh odstavkih, z državo članico, ki jo izdaja zadevne pravice neposredno zadeva, obstaja jasen razlog. Odraža voljo zakonodajalca, da se uskladi s cilji v zvezi z bližino sodišča sporu in učinkovitim izvajanjem sodne oblasti, ki so kot utemeljitev izjem od načelne pristojnosti sodišč v kraju stalnega prebivališča tožene stranke navedeni v uvodni izjavi 12 Uredbe št. 44/2001.

53.

Za sodišča države, v kateri bo ta pravica povzročila sodne učinke, se namreč šteje, da so „v boljšem položaju“ ( 68 ) za odločanje o njeni registraciji ali veljavnosti ob upoštevanju prava, ki se bo zanjo uporabljalo, tj. na splošno zakonodaje te iste države, na ozemlju katere je treba zagotoviti varstvo pravice ( 69 ). Kot poudarja Komisija, je med varstvom pravic intelektualne lastnine in nacionalno suverenostjo tradicionalno močna vez. ( 70 ) Tudi Sodišče je v zvezi s tem izpostavilo, da izdaja pravic, kot so patenti, vključuje posredovanje nacionalne uprave in da je s tem povezan spor omejen na specializirana sodišča v več državah članicah. ( 71 )

54.

Z vidika tega prava, ki izhaja tako iz besedil kot iz sodne prakse, in ob upoštevanju znatnih posebnosti pravice intelektualne lastnine iz postopka v glavni stvari je treba preučiti, kako bi bilo treba v obravnavani zadevi potencialno uporabiti določbe člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001.

55.

Naj najprej pojasnim, da če bi Sodišče menilo – v nasprotju z odgovorom, ki ga predlagam na prvo vprašanje za predhodno določanje – da je treba v sporu, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, uporabiti Uredbo št. 44/2001, mi je ob upoštevanju njenega besedila jasno, da bi bilo treba sodišče, ki je pristojno za odločanje o „veljavnosti“ zadevne beneluške znamke, določiti prav na podlagi pravila o pristojnosti iz člena 22, točka 4, in ne pravil iz drugih določb te uredbe ( 72 ).

56.

Odločilen dejavnik za porazdelitev sodne pristojnosti v sporih, za katere se uporablja ta člen 22, točka 4, je tesna povezava, ki mora obstajati med sporno pravico intelektualne lastnine in ozemljem, na katerem je to pravico mogoče varovati. ( 73 ) V posebnem primeru pravice z enotnim učinkom, kot je beneluška znamka, saj velja v treh državah Beneluksa, kjer ima enotno varstvo ( 74 ), pa menim, da je treba izraz „država članica, v kateri je bila vložena prijava“, ki je naveden v členu 22, točka 4, prvi pododstavek, Uredbe št. 44/2001, razumeti tako, da se v obravnavani zadevi nanaša na celotno ozemlje Beneluksa ( 75 ), ki je – kot je Sodišče že menilo v podobnih okoliščinah ( 76 ) – primerljivo z ozemljem države članice. Menim torej, da so ozemlja teh treh držav v posebnem okviru beneluške znamke mišljena skupaj in da so sodišča vseh teh držav potencialno pristojna, saj je za vsa mogoče šteti, da so „v boljšem položaju“ za uporabo enotne ureditve, ki so jo v zvezi s to znamko sprejele navedene države.

57.

Naj opozorim, da pravila, ki predpisuje nacionalno porazdelitev sodne pristojnosti, ki je za evropski patent izrecno določeno v drugem pododstavku točke 4 navedenega člena 22, ni mogoče prenesti na beneluško znamko, saj se zadevni ureditvi bistveno razlikujeta ( 77 ). Evropski patent se od beneluške znamke namreč razlikuje v tem, da ne pomeni enotne pravice, temveč je enakovreden razdrobljenemu svežnju nacionalnih patentov. ( 78 ) Kot navaja Komisija, „gre v pravnem smislu v bistvu še vedno za različne patente, ki na individualni ravni ostajajo povezani z zadevnim nacionalnim ozemljem“. To upravičuje dejstvo, da sodna pristojnost torej ostaja povezana z vsako državo, na ozemlju katere se zahteva varstvo evropskega patenta, kot velja za nacionalne pravice intelektualne lastnine.

58.

Prav zaradi dejstva, da pravila o pristojnosti, ki so uvedena z Bruseljsko konvencijo in ponovno navedena v Uredbi št. 44/2001, niso povsem prilagojena posebnostim enotnih pravic intelektualne lastnine, so bila sprejeta posebna pravila o pristojnosti za tako vrsto pravic, ki so bile ustvarjene na ravni Evropske skupnosti in nato Evropske unije. To je veljalo za „modele Skupnosti“ ( 79 ), „znamko Skupnosti“, ki je nedavno postala „znamka Evropske unije“ ( 80 ), in za „evropski patent z enotnim učinkom“ ( 81 ).

59.

Komisija v pisnih stališčih trdi, da te „ureditve, ki odstopajo, kljub temu nimajo takega učinka, da bi bilo lahko sodišče države članice, v kateri pravica intelektualne lastnine ni veljavna, pristojno sodišče“. ( 82 ) Sam pa bom poudaril, da zadevne določbe in zlasti tiste v zvezi z veljavnostjo blagovne znamke Evropske unije povzročijo popolno izrinjenje pravila iz člena 22, točka 4, te uredbe, saj določajo pristojnost centraliziranega urada za zahteve za ugotovitev ničnosti, ki so vložene primarno, in pristojnost specializiranih sodišč za zahteve za ugotovitev ničnosti, ki so vložene kot nasprotna tožba – zlasti v okviru tožbe zaradi kršitve – ta sodišča pa so načeloma sodišča države članice, v kateri ima stalno prebivališče tožena stranka. ( 83 )

60.

Podobno kot Komisija priznavam, da se z ozko razlago navedenega člena 22, točka 4, ki se tukaj predlaga, doseže rezultat, ki ni „najustreznejši“ glede na cilje Uredbe št. 44/2001, saj povzroči, da so lahko sodišča treh držav članic Unije enako pristojna za odločanje o tožbi za razveljavitev beneluške znamke. ( 84 ) Vendar če bi se štelo, da se ta uredba uporablja za tako tožbo, menim, da je treba upoštevati to razlago, in sicer ob upoštevanju besedila in temeljev njenega člena 22, točka 4, ter zaradi posebnih lastnosti pravice intelektualne lastnine, ki se obravnava v tej zadevi. ( 85 )

61.

Poleg tega menim, da je treba to negativno ugotovitev ublažiti, saj je v praksi verjetno, da bo zadeva pogosto predložena rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) – kot v sporu o glavni stvari – na podlagi kraja, kjer je bila zadevna beneluška znamka prijavljena in/ali registrirana. ( 86 ) Zdi se mi, da bi lahko dejstvo, da lahko tožeča stranka izbira med sodišči ene ali druge od teh treh držav, toženo stranko sicer obvezalo, da se brani v jeziku, ki ga ne obvlada, in privedlo do tveganja za „forum shopping“. Vendar pa ta možnost izbire kljub vsemu povzroči materialne posledice, ki so v posebnih okoliščinah beneluške znamke manjše kot običajno, ker je bila pravna ureditev, ki se zanjo uporablja, povsem usklajena med temi državami članicami in se razlaga enotno ( 87 ).

62.

Za odpravo omejitev, do katerih bi privedla morebitna uporaba člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 v sporu o pravici intelektualne lastnine z enotnim učinkom, kot je beneluška znamka, ( 88 ) navaja predložitveno sodišče možnost uporabe – ki se zdi dodatna – vrste pravil o „krajevni pristojnosti“ iz člena 4.6 BKIL, da se opredeli, katera od treh držav Beneluksa ima natančneje sodno pristojnost na tem področju. ( 89 )

63.

Najprej opozarjam, da člen 4.6 BKIL določa zaporedna pravila o pristojnosti ( 90 ), ki so, kar zadeva njihovo vsebino, bistveno drugačna od izključnega pravila o pristojnosti iz člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001. Naj dodam, da je treba določbe Uredbe št. 44/2001, kot je njen člen 22, točka 4, v skladu z ustaljeno sodno prakso razlagati samostojno in ne glede na pravo držav članic. ( 91 )

64.

Poleg tega menim, da je treba vsako sklicevanje – tudi če zgolj kot dopolnitev – na to določbo BKIL izključiti, če bi Sodišče menilo, da mora Uredba št. 44/2001 to določbo izriniti v skladu s členom 71 te uredbe. Za odločanje o nesoglasjih o pristojnosti ali celo postopkovnih nesoglasjih, ki bi jih lahko povzročil spor, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, bi se namreč v tem primeru lahko uporabljale le določbe Uredbe št. 44/2001.

65.

Dejstvo, da lahko tožeča stranka zadevo po mojem mnenju brez razlikovanja predloži sodiščem katere koli države Beneluksa – če bi bilo v takem sporu treba uporabiti člen 22, točka 4, navedene uredbe – povzroča težave, ki pa niso nepremostljive, saj ta uredba sama po sebi vsebuje rešitve, s katerimi bi jih bilo mogoče odpraviti. Pri sočasnih postopkih bi bila mednarodna pristojnost torej razdeljena med te tri države v skladu s pravilom, na podlagi katerega ima prednost „sodišče, ki je prvo začelo postopek“, navedenim v členih od 27 do 30 te iste uredbe, ki urejajo primere litispendence in sorodnih pravd, do katerih bi lahko prišlo med sodišči držav članic ( 92 ), in sicer ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, povezane z navedenimi členi ( 93 ).

66.

Če bi Sodišče menilo, da se je treba izreči o drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje, bi bilo po mojem mnenju treba torej navesti, da je treba člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da so za odločanje o čezmejnem sporu, ki zadeva registracijo ali veljavnost beneluške znamke, pristojna sodišča vseh treh držav članic, na ozemlju katerih ima ta pravica intelektualne lastnine učinke in jo je treba enotno varovati, in sicer Kraljevine Belgije, Velikega vojvodstva Luksemburg in Kraljevine Nizozemske.

67.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska), odgovori:

Člen 71 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da država članica – če čezmejni spor spada tako na področje uporabe te uredbe kot na področje uporabe Beneluške konvencije o intelektualni lastnini (znamke in modeli), ki je bila 25. februarja 2005 podpisana v Haagu – v skladu s členom 71(1) navedene uredbe lahko uporabi pravila o sodni pristojnosti iz člena 4.6 te konvencije.