1. 

Budapest Környéki Törvényszék (okrožno sodišče v Budimpešti, Madžarska) s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe poziva Sodišče, naj razloži člen 1(1) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ( 2 ).

2. 

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki je bil pred predložitvenim sodiščem sprožen v zvezi s priznanjem učinkov pravnomočne sodbe, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, v tem primeru Republike Avstrije, in s katero je bil I. Balogh obsojen na kazen zapora zaradi storitve kaznivega dejanja ter na plačilo stroškov postopka, na Madžarskem.

3. 

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu, Avstrija) s sodbo z dne 13. maja 2014, ki je postala pravnomočna 8. oktobra 2014, ( 3 ) obsodilo I. Balogha, madžarskega državljana, na kazen zapora 4 let in 6 mesecev za veliko tatvino z vlomom in mu naložilo plačilo stroškov postopka. I. Balogh je v zaporu v Avstriji, kjer mora prestajati kazen do 24. decembra 2017.

4. 

Razprave, ki so potekale pred Sodiščem, in pa zlasti pojasnila avstrijske vlade so razkrila, da je Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu) 15. septembra 2014 posredovalo glavne podatke sodbe, izrečene proti I. Baloghu, avstrijskemu uradu za kazensko evidenco (österreichisches Strafregisteramt), med katerimi je v skladu s Sklepom Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ ( 4 ) navedlo oznako, ki jo evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (ECRIS) predvideva za kazniva dejanja, ki so pripeljala do obsodbe.

5. 

Avstrijski urad za kazensko evidenco je 21. septembra 2014 ( 5 ) kot avstrijski osrednji organ v smislu člena 3 Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami ( 6 ) in v skladu z obveznostjo, določeno v členu 4(2), prvi pododstavek, tega okvirnega sklepa, obvestil madžarski osrednji organ, in sicer osrednji urad za elektronske upravne in javne storitve (Közigazgatási és Elektronikus Közszolgáltatások Központi Hivatala) o sodbi, in sicer v elektronski obliki, predvideni v okviru ECRIS.

6. 

Madžarsko pravosodno ministrstvo (magyar Igazságügyi Minisztérium) je nato sporočilo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), da mu mora ta poslati sodbo zaradi priznanja njenih učinkov na Madžarskem. Dodalo je še, da tuja sodba s tem, ko se prizna na Madžarskem, postane enakovredna obsodbi na nacionalni ravni in se vpiše v kazensko evidenco.

7. 

V okviru izvedbe tega posebnega postopka za priznanje tujih sodb, ki je določen v madžarskem pravu in za katerega je pristojno Budapest Környéki Törvényszék (okrožno sodišče v Budimpešti), se to sodišče sprašuje, ali je mogoče stroške, povezane s prevodom sodbe, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), naložiti I. Baloghu ali ne.

8. 

Upoštevne določbe madžarskega prava so navedene spodaj.

9. 

Člen 46 zakona št. XXXVIII iz leta 1996 o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (a nemzetközi bűnügyi jogsegélyről szóló 1996. évi XXXVIII. törvény) določa:

„1.   Minister za pravosodje prejme obvestila, ki omogočajo priznanje učinkov tuje sodbe, ter zahtevke iz tujine za prenos izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, ki vključujeta odvzem prostosti, zaplembo ali odvzem premoženja, ali ukrepa, na podlagi katerega postanejo elektronski podatki dokončno nedostopni, in jih pošlje pristojnemu sodišču, če člen 2 tega zakona tega ne prepoveduje. Fővárosi Törvényszék [(sodišče v Budimpešti)] je stvarno in krajevno pristojno, da preveri, ali so izpolnjeni v tem zakonu predvideni pogoji za izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, ki vključujeta odvzem prostosti, zaplembo ali odvzem premoženja, ali ukrepa, na podlagi katerega postanejo elektronski podatki dokončno nedostopni.

[…]

3.   Razen če ta zakon ne določa drugače, veljajo za sodni postopek splošna pravila iz poglavja XXIX (zakona št. XIX iz leta 1998 o zakoniku o kazenskem postopku (a büntetőeljárásról szóló 1998 évi XIX. Törvény, v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku), ki se nanašajo na posebne postopke - razen določb člena 555(2)(b) in (d).“

10. 

Člen 48 zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah poleg tega določa:

„1.   Sodišče je ob izdaji svoje odločbe vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo tuje sodišče.

2.   Sodišče v postopku, ki teče pred njim, ugotovi, kakšne so pravne posledice, ki jih madžarsko pravo določa za obsodbo. Če kazen ali ukrep, naložen s sodbo tujega sodišča, ni popolnoma združljiv z madžarskim pravom, sodišče v svoji odločbi ugotovi, kakšna je kazen ali ukrep, ki velja v skladu z madžarskim pravom, tako, da določi ukrep ali kazen, ki bo kar najbolj ustrezala kazni ali ukrepu, ki ga je naložilo tuje sodišče, in se v primeru zahteve za izvršitev izreče še o izvršitvi kazni ali ukrepa.

3.   Ko ugotavlja, katero kazen ali ukrep je treba uporabiti, se mora sklicevati na zakon, ki je veljal, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno; če iz madžarskega prava, ki velja, ko se ugotavlja, katero kazen ali ukrep je treba uporabiti, izhaja, da zadevno dejanje ni več kaznivo dejanje, ali da ga je treba kaznovati mileje, mora uporabiti novi zakon.“

11. 

Člen 9(1) zakonika o kazenskem postopku določa, da je jezik kazenskega postopka madžarski jezik.

12. 

V skladu s členom 338(1) zakonika o kazenskem postopku sodišče obdolžencu naloži plačilo stroškov kazenskega postopka, če ga spozna za krivega ali za odgovornega storitve kaznivega dejanja. Ta določba se ne nanaša na stroške kazenskega postopka, katerih plačilo je treba naložiti tretji osebi na podlagi določb zakona. Člen 338(2) tega zakonika določa, da se lahko obdolžencu naloži le plačilo stroškov kazenskega postopka, ki so nastali v zvezi z dejanjem ali delom okoliščin, v zvezi s katerimi se je ugotovila njegova krivda ali odgovornost. Nikomur ni mogoče naložiti plačila stroškov kazenskega postopka, ki so nastali po nepotrebnem, ne da bi jih bilo mogoče pripisati njegovi opustitvi.

13. 

V skladu s členom 339(1) navedenega zakonika gredo stroški, katerih obdolženec ni dolžan nositi, v breme države.

14. 

V skladu s členom 555(1) zakonika o kazenskem postopku je treba v posebnih postopkih uporabiti določbe tega zakona, razen če določbe poglavja, ki je namenjeno tem postopkom, ne določajo drugače.

15. 

Člen 555(2)(j) navedenega zakonika določa, da obdolženec nosi stroške kazenskega postopka v posebnih postopkih, če mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka v glavnem postopku.

16. 

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se v madžarskem pravu v tako imenovanih „posebnih postopkih“ rešujejo postranske kazenske zadeve, tesno povezane z glavnim vprašanjem, potem ko je bila izdana pravnomočna sodba o glavnem kazenskem vprašanju. Drugače povedano gre za postranske in poenostavljene postopke.

17. 

Predložitveno sodišče prav tako navaja, da posebni postopek, ki se obravnava v glavni stvari, ne pomeni nove obsodbe; v njem se sodbi, ki jo je izreklo tuje sodišče, zgolj prizna enako vrednost, kot če bi jo izreklo madžarsko sodišče.

18. 

Ker je sodba, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), napisana v nemščini, predložitveno sodišče meni, da bi moralo v okviru tega posebnega postopka zagotoviti prevod v jezik postopka, v tem primeru v madžarščino. V zvezi s tem pojasnjuje, da se na Madžarskem šteje, da so stroški prevoda del stroškov kazenskega postopka.

19. 

Predložitveno sodišče poudarja, da sta se na Madžarskem razvili dve različni praksi v zvezi s plačilom stroškov prevoda kot stroškov kazenskega postopka.

20. 

V skladu s prvo prakso bi bilo treba iz določb Direktive 2010/64 izpeljati, da so ob priznanju učinkov tuje sodbe stroški prevoda stroški kazenskega postopka, ki jih nosi država. Natančneje, na podlagi člena 1(1) te direktive, ki določa pravila glede pravice do tolmačenja in prevajanja, med drugim, v kazenskih postopkih, bi bilo treba šteti, da ti postopki vključujejo tudi posebne postopke.

21. 

Nacionalne določbe, ki osebi, ki so ji bili naloženi stroški v postopku v glavni stvari, nalagajo tudi plačilo stroškov posebnega postopka, povezanih s stroški prevoda, je zato treba odpraviti.

22. 

Zato bi bilo treba uporabiti člen 9 zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerim ima obdolženec, ki je madžarski državljan, pravico uporabljati svoj materni jezik, tako da mora država nositi stroške prevajanja tuje sodbe v okviru posebnega postopka priznanja. Poleg tega naj bi pravilo iz člena 339(1) zakonika o kazenskem postopku, na podlagi katerega nosi stroške prevajanja država, veljalo tudi v primeru priznavanja učinkov tuje sodbe.

23. 

Druga praksa, ki se je razvila na Madžarskem, temelji na ugotovitvi, da prevod tuje sodbe v madžarščino, ki je nujen za vodenje posebnega postopka priznanja te sodbe, nima nobene povezave s pravico uporabljati materni jezik. Obdolženec bi torej moral nositi stroške prevajanja, povezane s tem posebnim postopkom. Ker se tuji postopek v tej zadevi šteje za glavni postopek v smislu člena 555(2)(j) zakonika o kazenskem postopku in ker mu je tuje sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, mora obdolženec nositi vse stroške, vključno s tistimi, ki so nastali v okviru posebnega postopka.

24. 

Budapest Környéki Törvényszék (okrožno sodišče v Budimpešti) je menilo, da je treba Sodišče prositi za razlago Direktive 2010/64, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba besedilo člena 1(1) Direktive 2010/64, v skladu s katerim ‚[t]a direktiva določa pravila glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje‘, razlagati tako, da morajo madžarska sodišča uporabiti to direktivo tudi v posebnem postopku (poglavje XXIX zakonika o kazenskem postopku), drugače povedano, ali je treba šteti, da je poseben postopek, kot je predviden v madžarskem pravu, zajet z izrazom ‚kazenski postopki‘, ali pa je treba s tem izrazom razumeti postopke, ki se končajo s pravnomočno odločbo o kazenski odgovornosti obdolženca?“

25.

Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe prosi za razlago Direktive 2010/64, da bi v bistvu izvedelo, ali ta nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se madžarskemu državljanu, ki je bil obsojen v drugi državi članici na kazen odvzema prostosti, naložijo stroški prevoda kazenske sodbe v okviru posebnega postopka priznavanja tujih sodb.

26.

Preden preučim vprašanje v zvezi s prevodom sodbe, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, v okviru posebnega postopka priznavanja, ki obstaja v madžarskem pravu, je treba pojasniti, da ima obsojena oseba, kot je I. Balogh, pod pogoji, določenimi v členu 3 Direktive 2010/64, pravico, da se sodba, ki jo je Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu) izreklo proti njemu, prevede v madžarščino.

27.

Glede na besedilo člena 1(2) te direktive se namreč pravica do tolmačenja in prevajanja v okviru kazenskih postopkov „uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice […] obvestijo, da so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storili kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb“.

28.

Natančneje, države članice morajo v zvezi s pravico do prevajanja v skladu s členom 3(1) navedene direktive zagotoviti, „da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka“.

29.

V skladu z uvodno izjavo 30 Direktive 2010/64 bi bilo treba „[z]a zagotovitev pravičnosti postopka […] v skladu s to direktivo za osumljence ali obdolžence prevesti bistvene dokumente ali vsaj bistvene dele takšnih dokumentov. Določeni dokumenti bi v ta namen vedno morali veljati za bistvene, zato bi jih bilo treba prevesti, denimo, vsako odločbo o odvzemu prostosti zadevni osebi, vsako obtožnico in vsako sodbo“.

30.

Ta uvodna izjava je podrobneje opredeljena v členu 3(2) te direktive, v skladu s katerim „[b]istveni dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo“.

31.

Načelo, ki izhaja iz člena 3(1) in (2) navedene direktive, je torej, da se sodba, kakršno je Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu) izreklo proti I. Baloghu, pisno prevede.

32.

Z zahtevo po pojasnilih na podlagi člena 101 Poslovnika Sodišča je bilo Budapest Környéki Törvényszék (okrožno sodišče v Budimpešti) pozvano, naj pojasni, ali je bila sodba, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu) in ki je bistveni dokument v smislu člena 3(2) Direktive 2010/64, v Avstriji prevedena v jezik obsojene osebe in ji bila, po potrebi, vročena v tem jeziku.

33.

Predložitveno sodišče je v odgovoru z dne 21. oktobra 2015 navedlo, da, kolikor mu je znano, sodba, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), ni bila prevedena in torej tudi ni bila vročena I. Baloghu. Vendar je pojasnilo, da je obravnava potekala ob navzočnosti madžarskega tolmača.

34.

Toda glede na pojasnila, ki jih je v zvezi s tem avstrijska vlada navedla na obravnavi, je bila sodba, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), sicer prevedena v madžarščino ustno po koncu obravnave, ki je potekala pred tem sodiščem, nato pa še pisno. Navedeni pisni prevod zadevne sodbe je bil na voljo avgusta 2015 in bil vročen I. Baloghu.

35.

Iz teh pojasnil torej izhaja, da je I. Balogh pravico, določeno v členu 3 Direktive 2010/64, do prevoda sodbe, ki mu je bila izrečena, izkoristil.

36.

Zdaj ko sem razjasnil to točko, bi poudaril, da je prevod sodbe, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), v madžarščino, ki ga želi imeti predložitveno sodišče, namenjen izvedbi posebnega postopka v madžarskem pravu za priznanje učinka sodb, izrečenih v drugih državah članicah, v tem pravu.

37.

Tako kot madžarska in avstrijska vlada ter Evropska komisija menim, da ta postopek ne spada na področje uporabe Direktive 2010/64, kakor je opredeljeno v njenem členu 1(2). Poleg tega menim, da je zakonitost navedenega postopka vsekakor dvomljiva glede na druge norme prava Unije. Menim torej, da ta direktiva ni tista, z vidika katere je treba preučiti problematiko, ki jo je odprlo predložitveno sodišče.

38.

Naj poleg tega spomnim, da „okoliščina, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče temu sodišču predloži vse elemente razlage, ki so lahko koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih nacionalno sodišče v vprašanjih navaja ali ne. Glede tega mora Sodišče iz vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora“. ( 7 ) Širše gledano so tako pisna stališča kot ustne navedbe, ki so bile predložene Sodišču v okviru tega postopka, omogočili, da se opredelijo upoštevne določbe prava Unije, zato da se predložitvenemu sodišču da koristen odgovor.

39.

Madžarska vlada pojasnjuje, da pristojno madžarsko sodišče v okviru postopka, predvidenega v členih 46 in 48 zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah, ne presoja dejstev ali stopnje kazenske odgovornosti (glede tega je namreč zavezana), temveč prilagodi pravne posledice, določene v tuji sodbi, zato da je ta skladna z madžarskim pravnim sistemom, kar pomeni, da ne gre za to, da se naloži nova kazenska sankcija, ampak da se izpolni postopkovni pogoj, ki je nujno potreben za priznanje in izvršitev tuje sodbe ter kazni, določene v tej odločbi, na Madžarskem. Postopek priznavanja tujih sodnih odločb torej zgolj formalno prilagodi kazen, določeno v tuji sodni odločbi, zato da bi ta bila skladna z madžarskim pravom. Ob upoštevanju tega bi bil prevod tuje sodbe v madžarščino nujno orodje sodnega postopka, katerega namen je priznanje te odločbe.

40.

Kot je Komisija poudarila v pisnih stališčih, se zdi, da je ta poseben postopek podoben postopku za potrditev izvršljivosti, kar je bilo potrjeno tudi z razpravami na obravnavi. Ugotoviti je torej treba, da je navedeni posebni postopek načeloma v nasprotju s členom 82(1), prvi pododstavek, PDEU, v skladu s katerim pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb.

41.

Tako na podlagi odgovora, ki ga je dalo predložitveno sodišče na zahtevo po pojasnilih, ki jo je oblikovalo Sodišče, ( 8 ) kot tudi na podlagi razprav, ki so potekale pred Sodiščem med obravnavo, je mogoče potrditi, da madžarski organi sistematično izvajajo sporni posebni postopek za priznanje veljavnosti in učinkov tujih sodb v madžarskem pravu. Natančneje, kakor izhaja iz postopka v glavni stvari, madžarski organi izvajajo ta posebni postopek ne glede na izvršitev kazni na Madžarskem in ne glede na upoštevanje take sodbe v kazenskem postopku, ki teče v tej državi članici. V okviru te zadeve torej ni mogoče uporabiti niti Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji ( 9 ) niti Okvirnega sklepa Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku ( 10 ).

42.

Poleg tega je vpis obsodbe, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, v madžarsko kazensko evidenco pogojen s predhodno izvedbo posebnega postopka njenega priznanja, ki po mnenju predložitvenega sodišča zahteva, da mora to sodišče prevesti avstrijsko sodbo v madžarščino.

43.

Tako ravnanje pa je, kakor bom pokazal, v nasprotju z evropskim mehanizmom za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc med državami članicami, ki je bil uveden z Okvirnim sklepom 2009/315 in Sklepom 2009/316.

44.

Iz teh dveh aktov namreč izhaja, da mora biti sodba Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu) vpisana v madžarsko kazensko evidenco neposredno na podlagi obvestila države članice, kjer je bila izrečena obsodba, v okviru ECRIS, in ne v okviru posebnega postopka za priznanje sodne odločbe, kakršen je predviden v madžarskem pravu. Niti posredovanje sodbe niti njen prevod načeloma nista nujna.

45.

Okvirni sklep 2009/315 prispeva k uresničevanju ciljev, določenih v ukrepu št. 3 Programa ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb na področju kazenskih zadev ( 11 ), ki ga je Svet Evropske unije sprejel 29. novembra 2000 v skladu s sklepi Evropskega sveta z zasedanja v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999. Ukrep št. 3 tega programa namreč poziva k uvedbi enotnega obrazca za zahtevke po informacijah iz kazenskih evidenc, ki je preveden v različne jezike Unije. Namen uporabe enotnih obrazcev je olajšati medsebojno pravno pomoč v kazenskih zadevah. ( 12 )

46.

Kakor je navedeno v uvodni izjavi 9 Okvirnega sklepa 2009/315, bi moral ta „nadomestiti člen 22 Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah[, podpisane v Strasbourgu 20. aprila 1959]. Poleg obveznosti države članice izreka obsodbe, da državi članici državljanstva sporoča informacije o obsodbah, izrečenih zoper njene državljane, ki jo ta okvirni sklep vključuje in nadalje opredeljuje, se uvaja tudi obveznost hrambe tako sporočenih informacij za države članice državljanstva, da bi lahko te države članice podale celovite odgovore na zahtevke za informacije iz drugih držav članic“.

47.

Okvirni sklep 2009/315 tako omili neučinkovitost sistema, ki ga je uvedla Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, in sicer težave pri razumevanju dobljenih podatkov. Težave pri prevajanju lahko delno pojasnijo to nerazumevanje ( 13 ).

48.

Namen tega okvirnega sklepa je zato izboljšati pretok informacij z vzpostavitvijo informacijskega sistema. Cilj vsakega sistema za izmenjavo informacij o kazenskih obsodbah mora biti, da se končnemu uporabniku omogoči, da prek nacionalne kazenske evidence v zelo kratkih rokih po elektronski in varni poti pridobi izčrpne in lahko razumljive informacije o kazenskih obsodbah, ki so bile izrečene proti določeni osebi na ozemlju Unije. Uporaba standardiziranega evropskega formata, priznanega v vseh državah članicah, ki temelji na uporabi oznak, olajšuje prevod izmenjanih podatkov in zato ti postanejo razumljivi vsem.

49.

Kakor je navedeno v uvodni izjavi 17 Okvirnega sklepa 2009/315, „[i]zboljšano kroženje informacij o obsodbah ni koristno, če država članica prejetih informacij ne razume. Medsebojno razumevanje bi lahko izboljšali z oblikovanjem ‚standardiziranega evropskega formata‘, ki bi omogočal izmenjavo informacij v enotni elektronski obliki, ki se strojno zlahka prevedejo“. Iz te uvodne izjave izhaja, da „[i]nformacije o obsodbah, ki jih pošljejo države članice izreka obsodbe, bi bilo treba posredovati v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov te države članice“.

50.

V skladu s členom 1(a) je cilj Okvirnega sklepa 2009/315 opredeliti načine, na katere država članica izreka obsodbe posreduje informacije o takšni obsodbi državi članici državljanstva obsojene osebe. V skladu s členom 1(c) tega okvirnega sklepa je njegov cilj „vzpostaviti okvir za [oblikovanje in razvijanje] informacijsk[ega] sistem[a] za izmenjavo informacij o obsodbah med državami članicami“.

51.

Člen 4(1) navedenega okvirnega sklepa določa, da „[v]saka država članica sprejme potrebne ukrepe, da se vsaki obsodbi, izrečeni na njenem ozemlju, pri vpisu v nacionalno kazensko evidenco doda podatek o državljanstvu ali državljanstvih obsojene osebe, če gre za državljana druge države članice“.

52.

Člen 4(2), prvi pododstavek, Okvirnega sklepa 2009/315 določa, da „[v]sak osrednji organ države članice izreka obsodbe v najkrajšem času obvesti osrednje organe drugih držav članic o obsodbah državljanov teh drugih držav članic, ki so bile izrečene na njegovem ozemlju in ki so bile vpisane v kazensko evidenco“.

53.

Tej obveznosti obveščanja, ki je naložena državi članici, v kateri je bila izrečena obsodba, se pridruži še obveznost države članice državljanstva, da hrani vse posredovane informacije, kar izhaja iz določbe člena 5(1) tega okvirnega sklepa.

54.

Poleg tega člen 11(4) navedenega okvirnega sklepa določa, da Svet sprejme ukrepe, katerih cilj je v skladu s točko (a) tega odstavka, med drugim, „opredelitev vseh načinov, ki olajšujejo razumevanje posredovanih informacij in njihovo avtomatsko prevajanje“.

55.

Tako Sklep 2009/316, kakor izhaja iz njegovega člena 1, prvi odstavek, vzpostavlja ECRIS. V skladu s členom 3(1) tega sklepa gre za „decentraliziran informacijski sistem, ki temelji na podatkovnih zbirkah kazenskih evidenc vsake države članice“.

56.

Kakor je navedeno v uvodni izjavi 6 tega sklepa, je „[c]ilj tega sklepa o izvajanju Okvirnega sklepa 2009/315 […] uvedba elektronskega sistema za izmenjavo informacij o obsodbah med državami članicami. Tak sistem bi moral omogočati prejemanje informacij o obsodbah, ki jih bodo tudi zlahka razumele. Zato bi bilo treba oblikovati standardizirani format, ki bi omogočal izmenjavo informacij v enotni in elektronski obliki ter bi omogočil samodejni prevod informacij, sprejeti pa bi bilo treba tudi vse druge ukrepe, da bi se organizirala in olajšala elektronska izmenjava informacij o obsodbah med nacionalnimi organi držav članic“.

57.

Kakor izhaja iz uvodne izjave 12 Sklepa 2009/316, „[bi] referenčne razpredelnice s kategorijami kaznivih dejanj in kazni ter kazenskih ukrepov iz prilog […] morale olajšati samodejni prevod in drugim uporabnikom omogočiti, da ob uporabi sistema oznak razumejo poslane informacije“.

58.

V tem okviru člen 4(1), prvi pododstavek, navedenega sklepa določa, da „[p]ri prenosu informacij iz člena 4(2) in (3) in člena 7 [O]kvirnega sklepa 2009/315[…] v zvezi s poimenovanjem ali pravno klasifikacijo kaznivega dejanja in z veljavno pravno določbo države članice navedejo oznako, ki ustreza vsakemu kaznivemu dejanju, ki se sporoči, kakor je določeno v razpredelnici kaznivih dejanj v prilogi A“.

59.

Prav tako člen 4(2), prvi pododstavek, Okvirnega sklepa 2009/316 določa, da „[p]ri prenosu informacij iz člena 4(2) in (3) in člena 7 Okvirnega sklepa 2009/315 […] v zvezi z vsebino obsodbe, vključno s kaznijo ali kazenskim ukrepom, pa tudi kakršnimi koli dodatnimi kaznimi, kazenskimi ukrepi, varnostnimi ukrepi in naknadnimi odločitvami o spremembi izvršitve kazni ali kazenskih ukrepov, države članice navedejo oznako, ki ustreza vsaki od kazni ter kazenskih ukrepov, ki se sporoči, kot je določeno v razpredelnici kazni in kazenskih ukrepov v Prilogi B“.

60.

Ti ukrepi omogočajo lažjo izmenjavo informacij med državami članicami, hkrati pa omogočajo, da so informacije vzajemno razumljive.

61.

Kot je avstrijska vlada zelo jasno predstavila na obravnavi, posebni postopek priznavanja sodb, izrečenih v drugih državah članicah, ki ga izvajajo madžarski organi, ni združljiv z mehanizmom, ki je bil vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2009/315 in Sklepom 2009/316. Ta predpisa poleg tega ne predvidevata prevoda sodb v kazenskih zadevah, ki so podlaga za izmenjavo informacij o obsodbah.

62.

Po eni strani, taki prevodi sodb niso potrebni. Z uporabo standardnih oznak in enotnega formata sporočanja se namreč informacije o obsodbah posredujejo v obliki, ki jo je mogoče zlahka razumeti in ki omogoča samodejno prevajanje. To zadostuje za vpis obsodbe v kazensko evidenco v državi članici državljanstva.

63.

Po drugi strani, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, prevod sodbe, izrečene v drugi državi članici, ni dopusten. Kakor je bilo prikazano, je namreč cilj Okvirnega sklepa 2009/315 zagotoviti boljšo izmenjavo informacij o obsodbah med državami članicami. Poleg tega mora biti pravna pomoč pri iskanju po nacionalnih kazenskih evidencah organizirana hitro in učinkovito. Z drugimi besedami, čas, ki preteče med vpisom obsodbe v kazensko evidenco države članice, kjer se je odvijal kazenski postopek, in vpisom v kazensko evidenco države članice državljanstva obsojene osebe, mora biti kar najkrajši. V tem okviru, če bi bilo treba pred vpisom obsodbe I. Balogha v madžarsko kazensko evidenco prevesti sodbo, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), bi bilo to v nasprotju s tem ciljem hitrosti. Poenostavitev in pospešitev izmenjave informacij, predvideni v Okvirnem sklepu 2009/315, bi bili torej ogroženi.

64.

Res je, da Okvirni sklep 2009/315 predvideva možnost, da se od države članice obsodbe zahteva, da državi članici državljanstva posreduje dodatne informacije. Člen 4(4) tega okvirnega sklepa namreč določa, da „[d]ržava članica, ki je zagotovila informacije v skladu z odstavk[oma] 2 in 3, osrednjemu organu države članice državljanstva na njegov zahtevek glede posameznega primera pošlje kopijo obsodb in naknadnih ukrepov ter vse druge ustrezne informacije, da slednji lahko presodi, ali je potrebno ukrepanje na nacionalni ravni“. ( 14 )

65.

Iz samega besedila te določbe pa izhaja, da je posredovanje sodb v okviru sistema izmenjave informacij iz kazenske evidence, ki ga je vzpostavil Okvirni sklep 2009/315, nujno zasnovano kot izjema. Kakor sem že navedel zgoraj, bi bilo sistematično posredovanje sodb namreč v nasprotju s ciljem tega okvirnega sklepa, da se olajšajo izmenjave informacij iz kazenskih evidenc med državami članicami. Madžarski organi pa v okviru posebnega postopka priznavanja sodnih odločb prav sistematično zahtevajo od sodišč drugih držav članic, da jim posredujejo obsodilne sodbe. Poleg tega madžarska vlada ni navedla posebnih razlogov, zaradi katerih bi morala v konkretni zadevi v postopku v glavni stvari zahtevati od Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), da ji posreduje svojo sodbo. Ravno nasprotno, gre za samodejnost posebnega postopka priznavanja tujih sodb, ki je bila razlog za to zahtevo. Prakse madžarskih organov torej ni mogoče šteti za utemeljeno na podlagi člena 4(4) Okvirnega sklepa 2009/315.

66.

Posredovanje sodbe, ki jo je izreklo Landesgericht Eisenstadt (deželno sodišče v Eisenstadtu), torej ni bilo niti potrebno niti dopustno v okviru ECRIS. Iz te ugotovitve izhaja a fortiori, da stroškov, ki bi jih imelo predložitveno sodišče v zvezi s prevodom take sodbe, ni mogoče naložiti v plačilo I. Baloghu.

67.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega zato predlagam Sodišču, naj predložitvenemu sodišču odgovori, da je treba člena 1(1) in (2) ter 3(1) in (2) Direktive 2010/64 razlagati tako, da ju ni mogoče uporabiti v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice v okviru nacionalnega postopka priznavanja učinkov tujih sodb namerava prevesti sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, v jezik postopka prvoomenjene države. Poleg tega je treba člena 4(2) in 5(1) Okvirnega sklepa 2009/315 ter Sklep 2009/316 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi bil vpis kazenske obsodbe, ki jo je izreklo sodišče ene države članice, v kazensko evidenco druge države članice odvisen od predhodne izvedbe takega postopka.

68.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Budapest Környéki Törvényszék (okrožno sodišče v Budimpešti), odgovori:

Člena 1(1) in (2) ter 3(1) in (2) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih je treba razlagati tako, da ju ni mogoče uporabiti v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice v okviru nacionalnega postopka priznavanja učinkov tujih sodb namerava prevesti sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, v jezik postopka prvoomenjene države.

Člena 4(2) in 5(1) Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami ter Sklep Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ je treba razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi bil vpis kazenske obsodbe, ki jo je izreklo sodišče ene države članice, v kazensko evidenco druge države članice odvisen od predhodne izvedbe takega postopka.