1

Carsten René Beul, tožeča stranka, je pooblaščeni revizor v skladu z Gesetz über eine Berufsordnung der Wirtschaftsprüfer (Wirtschaftsprüferordnung, nemški zakon o revizorjih). Zato je na podlagi nemških predpisov pooblaščen za izvajanje obvezne revizije podjetij, vključno s podjetji javnega interesa.

2

Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 16. aprila 2014 sprejela Uredbo (EU) št. 537/2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES (UL L 158, str. 77, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

3

V skladu s členom 1 izpodbijane uredbe, v katerem je opredeljen predmet urejanja navedene uredbe, so v njej določene zahteve v zvezi z izvajanjem obvezne revizije letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov subjektov javnega interesa, pravila o organizaciji in izbiri zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij s strani subjektov javnega interesa, da se spodbujata njihova neodvisnost in izogibanje nasprotjem interesov, ter pravila o nadzoru izpolnjevanja navedenih zahtev s strani zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij.

4

Tožeča stranka je 20. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

5

Parlament in Svet sta 27. in 28. novembra 2014 z ločenima vlogama v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovora nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991. Tožeča stranka je 12. januarja 2015 vložila stališča glede navedenih ugovorov.

6

Evropska komisija je 18. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.

7

Parlament je 22. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil vlogo, v kateri je navedel, da ne nasprotuje predlogu za intervencijo Komisije. Tožeča stranka in Svet nista predložila stališč glede navedenega predloga.

8

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj razglasi izpodbijano uredbo za nično.

9

Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča lahko to, če tožena stranka to predlaga, odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo brez nadaljevanja postopka.

12

Parlament in Svet v tej zadevi trdita, da je izpodbijana uredba zakonodajni akt in da zato ne gre za predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Poleg tega menita, da se izpodbijana uredba ne nanaša na tožečo stranko niti neposredno niti posamično. Tako naj tožba ne bi mogla biti dopustna na podlagi člena 263 PDEU.

13

Tožeča stranka meni, da se izpodbijana uredba neposredno in posamično nanaša nanjo, ker se z navedeno uredbo uvaja sprememba v sestavi pristojnega organa za nadzor njene poklicne dejavnosti.

14

Uvodoma je treba opozoriti, da lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU „[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

15

Poudariti je treba, da izpodbijana uredba ni naslovljena na tožečo stranko. Zato ta nima pravice do vložitve tožbe na podlagi prvega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

16

Poleg tega je iz preambule izpodbijane uredbe razvidno, da je njena pravna podlaga člen 114 PDEU o približevanju zakonodaje ter da sta jo skupaj sprejela Parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku.

17

V zvezi s tem iz člena 289(1) in (3) PDEU izhaja, da pravni akti, ki se sprejmejo po postopku, določenem v členu 294 PDEU in imenovanem „redni zakonodajni postopek“, pomenijo zakonodajne akte.

18

Iz tega sledi, da je izpodbijana uredba zakonodajni akt.

19

V skladu s sodno prakso pa izraz „predpis“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU ne zajema zakonodajnih aktov (sodbi z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, ZOdl., EU:C:2013:625, točka 61, ter z dne 25. oktobra 2011, Microban International in Microban (Europe)/Komisija, T‑262/10, ZOdl., EU:T:2011:623, točka 21).

20

Iz tega sledi, da tožeča stranka tudi na podlagi tretjega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU nima pravice do vložitve tožbe.

21

Tako je obravnavana tožba dopustna samo, če se izpodbijana uredba neposredno in posamično nanaša na tožečo stranko v skladu z drugim primerom iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

22

Splošno sodišče meni, da je preizkus dopustnosti tožbe koristno začeti s preučitvijo vprašanja posamičnega nanašanja na tožečo stranko.

23

Spomniti je treba, da izpodbijana uredba vsebuje pravila, katerih namen je zagotavljanje neodvisnosti pristojnih organov na področju nadzora dejavnosti zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij, ki izvajajo obvezne revizije subjektov javnega interesa. Člen 21 navedene uredbe določa:

„Pristojni organi so neodvisni od zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij.

[…]

Oseba ne sme biti član vodstvenega organa ali odgovorna za odločanje teh organov, če je v času sodelovanja ali v treh letih pred tem ta oseba:

24

Parlament in Svet v ugovorih nedopustnosti zatrjujeta, da se izpodbijana uredba ne nanaša posamično na tožečo stranko. Menita, da ta ni del omejenega kroga gospodarskih subjektov in da ne navaja nobene posebne okoliščine, ki bi jo lahko individualizirala glede na pravila, določena v sodni praksi.

25

Tožeča stranka trdi, da se izpodbijana uredba posamično nanaša nanjo in da sprejetje navedene uredbe vpliva nanjo zaradi spremembe pristojnega organa za nadzor njene poklicne dejavnosti.

26

Iz člena 21 izpodbijane uredbe sklepa, da se s to uredbo spreminja njen pravni položaj. Tožeča stranka namreč meni, da je bil pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe organ, ki je bil pristojen za spremljanje in nadzor njene dejavnosti, vključno z dejavnostjo potrjevanja računovodskih izkazov podjetij javnega interesa, Wirtschaftsprüferkammer (revizorska zbornica, v nadaljevanju: WPK). Po navedbah tožeče stranke pa je WPK deloval popolnoma samostojno in je bil sestavljen iz članov, ki so bili demokratično izvoljeni iz vrst predstavnikov revizorskega poklica.

27

Nasprotno pa naj bi člen 21 izpodbijane uredbe izrecno določal, da člani revizorskega poklica ne morejo opravljati nobene funkcije v zvezi z nadzorom obvezne revizije podjetij javnega interesa.

28

Tako se po mnenju tožeče stranke z izpodbijano uredbo, ker ta nujno povzroča spremembo v sestavi pristojnega organa na področju nadzora dejavnosti obvezne revizije subjektov javnega interesa, spreminja pravni okvir, v katerem tožeča stranka opravlja navedeno dejavnost. Ta sprememba naj bi pomenila poseg v njeno temeljno pravico glede svobode izbire poklica, določeno v členu 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker vpliva na samostojnost sistema poklicnega nadzora.

29

Tožeča stranka dodaja, da mora, da bi lahko opravljala svojo dejavnost, za revizijski posel vsakič zaprositi pristojno telo v revidiranih družbah in podjetjih. Glede na izpodbijano uredbo ji lahko navedena telesa zaupajo posel le, če izkaže, da jo nadzoruje pristojni organ, katerega sestava bo zaradi začetka veljavnosti izpodbijane uredbe spremenjena. Tako naj bi se bila tožeča stranka zaradi izpodbijane uredbe prisiljena podrediti nadzoru s strani novega pristojnega organa. Če bi se po ustanovitvi tega novega organa tožeča stranka pri opravljanju svojega poklica srečevala z vprašanji, ki se nanašajo na revizijo podjetij javnega interesa, naj bi se morala obrniti na ta novi organ in naj ji WPK ne bi mogel zagotoviti nobenega odgovora. Samo novi organ naj bi bil pristojen za splošni nadzor, odpravo kršitev in uradno svetovanje članom revizorskega poklica.

30

Natančneje, tožeča stranka meni, da se izpodbijana uredba posamično nanaša nanjo, ker je njena pravica do opravljanja njene poklicne dejavnosti pod nadzorom upravno samostojnega organa izničena. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo z dne 18. maja 1994, Codorniu/Svet (C‑309/89, Recueil, EU:C:1994:197, točki 21 in 22), in iz nje sklepa, da za posamično nanašanje zadostuje, da izpodbijani akt posega v pridobljen status stranke, ki si prizadeva za razglasitev ničnosti tega akta.

31

Uvodoma je treba opozoriti, da akt fizično ali pravno osebo, ki ni naslovnik tega akta, posamično zadeva le, če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno, kot bi bil individualiziran naslovnik neke odločbe (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, Recueil, EU:C:1963:17, str. 197, 223, in z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet, C‑50/00 P, Recueil, EU:C:2002:462, točka 36).

32

V skladu s sodno prakso je akt splošno veljaven, če se uporablja za objektivno določene položaje in če ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno (sklep z dne 6. septembra 2011, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, T‑18/10, ZOdl., EU:T:2011:419, točka 63).

33

Tako je v obravnavanem primeru. V skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU se namreč uredba splošno uporablja, je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

34

Glede meril, ki so bila določena s sodno prakso, navedeno v točki 32 zgoraj, je treba ugotoviti, da izpodbijana uredba določa posebne zahteve v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa, ki se splošno uporabljajo, z namenom zagotoviti približevanje zakonodaj in upravnih praks držav članic na tem področju. Enako velja za člen 21 navedene uredbe, ki ga graja tožeča stranka in ki določa pogoje, katerih namen je zagotoviti neodvisnost pristojnih organov za nadzor dejavnosti zakonitih revizorjev, kar zadeva obvezno revizijo subjektov javnega interesa. Vsa pravila, ki jih vsebuje izpodbijana uredba, se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.

35

Poleg tega so položaji in osebe, za katere se uporablja izpodbijana uredba, določeni objektivno, saj je v členu 2 navedene uredbe pojasnjeno, da se ta nanaša po eni strani na zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo obvezne revizije subjektov javnega interesa, ter po drugi strani na subjekte javnega interesa. Enako velja za njen člen 21, ki določa zahteve glede sestave organov za nadzor, to je zahteve, ki jih morajo upoštevati države članice pri ustanavljanju takih organov.

36

Iz navedenega izhaja, da so skupine oseb, za katere se uporablja izpodbijana uredba, določene tudi splošno in abstraktno.

37

Iz tega sledi, da sta izpodbijana uredba in zlasti njen člen 21 splošna.

38

Vendar je treba opozoriti, da dejstvo, da je določba po naravi in obsegu splošna, ker se uporablja za zadevne gospodarske subjekte na splošno, ne izključuje možnosti, da nekatere med njimi zadeva posamično (sodbi z dne 22. junija 2006, Belgija in Forum 187/Komisija, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., EU:C:2006:416, točka 58, ter z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija, C‑362/06 P, ZOdl., EU:C:2009:243, točka 29).

39

Prvič, v zvezi s tem je treba opozoriti, da dejstvo, da se izpodbijani akt uporablja za položaje, ki so objektivno določeni z njegovimi lastnimi določbami, in da ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno, dokazuje neobstoj posamičnega nanašanja (zgoraj v točki 38 navedena sodba Sahlstedt in drugi/Komisija, EU:C:2009:243, točka 31; glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeni sklep Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:T:2011:419, točka 89).

40

V obravnavanem primeru pa izpodbijana uredba zadeva tožečo stranko le kot zakonitega revizorja, ki opravlja dejavnost revizije subjektov javnega interesa, kar je položaj, na katerega se izpodbijana uredba nanaša objektivno, ne da bi zakonodajalec kakor koli upošteval individualni položaj članov tega poklica. Poleg tega so zahteve glede sestave organov, odgovornih za nadzor zakonitih revizorjev, ki opravljajo tako dejavnost, oblikovane splošno ter se brez razlikovanja uporabljajo za vse gospodarske subjekte in vse organe, ki spadajo na področje uporabe izpodbijane uredbe.

41

Drugič, iz sodne prakse izhaja, da se lahko, kadar izpodbijani akt zadeva skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne v času, ko je bil ta akt sprejet, in z merili, lastnimi članom te skupine, ta akt posamično nanaša na te osebe, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov, in da lahko gre za to predvsem takrat, kadar odločba posega v pravice, ki jih je posameznik pridobil pred njeno izdajo (sodba z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, ZOdl., EU:C:2014:100, točka 59).

42

Vendar v obravnavanem primeru osebe, ki jih zadevajo zahteve, opisane v členu 21 izpodbijane uredbe, ob sprejetju te uredbe niso bile niti prepoznane niti prepoznavne.

43

V skladu s členom 44 izpodbijane uredbe se namreč ta uporablja od 17. junija 2016. Tako morajo države članice, če je potrebno, pred tem rokom reorganizirati zadevne pristojne organe, da bi izpolnile zahteve, opisane v členu 21 izpodbijane uredbe.

44

V zvezi s tem tožeča stranka sama pojasnjuje, da je bil ob vložitvi tožbe WPK še vedno pristojen za nadzor zakonitih revizorjev na področju revizije subjektov javnega interesa in da bo ta položaj nespremenjen do prenosa nadzorne pristojnosti z WPK na organ, ki bo izpolnjeval merila, opredeljena v členu 21 izpodbijane uredbe. Zato je oziroma bo vsak nemški zakoniti revizor, ki je oziroma bo začel opravljati dejavnost revizije subjektov javnega interesa po sprejetju izpodbijane uredbe, toda pred prenosom nadzorne pristojnosti, v popolnoma enakem položaju kot tožeča stranka: nadzor njegove dejavnosti bo z WPK, ki je sestavljen iz članov, ki opravljajo revizijski poklic, prešel na drug organ, ki izpolnjuje zahteve, opisane v členu 21 izpodbijane uredbe, to je na organ, v katerega vodstvenem organu ali med katerega sodelavci, odgovornimi za odločanje, ne morejo biti zlasti zakoniti revizorji, ki opravljajo ta poklic ali so ga opravljali v treh letih pred tem.

45

Tako se lahko skupini oseb, ki ji je tožeča stranka pripadala ob sprejetju izpodbijane uredbe, doda neznano število gospodarskih subjektov, tako da te skupine ni mogoče opredeliti kot omejen krog. Nasprotno, gre torej za nedoločeno in nedoločljivo število gospodarskih subjektov, katerih krog se lahko po sprejetju izpodbijane uredbe poveča (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 1984, Intermills/Komisija, 323/82, Recueil, EU:C:1984:345, točka 16, in sklep z dne 3. aprila 2014, CFE-CGC France Télécom-Orange/Komisija, T‑2/13, EU:T:2014:226, točka 51).

46

Na gospodarske subjekte, ki spadajo v táko odprto skupino, pa se zadevni akt ne nanaša posamično (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeni sklep CFE-CGC France Télécom-Orange/Komisija, EU:T:2014:226, točka 52).

47

Tretjič, poudariti je treba, da tožeča stranka ne navaja nobenega dejavnika, priznanega v sodni praksi, ki bi jo lahko individualiziral. Sklicuje se na domnevno pridobljeno pravico do tega, da jo nadzoruje samostojen poklicni organ, sestavljen iz članov njenega poklica. Tudi ob predpostavki, da taka pravica obstaja in jo je mogoče upoštevati pri presoji posamičnega nanašanja, je treba poudariti, da ima tako pravico tudi vsak drug nemški zakoniti revizor in da bo ta pravica, kar zadeva revizijo subjektov javnega interesa, brez razlikovanja odvzeta vsem navedenim revizorjem, ko bo pristojnost na področju nadzora prenesena na drug organ, ki izpolnjuje merila iz člena 21 izpodbijane uredbe.

48

Zato se dejanski okvir v obravnavanem primeru razlikuje od dejanskega okvira v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 30 navedena sodba Codorniu/Svet (EU:C:1994:197). V navedeni zadevi je bila namreč tožeča stranka individualizirana zaradi okoliščine, da je bila imetnica znamke „Grand Crémant de Codorniu“, z zadevno uredba pa ji je bila preprečena uporaba te znamke, ker so imeli na podlagi tega akta pravico do uporabe navedbe „crémant“ izključno francoski in luksemburški proizvajalci. Sodišče je poudarilo, da ta okoliščina tožečo stranko individualizira glede na vse druge subjekte (zgoraj v točki 30 navedena sodba Codorniu/Svet, EU:C:1994:197, točki 21 in 22). V obravnavanem primeru pa ne gre za uporabo znamke, ki je po naravi nujno individualna, temveč za domnevno pravico biti pod nadzorom poklicnega organa, sestavljenega iz članov, ki opravljajo revizorski poklic. Taka pravica, tudi če se šteje za dokazano, nikakor ne individualizira tožeče stranke glede na nedoločeno in nedoločljivo število gospodarskih subjektov, ki opravljajo navedeni poklic in izvajajo revizije subjektov javnega interesa.

49

Glede na te preudarke je treba ugotoviti, da se niti izpodbijana uredba na splošno niti člen 21 navedene uredbe, ki ga v svoji tožbi graja tožeča stranka, nanjo ne nanašata posamično.

50

Ker sta merili neposrednega in posamičnega nanašanja kumulativni merili dopustnosti, kadar se ta preizkuša z vidika drugega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, je torej preizkus neposrednega nanašanja izpodbijane uredbe na tožečo stranko nepotreben.

51

Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

52

Tožeča stranka se sklicuje na člen 19 PEU in člen 47, prvi odstavek, Listine o temeljnih pravicah ter iz tega sklepa, da glede na te določbe njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva pomeni, da je ta tožba dopustna.

53

Najprej je treba opozoriti, da kot je razvidno iz člena 19(1) PEU, sodni nadzor spoštovanja pravnega reda Evropske unije zagotavljajo Sodišče in sodišča držav članic (zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 90).

54

V skladu s sodno prakso je PDEU po eni strani s členoma 263 in 277 ter po drugi strani s členom 267 določila zaključen sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je namenjen zagotavljanju nadzora nad zakonitostjo aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodiščem Unije (zgoraj v točki 31 navedena sodba Unión de Pequeños Agricultores/Svet, EU:C:2002:462, točka 40, ter zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 92).

55

Fizične in pravne osebe, ki zaradi pogojev za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Unije, so tako zaščitene pred uporabo takih aktov v zvezi z njimi. Če so za izvajanje navedenih aktov pristojne institucije Unije, lahko te osebe pred sodiščem Unije vložijo direktno tožbo zoper izvedbene ukrepe pod pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU in se na podlagi člena 277 PDEU v utemeljitev te tožbe sklicujejo na nezakonitost zadevnega splošnega akta. Če so za to izvajanje pristojne države članice, se lahko navedene osebe pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na neveljavnost zadevnega akta Unije in dosežejo, da ta sodišča na podlagi člena 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložijo vprašanja (zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 93).

56

Glede tega je treba pojasniti, da imajo pravni subjekti v nacionalnem postopku pravico izpodbijati katero koli nacionalno odločbo ali akt o uporabi splošnega akta Unije v zvezi z njimi s sklicevanjem na neveljavnost navedenega akta (zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 94).

57

Iz tega je razvidno, da predlog za presojo veljavnosti pomeni, ravno tako kot ničnostna tožba, način nadzora nad zakonitostjo aktov Unije (zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 95).

58

Nasprotno pa je treba glede varstva iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah poudariti, da namen tega člena ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbami, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije (zgoraj v točki 19 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 97).

59

Iz tega sledi, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da mora biti ta ničnostna tožba dopustna na podlagi člena 47 Listine o temeljnih pravicah, medtem ko nima procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

60

Zato je treba ta očitek zavrniti.

61

Glede na vse navedeno je treba ugoditi ugovoru nedopustnosti, ki sta ga podala Parlament in Svet, ter posledično zavreči tožbo kot nedopustno.

62

Iz tega izhaja tudi, da ni treba odločiti o predlogu za intervencijo, ki ga je vložila Komisija.

63

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

64

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, se ji naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki sta jih priglasila Parlament in Svet, v skladu z njunimi predlogi.

65

Poleg tega Komisija in Parlament na podlagi člena 144(10) Poslovnika nosita vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo. Kot je razvidno iz točke 7 zgoraj, tožeča stranka in Svet v zvezi s tem nista imela stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

sklenilo:

V Luxembourgu, 23. novembra 2015.