1.12.2014

Uradni list Evropske unije

C 431/43

Tožba, vložena 14. oktobra 2014 – Aalberts Industries/Komisija in Sodišče

(Zadeva T-725/14)

(2014/C 431/67)

Jezik postopka: nizozemščina

Stranke

Tožeča stranka: Aalberts Industries NV (Utrecht, Nizozemska) (zastopnika: R. Wesseling in M. Tuurenhout, odvetnika)

Toženi stranki: Evropska komisija in Sodišče Evropske unije

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga:

—

da se Europski uniji, ki jo zastopata Sodišče ali Evropska komisija, naloži nadomestilo škode družbi Aalberts Industries, ki ji je nastala zaradi kršitve njenih pravic in sicer v višini 1 0 41 863 EUR za premoženjsko škodo in 5 0 40 000 EUR za nepremoženjsko škodo ali v višini zneska, ki ga pravično določi Sodišče, oboje skupaj s kompenzacijskimi obrestmi za obdobje od 13. januarja 2010 do dneva razglasitve sodbe v zvezi s to tožbo, po obrestni meri, ki jo določbi ECB za operacijo glavnega refinanciranja;

—	naložitev plačila stroškov Evropski uniji, ki jo zastopata Sodišče ali Evropska komisija.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka trdi, da je Splošno sodišče v postopku v zadevi Aalberts Industries N. V. in drugi/Komisija (T-385/06), ki ga je tožeča stranka sprožila zoper sklep Komisije C(2006) 4180 final z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi), kršilo njeno pravico do odločanja znotraj primernega roka.

Tožeča stranka trdi, da je postopek trajal štiri leta in tri mesece, čeprav odločanje Splošnega sodišča glede njene tožbe, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ne bi smelo trajati dlje kot tri leta. Splošno sodišče je kršilo člen 47(2) Listine EU o temeljnih pravicah, ki sodiščem Unije nalaga dolžnost, da v zadevah odloči v primernem času in člen 6(1) EKČP, ki vsakemu posamezniku daje pravico, da se o njegovih pravicah in obveznostih odloča v primernem roku.

Tožeča stranka je zaradi dejstva, da Splošno sodišče tožbenega postopka ni zaključilo v obdobju treh let, utrpela dejansko in gotovo materialno škodo. Ta škoda sestoji iz stroškov, ki so ji nastali zaradi refinanciranja bančne garancije, potem ko je odločanje glede sodbe trajalo dlje kot tri leta.

Tožeča stranka je utrpela nepremoženjsko škodo, ker se je vtis, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu, zaradi predolgega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem, nesorazmerno dolgo ohranjal. Odškodnina v višini 5 % prvotno določene denarne kazni ustreza primerni odškodnini, za katero je Sodišče presodilo, da je primerna v primeru bistvene prekoračitve roka pri presoji denarne kazni v kartelnih postopkih.

Na podlagi zgoraj navedenih argumentov tožeča stranka trdi, da obstaja neposredna vzročna zveza med uveljavljanim nadomestilom za škodo in kršitvijo, ki jo je storila Unija zoper pravni predpis, katerega namen je podelitev pravic posameznikom. Zato naj bi bili izpolnjeni pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije v skladu s členom 340(2) PDEU.