15.12.2014

Uradni list Evropske unije

C 448/26

Tožba, vložena 15. septembra 2014 – Madžarska/Komisija

(Zadeva T-662/14)

(2014/C 448/35)

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Tožeča stranka: Madžarska (zastopnika: M.Z. Fehér in G. Koós, agenta)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

člen 45(8) Uredbe Komisije (EU) št. 639/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ter o spremembi Priloge X k navedeni uredbi, v delu, v katerem vsebuje izraz „tako, da s seznama, ki je določen v skladu s členom 4(2)(c) Uredbe (EU) št. 1307/2013, izberejo vrste, ki so najbolj primerne z ekološkega vidika, in tako izločijo vrste, ki očitno niso avtohtone“, razglasi za ničen,

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe zatrjuje, da člen 45(8) izpodbijane uredbe presega okvir, opredeljen v Uredbi (EU) št. 1307/2013 (1), ki določa pristojnost, in v bistvu izničuje vsebino pristojnosti držav članic, da uvedejo restriktivno zahtevo, za katero se predpostavlja ponovna razlaga pristojnosti, ki so bile navedenim državam članicam dodeljene na podlagi temeljnega zakonodajnega akta.

Tožeča stranka tudi meni, da navedena obrazložitev izpodbijane uredbe ni v zahtevani meri zadostna in dovolj podrobna. Meni, da sprememba določbe o pristojnosti v takem obsegu v praksi ne omogoča jasnega zaključka o tem, na katero določbo o pristojnosti se je Komisija oprla in v kakšni meri, zaradi česar ni mogoče opraviti nujnega preizkusa z vidika pravne varnosti.

Tožeča stranka prav tako navaja, da predpis, ki ga je sprejela Komisija, vzpostavlja diskriminacijo glede na drevesne vrste, imenovane hitro rastoči panjevci, oziroma podrobneje, glede na kmete, ki jih željo posaditi. Plantaže ali nasadi obeh vrst so v istem položaju, zato med njimi ni upravičeno razlikovati glede na funkcijo drevesnih vrst, ki jih želijo izbrati za vzpostavitev svojih plantaž.

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je Komisija med celotnimi pogajanji o uredbi o pristojnosti nasprotovala tudi temu, da bi države članice imele možnost površine, zasajene s hitro rastočim panjevcem, opredeliti kot površine z ekološkim pomenom. Tožeča stranka meni, da se je Komisija v praksi želela tej možnosti izogniti z izpodbijano uredbo in je s tem zlorabila pooblastila.

Nazadnje, tožeča stranka meni predvsem, da izpodbijana uredba krši splošno načelo pravne varnosti, ker na eni strani člen 45(8) navedene uredbe z več vidikov ni jasen in na drugi strani uredba ne zagotavlja dovolj dolgega prilagoditvenega obdobja pred začetkom njene veljavnosti, da bi se pripravilo na pomembne spremembe. Tožeča stranka zatrjuje, da se krši tudi načelo zaupanja v pravo, ker Komisija pri oblikovanju določb o začetku veljavnosti ni upoštevala, da bi moralo biti na področja kmetijstva v tem primeru pripravljalno obdobje nujno daljše. Tožeča stranka prav tako meni, da izpodbijani akt krši lastninsko pravico, določeno v členu 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(1) Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. december 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL L 347, str. 608).