—

Tožeča stranka navaja, da se lahko omejevalni ukrepi v skladu s členom 215 TFUE sprejmejo le na skupni predlog Komisije in visokega predstavnika. Izpodbijane sklepa in uredbe pa je Svet sprejel samostojno. Tako za njihovo sprejetje ni bil pristojen.

—

Tožeča stranka trdi, da so razlogi za njeno navedbo v Prilogi II preveč nejasni, da bi lahko izpolnili zahteve, ki v zvezi z obveznostjo obrazložitve izhajajo iz sodne prakse. Da bi se spoštovala obveznost obrazložitve, naj bi moral Svet navesti dejanske in podrobne dokaze o tem, da je tožeča stranka dejansko pomagala iranski vladi ali iranskim dejavnostim, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja. Izpodbijani sklepa in uredbe torej kršijo obveznost obrazložitve.

—

Tožeča stranka navaja, da, prvič, izpodbijani sklepa in uredbe zaradi pomanjkljive obrazložitve kršijo njeno pravico do obrambe. Drugič, nezakonitost izpodbijanih sklepov in uredb vpliva tudi na ta postopek, ker onemogoča obrambo tožeče stranke in ovira Sodišče pa pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov in uredb. Iz tega izhaja, da je bila tožeči stranki kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tretjič, v delu v katerem je bila tožeči stranki onemogočena pravica do obrambe in ker je zmožnost Sodišča za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov in uredb v zvezi z ukrepi zamrznitve premoženja – ki so že po svoji naravi „posebej zatiralni“ – okrnjena, je bila tožeči stranki njena lastninska pravica neupravičeno omejena.

—

Tožeča stranka navaja, da Svet ni navedel dokazov in informacij, na podlagi katerih je sprejel izpodbijane sklepa in uredbe.

—

Tožeča stranka navaja, da v nasprotju s tem, kar je navedeno v izpodbijanih sklepih in uredbah, tožeča stranka v času njegove uvrstitve med osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ni bila več namestnik direktorja iranske organizacije za atomsko energijo. Svet je torej s tem, ko je tožečo stranko uvrstil le iz razloga, da je bil v času različnih izpodbijanih sklepov in uredb namestnik direktorja organizacije za atomsko energijo, napačno ugotovil dejstva.

—

Tožeča stranka trdi, da člen 20, točka (b), ni namenjen temu, da bi se avtomatično uporabljal za fizične osebe, ki imajo vodilne funkcije v subjektih navedenih v Prilogi. Člen 20, točka (b), dodatno določa, da morajo osebe, za to da bi bile uvrščene na seznam „sodelovati v dejavnostih Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, biti z njimi neposredno povezane ali jih podpirati“. Z navedbo tožeče stranke v Prilogi II brez kakršnegakoli dokaza, da je v času te navedbe v Prilogi II aktivno in dejansko podpirala iranske jedrske dejavnosti, je Svet napačno uporabil pravo.

—

Tožeča stranka navaja, da v tej zadevi uporabe tako ostrih ukrepov zoper posameznike, ki so, čeprav kratkotrajno, zasedali vodilne položaje v iranski organizaciji za atomsko energijo, ni mogoče upravičiti s splošnim interesom. Poleg tega bi jih bilo – tudi če bi se štelo, da so ukrepi upravičeni s cilji v splošnem interesu – mogoče grajati zaradi nesorazmernosti uporabljenih ukrepov glede na želeni cilj.