Zadeva T‑726/14

Novar GmbH

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

„Nepogodbena odgovornost – Dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke – Mednarodna registracija znamke, v kateri je imenovana Evropska unija – Odločba o zavrnitvi ugovora, ker ni dokaza o prejšnji pravici – Pravilo 19(2)(a) Uredbe (ES) št. 2868/95 – Revizija sklepa – Člen 62(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Škoda, ki se kaže v odvetniških stroških – Vzročna zveza“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 17. februarja 2017

  1. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti

    (člen 340, drugi pododstavek, PDEU)

  2. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Škoda, ki jo tvorijo stroški v zvezi s predhodnim postopkom – Stroški, ki so nastali po prosti izbiri tožeče stranke – Neobstoj vzročne zveze med škodo in ravnanjem institucije

    (člen 340, drugi pododstavek, PDEU)

  3. Znamka Evropske unije – Postopkovne določbe – Razporeditev stroškov – Reprezentančni stroški v okviru postopka, ki vodi do revizije v skladu s členom 62 Uredbe št. 207/2009 – Izključitev

    (Uredba št. 207/2009, člena 62 in 85.)

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točki 25 in 26.)

  2.  Unija je lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije. Če zastopanje s strani odvetnika ali svetovalca v okviru predhodnega postopka ni obvezno, ni vzročne zveze med domnevno škodo, torej stroški tega zastopanja, in ravnanjem, ki ga je mogoče očitati instituciji ali organu. Čeprav zadevni osebi ni mogoče prepovedati, da si že v tej fazi zagotovi odvetniško svetovanje, gre za njeno lastno izbiro, ki je zato ni mogoče pripisati zadevni instituciji ali organu.

    (Glej točki 28 in 31.)

  3.  Odvetniško zastopanje v postopkih pred Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino sicer ni obvezno, vendar člen 85 Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije in pravilo 94 Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta št. 40/94 določata pravila v zvezi s porazdelitvijo stroškov ter meje tarif v zvezi s stroški, ki se povrnejo, kadar stranka določi zastopnika. Vendar se te določbe uporabijo samo v okviru postopka z ugovorom in se nanašajo na porazdelitev stroškov med strankami v tem postopku.

    Glede tega je treba ugotoviti tudi, da nobena določba Uredbe št. 207/2009 niti Uredbe št. 2868/95 ne določa povračila nastalih stroškov odvetniškega zastopanja, ki se nanašajo na pritožbo, če organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, odloči, kot v obravnavani zadevi, da jo preizkusi v skladu s členom 62 Uredbe št. 207/2009. Natančneje, nobena določba teh uredb stranki, ki je uspela, ne omogoča, da od EUIPO uveljavlja povračilo stroškov odvetniškega zastopanja v okviru tega postopka. Določeno je le povračilo pristojbine za pritožbo, in sicer v členu 51(a) Uredbe št. 2868/95, v skladu s katerim organ, katerega odločba je izpodbijana, odredi povračilo pristojbine za pritožbo, če dovoli preizkus na podlagi člena 61 ali člena 62 Uredbe št. 207/2009.

    (Glej točki 35 in 36.)