1

S. Murariu je 23. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila to tožbo, s katero v bistvu predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 24. februarja 2014, s katero je, kot navaja tožeča stranka, izvršni direktor Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA, v nadaljevanju tudi: Organ) odpravil svojo odločbo z dne 7. novembra 2013 o njenem začasnem imenovanju na delovno mesto, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta, in razglasitev ničnosti odločbe z dne 24. julija 2014 o zavrnitvi njene pritožbe, ter drugič, naložitev EIOPA, naj povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka.

2

Člen 7(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, veljavni do 31. decembra 2013 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki se uporablja za spor, določa:

„Uradnik je lahko začasno razporejen na delovno mesto v razredu [nazivu] njegove funkcionalne skupine, ki je višje od njegovega dejanskega razreda [naziva]. Od začetka četrtega meseca take začasne razporeditve prejema diferencialni dodatek v višini razlike med osebnimi prejemki za dejanski razred in stopnjo [naziv in plačilni razred] ter osebnimi prejemki, ki bi jih dobil za stopnjo [plačilni razred], v katero [katerega] bi bil razporejen, če bi bil imenovan v razred [naziv] začasnega delovnega mesta.

Začasna razporeditev ne sme biti daljša od enega leta, razen če gre, neposredno ali posredno, za nadomeščanje uradnika, ki je bil iz službenih razlogov [v interesu službe] napoten na drugo delovno mesto, vpoklican na služenje vojaškega roka ali je odsoten zaradi daljšega bolniškega dopusta.“

3

Člen 110 Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Splošne določbe za uveljavitev [izvajanje] teh kadrovskih predpisov sprejme vsaka institucija po posvetovanju s svojim odborom uslužbencev in odborom za Kadrovske predpise. Agencije sprejmejo ustrezna izvedbena pravila za uveljavitev teh kadrovskih predpisov po posvetovanju z ustreznim odborom uslužbencev in v soglasju [z Evropsko k]omisijo.

[…]

3.   Z vsemi takimi splošnimi določbami in pravili, ki jih sporazumno sprejmejo institucije, je treba seznaniti zaposlene.

[…]“

4

Kar zadeva začasne uslužbence, člen 10 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije v različici, veljavni do 31. decembra 2013 (v nadaljevanju: PZDU), ki se uporablja za spor, določa:

„1.   Smiselno se uporablj[a] […] člen 7 Kadrovskih predpisov.

2.   V pogodbi o zaposlitvi ste navedena razred in stopnja [naziv in plačilni razred] delovnega mesta začasnega uslužbenca ob zaposlitvi.

3.   Razporeditev začasnega uslužbenca na delovno mesto v višjem razredu [nazivu] od tistega, v katerega je bil razporejen ob zaposlitvi, se zabeleži v sporazumu, ki dopolnjuje pogodbo o zaposlitvi.

[…]“

5

Člen 14 PZDU med drugim določa, da ima „[z]ačasni uslužbenec […] lahko največ šestmesečno poskusno dobo“ in da se „[z]ačasni uslužbenec, katerega delo ni bilo ocenjeno kot ustrezno, da bi zadržal delovno mesto, […] odpusti“. Ta člen v različici, veljavni od 1. januarja 2014 in izhajajoči iz Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov […] in [PZDU] (UL L 287, str. 15), odtlej določa, da je taka poskusna doba obvezna.

6

Člen 15(1) PZDU določa:

„Začasni uslužbenec se na začetku razvrsti v razred [naziv] v skladu s členom 32 Kadrovskih predpisov.

Če se začasni uslužbenec razporedi na delovno mesto v višji razred [naziv], kakor predvideva tretji odstavek člena 10 [PZDU], se razvrstitev v razred [naziv] določi v skladu s členom 46 Kadrovskih predpisov.“

7

Iz člena 6 Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa ([EIOPA]) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES [o ustanovitvi Odbora evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine (CEIOPS)] (UL L 331, str. 48) izhaja, da Organ sestavljajo med drugim „odbor nadzornikov, ki izvaja naloge iz člena 43“, „upravni odbor, ki izvaja naloge iz člena 47“, „predsednik, ki izvaja naloge iz člena 48“, in „izvršni direktor, ki izvaja naloge iz člena 53“.

8

V skladu s členom 40 Uredbe št. 1094/2010 „[o]dbor nadzornikov sestavljajo […] predsednik, ki nima glasovalne pravice; […] vodja nacionalnega javnega organa, ki je pristojen za nadzor nad finančnimi institucijami v vsaki državi članici, ki se sestanejo osebno vsaj dvakrat letno; […] en predstavnik [Evropske k]omisije, ki nima glasovalne pravice; […] en predstavnik E[vropskega odbora za sistemska tveganja], ki nima glasovalne pravice[, in] en predstavnik vsakega od drugih dveh Evropskih nadzornih organov, ki nima glasovalne pravice“. Člen 45(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1094/2010 pa določa, da „[u]pravni odbor sestavljajo predsednik in šest drugih članov odbora nadzornikov, ki jih izvolijo člani odbora nadzornikov z glasovalno pravico“.

9

Člen 68 Uredbe št. 1094/2010, naslovljen „Osebje“, določa:

„1.   Za osebje Organa, vključno z njegovim izvršnim direktorjem in predsednikom, se uporabljajo Kadrovski predpisi in [PZDU] ter predpisi, ki so jih za njihovo izvajanje skupaj sprejele institucije Unije.

2.   Upravni odbor v soglasju [z Evropsko k]omisijo sprejme potrebne izvedbene ukrepe v skladu z ureditvami iz člena 110 Kadrovskih predpisov.

[…]“

10

Člen 77 Uredbe št. 1094/2010, naslovljen „Prehodne določbe o osebju“, določa:

„1.   Z odstopanjem od člena 68 vse pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o napotitvi, ki jih sklene CEIOPS ali njegov sekretariat ter so veljavne 1. januarja 2011, veljajo še naprej do dne, ko se iztečejo. […]

2.   Vsem članom osebja, zaposlenim na podlagi pogodb iz odstavka 1, se zagotovi možnost, da sklenejo pogodbe za začasne uslužbence iz člena 2(a) [PZDU] za različne razrede [nazive], kot so predvideni v kadrovskem načrtu Organa.

Po začetku veljavnosti te uredbe organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, izvede notranji izbirni postopek, omejen na osebje, ki je v pogodbenem razmerju s CEBS [CEIOPS] ali njegovim sekretariatom, da se preverijo sposobnosti, učinkovitost in integriteta oseb, ki naj bi jih zaposlili. […]

3.   Uspešnim kandidatom se glede na vrsto in stopnjo nalog, ki se bodo opravljale, ponudi pogodba za začasne uslužbence za obdobje, ki bo vsaj enako preostalemu obdobju iz prejšnje pogodbe.

[…]“

11

Člen 47(2) oziroma člen 53(3) Uredbe št. 1094/2010 določata, da „[u]pravni odbor [Organa] predloži letni in večletni delovni program odboru nadzornikov [Organa] v sprejetje“ ter da „[i]zvršni direktor [Organa] izvaja potrebne ukrepe, zlasti sprejemanje notranjih upravnih navodil in objavljanje obvestil, za zagotovitev delovanja Organa v skladu s to uredbo“.

12

Izvršni direktor EIOPA (v nadaljevanju: izvršni direktor) je 30. junija 2011 sprejel odločbo o postopku upravljanja pogodb v primeru uspešno izvedenega notranjega postopka zaposlitve („Decision on Contract Management – Handling of successful internal recruitment […]“, v nadaljevanju: odločba z dne 30. junija 2011), ki se glasi:

„V [K]adrovskih predpisih in izvedbenih pravilih […] EIOPA je trenutno pravna praznina, kar zadeva upravljanje pogodb, ko notranji kandidat uspešno prestane [postopek] zaposlitve.

Za rešitev prvega primera [s katerim se srečuje Organ] in dokler ne bo sprejeta politika [Organa na tem področju], se bodo uporabljala naslednja merila, ki bodo podlaga za prihodnjo politiko glede tega vprašanja:

Ta merila so bila predmet razprave z [o]dborom uslužbencev.“

13

Na prvi seji upravnega odbora („Management Board“) EIOPS, ki je bila 10. januarja 2011, naj bi začasni izvršni direktor članom upravnega odbora pojasnil, da mora pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU v povezavi z osebjem EIOPS najprej odobriti Evropska komisija, preden jih lahko sprejme „Board“ Organa („before there can be a final approval by the Board of EIOPA“).

14

Upravni odbor EIOPA je na seji, ki je bila 15. novembra 2012, sprejel splošne določbe za izvajanje v smislu člena 110 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: SD za izvajanje ali SDI), ki se nanašajo na postopek zaposlitve in rabe začasnih uslužbencev (v nadaljevanju: SDI „Zaposlovanje“). Člen 7 SDI „Zaposlovanje“, naslovljen „Razvrstitev začasnih uslužbencev“, določa, da je treba imeti za možnost zaposlitve na delovnem mestu z nazivom AD 8 najmanj devet let poklicnih izkušenj.

15

Upravni odbor EIOPA je na seji 15. novembra 2012 sprejel tudi SDI, ki se nanašajo na notranji izbirni postopek, predviden v prehodnih določbah o osebju v členu 77 Uredbe št. 1094/2010.

16

Iz prvotne različice zapisnika seje z dne 15. novembra 2012 je razvidno, da se je upravni odbor EIOPA odločil pozvati člane odbora nadzornikov („Board of Supervisors“), naj s pisnim postopkom odobrijo pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU – imenovana tudi SDI v smislu člena 110 Kadrovskih predpisov – ki jih je že odobrila Komisija.

17

Tožeča stranka je bila zaposlena pri CEIOPS kot začasna uslužbenka. Ko je EIOPA 1. januarja 2011 prevzel naloge CEIOPS, je EIOPA s tožečo stranko sklenil pogodbo, v skladu s katero je bila pri njem zaposlena kot začasna uslužbenka v smislu člena 2(a) PZDU za nedoločen čas.

18

Tako je tožeča stranka 1. januarja 2011 pri EIOPA prevzela delovne naloge strokovnjaka funkcionalne skupine administratorji (AD) z nazivom AD 5. Na podlagi člena 5 svoje pogodbe o zaposlitvi je opravila šestmesečno poskusno dobo, kot jo je določal člen 14 PZDU.

19

Na podlagi notranjega izbirnega postopka za delovno mesto strokovnjaka za deležnike („expert on stakeholders“, v nadaljevanju: „expert on stakeholders“) z nazivom AD 6, ob koncu katerega je bila izbrana prijava tožeče stranke, je bila ta začasno razporejena na to delovno mesto, in sicer za šest mesecev od 16. oktobra 2011. Njen prevzem novih delovnih nalog je bil urejen z merili, določenimi v odločbi z dne 30. junija 2011.

20

Ko se je izteklo šestmesečno obdobje začasne razporeditve, v katerem je tožeča stranka še naprej prejemala plačo za naziv AD 5 v skladu s svojim delovnim mestom iz točke 18 te sodbe, je bila 19. julija 2012 potrjena na novih delovnih nalogah delovnega mesta „expert on stakeholders“ ter je bila, ker je to potrditev spremljala razvrstitev v naziv AD 6, retroaktivno razvrščena v ta naziv in je zato prejela temu ustrezno plačo za šestmesečno obdobje začasne razporeditve, pri čemer je ohranila zaposlitev za nedoločen čas pri Organu.

21

EIOPA je 24. maja 2013 objavil razpis prostega delovnega mesta št. 1327TAAD08 (v nadaljevanju: razpis prostega delovnega mesta), namenjen zapolnitvi delovnega mesta višjega strokovnjaka za poklicne pokojnine („senior expert on personal pensions“) z nazivom AD 8 (v nadaljevanju: delovno mesto višjega strokovnjaka), za katero naj bi bila izbranemu kandidatu ponujena pogodba začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(a) PZDU, in sicer za začetno obdobje treh let. Glede meril, ki so jih morali izpolnjevati kandidati, je bilo v razpisu prostega delovnega mesta zlasti določeno, da morajo „izkazati, da imajo [ob izteku roka za predložitev prijave, to je 16. junija 2013,] najmanj [osem] let poklicnih izkušenj pri polnem delovnem času na področju, ki je upoštevno za prosto delovno mesto“.

22

Tožeča stranka se je prijavila na razpis prostega delovnega mesta. EIOPA jo je 17. julija 2013 z elektronskim dopisom obvestil, da je bila izbrana za delovno mesto, in jo prosil, naj potrdi zanimanje zanj. V dopisu je bilo tudi pojasnjeno, da bo tožeča stranka, če „sprejm[e ponudbo,] začasno razporejen[a] v ta novi naziv za obdobje šestih mesecev[, in da bo ob koncu tega obdobja začasne razporeditve, č]e ga uspešno prestan[e,] potrjen[a] v tem novem nazivu“ („In case you accept it, you will be on provisional assignment on that new level for the period of [six] month[s]. If you passed it, you will be confirmed on that new level“). Tožeča stranka je naslednji dan potrdila, da sprejema delovno mesto, ki ji je bilo tako ponujeno.

23

Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 7. novembra 2013 in na podlagi postopka, opisanega v odločbi z dne 30. junija 2011, ki je bil uporabljen že za njeno zaposlitev na delovnem mestu „expert on stakeholders“, še enkrat za šest mesecev začasno razporejena na delovno mesto višjega strokovnjaka, in sicer z učinkom od 16. septembra 2013 (v nadaljevanju: odločba z dne 7. novembra 2013). Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka v tem obdobju začasne razporeditve še naprej prejemala plačo za naziv AD 6, ki se je nanašal na njeno prejšnje delovno mesto „expert on stakeholders“ in na podlagi katerega je ohranila pogodbo začasnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas.

24

Ob koncu šestmesečnega obdobja začasne razporeditve, ki se je izteklo 15. marca 2014, je bilo predvideno, da bo lahko tožeča stranka, če bo Organ zadovoljen z njenim delom v tem obdobju, potrjena na svojih novih delovnih nalogah in tako deležna razvrstitve v naziv AD 8, določen v razpisu prostega delovnega mesta za delovno mesto višjega strokovnjaka, pri čemer bi se v skladu z odločbo z dne 30. junija 2011 ta razvrstitev za tožečo stranko uporabila retroaktivno na dan 16. septembra 2013, hkrati pa bi ji zagotovila, da ohrani delovno razmerje za nedoločen čas, ne glede na to, da je delovno mesto v razpisu prostega delovnega mesta zadevalo le zaposlitev za določen čas treh let.

25

V okviru svoje politike letnega notranjega nadzora je EIOPA odkril napako, storjeno v razpisu prostega delovnega mesta. Kot je bilo navedeno v točki 21 te sodbe, se je namreč v tem razpisu od kandidatov zahtevalo, da izkažejo najmanj osem let upoštevnih poklicnih izkušenj, medtem ko je v skladu s SDI „Zaposlovanje“ mogoče v Organu na delovnem mestu z nazivom AD 8 zaposliti le kandidate, ki izkažejo najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj. Zato je član skupine za človeške vire 3. februarja 2014 tožečo stranko vprašal, ali lahko na dan, do katerega je bilo treba predložiti prijave na razpis prostega delovnega mesta, to je 16. junija 2013, izkaže devet let poklicnih izkušenj, da bi se lahko potegovala za delovno mesto višjega strokovnjaka.

26

Tožečo stranko je njen nadrejeni v elektronskem dopisu z dne 10. februarja 2014 zaprosil, naj mu zagotovi nekatere podatke, da bo lahko zaključil njeno ocenjevalno poročilo za leto 2013. Takrat je bila tožeča stranka obveščena, da je uspešno „prestal[a] poskusno obdobje“.

27

Med sestankom z direktorjem direkcije „Predpisi“11. februarja 2014 (v nadaljevanju: sestanek z dne 11. februarja 2014) je bila tožeča stranka obveščena, da ima Organ glede na SDI „Zaposlovanje“ vprašanja glede tega, koliko upoštevnih poklicnih izkušenj je imela do prevzema delovnih nalog višjega strokovnjaka.

28

Tožeča stranka naj bi 12. februarja 2014 zaman skušala dostopati do besedila SDI „Zaposlovanje“, da bi se primerno seznanila s temi določbami.

29

Ocenjevalno poročilo tožeče stranke za leto 2013 je bilo zaključeno 13. februarja 2014. Iz njega je razvidno, da se je izkazala na obeh delovnih mestih, ki ju je zasedala v zadevnem letu. Ta pozitivna ocena je bila skladna z ocenama, ki ju je dobila v dveh predhodnih letih.

30

Tožeča stranka je 19. februarja 2014, kot navaja, končno dobila dostop do SDI „Zaposlovanje“. Vendar trdi, da je naletela na dve različici teh SDI.

31

Izvršni direktor je z dopisom z dne 24. februarja 2014, naslovljenim „Rezultat postopka zaposlitve [za delovno mesto višjega strokovnjaka]“, tožečo stranko obvestil, da razpis prostega delovnega mesta vsebuje napako, ker je bilo v njem – v nasprotju s tem, kar določajo SDI „Zaposlovanje“, in sicer da je v Organu za možnost zasedbe delovnega mesta z nazivom AD 8 potrebnih najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj – napačno navedeno, da se zahteva osem let. Nato je izvršni direktor razložil, da ker je ugotovil, da tožeča stranka na dan, do katerega je bilo treba predložiti prijave, ni imela devet let upoštevnih poklicnih izkušenj, je primoran, prvič, zavrniti njeno prijavo za delovno mesto višjega strokovnjaka in da, drugič, tožeče stranke, čeprav njegova odločitev – kot je poudaril – nastopa ob koncu šestmesečnega obdobja začasne razporeditve na delovno mesto z nazivom AD 8, ki se je začelo 16. septembra 2013 in ki ga je tožeča stranka po njegovih informacijah uspešno prestala, ne more potrditi v tem nazivu. Zato je tožeča stranka ostala razvrščena v naziv AD 6 – to je naziv, ki ga je imela zaradi delovnega mesta „expert on stakeholders“ – tudi za obdobje od 16. septembra 2013, ko je opravljala delovne naloge višjega strokovnjaka, in to na podlagi pravil, določenih v odločbi z dne 30. junija 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

32

Tožeča stranka, direktorja direkcije „Predpisi“ in direkcije „Postopki“ ter vodja oddelka „Politike“ so se 12. marca 2014 sešli na sestanku, da bi ugotovili, kateri bi bil lahko ali bi moral biti odtlej službeni položaj tožeče stranke v Organu, pri čemer je iz spisa v bistvu razvidno, da je ohranila status začasnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas, z nazivom AD 6 na podlagi delovnega mesta „expert on stakeholders“, ki ga je zasedala pred svojo začasno razporeditvijo na delovno mesto višjega strokovnjaka.

33

Tožeča stranka je 25. marca 2014 vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V tej pritožbi je od izvršnega direktorja zahtevala, prvič, naj sprejme novo odločbo, s katero bo uradno potrdil njeno upravičenost do delovnega mesta višjega strokovnjaka, in drugič, naj da jasna navodila za to, da se tožeči stranki retroaktivno izplača ustrezna plača za naziv AD 8 od 16. septembra 2013, ko je bila začasno razporejena na zadevno delovno mesto.

34

V utemeljitev pritožbe je tožeča stranka v bistvu trdila, da v nasprotju s tem, kar je v izpodbijani odločbi ugotovil izvršni direktor, SDI „Zaposlovanje“ nikakor ne veljajo ali se uporabljajo v njenem primeru, saj niso bile niti pravilno sprejete niti objavljene ali drugače sporočene osebju Organa ali kandidatom, ter da razpis prostega delovnega mesta resda vsebuje napotitev na priročnik za kandidate in na PZDU, da pa ne vsebuje nobene omembe SDI „Zaposlovanje“. Tožeča stranka je posebej poudarila, da je izvršni direktor tudi sam priznal, da razpis prostega delovnega mesta vsebuje napako, kar zadeva minimalno dolžino upoštevnih poklicnih izkušenj, ki se zahteva za delovno mesto višjega strokovnjaka.

35

Poleg tega je tožeča stranka glede postopka sprejetja SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU v smislu člena 110 Kadrovskih predpisov opozorila, da je upravni odbor Organa januarja 2011 navedel, da mora te določbe predhodno odobriti Komisija – kar je ta storila 3. aprila 2012 – preden se njihova končna različica posreduje v sprejetje s strani „Board“ Organa. Vendar naj bi bile na seji upravnega odbora z dne 15. novembra 2012, kot naj bi bilo razvidno iz zapisnika te seje, SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU znova predložene upravnemu odboru, ki naj bi v tem zapisniku navedel, da bodo „[č]lani [odbora nadzornikov] pozvani, naj s pisnim postopkom odobrijo dokumente o [SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU]“ („The BoS Members will be asked to approve the HR implementing Rules documents by written procedure“). Ker pa, kot je poudarila tožeča stranka, do tega sprejetja s pisnim postopkom s strani odbora nadzornikov ni prišlo, upravni odbor ni mogel sprejeti SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, tako da se zahteva po najmanj devetih letih upoštevnih poklicnih izkušenj za možnost zasedbe delovnega mesta z nazivom AD 8, navedena v dokumentu, ki je torej le osnutek SDI, ki še ni bil sprejet, ne more uporabiti v njenem primeru namesto zahteve po osmih letih, ki je izrecno navedena v razpisu prostega delovnega mesta.

36

Izvršni direktor je 10. aprila 2014 tožečo stranko zaprosil, naj potrdi, ali želi še naprej delati v EIOPA, in sicer na delovnem mestu z nazivom AD 6, ki je na voljo v neki drugi službi, na podlagi notranje mobilnosti. Tožeča stranka je 14. aprila 2014 med drugim odgovorila, da obžaluje, da ne more znova zasesti svojega prvotnega delovnega mesta v skupini za zunanje odnose v oddelku „Politike“. Zato je izvršni direktor 22. maja 2014 v skladu z željo tožeče stranke odločil, da bo prerazporejena v skupino za zunanje odnose v oddelku „Politike“.

37

Z odločbo z dne 24. julija 2014, ki je bila tožeči stranki vročena istega dne, je izvršni direktor v vlogi organa EIOPA, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), zavrnil pritožbo z dne 25. marca 2014 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

38

Najprej, OPSP Organa je zanikal, da upravni odbor na seji z dne 15. novembra 2012 ni sprejel SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU. Po mnenju OPSP so bile namreč zakonske zahteve za sprejetje takih SDI spoštovane, tudi kar zadeva telesa, ki so pravno pooblaščena ali dolžna to storiti, saj mora take SDI sprejeti upravni odbor po odobritvi s strani Komisije in posvetovanju z odborom uslužbencev, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. V resnici naj bi šlo pri sklicevanju v zapisniku seje upravnega odbora z dne 15. novembra 2012 na predložitev besedila članom odbora nadzornikov, da bi ti po izvedbi pisnega postopka to besedilo odobrili, le za vsebinsko redakcijsko napako, ker upravni odbor tega besedila ni bil dolžan predložiti odboru nadzornikov in ker tega ni niti storil niti nameraval storiti.

39

Zato je OPSP Organa menil, da sprejetje in začetek veljavnosti SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU nista odvisna od posredovanja odbora nadzornikov, tako da je te SDI, s katerimi je bilo osebje seznanjeno, mogoče uporabiti v obravnavanem primeru. Poleg tega je bila tožeča stranka obveščena, da je upravni odbor medtem, in sicer 22. julija 2014, sprejel popravek zapisnika seje z dne 15. novembra 2012 za pojasnitev, da je postopek, ki ga je upravni odbor dejansko uporabil za sprejetje SDI „Zaposlovanje“, res tisti, ki je predpisan s členom 68(2) Uredbe št. 1094/2010 v povezavi s členom 110 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: popravek).

40

Tožeča stranka Sodišču za uslužbence v bistvu predlaga, naj:

41

EIOPA Sodišču za uslužbence v bistvu predlaga, naj:

42

Z dopisom sodnega tajništva Sodišča za uslužbence z dne 14. januarja 2015 je sodnik poročevalec v tej zadevi v okviru ukrepov procesnega vodstva postavil Organu vprašanja, na katera je ta ustrezno odgovoril v odgovoru na tožbo.

43

Organ je med drugim navedel, da na delovno mesto višjega strokovnjaka ni bil imenovan noben drug kandidat z rezervnega seznama, sestavljenega ob koncu postopka zaposlitve, ki se je začel z razpisom prostega delovnega mesta, in da tudi ni objavil novega razpisa za zapolnitev tega delovnega mesta, saj v okviru 7,5‑odstotnega zmanjšanja proračuna za leto 2015 to delovno mesto v EIOPA ni moglo biti več na voljo in ga je bilo treba prerazporediti za pokritje drugih potreb.

44

Kar zadeva vprašanje, kako je bilo osebje Organa seznanjeno s SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, je Organ najprej pojasnil, da je bilo osebje na splošnem informativnem sestanku 12. novembra 2012 obveščeno, da bo upravni odbor v kratkem sprejel SDI „Zaposlovanje“. Dnevni red tega informativnega sestanka, ki je bil razdeljen vsem članom osebja, je v zvezi s tem vseboval točko, naslovljeno „Posodobitev […] SD[ za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU]“. Poleg tega je Organ pojasnil, da je bilo osebje seznanjeno s SDI „Zaposlovanje“, ko so bile te 18. decembra 2012 objavljene na intranetni strani EIOPA, imenovani „Allegro“, glede katere je v Organu splošno znano, da lahko osebje do nje dostopa z brskalnikom Firefox, ne pa z brskalnikom Internet Explorer. Kot je navedel Organ, je bil na intranetni strani Allegro osebju dan na voljo tudi osnutek SDI „Zaposlovanje“. Organ je priznal, da se osnutek SDI „Zaposlovanje“ in končna različica SDI „Zaposlovanje“ razlikujeta. Vseeno je opozoril, da ti besedili v vsakem primeru popolnoma enako določata, da je treba za možnost zaposlitve na delovnem mestu z nazivom AD 8 izkazati najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj.

45

Zaradi obravnave sta bili stranki v pripravljalnem poročilu za obravnavo pozvani, naj pisno odgovorita na ukrepe procesnega vodstva. Stranki sta se na te ukrepe ustrezno odzvali v za to določenem roku in EIOPA je vložil pisna stališča glede odgovorov tožeče stranke na zgoraj navedene ukrepe procesnega vodstva. Tožeča stranka pa je stališča glede pisnih odgovorov EIOPA na ukrepe procesnega vodstva podala na obravnavi.

46

V tem okviru je Organ potrdil, da s tožečo stranko v zvezi z delovnim mestom višjega strokovnjaka ni bil formalno sklenjen noben dodatek, saj je na podlagi odločbe z dne 30. junija 2011 podpis takega dodatka k pogodbi o zaposlitvi predviden šele ob koncu šestmesečnega obdobja začasne razporeditve na novo delovno mesto. Tako naj prejšnja pogodba tožeče stranke ne bi bila nikoli spremenjena. Poleg tega je Organ Sodišču za uslužbence razložil, da je tožeča stranka na svojo zahtevo dobila enoletni dopust iz osebnih razlogov, da bi delala na delovnem mestu v nacionalnem javnem organu za nadzor finančnih institucij, in glede tega pojasnil, da je lahko tožeča stranka tak dopust dobila le zaradi svojega položaja začasnega uslužbenca za nedoločen čas, ki ga je lahko ohranila zaradi mehanizma, ki je bil uveden z odločbo z dne 30. junija 2011 in katerega veljavnost zdaj izpodbija. Ob neobstoju takega mehanizma naj bi bila namreč tožeča stranka zaposlena kot začasna uslužbenka za nedoločen čas na delovnem mestu z nazivom AD 8 od 16. septembra 2013 in naj bi tako lahko dobila dopust iz osebnih razlogov le za največ tri mesece, zaradi česar naj bi morala, če bi želela sprejeti ponudbo enoletne zaposlitve pri zgoraj navedenem nacionalnem javnem nadzornem organu, dati pri EIOPA odpoved.

47

Nazadnje, ker EIOPA na obravnavi ni znal odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavil član Sodišča za uslužbence, da bi izvedel, ali je bilo posvetovanje z odborom uslužbencev izvedeno ne le glede prve različice SDI „Zaposlovanje“, ampak tudi – potem ko je svoje mnenje dala Komisija – glede druge različice navedenih SDI, je Sodišče za uslužbence odločilo, da ne bo končalo ustnega postopka ob koncu obravnave, da bi lahko EIOPA predložil dokaze v utemeljitev svojega stališča, kar je ta storil 12. maja 2015. Tožeča stranka je stališča glede odgovora in dokazov, ki jih je v tem okviru zagotovil EIOPA, predložila 22. maja 2015.

48

Sodišče za uslužbence je 27. maja 2015 končalo ustni postopek.

49

Opozoriti je treba, da lahko sodišče Unije v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ugotovi, da ni treba posebej odločiti o predlogih, usmerjenih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, če se ugotovi, da ti predlogi nimajo samostojne vsebine in se dejansko prekrivajo s tistimi, ki so usmerjeni zoper odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba. Zlasti je lahko tako, če navedeno sodišče ugotovi, da odločba o zavrnitvi pritožbe le potrjuje odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, in zato razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe na pravni položaj zadevne osebe ne bi imela nobenega učinka, ki bi bil drugačen od učinka, ki izhaja iz razglasitve ničnosti odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba (sodbi z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 33, in z dne 19. novembra 2014, EH/Komisija, F‑42/14, EU:F:2014:250, točka 85).

50

Čeprav v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o pritožbi, potrjuje izpodbijano odločbo in torej ni treba posebej odločiti o predlogih za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe, so v obrazložitvi zadnjenavedene odločbe pojasnjeni nekateri razlogi za izpodbijano odločbo. Zato bo treba ob upoštevanju stalnega razvoja predhodnega postopka pri preučitvi zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati tudi to obrazložitev, saj se mora ta obrazložitev ujemati z zadnjenavedenim aktom (glej sodbo z dne 19. novembra 2014, EH/Komisija, F‑42/14, EU:F:2014:250, točka 86 in navedena sodna praksa).

51

Tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti v bistvu navaja pet tožbenih razlogov:

52

Organ se je glede na pravilo o skladnosti pritožbe in tožbe najprej skliceval na nedopustnost drugega, četrtega in petega tožbenega razloga, nato pa se je na obravnavi odpovedal izpodbijanju dopustnosti četrtega tožbenega razloga.

53

Organ trdi, da sta drugi in peti tožbeni razlog nedopustna, ker tožeča stranka v pritožbi ni izpostavila niti vprašanja kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj niti vprašanja zakonitosti pravil iz odločbe z dne 30. junija 2011, prav tako pa ni razvila argumentov, ki bi bili tesno povezani s tema vprašanjema.

54

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja, prvič, da ker je predhodni postopek neformalen in zadevne osebe v tej fazi običajno – tako je bilo tudi v obravnavanem primeru – delujejo brez pomoči odvetnika, uprava pritožb ne sme razlagati restriktivno, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko. Drugič, namen člena 91 Kadrovskih predpisov ni strogo in dokončno zavezovati morebitne faze sodnega postopka, če tožba ne spreminja niti vzroka niti predmeta pritožbe (sodba z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točka 76).

55

Iz pritožbe pa je razvidno, da je tožeča stranka opozorila, da na podlagi razpisa prostega delovnega mesta in priročnika za kandidate, to je pojasnjevalnega dokumenta EIOPA, danega na voljo notranjim in zunanjim kandidatom, ni pričakovala, da se v zadevnem izbirnem postopku poleg pravil iz PZDU uporabljajo tudi druga pravila. V teh okoliščinah Organ v fazi sodnega postopka ne more razumno zatrjevati, da v fazi pritožbe ni mogel dovolj natančno razumeti, da se zadevna oseba namerava sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točka 78).

56

Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti v zvezi z drugim tožbenim razlogom zaradi kršitve pravila o skladnosti.

57

Glede petega tožbenega razloga Sodišče za uslužbence ugotavlja, da ta izpodbojni razlog dejansko ni bil izrecno omenjen v pritožbi, čeprav pravilo o skladnosti pritožbe in tožbe načeloma zahteva, da se je treba na tožbeni razlog, ki se navaja pred sodiščem Unije, sklicevati že v okviru predhodnega postopka, tako da se lahko uprava seznani z očitki, ki jih zadevna oseba uveljavlja zoper izpodbijano odločbo, sicer ta razlog ni dopusten (glej sodbo z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točka 71).

58

Vendar po eni strani Sodišče za uslužbence v zvezi s petim tožbenim razlogom, ki se primarno nanaša na nezakonitost odločbe z dne 30. junija 2011, meni, da čeprav je tožeča stranka priznala, da se je v okviru postopka zaposlitve za delovno mesto višjega strokovnjaka strinjala z obdobjem začasne razporeditve, je v pritožbi zahtevala, naj se ji za to obdobje izplača plača za naziv AD 8, kar je bilo enakovredno izpodbijanju možnosti, ki je vendarle določena v odločbi z dne 30. junija 2011, da se táko plačilo pogojuje s potrditvijo zadevne osebe na novih delovnih nalogah po koncu obdobja začasne razporeditve in da se navedeno plačilo predvidi zgolj retroaktivno.

59

Po drugi strani in v vsakem primeru je Sodišče za uslužbence že razsodilo, da lahko tožeča stranka kljub pravilu o skladnosti ugovor nezakonitosti prvič navede v fazi sodnega postopka (glej sodbo z dne 12. marca 2014, CR/Parlament, F‑128/12, EU:F:2014:38, točka 32, in sodbo z dne 18. septembra 2014, Cerafogli/ECB, F‑26/12, EU:F:2014:218, točka 39, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑787/14 P). Tako je na koncu in v skladu z ustaljeno sodno prakso za dopustnost ugovora nezakonitosti potrebno le, da se splošni akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, neposredno ali posredno uporablja za zadevo, ki je predmet tožbe, in da obstaja neposredna pravna povezava med izpodbijano posamično odločbo in splošnim aktom, katerega nezakonitost se uveljavlja (glej sodbi z dne 6. junija 2007, Walderdorff/Komisija, T‑442/04, EU:T:2007:161, točka 47 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. julija 2007, Wils/Parlament, F‑105/05, EU:F:2007:128, točka 36).

60

Ker sta v obravnavani zadevi pogoja, omenjena v prejšnji točki, izpolnjena tako glede SDI „Zaposlovanje“ kot glede odločbe z dne 30. junija 2011, je treba posledično ugotoviti, da sta vsekakor in iz zadnjenavedenega razloga dopustna tudi ugovora nezakonitosti, ki se nanašata na prvega oziroma drugega od teh dveh splošnih aktov.

61

Nazadnje, čeprav Organ ni izpodbijal dopustnosti tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na nezakonitost SDI „Zaposlovanje“ zaradi neizvedbe posvetovanja z odborom uslužbencev – to je vidik, ki v pritožbi ni bil omenjen – Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je ta tožbeni razlog glede na sodno prakso, navedeno v točki 59 te sodbe, dopusten.

62

Prvič, glede načela zakonitosti tožeča stranka trdi, da ker odbor nadzornikov ni odobril SDI „Zaposlovanje“ v skladu s tem, kar je sklenil upravni odbor EIOPA na seji z dne 15. novembra 2012, te SDI niso mogle biti pravna podlaga, ki bi omogočala neupoštevanje zahteve po najmanj osmih letih upoštevnih poklicnih izkušenj, navedene v razpisu prostega delovnega mesta, in zato z njimi ni bilo mogoče utemeljiti izpodbijane odločbe. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da upravni odbor, s tem ko se je odločil pridobiti odobritev odbora nadzornikov, vseeno ni kršil Uredbe št. 1094/2010.

63

Okoliščina, da se je upravnemu odboru zdelo potrebno popraviti zapisnik svoje seje z dne 15. novembra 2012 zaradi pojasnitve, da so bile SDI „Zaposlovanje“ sprejete pravilno, naj bi bila dokaz nedoslednega pristopa. Zato tožeča stranka meni, da bi za obdobje med 15. novembrom 2012, ko je imel upravni odbor zgoraj navedeno sejo, in 22. julijem 2014, ko je bil sprejet popravek, SDI „Zaposlovanje“ moral odobriti še odbor nadzornikov, da bi se te SDI lahko štele za sprejete in da bi tako začele veljati. Tožeča stranka v vsakem primeru izpodbija „zakonitost in obstoj popravka“.

64

Drugič, glede načela pravne varnosti tožeča stranka opozarja, da po eni strani razpis prostega delovnega mesta, ki je zavezujoč pravni okvir za Organ in glede na katerega je predložila svojo prijavo, nikakor ni vseboval sklicevanja na SDI „Zaposlovanje“. Po drugi strani, ker Organ svojega osebja ni seznanil s SDI „Zaposlovanje“ v skladu s členom 110(3) Kadrovskih predpisov, vsaj ne na dan vročitve izpodbijane odločbe, se po njenem mnenju te SDI niso mogle uporabljati zanjo ali uveljavljati zoper njo.

65

EIOPA predlaga, naj se prvi tožbeni razlog zavrne, pri čemer zlasti trdi, da je šlo pri sklicevanju v zapisniku seje upravnega odbora z dne 15. novembra 2012 na odobritev SDI „Zaposlovanje“ s strani odbora nadzornikov zgolj za vsebinsko redakcijsko napako in da je bila poleg tega ta pozneje odpravljena s sprejetjem popravka, kot je bilo tožeči stranki pojasnjeno v odločbi o zavrnitvi pritožbe.

66

Prvič, glede načela zakonitosti je treba pojasniti, da mora v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 68(2) Uredbe št. 1094/2010 pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, kot so SDI „Zaposlovanje“, sprejeti upravni odbor po posvetovanju z odborom uslužbencev in v soglasju s Komisijo ter da je treba s takimi pravili seznaniti osebje.

67

Ni sporno, da je Komisija 3. aprila 2012 uradno odobrila osnutek SDI „Zaposlovanje“. Neodvisno od vprašanja, ali je bilo posvetovanje z odborom uslužbencev izvedeno ali ne – to vprašanje bo obravnavano v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga – je treba v okviru obravnavanega tožbenega razloga preveriti, ali je bil upravni odbor pooblaščeni organ za sprejetje SDI „Zaposlovanje“ in zlasti ali je lahko to storil brez posredovanja odbora nadzornikov.

68

Glede tega iz člena 68(2) Uredbe št. 1094/2010 jasno izhaja, da SDI „Zaposlovanje“, ki so pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU v zvezi z osebjem Organa, spadajo na področje uporabe te določbe. Člen 68(2) Uredbe št. 1094/2010 pa določa, da je sprejetje takih SDI v pristojnosti upravnega odbora.

69

Tožeča stranka želi izpodbijati to, da je mogoče zgolj iz podpisa predsednika upravnega odbora na eni od različic SDI „Zaposlovanje“ sklepati, da je upravni odbor dejansko odobril to različico. Kot glede tega v bistvu poudarja Organ, služi podpis v tem primeru zgolj za potrditev teh SDI kot akta, ki ga je sprejel upravni odbor. Vendar pa to ne pomeni, da je predsednik Organa te sprejel v svojem imenu.

70

Kar zadeva omembo v zapisniku seje upravnega odbora z dne 15. novembra 2012, na kateri so bile odobrene SDI „Zaposlovanje“, to je v zapisniku, v katerem je navedeno, da morajo te SDI odobriti člani odbora nadzornikov, in ne le upravni odbor, ta omemba ne more vplivati ne na ugotovitev, da je upravni odbor na navedeni seji sprejel SDI „Zaposlovanje“, ne na njihovo zakonitost in prav tako ne na njihovo uporabo v obravnavanem primeru. Upravni odbor je bil namreč v vsakem primeru na podlagi besedil, ki veljajo za Organ, in sicer Uredbe št. 1094/2010 in še posebej člena 68(2) te uredbe, edini pristojen za sprejetje SDI „Zaposlovanje“, tožeča stranka pa v zvezi s tem ni dokazala, da je njihovo sprejetje spadalo ali posegalo tudi v pristojnosti za odločanje, ki jih ima odbor nadzornikov. Poleg tega z nobenim elementom v spisu, ki je bil predložen Sodišču za uslužbence, ni mogoče ovreči ali celo zgolj vzbuditi dvomov glede pojasnila Organa, da je šlo pri tem sklicevanju v zapisniku seje z dne 15. novembra 2012 na odobritev s strani odbora nadzornikov le za vsebinsko napako pri pripravi navedenega zapisnika.

71

Kar še naprej zadeva to vprašanje, branje celotnega zapisnika prve seje upravnega odbora, ki je bila 10. januarja 2011, potrjuje, da upravni odbor, ko se je odločil za postopek, ki mu bo sledil v zvezi s tem, in ko je napovedal ta postopek, ni niti želel niti načrtoval, da bi bilo dejansko sprejetje SDI „Zaposlovanje“ pogojeno s soglasjem članov odbora nadzornikov. Ker se namreč okrajšava „BoS“ nanaša na odbor nadzornikov („Board of Supervisors“), je jasno, da – kot trdi EIOPA – sklicevanje v točki 7 zadnjenavedenega zapisnika na odobritev s strani „Board“ Organa, in ne na odobritev s strani „BoS“, pomeni sklicevanje na upravni odbor EIOPA, in ne na odbor nadzornikov. Vsebina navedenega zapisnika tako potrjuje, da je šlo pri poznejši omembi v zapisniku seje upravnega odbora z dne 15. novembra 2012, ki se je nanašala na posredovanje članov odbora nadzornikov, zgolj za vsebinsko napako ter da te omembe v njenem sobesedilu nikakor ni mogoče razumno razlagati kot izraz nenadne in namerne volje upravnega odbora, naj se sprejetje besedila SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU pogojuje s predhodno odobritvijo s strani odbora nadzornikov.

72

V teh okoliščinah je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je Organ, s tem ko je popravil zapisnik z dne 15. novembra 2012, sprejel nedosleden pristop, zaradi katerega v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti SDI „Zaposlovanje“. Sodišče za uslužbence namreč meni, da je upravni odbor s popravkom zgolj odpravil ugotovljeno vsebinsko redakcijsko napako, da bi vsebina zapisnika seje z dne 15. novembra 2012 odsevala stvarnost postopka, ki ga je dejansko uporabil za sprejetje SDI „Zaposlovanje“, to je postopka iz člena 110(1) Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 68 Uredbe št. 1094/2010, in ki ni zajemal posredovanja odbora nadzornikov.

73

Drugič, glede načela pravne varnosti je treba opozoriti, da navedeno načelo v skladu z ustaljeno sodno prakso od uprave zahteva, da zadevnim osebam omogoči natančno seznanitev z obsegom njihovih obveznosti ali pravic (glej v tem smislu sodbe z dne 21. junija 2007, ROM-projecten, C‑158/06, EU:C:2007:370, točka 25; z dne 11. decembra 2007, Skoma-Lux, C‑161/06, EU:C:2007:773, točka 28, in z dne 10. marca 2009, Heinrich, C‑345/06, EU:C:2009:140, točka 44). Posledično in v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti nalaga, da je treba pravilo, ki ga določi uprava ter določa pravice in obveznosti članov njenega osebja, ustrezno objaviti na način in v obliki, ki ju mora določiti uprava (sodbe z dne 30. novembra 2009, Wenig/Komisija, F‑80/08, EU:F:2009:160, točka 90; z dne 14. aprila 2011, Šimonis/Komisija, F‑113/07, EU:F:2011:44, točka 73, in z dne 15. oktobra 2014, Moschonaki/Komisija, F‑55/10 RENV, EU:F:2014:235, točka 41).

74

Natančneje, pri pravilih za zaposlovanje začasnih uslužbencev mora OPSP institucije ali agencije v razpisu prostega delovnega mesta kar najbolj natančno navesti zahteve za zasedbo zadevnega delovnega mesta, da bi osebam omogočil presojo, ali se lahko prijavijo (glej v tem smislu sodbi z dne 30. oktobra 1974, Grassi/Svet, 188/73, EU:C:1974:112, točka 40, in z dne 2. oktobra 1996, Vecchi/Komisija, T‑356/94, EU:T:1996:136, točka 50). OPSP seveda ne more biti zavezan, da spomni na zahteve, ki jih izrecno določajo Kadrovski predpisi, saj se šteje, da so kandidati z njimi seznanjeni, toda razpis prostega delovnega mesta bi bil brezpredmeten – glede na to, da je njegov cilj obvestiti kandidate o zahtevah za zasedbo posameznega delovnega mesta – če bi lahko uprava izločila kandidata iz razloga, ki v navedenem razpisu ali Kadrovskih predpisih ni izrecno naveden ali pa njegova objava predhodno ni bila dostopna ali znana zadevnemu kandidatu (glej sodbi z dne 14. aprila 2011, Šimonis/Komisija, F‑113/07, EU:F:2011:44, točka 74, in z dne 15. oktobra 2014, Moschonaki/Komisija, F‑55/10 RENV, EU:F:2014:235, točka 42).

75

V obravnavanem primeru razlog, zaradi katerega tožeča stranka ob koncu obdobja začasne razporeditve ni mogla biti potrjena na delovnem mestu, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta – in sicer to, da ni izkazala najmanj devetih let upoštevnih poklicnih izkušenj, zahtevanih za zasedbo takega delovnega mesta z nazivom AD 8 – resda ni bil naveden v razpisu prostega delovnega mesta, saj je bila v njem nepravilno navedena zahteva po najmanj osmih letih upoštevnih poklicnih izkušenj. Vendar Sodišče za uslužbence meni, da glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki te sodbe, institucija ali agencija načeloma lahko izloči ali celo – za zagotovitev spoštovanja načela enakega obravnavanja pri različnih izbirnih postopkih za delovna mesta v istem nazivu – mora izločiti kandidata, ki ne izpolnjuje zahteve, ki zaradi vsebinske redakcijske napake sicer ni navedena kot taka v enem od njenih razpisov prostega delovnega mesta, vendar ki tako kot v obravnavanem primeru jasno in nedvoumno izhaja iz SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, ki jih je sprejela navedena institucija ali agencija in so bile ustrezno objavljene ter za katere se torej šteje, da je običajno skrben kandidat, ki je član osebja zadevne institucije ali agencije, z njimi seznanjen.

76

V zvezi s tem pa Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je bilo osebje Organa seznanjeno s SDI „Zaposlovanje“ v njihovi končni različici, ko so bile te SDI 18. decembra 2012 objavljene na intranetni strani Allegro, in to potem, ko je bil 12. novembra 2012 za osebje organiziran tudi informativni sestanek. Ta način objave je v skladu z zahtevo iz člena 110(3) Kadrovskih predpisov, ki upravi dopušča veliko svobode pri izbiri metode sporočanja informacij iz člena 110 Kadrovskih predpisov (glej, kar zadeva sporočanje zgolj odboru uslužbencev, sodbo z dne 25. novembra 1976, Küster/Parlament, 123/75, EU:C:1976:162, točka 7).

77

Dodati je treba, da tožeča stranka na obravnavi ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj 12. februarja 2014 ali pred tem ne bi mogla dostopati do SDI „Zaposlovanje“, tako da bi obiskala intranetno stran Allegro, ki je, kot je poudaril Organ, ni mogoče odpreti z brskalnikom Internet Explorer, ampak je treba za dostop do nje uporabiti drug brskalnik, kar bi moralo biti – kot je prav tako poudaril Organ, ne da bi tožeča stranka to zanikala – znano vsem zaposlenim Organa. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija tega, da je vsaka odločba, ki jo mora, tako kot SDI „Zaposlovanje“, sprejeti upravni odbor, shranjena na računalniškem strežniku, ki si ga v Organu delijo vsi zaposleni in ki je tem stalno dostopen. Prav tako ne izpodbija tega, da sta bili različici SDI „Zaposlovanje“, do katerih naj bi domnevno prvič dobila dostop šele 19. februarja 2014, v vsakem primeru enaki, kar zadeva zahtevo po najmanj devetih letih upoštevnih poklicnih izkušenj za možnost v Organu zasesti delovno mesto z nazivom AD 8.

78

Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

79

Ob zatrjevanju, da je bil odbor uslužbencev v Organu ustanovljen šele z odločbo, sprejeto 15. novembra 2012, tožeča stranka v utemeljitev svojega tretjega tožbenega razloga, ki ga je treba preučiti pred drugim tožbenim razlogom, navaja, da je v takih okoliščinah, v katerih odbor uslužbencev ni bil vzpostavljen, očitno, da posvetovanje s tem odborom ni moglo biti izvedeno – kar je v nasprotju s členom 110(1) Kadrovskih predpisov – pred sejo z dne 15. novembra 2012, na kateri je upravni odbor, kot trdi Organ, domnevno sprejel SDI „Zaposlovanje“.

80

Po navedbah EIOPA je bilo z odborom uslužbencev izvedeno ustrezno posvetovanje glede besedila SDI „Zaposlovanje“, ki ga je odobrila Komisija in nato pozneje sprejel upravni odbor Organa.

81

Prvič, iz spisa je jasno razvidno, da je bil odbor uslužbencev v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke ustanovljen pred 15. novembrom 2012. Izid prvih volitev treh članov odbora uslužbencev je bil namreč razglašen 13. aprila 2011.

82

Kar zadeva spoštovanje zahteve, ki se po analogiji uporablja za agencije, kot je EIOPA, in je navedena v členu 110(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katero organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI), ali OPSP vsake institucije ali agencije sprejme SDI po posvetovanju z odborom uslužbencev, je iz listin, ki jih je Organ priložil svojemu odgovoru na tožbo, razvidno, da je bil 19. septembra 2011 organiziran sestanek med odborom uslužbencev in vodstvom EIOPA ter da je bilo na njem dogovorjeno, da bo odbor uslužbencev poslal svoje predloge za spremembe glede treh sklopov SDI, ki so se nanašali na začasne uslužbence, pogodbene uslužbence oziroma srednje vodstveno osebje. V zvezi s tem je koordinator za človeške vire 14. oktobra 2011 odboru uslužbencev poslal elektronski dopis, v katerem ga je prosil, naj poda pripombe glede zgoraj navedenih SDI, odbor uslužbencev pa je 14. novembra 2011 odgovoril, da nima pripomb glede različnih SDI, ki so mu bile predložene v preučitev.

83

Zato se besedilo preambule SDI „Zaposlovanje“ upravičeno nedvoumno sklicuje na dejstvo, da je bilo posvetovanje s predstavniškim organom zaposlenih dejansko izvedeno, z navedbo, da je „[u]pravni odbor EIOPA [sprejel SDI ‚Zaposlovanje‘] v skladu s členom 110 [K]adrovskih predpisov in po posvetovanju z [o]dborom uslužbencev EIOPA“.

84

Drugič, čeprav je tožeča stranka v utemeljitev tretjega tožbenega razloga navedla en sam argument, to je nevzpostavitev odbora uslužbencev pred 15. novembrom 2012, in je bil ta argument zavrnjen kot očitno neutemeljen, se je razprava na obravnavi nanašala tudi na vprašanje, ki ga je postavil član Sodišča za uslužbence, in sicer ali je bilo z odborom uslužbencev izvedeno novo posvetovanje glede osnutka SDI „Zaposlovanje“, kakor je bil spremenjen potem, ko je Komisija podala svoje pripombe, s katerimi je bila pogojena njena odobritev besedila v smislu člena 68(2) Uredbe št. 1094/2010.

85

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 66 te sodbe, člen 110 Kadrovskih predpisov določa, da agencije sprejmejo SDI po posvetovanju s svojim odborom uslužbencev in v soglasju s Komisijo, medtem ko je v členu 68(2) Uredbe št. 1094/2010, ki napotuje na člen 110 Kadrovskih predpisov, navedeno, da mora SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU sprejeti „[u]pravni odbor [EIOPA] v soglasju s Komisijo“.

86

Čeprav agencija ne more sprejeti SDI iz člena 110 Kadrovskih predpisov brez soglasja Komisije, s čimer je tej podeljeno nekakšno nadzorno pooblastilo, je nasprotno predvideno le posvetovanje z odborom uslužbencev, to je skromna oblika udeležbe pri odločanju, ki nikakor ne vključuje obveznosti uprave, da upošteva pripombe, ki jih da ta odbor v okviru posvetovanja z njim. Uprava mora obveznost posvetovanja, da ne bi bil ogrožen polni učinek te obveznosti, upoštevati vsakokrat, ko bi lahko posvetovanje z odborom uslužbencev vplivalo na vsebino akta, ki bo sprejet (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2003, Cerafogli in Poloni/ECB, T‑63/02, EU:T:2003:308, točka 23 in navedena sodna praksa).

87

Zgoraj navedene določbe člena 110 Kadrovskih predpisov ne določajo zaporedja faz postopka za sprejetje SDI s strani agencije, zlasti kar zadeva vprašanje, ali se lahko z odborom uslužbencev posvetuje oziroma mora posvetovati pred soglasjem Komisije ali po njem. Vendar Sodišče za uslužbence v zvezi s tem poudarja, da ker je v pravnem okviru, obravnavanem v tej zadevi, pristojnost za sprejetje SDI, ki je uradno dodeljena upravnemu odboru Organa, pogojena s soglasjem Komisije, imata dejansko pristojnost odločanja na tem področju tako Organ kot Komisija. Tako je treba šteti, da se lahko posvetovanje z odborom uslužbencev agencije izvede, tako kot v obravnavanem primeru, pred odobritvijo osnutka SDI s strani Komisije, če se besedilo, ki ga pozneje uradno sprejme agencija, ne razlikuje bistveno – zaradi sprememb, vnesenih na zahtevo Komisije – od besedila, ki je bilo odboru uslužbencev prvotno predloženo.

88

V okoliščinah obravnavanega primera bi se tako Organ pred sprejetjem SDI „Zaposlovanje“ moral z odborom uslužbencev znova posvetovati le, če bi se odločil sprejeti predloge sprememb Komisije k njegovemu prvotnemu predlogu, ki bi bistveno vplivali na sistematiko tega predloga. Takšna obveznost je nasprotno izključena za neznatne spremembe z omejenim učinkom, glede na to, da je treba bistveni značaj spremembe presoditi z vidika predmeta in mesta spremenjenih določb v celotnem besedilu, ne pa z vidika posameznih posledic, ki jih lahko imajo za zadevne uradnike ali uslužbence (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, C‑443/07 P, EU:C:2008:767, točka 52).

89

Sodišče za uslužbence pa v zvezi s tem ugotavlja, da je Komisija s Sklepom C(2012) 2272 final z dne 3. aprila 2012 odobrila SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, ki so jih sprejele različne agencije, med njimi tudi SDI „Zaposlovanje“, ki jih je sprejel EIOPA. Vendar je treba ugotoviti, da iz besedila tega sklepa, ki ga je predložil Organ, ni razvidno, da bi Komisija zahtevala kakršno koli spremembo, neznatno ali bistveno, besedila SDI „Zaposlovanje“, ki ji je bilo predloženo zaradi soglasja. Nasprotno, Komisija je v zgoraj navedenem sklepu o odobritvi v četrti točki obrazložitve navedla, da je „[p]odrobna preučitev […] pripeljala do ugotovitve, da osnutki [SDI] pretežno sledijo ustreznim določbam, ki jih je Komisija sprejela za svoje osebje[, in da so r]azlike v primerjavi z določbami Komisije […] omejene na posebnosti [zadevnih] agencij“.

90

Zato na podlagi načel, izpostavljenih v točkah 87 in 88 te sodbe, ni obstajala vnaprejšnja obveznost za EIOPA, da se z odborom uslužbencev znova posvetuje glede osnutka SDI „Zaposlovanje“, potem ko Komisija sprejme sklep o odobritvi.

91

Poleg tega je iz spisa razvidno, da je bilo v okviru postopka, ki ga je Organ uporabil za sprejetje SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, odboru uslužbencev in Komisiji predloženih več besedil SDI skupaj. V zvezi s tem je koordinator za človeške vire 9. novembra 2012 odboru uslužbencev poslal elektronski dopis, v katerem je omenil razprave s tem odborom o osnutkih SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, tudi o SDI „Zaposlovanje“, ki jih je že odobrila Komisija in ki naj bi bile predložene v sprejetje upravnemu odboru na njegovi seji z dne 15. novembra 2012. Iz tega elektronskega dopisa je razvidno, da 9. novembra 2012 samo eno besedilo še ni bilo predloženo odboru uslužbencev, ta pa je v elektronskem dopisu z dne 14. novembra 2012 izrecno navedel, da nima pripomb glede navedenega besedila.

92

Tako zgornje dejanske ugotovitve na eni strani potrjujejo, da osnutki SDI, glede katerih je bilo že izvedeno posvetovanje z odborom uslužbencev, niso bili deležni nobene bistvene spremembe. Na drugi strani in v vsakem primeru te ugotovitve potrjujejo, da je bil ta odbor obširno vključen v postopek sprejetja različnih SDI iz člena 110 Kadrovskih predpisov in da ni želel dodati pripomb glede besedila SDI „Zaposlovanje“, katerega predložitev upravnemu odboru mu je bila napovedana v zgoraj navedenem elektronskem dopisu z dne 9. novembra 2012 in katerega vsebino je poznal, pri čemer je ta vsebina – ob predpostavki, da se je lahko razlikovala od vsebine osnutka SDI „Zaposlovanje“, ki mu je bil prvotno predložen – lahko zajemala le neznatne spremembe z omejenim učinkom v smislu sodne prakse, navedene v točki 88 te sodbe.

93

Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor nezakonitosti SDI „Zaposlovanje“ zaradi neizvedbe posvetovanja z odborom uslužbencev zavrniti kot neutemeljen.

94

Prvič, tožeča stranka trdi, da je Organ z izpodbijano odločbo retroaktivno zavrnil njeno prijavo k postopku zaposlitve, ki se je začel z razpisom prostega delovnega mesta, in predvsem da ji je odvzel individualne pravice, ki so ji bile podeljene z odločbo z dne 7. novembra 2013, s tem ko je bila s to odločbo imenovana na zadevno delovno mesto z učinkom od 16. septembra 2013. Ker je ravnal tako, naj Organ ne bi spoštoval njenega legitimnega pričakovanja glede zakonitosti njene zaposlitve, ki je nastopila 7. novembra 2013. Po mnenju tožeče stranke ni bilo nobene objektivne okoliščine, na podlagi katere bi se lahko zavedala napake v razpisu prostega delovnega mesta, ali elementov, ki bi lahko sprožili dvom o zakonitosti odločbe z dne 7. novembra 2013.

95

Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da je Organ deloval v očitno nerazumnih rokih, če se upošteva dejstvo, da je bila izpodbijana odločba sprejeta sedem mesecev po tem, ko je 18. julija 2013 sprejela delovno mesto višjega strokovnjaka, oziroma devet mesecev po tem, ko je bil 24. maja 2013 objavljen razpis prostega delovnega mesta.

96

Organ predlaga, naj se drugi tožbeni razlog zavrne, pri čemer trdi, da ni bilo mogoče, da se tožeča stranka ne bi zavedala nezakonitosti svoje zaposlitve, saj so bile SDI „Zaposlovanje“ objavljene na intranetni strani EIOPA. Poleg tega se je v štirinajstih postopkih zaposlitve, ki so bili organizirani med 1. januarjem 2011 in 24. majem 2013 – datumom objave razpisa prostega delovnega mesta – vedno zahtevalo, da je treba za zaposlitev na delovnih mestih z nazivom AD 8 izkazati najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj, česar tožeča stranka glede na majhnost EIOPA ni mogla razumno spregledati.

97

Najprej, v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva legitimnih pričakovanj, ki je med temeljnimi načeli prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 5. maja 1981, Dürbeck, 112/80, EU:C:1981:94, točka 48), pomeni, da ima vsak uradnik ali uslužbenec, ki se znajde v položaju, kjer je jasno, da mu je uprava Unije s tem, ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja, pravico sklicevati se na to načelo. Dana zagotovila morajo biti dalje skladna z veljavnimi predpisi (sodba z dne 18. julija 2007, EAR/Karatzoglou, C‑213/06 P, EU:C:2007:453, točka 33 in navedena sodna praksa).

98

Čeprav načelo varstva legitimnih pričakovanj lahko omeji pravico uprave, da z retroaktivnim učinkom odpravi nezakoniti akt, če se je naslovnik akta lahko zanesel na njegovo navidezno zakonitost, tega pogoja ni mogoče šteti za izpolnjenega, če obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih bi se zadevna oseba morala zavedati zadevne napake, ali, povedano drugače, elementi, ki sprožajo dvom o zakonitosti akta. Zadevna oseba se tako ne more zanesti na navidezno zakonitost odpravljenega akta, zlasti če ta akt nima pravne podlage ali če so bila ob njegovem sprejetju očitno kršena veljavna pravna pravila (sodba z dne 12. maja 2010, Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, EU:T:2010:191, točka 44 in navedena sodna praksa).

99

V obravnavanem primeru razpis prostega delovnega mesta resda ni vseboval nobenega sklicevanja na SDI „Zaposlovanje“ in torej a fortiori nobene napotitve na člen 7 navedenih SDI, s katerim se zahteva najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj za zasedbo delovnega mesta z nazivom AD 8. Vendar Sodišče za uslužbence meni, da tožeča stranka v okoliščinah te zadeve ni mogla razumno spregledati, da so se te SDI nujno uporabljale v njenem primeru.

100

Ni namreč nerazumno šteti, da bi se izkušen začasni uslužbenec, kot je tožeča stranka, ki je že bila zaposlena v Organu na delovnem mestu z nazivom AD 6, moral vprašati o minimalni dolžini poklicnih izkušenj, ki je potrebna za zaposlitev in/ali razvrstitev na delovno mesto z nazivom AD 8, kot je delovno mesto, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta. To velja toliko bolj v obravnavani zadevi, ker je na eni strani zasedba delovnega mesta višjega strokovnjaka v primeru tožeče stranke vključevala napredovanje za dva naziva v primerjavi z njeno razvrstitvijo v naziv AD 6 na njenem delovnem mestu „expert on stakeholders“. Na drugi strani je treba upoštevati poseben okvir, v katerem agencije Unije običajno delujejo in za katerega je med drugim značilno, da imajo omejeno število zaposlenih in posebne operativne zahteve (glej v tem smislu sodbi z dne 4. decembra 2013, ETF/Schuerings, T‑107/11 P, EU:T:2013:624, točki 97 in 100, ter z dne 10. septembra 2014, Tzikas/ERA, F‑120/13, EU:F:2014:197, točka 93). Pred zapolnitvijo delovnega mesta višjega strokovnjaka pa je EIOPA, sicer majhen upravni organ, ki je imel le 13 delovnih mest v funkcionalni skupini asistenti in 70 delovnih mest v funkcionalni skupini administratorji, od tega zgolj 11 delovnih mest z nazivom AD 8, objavil nič manj kot štirinajst razpisov, namenjenih zapolnitvi prostih delovnih mest z nazivom AD 8, za vsakega od teh delovnih mest pa se je od kandidatov sistematično zahtevalo najmanj devet let poklicnih izkušenj.

101

Vendar je treba tudi opozoriti, da je v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso podlaga za delovno razmerje med začasnim uslužbencem in zadevno institucijo ali agencijo pogodba o zaposlitvi (sodbi z dne 18. oktobra 1977, Schertzer/Parlament, 25/68, EU:C:1977:158, točka 40, in z dne 19. junija 1992, V./Parlament, C‑18/91 P, EU:C:1992:269, točka 39). Kar zadeva možnost prekinitve pogodbenega razmerja, sklenjenega na željo strank, OPSP ne deluje enostransko tako kot OI, ampak ga zavezujejo upoštevne pogodbene določbe, ki ga povezujejo z njegovim uslužbencem, in, v vsakem primeru, določbe PZDU, zlasti člena 14 in 47.

102

V zvezi s tem v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, v kateri je EIOPA v pisnih in ustnih odgovorih izrecno potrdil, da se ne namerava sklicevati na nobeno od zgoraj navedenih določb, temveč se namerava opreti samo na svojo odločbo z dne 30. junija 2011, Sodišče za uslužbence meni, da – neodvisno od preudarkov, ki se navezujejo na spoštovanje načela varstva legitimnih pričakovanj – OPSP Organa ni mogel enostransko odločiti, da umakne ponudbo za zaposlitev, urejeno s pogoji iz odločbe z dne 30. junija 2011, kot je bilo opozorjeno v elektronskem dopisu z dne 17. julija 2013, s katerim je bila ta ponudba formalizirana, in retroaktivno zavrniti prijavo tožeče stranke.

103

Medtem ko nobena določba PZDU ne prepoveduje OPSP, da bi s pomočjo ugodnejših pogodbenih določil za uslužbence v korist navedenih uslužbencev omejil svojo pristojnost za odpoved veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ki izhaja iz člena 47 PZDU (sodbi z dne 30. novembra 1994, Düchs/Komisija, T‑558/93, EU:T:1994:279, točka 43, in z dne 7. julija 2004, Schmitt/EAR, T‑175/03, EU:T:2004:214, točka 53), pa ta ne more, razen v primerih, ki jih določajo PZDU, enostransko razdreti svojega pogodbenega razmerja z zadevnim uslužbencem. Ponudba za zaposlitev, ki je naslovljena na kandidata z namenom njegove zaposlitve kot začasnega uslužbenca, sicer res predstavlja zgolj namero in s tem pripravljalni akt, s katerim se ne podeljujejo pravice in ki ga je mogoče umakniti, na primer kadar OPSP po pripravi ponudbe za zaposlitev odkrije, da zadevna oseba ne izpolnjuje enega od pogojev za zaposlitev, ki so določeni v PZDU, razpisu prostega delovnega mesta ali notranjih določbah (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2012, Eklund/Komisija, F‑57/11, EU:F:2012:145, točka 66, in sklep z dne 10. julija 2014, Mészáros/Komisija, F‑22/13, EU:F:2014:189, točka 73). Vendar pa je položaj drugačen, kadar je bila takšna ponudba sprejeta in uresničena z odločbo OPSP, kot je odločba z dne 7. novembra 2013, in se je novo pogodbeno razmerje dejansko že začelo izvajati. V takšnem primeru namreč zaradi volje pogodbenih strank nastanejo nove pogodbene obveznosti, ki omejujejo pristojnost OPSP, da – razen v primerih, ki so izrecno določeni v PZDU, kot so tisti iz člena 47 teh pogojev – deluje enostransko in, v vsakem primeru, da deluje retroaktivno.

104

V obravnavanem primeru pa Sodišče za uslužbence poudarja, prvič, da je tožeča stranka 18. julija 2013 izrecno sprejela ponudbo za zaposlitev, ki ji jo je dan pred tem dal Organ pod pogoji, navedenimi v njegovem elektronskem dopisu z dne 17. julija 2013, ki je bil naslovljen na tožečo stranko. V zvezi s tem je iz besedila tega elektronskega dopisa razvidno, da vsebuje dva vidika: tožeči stranki je bila dana prva, zavezujoča ponudba „začasne razporeditve“, s katero bi ta ohranila svojo zaposlitev za nedoločen čas v nazivu AD 6, hkrati pa ji je bila dana še druga ponudba, ki je bila pogojena s kakovostjo dela, ki bi jo zadevna oseba pokazala v obdobju začasne razporeditve. Tako ta elektronski dopis ni vseboval ponudbe za takojšnjo zaposlitev pod pogoji iz razpisa prostega delovnega mesta, ki se je skliceval samo na delovno mesto začasnega uslužbenca za določen čas treh let v smislu člena 9 PZDU. Sodišče za uslužbence opozarja, drugič, da je bila zavezujoča ponudba „začasne razporeditve“ uresničena, in sicer z odločbo z dne 7. novembra 2013, čeprav formalno ni šlo za dodatek k pogodbi o zaposlitvi, ki bi ga podpisali obe stranki. Sodišče za uslužbence ugotavlja, tretjič, da je tožeča stranka približno šest mesecev dejansko opravljala delovne naloge višjega strokovnjaka, in četrtič, da je EIOPA na obravnavi navedel, da pravna podlaga izpodbijane odločbe ni katera od določb PZDU, temveč odločba z dne 30. junija 2011, ki jo je sprejel izvršni direktor Organa za zapolnitev pravne praznine v Kadrovskih predpisih in PZDU.

105

V takih okoliščinah OPSP Organa 24. februarja 2014 ni mogel enostransko, z retroaktivnim učinkom in brez konkretne pravne podlage odločiti, da zavrne prijavo tožeče stranke za delovno mesto višjega strokovnjaka, s čimer je, drugače povedano, umaknil svojo ponudbo za zaposlitev z dne 17. julija 2013 v njenem zavezujočem delu v zvezi z začasno razporeditvijo, ki jo je tožeča stranka že sprejela in katere učinki so bili torej izčrpani. To velja kljub temu, da je šlo zgolj za ponudbo začasne razporeditve za šest mesecev s končno možnostjo za tožečo stranko, da s sprejetjem druge ponudbe – če bi jo bilo treba uresničiti – ohrani svoje delovno razmerje za nedoločen čas, ki je izhajalo iz njene veljavne pogodbe v nazivu AD 6, na delovnem mestu višjega strokovnjaka, ki bi običajno vključevalo le zaposlitev za določen čas treh let.

106

Treba je torej ugotoviti, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem je retroaktivno zavrnjena prijava tožeče stranke za delovno mesto višjega strokovnjaka, nezakonita.

107

Kar zadeva vprašanje, ali je, kot trdi tožeča stranka zlasti v formulaciji svojih tožbenih predlogov, OPSP Organa dejansko odpravil odločbo z dne 7. novembra 2013, s katero je bila tožeča stranka poskusno razporejena na delovno mesto višjega strokovnjaka, je treba ugotoviti, da se izpodbijana odločba ne nanaša izrecno na odpravo te odločbe z dne 7. novembra 2013. Sodišče za uslužbence pa ugotavlja, da je bila v zadnjenavedeni odločbi predvidena samo začasna razporeditev tožeče stranke od 16. septembra 2013 in da je bila v njej napovedana – če bi bila tožeča stranka potrjena na novih delovnih nalogah, ki jih je tako prevzela – prihodnja odločba OPSP, v tem primeru ponudba dokončne razporeditve, s katero bi bila tožeča stranka potrjena v nazivu AD 8, predvidenem za delovno mesto višjega strokovnjaka, in to retroaktivno na dan 16. septembra 2013. Skratka, glede na to, da je dejansko v skladu s to odločbo z dne 7. novembra 2013 tožeča stranka v obdobju začasne razporeditve prejemala plačo za naziv AD 6 in da ji, ker je OPSP Organa pozneje zavrnil njeno potrditev na njenih delovnih nalogah, ni bila retroaktivno izplačana plača za naziv AD 8 od 16. septembra 2013, je treba šteti, da z izpodbijano odločbo odločba z dne 7. novembra 2013 ni bila odpravljena ali drugače preklicana, saj so bili, nasprotno, vsi njeni učinki izčrpani.

108

Glede na navedeno je treba delno sprejeti drugi tožbeni razlog in ugotoviti nezakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je v okviru pogodbenega razmerja ob kršitvi pridobljenih pravic in pogodbenih določil retroaktivno zavrnjena prijava tožeče stranke za delovno mesto višjega strokovnjaka in implicitno umaknjena ponudba za zaposlitev, ki je bila dana 17. julija 2013 in jo je tožeča stranka že sprejela.

109

Tožeča stranka trdi, da je Organ, ker ji ni dal možnosti, da bi pred sprejetjem izpodbijane odločbe primerno predstavila svoja stališča, kršil njeno pravico do izjave pred sprejetjem odločbe, ki posega v njen položaj. Zatrjuje pa, da bi, če bi ji bilo omogočeno predstaviti svoje stališče glede vprašanja, ali je Organ upravičeno sprejel navedeno odločbo, lahko vplivala na njeno vsebino.

110

EIOPA predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne, pri čemer zlasti opozarja, da se je tožeča stranka izrekla v okviru pogovorov, ki ju je imela 3. in 11. februarja 2014 s članom skupine za človeške vire oziroma z direktorjem direkcije „Predpisi“.

111

V zvezi z vprašanjem, ali je v obravnavanem primeru Organ povsem spoštoval pravico tožeče stranke do izjave glede tega, ali je imela najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj, ko je predložila prijavo za delovno mesto višjega strokovnjaka, iz spisa in razprav med obravnavo izhaja, prvič, da je tožeča stranka med pogovorom, ki ga je imela 3. februarja 2014 s članom skupine za človeške vire, izvedela, da je Organ takrat preverjal, ali izpolnjuje zahtevo po najmanj devetih letih poklicnih izkušenj, da bi lahko zasedla delovno mesto z nazivom AD 8, in drugič, da sta na sestanku z dne 11. februarja 2014 z direktorjem direkcije „Predpisi“ oba skušala ugotoviti, ali v praksi izpolnjuje zgoraj navedeno zahtevo po najmanj devetih letih poklicnih izkušenj ali ne.

112

Predvsem iz spisa je razvidno, da je direktor direkcije „Predpisi“ na sestanku z dne 11. februarja 2014 tožeči stranki dal možnost, da ugovarja izračunu, s katerim je uprava ugotavljala, koliko let poklicnih izkušenj ji je treba pripisati. Zato je tožeča stranka, kar zadeva stanje njenih predhodnih poklicnih izkušenj, imela možnost primerno predstaviti svoje stališče pred navedenim direktorjem, preden je izvršni direktor sprejel izpodbijano odločbo.

113

Razen tega, da se je tožeča stranka izrekla v okviru preverjanja dolžine njenih poklicnih izkušenj, Sodišče za uslužbence meni, da v pravkar opisanem dejanskem okviru ne samo ni mogoče, da se tožeča stranka ni zavedala pomena, ki ga je Organ pripisoval vprašanju, ali izkazuje najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj, da bi lahko zasedla delovno mesto z nazivom AD 8, ampak je bila tudi obveščena, da na obžalovanje Organa ne more računati na potrditev na delovnem mestu višjega strokovnjaka z nazivom AD 8, če ne izkaže, da je imela na dan, določen v razpisu prostega delovnega mesta, najmanj devet let upoštevnih poklicnih izkušenj.

114

Poleg tega je imela tožeča stranka še vedno možnost dopolniti svoje stališče glede načina izračuna njenih poklicnih izkušenj in glede pravnih posledic, ki izhajajo iz tega, in sicer v obdobju trinajstih dni med sestankom z dne 11. februarja 2014 in sprejetjem izpodbijane odločbe 24. februarja 2014 (glej sodbo z dne 10. septembra 2014, Tzikas/ERA, F‑120/13, EU:F:2014:197, točka 59).

115

V teh okoliščinah Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je Organ, preden je z izpodbijano odločbo sklenil, da tožeče stranke ne potrdi na delovnem mestu višjega strokovnjaka, spoštoval njeno pravico do izjave v skladu s členom 41(2)(a) Listine.

116

Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

117

Tožeča stranka primarno v bistvu trdi, da je odločba z dne 30. junija 2011 nezakonita iz štirih razlogov.

118

Prvič, izvršni direktor ni bil pristojen za sprejetje odločbe z dne 30. junija 2011, ker po mnenju tožeče stranke ta pristojnost pripada upravnemu odboru, ki bi lahko sprejel podobno besedilo ob opiranju na člen 47(2) Uredbe št. 1094/2010. Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu izpodbija, da bi bila lahko odločba z dne 30. junija 2011„upravno navodilo“ v smislu člena 53(3) te uredbe.

119

Drugič, tožeča stranka izpodbija zakonitost razloga, zaradi katerega je bila sprejeta odločba z dne 30. junija 2011, to je zapolnitev pravne praznine med Kadrovskimi predpisi ter SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, ki jih je Organ sprejel za primere, v katerih se na delovna mesta začasnih uslužbencev prerazporedijo uslužbenci, ki so že zaposleni v Organu na podlagi iste ureditve, čeprav v nižjem nazivu. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba, če se isti uslužbenec večkrat zapored razporedi na različna delovna mesta v Organu z istim statusom začasnega uslužbenca, le pri prvem delovnem mestu uporabiti poskusno obdobje v obliki poskusne dobe, kot je določena v členu 14 PZDU. V primeru začasnega uslužbenca, ki je že bil potrjen na svojih delovnih nalogah v agenciji ob izteku poskusne dobe iz tega člena, naj namreč PZDU ne bi določali, da se lahko temu uslužbencu naloži obveznost, da opravi novo poskusno dobo, ko ga je treba razporediti na drugo delovno mesto začasnega uslužbenca v isti agenciji, in to tudi če mora opravljati druge delovne naloge ali to početi v višjem nazivu.

120

Tretjič, tožeča stranka navaja, da lahko odločba z dne 30. junija 2011 pripelje do zlorabe, če tako kot v njenem primeru isti začasni uslužbenec 18 mesecev opravlja „poskusno dobo“, in to, v obravnavani zadevi, v okviru zgolj triletnega delovnega razmerja.

121

Četrtič, tožeča stranka zatrjuje, da bi moral Organ odločbo z dne 30. junija 2011 razveljaviti, saj je bila sprejeta samo zaradi rešitve prvega primera zaporednih razporeditev začasnega uslužbenca, in to do sprejetja politike upravljanja pogodb začasnih uslužbencev. Ker pa so bile sprejete SDI „Zaposlovanje“, se v obravnavanem primeru odločba z dne 30. junija 2011 ni več mogla uporabljati.

122

Tožeča stranka podredno navaja, da je bila odločba z dne 30. junija 2011 napačno uporabljena zanjo. Natančneje, tožeča stranka trdi, da v razpisu prostega delovnega mesta nista bila omenjena ne poskusno obdobje ne obstoj odločbe z dne 30. junija 2011. Vendar je tožeča stranka na obravnavi priznala, da je, s tem ko je 18. julija 2013 sprejela ponudbo v zvezi z delovnim mestom višjega strokovnjaka, privolila, da se zanjo uporabi ureditev začasne razporeditve iz odločbe z dne 30. junija 2011.

123

Organ predlaga, naj se peti tožbeni razlog zavrne, pri čemer trdi, da je odločba z dne 30. junija 2011„notranje upravno navodilo“, ki ga je lahko izvršni direktor sprejel na podlagi pristojnosti, ki mu je v zvezi s tem podeljena s členom 53(3) Uredbe št. 1094/2010. Glede namena te odločbe Organ pojasnjuje, da se želi z navedeno odločbo, ki je bila sprejeta v korist osebja, notranjim kandidatom EIOPA dati možnost, da začnejo delati na delovnem mestu z višjim nazivom, ne da bi izgubili svojo prejšnjo pogodbo, sklenjeno za določen ali nedoločen čas, ki na koncu ostane še naprej veljavna in se ne odpove oziroma ne preneha ob začasni razporeditvi na delovno mesto z višjim nazivom.

124

Tožeča stranka želi s petim tožbenim razlogom dejansko uveljavljati ugovor nezakonitosti odločbe z dne 30. junija 2011. V zvezi s tem tožeča stranka v pritožbi ni izrecno izpodbijala zakonitosti te odločbe ali, natančneje, samega načela, da se osebi še enkrat naloži obveznost uspešno prestati poskusno obdobje, podobna obveznosti poskusne dobe iz člena 14 PZDU. Vendar je treba ugotoviti – kot je bilo pojasnjeno v točkah od 58 do 60 te sodbe – da je ta ugovor nezakonitosti dopusten.

125

Kar zadeva pristojnost ratione personae izvršnega direktorja za sprejetje odločbe z dne 30. junija 2011, je treba ugotoviti, da ta odločba lahko spada v kategorijo „notranjih upravnih navodil“, za katerih sprejetje je na podlagi člena 53(3) Uredbe št. 1094/2010 pristojen izvršni direktor. Zato je treba ugovor nezakonitosti odločbe z dne 30. junija 2011 zavrniti v delu, ki se nanaša na napako v zvezi z nepristojnostjo ratione personae.

126

Glede napake v zvezi z nepristojnostjo ratione materiae je treba najprej preučiti, ali je, kot se je na to skliceval izvršni direktor v odločbi z dne 30. junija 2011, na ta dan dejansko obstajala „pravna praznina“ med Kadrovskimi predpisi in PZDU ter notranjimi pravili Organa za njihovo izvajanje, ki je utemeljevala določitev odstopajoče upravne prakse, kar zadeva zaposlitev – na delovnem mestu začasnega uslužbenca za določen čas, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta, objavljenega v Organu in zunaj njega – uslužbenca, ki je v Organu že zaposlen za nedoločen čas z istim statusom začasnega uslužbenca, vendar v nižjem nazivu od naziva prostega delovnega mesta.

127

Sodišče za uslužbence takoj ugotavlja, da je v odločbi z dne 30. junija 2011 pod poimenovanjem „začasna razporeditev“ („provisional assignment“) dejansko predvideno, da se zaposlitev, imenovana tudi dokončna razporeditev, zadevne osebe na delovno mesto z višjim nazivom odloži do konca šestmesečnega poskusnega obdobja, urejenega v obliki začasne razporeditve, in pogojuje s tem, da ob koncu tega obdobja pokaže, da lahko kakovostno opravlja nove delovne naloge, ki jih torej opravlja začasno. Ta mehanizem „začasne razporeditve“ v bistvu pomeni, da se za začasnega uslužbenca uporabi možnost začasne zasedbe delovnega mesta z višjim nazivom, kot je predvidena v členu 7(2) Kadrovskih predpisov, ki se smiselno uporablja na podlagi člena 10 PZDU, hkrati pa se s tem mehanizmom navedenemu začasnemu uslužbencu nalaga poskusno obdobje, ki je po cilju podobno poskusni dobi iz člena 14 PZDU. Pri takem mehanizmu, ki ni predviden v Kadrovskih predpisih ali PZDU, ki se ne sklicuje niti na člen 14 PZDU in ki je tako očitno mehanizem sui generis, namreč zaposlitev ali nova razporeditev dokončno nastopi šele po poskusnem obdobju, med katerim je začasni uslužbenec, ki ima pogodbo za drugo delovno mesto in z nižjim nazivom, zgolj začasno razporejen na prosto delovno mesto z višjim nazivom, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta.

128

V zvezi s tem člen 10(3) PZDU sicer res določa, da se v primeru nove „razporeditve“, tudi „začasne“ – ta izraza sta uporabljena v odločbi z dne 30. junija 2011 – sklene sporazum, ki dopolnjuje pogodbo o zaposlitvi, oziroma dodatek k tej pogodbi, njegova sklenitev pa mora nastopiti sočasno s prerazporeditvijo. Vendar Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru meni, prvič, da sta se Organ in tožeča stranka s svojima elektronskima dopisoma z dne 17. in 18. julija 2013, ki sta se nanašala na ponudbo oziroma na sprejem delovnega mesta, ki je bilo predmet razpisa prostega delovnega mesta, pogodbeno dogovorila za začasno razporeditev, ne da bi predvidevala resničnost dokončne razporeditve, in da je treba ta elektronska dopisa skupaj obravnavati kot dodatek k pogodbi o zaposlitvi v smislu člena 10(3) PZDU. Sodišče za uslužbence meni, drugič, da zaradi sklenitve takega dodatka OPSP Organa ni bila odvzeta možnost, da se ob koncu obdobja začasne razporeditve tožeče stranke odloči skleniti nov dodatek, s katerim bi se odločilo o njeni dokončni razporeditvi na nove delovne naloge in v novi naziv.

129

Po navedbi teh ugotovitev Sodišče za uslužbence opozarja, da v nobeni določbi Kadrovskih predpisov ali PZDU ni posebej navedeno, ali lahko uprava – kar tožeča stranka izpodbija – v obliki začasne razporeditve naloži novo poskusno obdobje začasnemu uslužbencu, v obravnavanem primeru zaposlenemu na podlagi pogodbe za nedoločen čas, ki je že bil potrjen na svojih delovnih nalogah na podlagi člena 14 PZDU, ko ga želi nazadnje za stalno razporediti ali zaposliti na drugem delovnem mestu, ki ustreza višjemu nazivu.

130

Člen 10(3) PZDU kvečjemu določa, da se „[r]azporeditev začasnega uslužbenca na delovno mesto v višjem razredu [nazivu] od tistega, v katerega je bil razporejen ob zaposlitvi, […] zabeleži v sporazumu, ki dopolnjuje pogodbo o zaposlitvi“. Vendar iz besedila ali sistematike členov 10 in 14 PZDU ne izhaja, da bi nasprotovala temu, da bi uprava od zadevnega uslužbenca lahko zahtevala, da opravi novo poskusno dobo v smislu člena 14 PZDU ali kakršno koli drugo obliko poskusnega obdobja za potrebe te nove razporeditve.

131

V skladu s tem se lahko OPSP pri zaposlitvi enega od svojih začasnih uslužbencev, ki je na podlagi pogodbe za določen ali nedoločen čas že bil potrjen v zvezi s svojimi predhodnimi delovnimi nalogami po izteku poskusne dobe v smislu člena 14 PZDU, na eno od drugih delovnih mest, odloči, da zadevno osebo oprosti opravljanja nove poskusne dobe, kadar meni, da ta kot začasni uslužbenec nadaljuje svoje delovno razmerje z delodajalcem, in sicer tudi v primeru, kadar nadaljevanje delovnega razmerja vključuje napredovanje v višji naziv ali spremembo nalog, ki jih opravlja, in kadar se razpis prostega delovnega mesta, ki zadeva na novo zasedeno mesto, nanaša izključno na zaposlitev za določen čas.

132

Nasprotno se lahko pri novi pogodbi o zaposlitvi z istim OPSP, ki se nanaša na drugo kategorijo delovnega mesta ali pomeni prekinitev v karieri začasnega uslužbenca, ki je bil že potrjen s poskusno dobo v skladu s členom 14 PZDU, kar se kaže na primer kot precejšnja sprememba vrste nalog, ki jih opravlja zadevni uslužbenec, ali kot – tako kot v obravnavanem primeru – dva naziva razlike med delovnima mestoma, OPSP ob uveljavljanju svoje diskrecijske pravice pri organizaciji svojih služb odloči, da za potrebe člena 14 PZDU upošteva, da se pogodba o zaposlitvi zadevne osebe, vključno s tisto, ki je uresničena kot dodatek k prejšnji pogodbi, nanaša na drugačno delovno mesto, kar pomeni, da mora zadevna oseba, tako kot zunanji kandidati, kot so začasni uslužbenci drugih institucij ali agencij ali osebe, ki ne delajo za Unijo, dokazati zadostne strokovne sposobnosti za opravljanje novih delovnih nalog, s čimer upraviči potrditev v zvezi s temi delovnimi nalogami in razvrstitev v višji naziv od tistega, v katerega je bila razvrščena prej.

133

Zato Sodišče za uslužbence meni, da je Organ v odločbi z dne 30. junija 2011 lahko določil, da mora kandidat za prosto delovno mesto v Organu, ki je že zaposlen v njem kot potrjen začasni uslužbenec, vendar v nazivu, ki je nižji od naziva zadevnega delovnega mesta, podobno kot zunanji kandidat, ki ima poskusno dobo na zadevnem delovnem mestu v smislu člena 14 PZDU, opraviti novo šestmesečno poskusno obdobje, katerega rezultati bodo pogojevali poznejšo dokončno zaposlitev na novih delovnih nalogah in v novem, višjem nazivu na podlagi dodatka k pogodbi, ki določa njegovo stalno prerazporeditev na zadevno delovno mesto. S tako razlago, ki izhaja iz smiselne uporabe člena 14 PZDU za začasnega uslužbenca, ki pri instituciji ali agenciji ni zaposlen na novo, ampak se je tam že zaposlil za določen ali nedoločen čas po izteku poskusne dobe v skladu s členom 14 PZDU, je mogoče tudi preprečiti manj ugoden položaj začasnih uslužbencev, ki so že potrjeni v agenciji, ker bi agencija morda morala dati prednost zaposlovanju kandidatov, za katere bo lahko ob izteku poskusnega obdobja zahtevala oceno njihovega dela, v obravnavani zadevi v skladu z zahtevami iz člena 14 PZDU, ravno v škodo notranjih kandidatov agencije, za katere nova poskusna doba ne bi prišla v poštev.

134

Zdaj je treba preučiti, ali je Organ, kot navaja tožeča stranka, lahko pogojeval njeno plačo za naziv AD 8 z uspešno prestanim obdobjem začasne razporeditve.

135

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence v okoliščinah te zadeve, ki se nanaša na zaposlitev začasnih uslužbencev na podlagi člena 2(a) PZDU, takoj ugotavlja, da je treba načeloma vsakega kandidata, ki je izbran ob koncu izbirnega postopka, zaposliti za čas in v nazivu, ki sta določena v ustreznem razpisu prostega delovnega mesta, in sicer v obravnavanem primeru v nazivu AD 8 za določen čas treh let. Glede tega je Organ potrdil, da bi bil vsak zunanji kandidat zaposlen v takem nazivu in za tak čas neodvisno od tega, ali je bil prej začasni uslužbenec, ki je že opravljal ali ne poskusno dobo v skladu s členom 14 PZDU, v drugi instituciji ali agenciji. Vendar Sodišče za uslužbence opozarja, da želi tožeča stranka v obravnavani zadevi doseči nadaljevanje svoje zaposlitve za nedoločen čas, v okviru katere je zasedala delovno mesto „expert on stakeholders“, preden je bila začasno razporejena na delovno mesto višjega strokovnjaka.

136

Poleg tega člen 7(2) Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 10(1) PZDU smiselno uporablja za začasne uslužbence, določa možnost, da uradnik ali uslužbenec, ki mora začasno, in sicer največ eno leto, opravljati delovne naloge, za katere je običajno potrebna višja razvrstitev od razvrstitve njegovega prvotnega delovnega mesta, ne prejema takoj plače za višji naziv. Ta člen tako določa možnost začasne razporeditve, ki pa je omejena na najdaljše obdobje štirih mesecev, po katerem mora zadevna oseba v bistvu prejemati plačo za višji naziv. V obravnavanem primeru in ne glede na dejstvo, da se Organ ni skliceval na to določbo, je bilo to najdaljše obdobje štirih mesecev očitno prekoračeno.

137

Po navedbi teh preudarkov Sodišče za uslužbence opozarja, da mehanizem, uveden z odločbo z dne 30. junija 2011, ni izrecno določen niti v PZDU niti v Kadrovskih predpisih, ki se smiselno uporabljajo. Ta mehanizem v praksi omogoča Organu, da kateremu od svojih začasnih uslužbencev ponudi možnost, da srednjeročno pridobi – ne da bi izgubil svojo prejšnjo zaposlitev za določen ali nedoločen čas – višji naziv, predviden za delovno mesto, za katero se je prijavil in na katero bo dokončno razporejen šele ob koncu šestmesečnega poskusnega obdobja, uresničenega v obliki zgoraj navedene začasne razporeditve. Ta mehanizem je očitno načeloma posebej ugoden, zlasti v položaju, kot je položaj tožeče stranke, saj lahko zadevnim osebam omogoči, da pridobijo več nazivov v smislu razvrstitve, ne da bi morale odpovedati prejšnjo pogodbo, kar je obveznost, ki je, nasprotno, naložena kandidatu, ki ni bil zaposlen v Organu.

138

S tega vidika je Organ nameraval po eni strani zagotoviti, da zadevni uslužbenec pokaže zadostne strokovne sposobnosti, da bi bil potrjen ter za stalno in dokončno razporejen na novo delovno mesto, ki je bilo predmet objavljenega razpisa prostega delovnega mesta, in da bi se mu ob koncu obdobja začasne razporeditve retroaktivno izplačala plača za višji naziv, predviden za opravljanje novih delovnih nalog. Po drugi strani je želel Organ zagotoviti določeno zaščito svojim začasnim uslužbencem, ki so že bili potrjeni na svojih delovnih nalogah v Organu, in sicer tako, da jim ni naložil obveznosti odpovedati prejšnjo pogodbo, eventualno sklenjeno za nedoločen čas, s čimer jim je – v nasprotju z začasnimi uslužbenci iz drugih agencij ali institucij – omogočil, da ne ostanejo brez zaposlitve, če ob koncu obdobja začasne razporeditve ne bi izkazali zadostnih strokovnih sposobnosti, ocenjenih glede na nove delovne naloge.

139

Vendar Sodišče za uslužbence meni, da je notranjim kandidatom Organa, ki so razporejeni na delovno mesto z višjim nazivom pod pogoji iz odločbe z dne 30. junija 2011, naloženo opravljanje delovnih nalog, ki spadajo k navedenemu delovnemu mestu. Zato je v položaju, kot je ta v obravnavanem primeru – v katerem se uprava ne namerava sklicevati niti na uporabo člena 7(2) Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na začasno opravljanje delovnih nalog, povezanih z višjim nazivom, niti a fortiori na možnost, da se uslužbenec za štiri mesece začasno razporedi na delovno mesto z višjim nazivom, pri čemer se mu izplačuje plača prvotnega delovnega mesta z nižjim nazivom – očitno, da z nobenim objektivnim in pravnim razlogom ni mogoče utemeljiti tega, da tožeča stranka kot notranja kandidatka Organa ni mogla takoj prejemati plače za naziv, določen za delovno mesto, na katero se je nanašal razpis prostega delovnega mesta ter za katero se je tožeča stranka prijavila in ki ga je zasedla v okviru začasne razporeditve.

140

Iz navedenega izhaja, da je odločba z dne 30. junija 2011, ker v točki 6 določa, da začasni uslužbenec, ki je začasno razporejen na delovno mesto, za katero je običajno predvidena razvrstitev, ki je višja od razvrstitve njegovega trenutnega delovnega mesta, ni takoj razvrščen v naziv, določen v razpisu prostega delovnega mesta, ampak šele retroaktivno po izteku šestmesečnega poskusnega obdobja, neveljavna, saj v primerih, kot je primer tožeče stranke, vodi k začasni razporeditvi notranjega kandidata Organa na delovno mesto, ki je bilo predmet izbirnega postopka z objavo, ne da bi se mu dodelila razvrstitev, določena za delovno mesto iz razpisa prostega delovnega mesta, in to kljub temu, da mora več kot štiri mesece izvrševati vse naloge, ki spadajo k zadevnemu delovnemu mestu.

141

Zato je treba delno ugoditi ugovoru nezakonitosti in razglasiti izpodbijano odločbo za nično v delu, v katerem je tožeča stranka prikrajšana za plačo, ki ustreza nazivu AD 8, v poskusnem obdobju opravljanja delovnih nalog v obliki začasne razporeditve, ki je trajalo od 16. septembra 2013 do 24. februarja 2014.

142

Tožeča stranka trdi, da bi glede na nezakonitost izpodbijane odločbe morala biti v Organu zaposlena v nazivu AD 8 od 16. septembra 2013. Zato zahteva plačilo razlike med plačama za naziva AD 6 in AD 8, in sicer primarno od tega datuma oziroma podredno za obdobje od 16. septembra 2013 do 24. februarja 2014. Poleg tega meni, da je utrpela nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju kakovosti njenega dela ter stopnje njene strokovnosti in zavzetosti pri dejavnostih Organa naj bi namreč v obravnavanem primeru občutila neizmerno nepravičnost, ki utemeljuje, da se ji kot odškodnina za to nepremoženjsko škodo prisodi znesek 20.000 EUR.

143

Organ navaja, da ker odškodninski zahtevek ni bil podan v pritožbi, mora biti, vsaj kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka, zavržen kot nedopusten. Vsekakor naj bi bilo treba odškodninski zahtevek tako v zvezi s premoženjsko kot nepremoženjsko škodo zavrniti kot neutemeljen.

144

V zvezi z dopustnostjo odškodninskih zahtevkov iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar tako kot v obravnavanem primeru obstaja neposredna zveza med ničnostno tožbo in odškodninsko tožbo, je zadnja dopustna kot dodatek k prvi, ne da bi pred njo morali biti vloženi zahteva, naj uprava povrne domnevno nastalo škodo, in pritožba, s katero se izpodbija utemeljenost implicitne ali eksplicitne zavrnitve zahteve (sodba z dne 28. aprila 2009, Violetti in drugi/Komisija, F‑5/05 in F‑7/05, EU:F:2009:39, točka 120 in navedena sodna praksa). Sodišče za uslužbence v vsakem primeru poudarja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v pritožbi zahtevala ne le, naj bo potrjena na svojih delovnih nalogah višjega strokovnjaka, ampak tudi, naj Organ v njenem primeru odloči, da se ji izplača ustrezna plača za naziv AD 8 od 16. septembra 2013. Taka zahteva je odškodninske narave.

145

Kar zadeva utemeljenost, Sodišče za uslužbence v zvezi s premoženjsko škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, meni, da za obdobje začasne razporeditve, v katerem je tožeča stranka dejansko delala, in sicer od 16. septembra 2013 do 24. februarja 2014, iz obrazložitve te sodbe, podane v utemeljitev razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožeči stranki v tem obdobju nastala gotova in dejanska premoženjska škoda, saj bi morala ne glede na štirimesečno obdobje iz člena 7(2) Kadrovskih predpisov, ki se uporablja v primeru začasnega opravljanja delovnih nalog, povezanih z višjim nazivom, prejemati plačo za naziv AD 8, in ne za naziv AD 6. Zato je treba ugoditi njenemu odškodninskemu zahtevku v delu, v katerem se želi doseči plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo v obdobju začasne razporeditve, in njenemu predlogu, naj se znesku te odškodnine prištejejo zamudne obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povišani za dve točki.

146

Nasprotno pa Sodišče za uslužbence v zvezi z obdobjem po 24. februarju 2014, datumu izpodbijane odločbe, od katerega tožeča stranka ni več opravljala delovnih nalog višjega strokovnjaka, opozarja, da če bi bila tožeča stranka, kot trdi, takoj in dokončno zaposlena na delovnem mestu višjega strokovnjaka, bi morala biti načeloma zaposlena v skladu s pogoji iz razpisa prostega delovnega mesta, in sicer resda v nazivu AD 8, toda za določen čas treh let. V takem položaju bi namreč OPSP lahko zahteval prenehanje prejšnjega delovnega razmerja zaradi bistveno drugačne narave delovnih nalog in višjega naziva, predvidenega za zadevno novo delovno mesto.

147

Vendar iz spisa – zlasti iz elektronskih dopisov Organa in tožeče stranke z dne 17. in 18. julija 2013, ki se obravnavata kot dodatek k takrat veljavni pogodbi o zaposlitvi, ki je bil formaliziran z odločbo z dne 7. novembra 2013 – izhaja, da sta se stranki pogodbeno dogovorili najprej le za „začasno razporeditev“ tožeče stranke na delovno mesto višjega strokovnjaka, in ne za stalno razporeditev. V takih okoliščinah, kot je pravilno navedel Organ, je OPSP lahko odložil – na čas po opravljanju zadevnih nalog v obliki začasne razporeditve – sklenitev in podpis novega dodatka, ki bi nato določal novo razporeditev tožeče stranke, ki bi bila tokrat dokončno dogovorjena in bi pogodbeno nadomestila njeno prejšnjo razporeditev, ko je bila tožeča stranka na delovnem mestu „expert on stakeholders“.

148

Iz tega sledi, da je v obravnavanem primeru OPSP Organa lahko z izpodbijano odločbo zavrnil potrditev tožeče stranke na delovnih nalogah višjega strokovnjaka, kar je nazadnje pomenilo, da ji ni ponudil novega dodatka k njeni pogodbi, ki bi vključeval ponudbo stalne in dokončne razporeditve na delovne naloge višjega strokovnjaka, in to iz legitimnega razloga, da 16. junija 2013 ni izpolnjevala zahteve po izkazovanju najmanj devetih let upoštevnih poklicnih izkušenj, kot določajo SDI „Zaposlovanje“, posledica tega pa je bila, da je lahko vseeno ponovno prevzela naloge delovnega mesta „expert on stakeholders“ ali druge delovne naloge, zaradi katerih je ostala zaposlena – v tem primeru za nedoločen čas – v Organu, in sicer delovne naloge, ki so ustrezale nazivu AD 6.

149

Posledično je treba odškodninski zahtevek zavrniti v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo po 24. februarju 2014, izhajajočo iz razlike med plačama za naziva AD 6 in AD 8.

150

Glede zatrjevane nepremoženjske škode je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta, kot je izpodbijana odločba, sama po sebi šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti navedenega akta, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (glej v tem smislu sodbi z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131, in z dne 19. novembra 2009, Michail/Komisija, T‑49/08 P, EU:T:2009:456, točka 88).

151

V obravnavanem primeru je tožeča stranka v bistvu navedla svoje vedenje, svojo učinkovitost in kakovost svojega strokovnega dela, da bi dokazala, da je utrpela nepremoženjsko škodo v obliki občutka nepravičnosti in nepriznavanja prave vrednosti dela, ki ga je opravljala, ter v obliki vtisa ali celo prepričanja, da je bila degradirana.

152

Iz sodne prakse izhaja, da občutek nepravičnosti in skrbi, ki jih osebi povzroča dejstvo, da mora najprej skozi predhodni in nato skozi sodni postopek, da se ji priznajo pravice, lahko v nekaterih okoliščinah pomenijo škodo, o kateri je mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je uprava ravnala nezakonito (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 1990, Culin/Komisija, C‑343/87, EU:C:1990:49, točki 27 in 28).

153

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence navaja, da posebna ureditev začasne razporeditve na delovno mesto z višjim nazivom, ki jo je uvedel Organ v obliki „upravnega navodila“, kot je odločba z dne 30. junija 2011, seveda v nasprotju s SD za izvajanje Kadrovskih predpisov in PZDU, ki jih je sprejel Organ, ni bila sprejeta v soglasju z nadzorno institucijo za EIOPA, to je s Komisijo, in iz zgoraj predstavljenih razlogov očitno ni popolnoma skladna z zahtevami iz Kadrovskih predpisov in PZDU.

154

Vendar je razvidno, da je bila ta posebna ureditev zasnovana zato, da bi se začasnim uslužbencem, ki so že bili potrjeni na svojih delovnih nalogah v Organu, kot je tožeča stranka, zagotovil način hitrega dostopa do delovnih mest z višjimi nazivi brez izgube njihove prvotne zaposlitve v primeru, da ob koncu šestmesečnega poskusnega obdobja, med katerim se nove delovne naloge opravljajo v okviru začasne razporeditve, ne bi pokazali, da lahko te naloge zadovoljivo izpolnjujejo, takrat pa prvotna zaposlitev spet dobi polni učinek, ne da bi prenehala.

155

Tako je v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve očitno, da je tožeča stranka nazadnje ravno toliko imela korist od posebne ureditve začasne razporeditve, ki jo je zasnoval EIOPA, pri delovnem mestu „expert on stakeholders“ in delovnem mestu višjega strokovnjaka, kot je bila v zvezi z zadnjenavedenim delovnim mestom deležna nevšečnosti navedene ureditve. Ta ureditev ji je zlasti omogočila, da je v nasprotju z zunanjimi kandidati, ki bi bili verjetno primorani dati odpoved, da bi lahko zasedli delovno mesto višjega strokovnjaka v Organu, ohranila svojo zaposlitev za nedoločen čas v nazivu AD 6. Neodvisno od uspešnosti zadevne osebe pri opravljanju njenih delovnih nalog Sodišče za uslužbence v teh okoliščinah meni, da tožeča stranka ni dokazala obstoja nepremoženjske škode, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti.

156

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba:

157

Kot določa člen 101 Poslovnika, brez poseganja v druge določbe poglavja 8 naslova II tega poslovnika neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov druge stranke. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi člena 102(1) istega poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka nosi svoje stroške in da se ji naloži le delno plačilo stroškov nasprotne stranke ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.

158

Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je treba Organ šteti za stranko, ki delno ni uspela. Tožeča stranka je v svojih predlogih tudi izrecno predlagala, naj se EIOPA naloži plačilo stroškov. Poleg tega okoliščine obravnavane zadeve, zlasti dejstvo, da je položaj tožeče stranke delno posledica vsebinske napake pri pripravi razpisa prostega delovnega mesta in da je zato Organ nanjo zmotno naslovil ponudbo za zaposlitev, ki jo je nato ob koncu poskusnega obdobja nezakonito umaknil, upravičujejo, da v vsakem primeru na podlagi člena 102(2) Poslovnika EIOPA nosi svoje stroške in se mu naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke, čeprav je Sodišče za uslužbence le delno ugodilo tožbi.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

razsodilo: