SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 19. maja 2015

Markus Brune

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci — Javni natečaj EPSO/AD/26/05 — Nevpis na rezervni seznam — Razglasitev ničnosti s strani Sodišča za uslužbence — Člen 266 PDEU — Izvedba novega ustnega preizkusa — Zavrnitev sodelovanja s strani kandidata — Nova odločba o nevpisu kandidata na rezervni seznam — Ničnostna tožba — Zavrnitev — Potrditev sodbe Sodišča za uslužbence v pritožbenem postopku — Poznejši odškodninski zahtevek — Spoštovanje razumnega roka“

Predmet

:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero M. Brune v bistvu predlaga, naj mu Evropska komisija povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je po njegovih navedbah nastala zaradi izgube možnosti zaposlitve kot uradnika Evropske unije, ker naj bi Evropski urad za izbor osebja (EPSO), ki deluje v imenu Komisije, nezakonito zavrnil njegov vpis na rezervni seznam natečaja EPSO/AD/26/05, kakor je ugotovilo Sodišče za uslužbence v sodbi Brune/Komisija (F‑5/08, EU:F:2010:111, v nadaljevanju: sodba Brune I).

Odločitev

:

Evropski komisiji se naloži, naj M. Bruneju za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala med 6. marcem 2007 in 4. februarjem 2011, plača 4000 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. aprila 2013 po obrestni meri, ki jo je Evropska centralna banka določila za operacije glavnega refinanciranja za zadevno obdobje, povišani za dve točki. Tožba se v preostalem zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo polovice stroškov, ki so nastali M. Bruneju. M. Brune nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1. Tožbe uradnikov – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

   (Člen 270 PDEU; Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2. Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katerim ni zagotovljena ustrezna povrnitev premoženjske škode – Povrnitev škode za izgubo možnosti za zaposlitev – Merila

   (Člen 340 PDEU)

3. Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti in je ne bi bilo mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti

   (Člen 340 PDEU)

1.  V sporih na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov in člena 270 PDEU morajo uradniki in uslužbenci ter kandidati na natečaju instituciji za škodo, za katero naj bi bila odgovorna, predložiti odškodninski zahtevek v razumnem roku od trenutka, ko se seznanijo s položajem, zoper katerega vložijo tožbo.

   Razumnost roka za predložitev odškodninskega zahtevka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu.

   V zvezi s tem je treba kot izhodišče za primerjavo upoštevati petletni zastaralni rok, ki ga pri tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti določa člen 46 Statuta Sodišča, čeprav se ta rok ne uporablja neposredno ter ne more pomeniti stroge in nedotakljive meje, prek katere bi bil vsak zahtevek dopusten ne glede na to, v katerem roku bi zadevna oseba predložila zahtevek upravi, in ne glede na okoliščine obravnavanega primera.

   (Glej točke od 43 do 45.)

   Napotitev na:

   Sodišče: sodba preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, EU:C:2013:134, točka 28;

   Sodišče prve stopnje: sodba Eagle in drugi/Komisija, T‑144/02, EU:T:2004:290, točki 65 in 66;

   Splošno sodišče Evropske unije: sklep Marcuccio/Komisija, T‑450/10 P, EU:T:2011:399, točka 29;

   Sodišče za uslužbence: sodba Tsarnavas/Komisija, F‑125/05, EU:F:2007:18, točke 69, 70 in 71 ter navedena sodna praksa, in sklep Marcuccio/Komisija, F‑91/09, EU:F:2010:87, točka 35.

2.  Če je pri nepogodbeni odgovornosti Unije zatrjevana škoda premoženjska, razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe sama po sebi ni niti ustrezna niti zadostna povrnitev nastale škode. Vendar mora tožeča stranka za povrnitev te premoženjske škode še dokazati, da je bila ta škoda dejanska in gotova.

   Če pa zatrjevana škoda izhaja iz izgube možnosti biti uspešen kandidat na natečaju in s tem možnosti imenovanja za uradnika Unije na podlagi tega natečaja, mora biti izgubljena možnost gotova in nepopravljiva.

   Poleg tega oseba z uvrstitvijo na rezervni seznam ali v posebno skupino po uspešnosti na tem seznamu nima pridobljene pravice do imenovanja za uradnika. Odločitev komisije, ki sestavi rezervni seznam, namreč kandidatom, izbranim na natečaju, ne podeljuje pravice do imenovanja, ampak samo možnost imenovanja. Poleg tega se možnost imenovanja za zaposlitev spremeni v možnost za zaposlitev šele z datumom, ko se sprosti delovno mesto, za katero je mogoče razumno meniti, da ga lahko zasede uspešen kandidat.

   (Glej točke od 76 do 78.)

   Napotitev na:

   Sodišče: sodba Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 54;

   Sodišče prve stopnje: sodbi Gooch/Komisija, T‑197/99, EU:T:2000:282, točka 71, ter Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, T‑58/05, EU:T:2007:218, točka 52;

   Sodišče za uslužbence: sodbe AA/Komisija, F‑101/09, EU:F:2011:133, točki 44 in 85; CC/Parlament, F‑9/12, EU:F:2013:116, točke od 114 do 116 in navedena sodna praksa, ter De Bruin/Parlament, F‑15/14, EU:F:2014:236, točka 53.

3.  Pri nepogodbeni odgovornosti je razglasitev ničnosti nezakonitega akta lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.

   Ker v zvezi s tem niso bili razveljavljeni vsi rezultati javnega natečaja, uprava ne more ponovno ustvariti takšnih pogojev za njegovo izvedbo, da bi bila zagotovljena enako obravnavanje vseh kandidatov in objektivnost ocenjevanja. Zato s samo izvedbo novega ustnega preizkusa za posameznika ni mogoče povrniti gotove premoženjske škode, ki nje nastala tožeči stranki, ker ni imela možnosti opravljanja prvotnega ustnega preizkusa v skladu s predpisanimi pogoji Kadrovskih predpisov.

   (Glej točke od 80 do 82.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje: sodbi Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131, in Michail/Komisija, T‑49/08 P, EU:T:2009:456, točka 88.