SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 7. julija 2015

Zadeva F‑53/14

WR

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Člen 2(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Oseba, ki se obravnava kot vzdrževani otrok – Oseba, ki jo je uradnik po zakonu dolžan vzdrževati, tako vzdrževanje pa je povezano z visokimi stroški – Pogoji za dodelitev – Odvzem dodatka – Izterjava neupravičenih plačil na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov“

Predmet:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero WR predlaga razglasitev ničnosti treh odločb Evropske komisije z dne 20. avgusta 2013 o odvzemu dodatka za vzdrževano osebo, ki ga je tožeča stranka prejemala za vzdrževanje svoje mame za obdobje od 1. marca 2010 do 28. februarja 2013, odločbe Komisije z dne 25. septembra 2013 o izločitvi iz kritja, do katerega je bila upravičena njena mama iz naslova skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja, in odločbe Komisije z dne 23. oktobra 2013, s katero je bilo od tožeče stranke zahtevano, naj povrne neupravičeno izplačane zneske.

Odločitev:

Tožba se zavrne. WR nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

  1. Uradniki–Osebni prejemki–Družinski dodatki–Otroški dodatek–Obravnavanje osebe kot vzdrževanega otroka–Pogoji–Vzdrževanje, povezano z visokimi stroški–Merila

    (Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72; Priloga VII, člen 2(4))

  2. Uradniki–Načela–Varstvo zaupanja v pravo–Odvzem dodatka–Kršitev–Neobstoj

    (Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85)

  3. Uradniki–Izterjava neupravičenih plačil–Pogoji–Očitna nepravilnost plačila–Pojem

    (Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85)

  1.  V okviru izračuna zneska stroškov vzdrževanja osebe, ki se obravnava kot vzdrževani otrok, v smislu člena 2(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom iz sočasnega vpisa v registre prebivalstva dveh držav članic ni mogoče sklepati na dejansko prebivališče osebe.

    (Glej točko 37.)

    Napotitev na:

    Sodišče za uslužbence: sodbi Tzvetanova/Komisija, F‑33/09, EU:F:2010:18, točka 43, in Mioni/Komisija, F‑28/10, EU:F:2011:23, točka 35.

  2.  Plačil, ki jih je uprava celo več let izplačevala uradniku, ni mogoče samih po sebi šteti za natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki dajejo pravico zahtevati varstvo zaupanja v pravo. V nasprotnem primeru bi namreč sodišče Unije vsako odločbo uprave, da za prihodnost in morda z retroaktivnim učinkom zavrne izplačilo denarnega prejemka, ki se je zadevni osebi neupravičeno izplačeval več let, sistematično razglasilo za nično na podlagi kršitve načela varstva zaupanja v pravo, kar bi povzročilo, da bi predvsem člen 85 Kadrovskih predpisov o izterjavi neupravičenih plačil izgubil velik del svojega polnega učinka.

    (Glej točko 64.)

    Napotitev na:

    Sodišče za uslužbence: sodba Mandt/Parlament, F‑45/07, EU:F:2010:72, točka 125.

  3.  Izraz „tako očitna“, ki opredeljuje neobstoj pravne podlage za plačilo v smislu člena 85 Kadrovskih predpisov, ne pomeni, da uradniku, ki prejme neupravičena plačila, ni treba o tem razmišljati ali tega preverjati, ampak pomeni, da je te zneske treba vrniti takoj, ko gre za napako, ki je običajno skrben uradnik, ki mora poznati pravila, ki urejajo njegovo plačo, ne spregleda.

    (Glej točko 72.)

    Napotitev na:

    Sodišče: sodba Stempels/Komisija, 310/87, EU:C:1989:9, točka 10;

    Sodišče prve stopnje: sodbe Maslias/Parlament, T‑92/94, EU:T:1996:70, točka 60; Jensen/Komisija, T‑156/96, EU:T:1998:174, točka 63; Barth/Komisija, T‑348/00, EU:T:2001:144, točka 29, in Gussetti/Komisija, T‑312/02, EU:T:2004:102, točka 82.