—

za I. Fernándeza Olivo F. Bertrán Santamaría, procurador, in J. Andreu Blake, odvetnik,

—

za Caixabank SA R. Feixo Bergada, procurador, in Ó. Quiroga Sardi, odvetnik,

—

za Catalunya Banc SA I. Fernández de Senespleda, odvetnik,

—

za Banco Popular Español SA C. Fernández Vicién, N. Iglesias, I. Moreno-Tapia Rivas, J. Torrecilla, J. Capell in J. Piñeiro, odvetniki,

—

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

—

za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in D. Roussanov, agenta,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med Ismaelom Fernándezom Olivo in Caixabank SA v zadevi C‑568/14, med Jordijem Carnéjem Hidalgom in Anno Aracil Gracia ter Catalunya Banc SA v zadevi C‑569/14 ter med Nurio Robirosa Carrera in Césarjem Romero Navalesom in Banco Popular Español SA v zadevi C‑570/14 glede veljavnosti klavzul o temeljni obrestni meri iz pogodb o hipotekarnem posojilu, sklenjenih med temi strankami.

3

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“

4

Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

5

Člen 721 Ley de enjuiciamiento (v nadaljevanju: zakon o pravdnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575) določa:

„1.   Na lastno odgovornost lahko katera koli stranka v postopku v glavni stvari ali v nasprotni tožbi od sodišča zahteva sprejetje zaščitnih ukrepov v skladu z določbami tega naslova, za katere šteje, da so potrebni za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva, ki bi lahko bilo odobreno z morebitno odločbo, s katero bi bilo ugodeno njenim zahtevam.

2.   Zaščitnih ukrepov iz tega naslova sodišče nikakor ne more določiti po uradni dolžnosti brez poseganja v pravila v zvezi s posebnimi postopki. Sodišče ne sme določiti strožjih zaščitnih ukrepov, kot so zahtevani.“

6

V zadevi C‑568/14 je bil predlog vložen v okviru spora med I. Fernándezom Olivo in Caixabank glede veljavnosti klavzule o najnižji obrestni meri iz pogodbe o hipotekarnem posojilu, ki sta jo ti stranki podpisali 6. junija 2006.

7

Predlog v zvezi z zadevo C‑569/14 izhaja iz spora med J. Carnéjem Hidalgom in A. Aracil Gracia ter Catalunya Banc, ki se prav tako nanaša na veljavnost klavzule o najnižji obrestni meri iz pogodbe o subrogaciji hipotekarnega posojila, ki so jo stranke sklenile 21. junija 2005.

8

Prav tako je bil predlog v zvezi z zadevo C‑570/14 predložen v okviru spora med N. Robirosa Carrera in C. Romero Navalesom ter Banco Popular Español glede veljavnosti klavzule o najnižji obrestni meri iz pogodbe o hipotekarnem posojilu, ki sta jo ti stranki podpisali 21. junija 2005.

9

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so te posamične tožbe vložile ob sklicevanju na nedovoljenost klavzul o najnižji obrestni meri v smislu Direktive 93/13 v delu, v katerem te finančnim ustanovam zagotavljajo, da ne glede na nihanje tržnih stopenj najnižje obrestne mere iz sklenjenih pogodb o hipotekarnem posojilu ne morejo nikakor biti nižje od neke vnaprej določene vrednosti.

10

V okviru teh posamičnih tožb so finančne ustanove, tožene stranke v postopkih v glavni stvari, navedle, da Juzgado de lo Mercantil no11 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 11 v Madridu, Španija) odloča o skupinski tožbi z enakim predmetom. Zato so ob sklicevanju na člen 43 zakona o pravdnem postopku predlagale prekinitev postopkov v glavni stvari do izdaje pravnomočne sodbe, s katero bo končan skupinski postopek.

11

V sporih v zadevah C‑569/14 in C‑570/14 je Juzgado de lo Mercantil no3 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 3 v Barceloni, Španija) tak predlog zavrnilo s sklepoma, družbi Catalunya Banc in Banco Popular Español pa sta ta sklepa izpodbijali na istem sodišču z ugovorom litispendence na podlagi člena 421 zakona o pravdnem postopku in nista predlagali začasne prekinitve, temveč ustavitev zadevnih postopkov, ker naj bi bile tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavezane izidu skupinske tožbe, o kateri še ni odločeno.

12

V tem okviru predložitveno sodišče, ki je analiziralo različne predloge zadevnih finančnih ustanov, poudarja, da lahko – ob predpostavki vzporedne skupinske tožbe, o kateri se odloča – začasna prekinitev ali celo ustavitev postopkov s posamičnimi tožbami škodi interesom zadevnih potrošnikov, saj tožeče stranke, ki so vložile posamične tožbe, ne bi mogle več dobiti posebnih odgovorov na svoja vprašanja, temveč bi postale odvisne od izida navedene skupinske tožbe, čeprav so se odločile, da v njej ne bodo sodelovale.

13

V zvezi s tem predložitveno sodišče, potem ko je navedlo, da je Juzgado de lo Mercantil no9 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 9 v Barceloni, Španija) Sodišču že predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša prav na združljivost člena 43 zakona o pravdnem postopku s členom 7 Direktive 93/13, vseeno ugotavlja, da v skladu s tem členom 43 v takih okoliščinah ne more po uradni dolžnosti prekiniti postopkov v glavni stvari. Zato ima še druge pomisleke o združljivosti navedenega člena 43 s sistemom varstva potrošnikov iz člena 7 Direktive 93/13.

14

Pomisleki predložitvenega sodišča se nanašajo tudi na skladnost člena 721(2) zakona o pravdnem postopku z Direktivo 93/13 v delu, v katerem mu ta določba nacionalnega prava prepoveduje, da bi po uradni dolžnosti izdalo začasne ukrepe za omilitev negativnih učinkov za potrošnike, tožeče stranke v postopku v glavni stvari, zaradi predolgega trajanja zadevnih postopkov v pričakovanju pravnomočne sodbe v zvezi z vzporedno skupinsko tožbo, o kateri se odloča in katere izid lahko vpliva na posamične tožbe.

15

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil n 3 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 3 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Sodišče se naproša, naj ta predlog obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105(1) Poslovnika.“

16

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 21. januarja 2015 združil zadeve C‑568/14, C‑569/14 in C‑570/14 za pisni in ustni postopek ter izrek sodbe.

17

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 12. februarja 2015, Fernández Oliva in drugi (od C‑568/14 do C‑570/14, EU:C:2015:100), zavrnil predloge predložitvenega sodišča, da bi bile te zadeve obravnavane po hitrem postopku iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105(1) Poslovnika navedenega sodišča.

18

Nazadnje, predložitveno sodišče je po izreku sodbe z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba (C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252), Sodišče obvestilo, da želi umakniti prvo vprašanje za predhodno odločanje. Sodišče je v navedeni sodbi, v kateri je odločilo glede odnosa med posamičnimi tožbami in skupinskimi tožbami za ugotovitev nedovoljenosti podobnih pogodbenih določb, presodilo, da Direktiva 93/13 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je španska ureditev iz spora o glavni stvari, ki nalaga sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika, da samodejno prekine tak tožbeni postopek do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča, ne da bi se lahko upoštevala pomembnost take prekinitve z vidika varstva potrošnika, ki je na sodišče vložil posamično tožbo, in ne da bi se lahko potrošnik odločil za izločitev iz navedene skupinske tožbe.

19

V skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča lahko Sodišče, če je vprašanje, ki je Sodišču predloženo v predhodno odločanje, enako vprašanju, o katerem je Sodišče že odločalo, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na tako vprašanje, ali če odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

20

Navedeni člen je treba uporabiti v obravnavani zadevi.

21

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je tista iz spora o glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nedovoljenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo.

22

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalnemu sodišču, ki odloča o sporu, za katerega velja pravo Unije, omogočeno, da uvede začasne ukrepe za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, uveljavljanih na podlagi prava Unije (glej sodbe z dne 19. junija 1990, Factortame in drugi, C‑213/89, EU:C:1990:257, točka 21, z dne 11. januarja 2001, Siples, C‑226/99, EU:C:2001:14, točka 19, in z dne 13. marca 2007, Unibet, C‑432/05, EU:C:2007:163, točka 67).

23

Kar zadeva sodno varstvo pravic, ki jih Direktiva 93/13 daje potrošnikom proti uporabi nedovoljenih pogojev v pogodbah, sklenjenih s prodajalci ali ponudniki, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 6(1) navedene direktive, v skladu s katerim nedovoljeni pogoji potrošnikov ne zavezujejo, predstavlja zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točki 44 in 45, in Sánchez Morcillo in Abril García, C‑169/14, EU:C:2014:2099, točki 22 in 23).

24

V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presoditi o nedovoljenosti pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe navedene direktive, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente (glej sodbi z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 46, in z dne 30. aprila 2014, Barclays Bank, C‑280/13, EU:C:2014:279, točka 34).

25

Kar zadeva posledice tega, da se po uradni dolžnosti ugotovi nedovoljenost pogodbenega pogoja, je Sodišče že razsodilo, da Direktiva 93/13 sicer ne določa uskladitve sankcij, ki se v takih okoliščinah uporabljajo, vendar morajo države članice v skladu s členom 7(1) navedene direktive zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, sklenjenih s potrošniki (sodbi z dne 26. aprila 2012, Invitel, C‑472/10, EU:C:2012:242, točka 35, in z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252, točka 31).

26

Kar zadeva obstoj začasne zaščite potrošnikov v času sporov v zvezi s takimi pogoji je Sodišče presodilo, med drugim na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 13. marca 2007, Unibet (C‑432/05, EU:C:2007:163), da navedena direktiva nasprotuje nacionalni ureditvi, ki poleg tega, da v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke ne določa razlogov za ugovor v zvezi z nedovoljenostjo pogojev, ki so podlaga za hipoteko, sodišču, ki odloča o vsebini in je pristojno za presojo nedovoljenosti teh pogojev, ne omogoča, da sprejme začasne ukrepe, med drugim zlasti ukrep prekinitve navedenega izvršilnega postopka, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti njegove končne odločbe (glej sodbo z dne 14. marca 2013, Aziz,C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 64).

27

Sodišče je razsodilo tudi, da navedena direktiva nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere izvršilno sodišče v postopku izvršbe na podlagi hipoteke ne more niti presoditi, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog potrošnika, nedovoljenosti pogoja, ki ga vsebuje pogodba, iz katere izhaja terjani dolg, in ki je podlaga za izvršbo, niti sprejeti začasnih ukrepov, med katerimi je zlasti prekinitev izvršbe, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti končne odločbe sodišča, ki v ustreznem postopku odloča o vsebini (sklep z dne 14. novembra 2013, Banco Popular Español in Banco de Valencia, C‑537/12 in C‑116/13, EU:C:2013:759, točka 60).

28

Vendar iz vse navedene sodne prakse izhaja jasen odgovor, ki ga je treba dati na drugo in tretje vprašanje, saj se ti nanašata na to, ali je s sistemom varstva potrošnikov, ki ga vzpostavlja Direktiva 93/13, združljivo to, da nacionalno sodišče, pri katerem potrošnik vloži posamično tožbo v enakih postopkovnih okoliščinah kot v sodbi z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, (C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252), po uradni dolžnosti ne more uvesti začasnih ukrepov za zagotovitev polne učinkovitosti njegove končne odločitve do izreka pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na to posamično tožbo.

29

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je zaradi neusklajenosti postopkovnih sredstev, ki bi urejala sprejetje takih začasnih ukrepov ter razmerja med posamičnimi tožbami in skupinskimi tožbami iz Direktive 93/13, v pristojnosti notranjega pravnega reda posamezne države članice, da vzpostavi taka pravila po načelu procesne avtonomije, vendar ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočati ali pretirano oteževati uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej sodbo z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252, točka 32 in navedena sodna praksa).

30

Na eni strani v zvezi z načelom enakovrednosti – ob upoštevanju navedb, ki izhajajo iz predložitvenih odločb – ni očitno, da bi se člen 721(2) zakona o pravdnem postopku uporabljal različno v sporih v zvezi s pravicami, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in v tistih v zvezi s pravicami, ki temeljijo na pravu Unije.

31

Na drugi strani je Sodišče glede načela učinkovitosti že razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju vloge te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči (sodba z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC, C‑49/14, EU:C:2016:98, točka 43 in navedena sodna praksa).

32

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da člen 721(2) zakona o pravdnem postopku nacionalnemu sodišču prepoveduje, da bi po uradni dolžnosti uvedlo začasne ukrepe, in to čeprav so izpolnjeni vsebinski pogoji, zahtevani v notranjem pravu za njihovo odobritev. Iz tega izhaja, da v okviru posamične tožbe, ki je vložena za ugotovitev nedovoljenosti pogodbenega pogoja in katere izid je odvisen od rešitve skupinske tožbe, o kateri se odloča, v skladu z načeli, potrjenimi v sodbi z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, (C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252), potrošnik ne more uživati začasne zaščite za omilitev negativnih učinkov predolgega trajanja sodnega postopka, razen če je izrecno oblikoval predlog za sprejetje začasnih ukrepov.

33

Vseeno je treba poudariti – ob upoštevanju poteka in zapletenosti nacionalnega postopka v glavni stvari, zlasti kar zadeva razmerja med vzporednimi posamičnimi tožbami in skupinskimi tožbami – da obstaja nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošnik ne bo oblikoval takega predloga, in to čeprav so vsebinski pogoji, ki morajo biti v skladu z notranjim pravom izpolnjeni za odobritev začasnih ukrepov, morda izpolnjeni, ker ne pozna ali se ne zaveda obsega svojih pravic.

34

Tako je treba ugotoviti, da lahko taka postopkovna ureditev s tem, da onemogoča, da bi sodišče, pri katerem je vložena posamična tožba za ugotovitev nedovoljenosti pogodbenega pogoja, po uradni dolžnosti odobrilo začasne ukrepe, med katerimi je začasna prekinitev uporabe takega pogoja, če meni, da je to potrebno do izreka pravnomočne sodbe v vzporedni skupinski tožbi, o kateri se odloča, tudi če je odobritev takih ukrepov potrebna za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, zatrjevanih na podlagi Direktive 93/13, škodi učinkovitosti varstva, ki naj bi ga ta direktiva zagotavljala (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2007, Unibet, C‑432/05, EU:C:2007:163, točki 67 in 77, ter z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 59).

35

Če namreč sodišče, ki odloča v sporu, nima možnosti, da po uradni dolžnosti odobri začasne ukrepe, v primerih, kot so v postopkih v glavni stvari, v katerih potrošnik v okviru posamične tožbe ni izrecno predlagal takih ukrepov za začasno prekinitev uporabe klavzule o najnižji obrestni meri do izreka pravnomočne sodbe v vzporedni skupinski tožbi, o kateri se odloča, navedeno sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.

36

Ob upoštevanju teh značilnosti je treba poudariti, da postopkovni sistem iz postopka v glavni stvari ni v skladu z načelom učinkovitosti, saj zaščita, dodeljena potrošniku v posamičnih tožbah, katerih izid je odvisen od rešitve, sprejete v skupinski tožbi, o kateri se odloča, ni popolna in ni zadostna ter ne pomeni ne primerno ne učinkovito sredstvo za ustavitev uporabe pogodbenega pogoja, kot je izpodbijan v postopku v glavni stvari, kar je v nasprotju s členom 7(1) Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2014, Sánchez Morcillo in Abril García, C‑169/14, EU:C:2014:2099, točka 43).

37

Glede na vse zgornje premisleke je treba torej na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nedovoljenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti, če meni, da je to potrebno, sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo, če so taki ukrepi potrebni za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, ki jih potrošnik uveljavlja na podlagi Direktive 93/13.

38

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) sklenilo:

Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nedovoljenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti, če meni, da je to potrebno, sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo, če so taki ukrepi potrebni za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, ki jih potrošnik uveljavlja na podlagi Direktive 93/13.