24.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 421/20

1.

Če se šteje, da začasni delavci, katerih prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki so nastopila iz rednega razloga začasnosti, glede na določbe člena 1(2)(a) Direktive 98/59 (1) o kolektivnih odpustih ne spadajo na področje uporabe in varstva te direktive (predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C-392/13, o katerem Sodišče še ni odločilo), ali je v skladu s ciljem navedene direktive, da bi se te delavce, nasprotno, vštevalo za namene določitve števila delavcev, ki so „običajno“ zaposleni v podjetju, za izračun številčnega praga za kolektivni odpust (10 % ali 30 delavcev), določenega v členu 1(a)(i) te direktive?

2.

Zapoved, da se „prenehanje pogodbe o zaposlitvi“„šteje“ za „odpust“, določena v drugem pododstavku točke (b) člena 1(1) Direktive 98/59, velja, „če gre za najmanj pet odpustov“. Ali je to treba razumeti tako, da se tak pogoj za uporabo navedene izenačitve nanaša na predhodne „odpuste“ s strani delodajalca iz člena 1(1)(a) te direktive in ne na minimalno število „prenehanj pogodb o zaposlitvi, ki se štejejo kot odpust“?

3.

Ali pojem „prenehanje pogodbe o zaposlitvi na pobudo delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznim zadevnim delavcem“, opredeljen v zadnjem pododstavku člena 1(1) Direktive 98/59, zajema prenehanje pogodbe o zaposlitvi, o katerem sta se delodajalec in delavec dogovorila in ki je – tudi če je na pobudo delavca – posledica predhodne spremembe delovnih pogojev na pobudo delodajalca zaradi krize podjetja in se nazadnje za to prenehanje izplača odpravnina v enakem znesku, kot ta znaša pri nedopustnem odpustu?