—

V izpodbijani sodbi je priznano, da v odločbi z dne 8. oktobra 2010 ni izrecne obrazložitve glede zahteve v zvezi z bonitetno oceno banke, ki izda bančno garancijo. Vendar je navedeno, da podlaga preudarkov Komisije izhaja iz same zahteve.

—

V skladu s členom 296 PDEU morajo biti vsi akti, vključno z odločbami, obvezno obrazloženi.

—

„Podlaga preudarkov Komisije“ mora izhajati iz obrazložitve odločbe in ne iz izpodbijanega akta.

—

Kar velja še toliko bolj ob upoštevanju tega, da bi bilo mogoče primerno zagotoviti „varstvo finančnih interesov Unije“, ki naj bi bili „podlaga preudarkov Komisije“, zlasti z bančno garancijo, ki sta jo predlagali pritožnici v dopisu, poslanem Komisiji 3. septembra 2010.

—

Poleg tega se je leta 2010, ko je Komisija postavila to zahtevo, že kazalo kot absolutno neprimerno, da je bila kot merilo za predložitev bančne garancije izbrana zgolj bonitetna ocena, saj bi to merilo, ker je objektivno vprašljivo, potrebovalo močnejšo, jasno in izrecno obrazložitev.

—

Tudi zato, ker se dodaten rok za plačilo odobri ob izvajanju diskrecijske pravice, bi morale biti zahteve glede obrazložitve vedno višje kot, če bi šlo za vezano odločbo.

—

Poleg tega v odločbi ni navedena nobena določba prava Skupnosti, iz katere bi lahko izhajala taka zahteva.

—

Ker je v izpodbijani sodbi priznano, da odločba Komisije, sprejeta 8. oktobra 2010, ni izrecno obrazložena glede zahteve po bonitetni oceni banke, ki izda bančno garancijo, je v izpodbijani sodbi napaka v delu, v katerem je ugotovljeno, da pri izpodbijani odločbi ne gre za neobrazložitev, ki sta jo uveljavljali pritožnici v tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču.

—

Iz člena 85 Uredbe št. 2342/2002 je razvidno, da če so izpolnjene zahteve in pogoji iz navedenega člena, mora tisti, ki je na ravni Skupnosti pristojen za odločitev, (v obravnavanem primeru računovodja) preučiti prošnjo podjetja, ki želi plačilo opraviti v dodatnem roku, in tej prošnji ugoditi, če so zahteve in pogoji, določeni za tako odobritev, izpolnjeni.

—

„Široka diskrecijska pravica“, ki jo ima računovodja Komisije v skladu s členom 85 Uredbe, se nanaša na preučitev prošnje podjetja, ki želi plačilo opraviti v dodatnem roku, in odobritev te prošnje, in ne na vrsto bančne garancije, za katero računovodja Komisije meni, da je sprejemljiva, zaradi česar za nadzor nad izpodbijanim aktom ni dovolj presoditi, ali ta ni očitno neprimeren za doseganje zasledovanih ciljev, kot se je napačno menilo v izpodbijani sodbi.

—

Garancija na poziv v skladu z modelom, ki ga zahteva Komisija, ki ga izda kreditna institucija, je sorazmeren in primeren način za zagotovitev plačila dolgovanih zneskov. Zato cel portugalski sodni sistem (in na splošno tudi sodni sistemi drugih držav članic Evropske unije) za različne namene sprejemajo predložitev bančne garancije, vključno za namen odložitve izvršitve sodnih odločb, med drugim morebitne izvršitve, ki jo pri nacionalnih sodiščih zahteva Komisija, da bi dobila neplačano globo.

—

V konkretnem primeru bi garancijo, ki sta jo predlagali pritožnici (in ki jo Komisija ni sprejela) izdala Banco Comercial Português, S.A., ki je kreditna institucija s sedežem v Evropski uniji in z katero veljajo pravila o nadzoru in konsolidaciji, ki jih določijo institucije Skupnosti. Tako se zdi, da nič ne upravičuje tega, da se za varstvo pravic Skupnosti zavrne možnost predložitve garancije, ki jo izda navedena banka, in se zahteva, da garancijo izda banka z dolgoročno bonitetno oceno „AA“.

—

K temu je treba dodati še gospodarske okoliščine, ki so splošno znane, da je sprememba bonitetne ocene Portugalske republike vplivala na bonitetne ocene portugalskih bank. Tako da ni banke s sedežem na Portugalskem, ki bi izpolnila merilo bonitetne ocene (dolgoročna bonitetna ocena „AA“), zahtevane v odločbi Komisije. Te okoliščine so bile v izpodbijani sodbi ugotovljene pod naslovom „Dejansko stanje“, vendar pri obrazložitvi navedene sodbe niso bile upoštevane.

—

Odločba Komisije tako ne izpolnjuje merila nujnosti (ki je pomemben vidik načela sorazmernosti), saj je Komisija med možnimi ukrepi izbrala tistega, ki je v takratnem gospodarskem položaju najbolj posegel v interese pritožnic.

—

Tako je jasno razvidna nesorazmernost med zahtevo Komisije (garancija, ki jo izda evropska banka z dolgoročno bonitetno oceno „AA“) in zasledovanim ciljem (varstvo pravice Komisije do pobiranja zneskov), zaradi česar je v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno, da izpodbijani akt ne krši načela sorazmernosti.