5.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 135/28

Tožba, vložena 12. marca 2014 – Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska proti Evropskemu parlamentu, Svetu Evropske unije

(Zadeva C-121/14)

2014/C 135/33

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska (zastopnika: M. Holt, agent, D.J. Rhee, Barrister)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog tožeče stranke

Tožeča stranka predlaga Sodišču, naj:

—

člen 29 Uredbe (EU) št. 1316/2013 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010 ter Prilogo II k tej uredbi razglasi za nična v delu, v katerem je to, kar je bil v prvotni prilogi k Uredbi št. 913/2010 koridor 2 (zdaj imenovan koridor Severno morje – Sredozemlje) razširjeno dalje od Londona;

—

Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Z deli izpodbijanega akta, za katere se predlaga razglasitev ničnosti, se spreminja Uredba (EU) št. 913/2010 (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet tako, da se „izhodiščni tovorni koridorji“ v Prilogi k tej uredbi zamenjajo z revidiranim seznamom „izhodiščnih tovornih koridorjev“, kot je določen v Prilogi II izpodbijanega akta.

Učinek navedene spremembe je med drugim ta, da se od Združenega kraljestva zahteva sodelovanje pri vzpostavitvi tovornega koridorja „Severno morje – Sredozemlje“, z obveznostjo, da do 10. novembra 2016 vzpostavi poti med preostalimi državami članicami v tem koridorju in Londonom ter do 20. novembra 2018 vzpostavi poti od Londona do Glasgowa, Edinburgha, Southamptona in Felixstowa. Združeno kraljestvo take razširitve zadevnega izhodiščnega koridorja, določenega v Uredbi št. 913/2010, ni odobrilo.

Zato Združeno kraljestvo predlaga navedene predloge iz teh razlogov:

a)

z razširitvami „izhodiščnih tovornih koridorjev“, določenimi v členu 29 izpodbijanega akta, naj bi se dosegalo cilje člena 170 PDEU v povezavi z vseevropsko prometno politiko. Zato – in na podlagi tega, da naj bi bili členi od 170 PDEU do 172 PDEU za take ukrepe lex specialis – naj bi se lahko sprejele le na podlagi teh določb in v skladu z njimi;

b)

razširitve „izhodiščnih tovornih koridorjev“, določene v členu 29 izpodbijanega akta, (a) naj bi bili projekti skupnega interesa (v smislu člena 171(1) PDEU) in (b) naj bi se nanašali na ozemlje vsake države članice, katere sodelovanje pri njihovi vzpostavitvi je potrebno. Zato naj bi bile razširitve v delu, v katerem se nanašajo na Združeno kraljestvo, sprejete v nasprotju z zahtevo po odobritvi zadevne države članice iz drugega odstavka člena 172 PDEU;

c)

del Priloge II k izpodbijanemu aktu, s katerim se od Združenega kraljestva zahteva, da na svojem ozemlju sodeluje pri vzpostavitvi koridorja Severno morje – Sredozemlje (i) dalje od Londona (torej do Glasgowa, Edinburgha, Felixstowa in Southamptona) ali (ii) sploh, naj bi bilo mogoče ločiti od preostalega dela Priloge II. Poleg tega naj bi bila vsekakor celotna Priloga II k izpodbijanemu aktu (in člen 29 tega akta) samostojna in ločljiva od preostalega dela Uredbe.

(1)  UL L 348, str. 129.

(2)  UL L 276, str. 22.