—

za družbo Canal Digital Danmark A/S M. Hopp, odvetnik,

—

za dansko vlado C. Thorning in M. Søndahl Wolff, agenta,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Urbanijem Nerijem, avvocato dello Stato,

—

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

—

za finsko vlado H. Leppo, agentka,

—

za norveško vlado T. Skjeie in I. Jansen, agentki,

—

za Evropsko komisijo M. Clausen in D. Roussanov, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6 in 7 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, začetega proti družbi Canal Digital Danmark A/S (v nadaljevanju: Canal Digital), ki se nanaša na prakse trženja paketov televizijskih programov z naročnino, ki jih je izvajala ta družba.

3

V uvodnih izjavah 5, 6, 11, 12, 14 in 18 Direktive 2005/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2005/29 določa:

„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.“

5

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

6

Člen 5 Direktive 2005/29 določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2.   Poslovna praksa je nepoštena, če:

[…]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

[…]“

7

Člen 6 Direktive 2005/29, naslovljen „Zavajajoča dejanja“, določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede enega ali več sledečih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:

[…]

[…]“

8

Člen 7 Direktive 2005/29, naslovljen „Zavajajoče opustitve“, določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

2   Za zavajajočo opustitev se šteje tudi, če trgovec ob upoštevanju okoliščin, opisanih v odstavku 1, prikriva ali na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času navede bistvene informacije iz navedenega odstavka ali ne opredeli komercialnega namena poslovne prakse, če ta ni razviden iz konteksta in če v enem ali drugem primeru to povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

3   Če so za sredstvo, uporabljeno za komunikacijo poslovne prakse, značilne prostorske ali časovne omejitve, se te omejitve in kateri koli ukrepi, ki jih trgovec sprejme, da postanejo informacije dostopne potrošnikom prek drugih sredstev, upoštevajo pri odločanju o tem, ali so bile informacije opuščene.

4   V primeru vabila k nakupu se štejejo za bistvene naslednje informacije, v kolikor niso razvidne že iz konteksta:

5   Zahteve po informacijah, določene s pravom Skupnosti glede tržnih komunikacij, vključno z oglaševanjem ali trženjem, katerih neizčrpni seznam je podan v Prilogi II, se štejejo za bistvene.“

9

Direktiva 2005/29 je bila v dansko pravo prenesena z lov nr. 1547 om ændring af lov om markedsføring (Gennemførelse af direktivet om urimelig handelspraksis, kontrolundersøgelser m.v.) (zakon št. 1547 o spremembi zakona o poslovnih praksah (s katerim se prenašajo Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, preveritve itd.)) z dne 20. decembra 2006 (v nadaljevanju: zakon o spremembi zakona o poslovnih praksah).

10

Člen 3 markedsføringslov (zakon o poslovnih praksah) v različici, ki se uporabi v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o poslovnih praksah), določa:

„Trgovci ne smejo uporabljati zavajajočih ali netočnih trditev ali opuščati bistvenih informacij, če se s temi praksami skuša bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov ali drugih trgovcev na trgu.

Poslovne prakse, katerih vsebina, oblika ali izvajane metode so zavajajoče, agresivne ali neprimerno vplivajo na potrošnike ali trgovce in s katerimi se skuša bistveno izkrivljati njihovo obnašanje na trgu, niso dovoljene.

Resničnost trditev o dejstvih mora biti mogoče ugotoviti.

Minister za gospodarstvo in rast določi podrobnejše predpise za posamezne poslovne prakse, katerih obliko je treba v skladu s pravom Unije v vsakem primeru šteti za nerazumno glede potrošnikov.“

11

V obrazložitvenem memorandumu k predlogu zakona št. L 2 z dne 4. oktobra 2006, ki je bil podlaga za sprejetje zakona o spremembi zakona o poslovnih praksah, je navedeno:

„Člene 6, 7, 8 in 9 [Direktive o nepoštenih poslovnih praksah] je treba vključiti v preoblikovanje veljavnih določb o zavajajočih in neutemeljenih poslovnih praksah v členu 3 skupaj z novo določbo, ki vključuje zahteve Direktive v zvezi z informacijami v okviru vabil k nakupu, namenjenih potrošnikom.“

12

V pripravljalnem gradivu k navedenemu zakonu je v zvezi s predlogom člena 3, prvi odstavek, na podlagi katerega je bil spremenjen člen 3, prvi odstavek, zakona o poslovnih praksah, navedeno:

„Opustitve so lahko v tem, da trgovec ne razkrije nekaterih informacij ali da jih predstavi nejasno, nerazumno, dvoumno ali, bolj splošno, neprimerno. Pri oceni, ali gre za bistveno opustitev, pa je treba upoštevati kontekst, v katerega spada zadevna poslovna praksa, zlasti pogoje in omejitve, povezane z uporabljenim sredstvom komunikacije. Upoštevati je treba tudi morebitne ukrepe, ki jih je trgovec sprejel za zagotovitev teh informacij prek drugih oblik trženja. Lahko pa gre za bistvene informacije, katerih opustitev bi bila v vseh okoliščinah zavajajoča, celo ob upoštevanju časovnih in prostorskih omejitev, ki so v medijih določene za oglaševanje. Končna odločitev o tem, ali gre za kršitev, bo tako kot doslej temeljila na konkretni oceni zadevne poslovne prakse.“

13

Canal Digital je podjetje s sedežem na Danskem, ki potrošnikom ponuja televizijske programe, med drugim v obliki paketov.

14

Ta družba je pred Retten i Glostrup (sodišče v Glostrupu, Danska) obtožena, da je v okviru oglaševalne akcije v zvezi z naročninami, izvajane jeseni 2009, šestkrat kršila med drugim člen 3, prvi odstavek, zakona o poslovnih praksah.

15

Navedeno sodišče navaja, da je bila ta akcija sestavljena iz dveh oglaševalnih vložkov, oddajanih na televiziji in na internetu, in treh oglasnih pasic, oddajanih na internetu, med drugim na domači strani spletnega mesta družbe Canal Digital.

16

Cena navedenih naročnin je bila na eni strani sestavljena iz mesečnega pavšala 99 danskih kron (DKK) (približno 13,30 EUR) ali 149 DKK (približno 20 EUR) in na drugi iz polletnega pavšala v znesku 389 DKK (približno 52,30 EUR) za „kartično storitev“.

17

V obeh oglaševalnih vložkih, oddajanih na televiziji in na internetu, je bila cena mesečnega pavšala objavljena ustno ter prikazana v krogu in v besedilu, prikazanem na dnu zaslona. V zvezi s polletnimi „kartičnimi storitvami“ ustno niso bile navedene nobene informacije. Znesek pavšala za to „kartično storitev“ je bil naveden v besedilu, prikazanem na dnu zaslona, v katerem je bila navedena tudi skupna cena za potrošnika za prvo leto naročnine (v nadaljevanju: obdobje vezave). Skupna cena za naročnika za obdobje vezave, vključno s polletno „kartično storitvijo“, je bila tudi navedena v krogu, prikazanem na zaslonu, z manjšo pisavo od pisave cene mesečnega pavšala, ni pa bila omenjena v zvočnem zapisu ob oglaševalnem vložku. Besedilo, ki je zajemalo polletno „kartično storitev“ in skupno ceno, ki jo je treba plačati za obdobje vezave, in ki je bilo navedeno z manjšo pisavo na dnu zaslona, je bilo prikazano dlje kot krog, in to približno šest sekund. V oglaševalnem vložku, v katerem je bila navedena cena 99 DKK, je bila cena mesečnega pavšala prikazana v krogu v pisavi, ki je bila približno štirikrat večja od pisave besedila na dnu zaslona. To slednje besedilo je bilo belo in del besedila, ki se je med drugim nanašal na polletno „kartično storitev“, je bil prikazan na svetli podlagi. V oglasnem vložku, v katerem je bila navedena cena 149 DKK, je bila cena mesečnega pavšala v krogu prikazana v pisavi, ki je bila približno 1,5-krat večja od pisave besedila na dnu zaslona. To slednje besedilo je bilo v beli pisavi in prikazano na modri in zeleni podlagi.

18

V eni od oglasnih pasic je bila cena mesečnega pavšala, to je 99 DKK, prikazana v krogu. V tem krogu je bila z manjšo pisavo navedena tudi skupna cena, ki bi jo moral potrošnik plačati v obdobju vezave. Polletna „kartična storitev“ ni bila omenjena. S klikom na to oglasno pasico je potrošnik lahko prejel nadaljnje informacije o naročnini, med drugim o navedeni „kartični storitvi“.

19

V drugih dveh oglasnih pasicah je bila navedena le cena mesečnega pavšala, to je 99 DKK. S klikom na oglasno pasico je potrošnik dostopal do domače strani spletnega mesta družbe Canal Digital, na kateri so bile na voljo dodatne informacije o naročnini, med drugim o polletni „kartični storitvi“.

20

Zadnji primer, v zvezi s katerim je bila vložena obtožnica, se nanaša na domačo stran spletnega mesta družbe Canal Digital. Na njej so bile naročnine predstavljene pod naslovom „Najcenejši paket digitalne televizije s HDTV na Danskem“. V zvezi s tem besedilom je bil prikazan krog, v katerem je bila navedena cena, to je 99 DKK. Pod to navedbo je bila z manjšo pisavo prikazana skupna cena, ki jo je treba plačati v obdobju vezave. Informacije o polletni „kartični storitvi“ so bile z drugačno in manjšo pisavo navedene nekoliko nižje na tej domači strani in še nižje pod naslovom „pogoji ponudbe“. Tam je bila omenjena tudi skupna cena, ki jo je treba plačati v obdobju vezave in ki je zajemala navedeno „kartično storitev“.

21

V šestih zgoraj navedenih primerih je bila pred predložitvenim sodiščem proti družbi Canal Digital vložena obtožnica zaradi kršitve člena 3, prvi odstavek, zakona o poslovnih praksah, ker ta družba ni dovolj natančno obvestila potrošnikov o tem, da se k mesečnemu pavšalu 99 DKK ali 149 DKK doda naročnina na polletno „kartično storitev“ v znesku 389 DKK.

22

Navedeno sodišče, ki poudarja, da določbe člena 7(1) in (3) Direktive 2005/29 niso bile prenesene v zakon o poslovnih praksah, temveč so samo omenjene v obrazložitvenem memorandumu k predlogu zakona, ki je bil podlaga za sprejetje navedenega zakona, se sprašuje o skladnosti tega zakona z navedeno direktivo.

23

Ob upoštevanju, da se v sporu o glavni stvari poleg tega postavljajo vprašanja glede razlage členov 6 in 7 iste direktive, je Retten i Glostrup (sodišče v Glostrupu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) in (3) Direktive 2005/29 razlagati tako, da je treba za presojo, ali je treba poslovno prakso šteti za zavajajočo opustitev, upoštevati kontekst, v katerega spada navedena praksa, zlasti prostorske in časovne omejitve, ki so značilne za uporabljeno sredstvo komunikacije, čeprav taka zahteva ne bi izrecno izhajala iz besedila zadevne nacionalne ureditve.

25

Spomniti je treba, da je namen Direktive 2005/29 v skladu z njenima uvodnima izjavama 5 in 6 ter členom 1 določiti enotna pravila v zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov, da bi se prispevalo k pravilnemu delovanju notranjega trga in dosegla visoka raven varstva potrošnikov (sodba z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točka 51).

26

S to direktivo se tako izvaja popolna uskladitev navedenih pravil na ravni Unije. Države članice zato, kot to izrecno določa njen člen 4, niti zaradi doseganja višje ravni varstva potrošnikov ne smejo sprejeti bolj omejevalnih ukrepov, kot so opredeljeni z navedeno direktivo (sodba z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točka 52).

27

Poudariti je treba tudi, da je s členom 7(1) in (3) Direktive 2005/29 določen okvir preizkusa poslovne prakse, pri čemer je natančneje določeno, da je treba upoštevati kontekst, v katerega spadajo navedene prakse, ter prostorske in časovne omejitve, ki so značilne za uporabljeno sredstvo komunikacije, da se presodi, ali jih je treba šteti za zavajajoče prakse ali opustitve.

28

Zato je očitno, da nacionalna ureditev, v skladu s katero za presojo, ali je treba poslovno prakso šteti za zavajajočo opustitev v smislu člena 7 Direktive 2005/29, naj ne bi bilo treba upoštevati konteksta, v katerega spada ta praksa, zlasti prostorskih in časovnih omejitev, ki so značilne za uporabljeno sredstvo komunikacije poslovne prakse, in katerih koli ukrepov, ki jih trgovec sprejme, da postanejo informacije dostopne potrošnikom prek drugih sredstev, ne bi izpolnjevala zahtev, določenih s to direktivo.

29

Čeprav pa v nacionalni ureditvi, ki se uporabi v sporu o glavni stvari, ni izrecno omenjeno, da je treba pri preizkusu zadevne poslovne prakse upoštevati kontekst, v katerega ta spada, in, natančneje, pogoje in omejitve, povezane z uporabljenim sredstvom komunikacije, predložitveno sodišče vendarle navaja, da se v obrazložitvenem memorandumu k predlogu zakona, s katerim se prenaša Direktiva 2005/29, sklicuje na tako zahtevo. Danska vlada je v pisnem postopku v zvezi s tem zatrjevala, da ima pripravljalno gradivo v pravni tradiciji Kraljevine Danske in držav Severne Evrope poseben položaj, saj naj bi sodišča in javna uprava temu gradivu, kadar morajo razlagati normative akt, priznavali velik pomen.

30

V teh okoliščinah je treba spomniti, da obveznost, ki izhaja iz direktive, da se dosežejo rezultati, določeni v njej, in dolžnost, da se sprejmejo vsi splošni in posebni ukrepi, potrebni za zagotovitev izpolnjevanja te obveznosti v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, določenim v členu 4(3), drugi pododstavek, PEU, veljata za vse organe držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti (glej zlasti sodbe z dne 10. aprila 1984, von Colson in Kamann, 14/83, EU:C:1984:153, točka 26; z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 51, in z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 30).

31

V bistvu morajo zlasti nacionalna sodišča zagotoviti pravno varstvo, ki za zadevne osebe izhaja iz določb prava Unije, in polni učinek teh določb (sodba z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 52).

32

Nacionalno sodišče mora poleg tega ob uporabi nacionalnega prava in zlasti določb ureditve, sprejete posebej za izvajanje zahtev iz direktive, nacionalno pravo, kolikor je mogoče, razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne direktive, da bi doseglo rezultat, ki se z njo določa, in zato ravnati v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU (sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 113 in navedena sodna praksa, in z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 31).

33

Obveznost skladne razlage nacionalnega prava je neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnemu sodišču omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovi polni učinek prava Unije, kadar odloča v sporu, ki mu je predložen (sodba z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 114).

34

V obravnavanem primeru mora torej predložitveno sodišče, ki odloča o sporu, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki spada na področje uporabe Direktive 2005/29 in temelji na dejstvih, ki so nastala po izteku roka za njen prenos, kadar uporabi določbe nacionalnega prava, namenjene posebej za prenos te direktive, slednje, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se lahko uporabijo v skladu s cilji direktive (sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 117, in z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 31).

35

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) in (3) Direktive 2005/29 razlagati tako, da se pri presoji, ali je treba poslovno prakso šteti za zavajajočo opustitev, upošteva kontekst, v katerega spada ta praksa, zlasti omejitve uporabljenega sredstva komunikacije navedene poslovne prakse, prostorske in časovne omejitve, ki so značilne za to sredstvo komunikacije, in katere koli ukrepe, ki jih trgovec sprejme, da postanejo informacije dostopne potrošnikom prek drugih sredstev, čeprav ta zahteva ne bi izrecno izhajala iz besedila zadevne nacionalne ureditve.

36

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da se, kadar se je trgovec odločil določiti ceno za naročnino tako, da mora potrošnik hkrati plačati mesečni in polletni pavšal, taka praksa šteje za zavajajoče dejanje, če je cena mesečnega pavšala pri trženju posebej poudarjena, medtem ko je cena polletnega pavšala popolnoma izpuščena ali predstavljena manj izrazito.

37

V skladu s členom 6(1) Direktive 2005/29 se za zavajajočo šteje poslovna praksa, ki na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, na eni strani zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede enega ali več elementov, naštetih v tej določbi, med katerimi sta med drugim cena ali način izračunavanja cene, in na drugi povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

38

Iz besedila te določbe je razvidno, da so bistveni elementi zavajajoče poslovne prakse, kot izhajajo iz navedene določbe, zasnovani predvsem z vidika potrošnika kot naslovnika nepoštenih poslovnih praks (sodba z dne 19. septembra 2013, CHS Tour Services, C‑435/11, EU:C:2013:574, točka 43).

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba kot merilo presoje vzeti povprečnega potrošnika, ki je ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (sodba z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 22). Dodati je treba, da pojem „povprečni potrošnik“, kot je razvidno iz uvodne izjave 18 Direktive 2005/29, ni statističen pojem in da se morajo nacionalna sodišča in organi pri opredelitvi tipične reakcije povprečnega potrošnika v danem položaju zanašati na lastno sposobnost za razsojanje.

40

Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče za presojo, ali se s poslovnimi praksami, kot so v postopku v glavni stvari, zavaja ali bi lahko zavajale povprečnega potrošnika glede cene, ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin ugotoviti, ali se z zadevno tržno komunikacijo povprečnemu potrošniku sugerira privlačna cena, ki se je na koncu izkazala kot zavajajoča.

41

V teh okoliščinah, kakršne so v sporu o glavni stvari, bi se lahko po potrebi zlasti upoštevalo, da je za ponudbe v zvezi s televizijskimi kanali značilna velika raznolikost ponudb in kombinacij, ki so navadno tako glede cenovnih kot tudi glede vsebinskih možnosti zelo strukturirane, kar povzroča znatno nesorazmernost podatkov, ki lahko zmede potrošnika.

42

Pojasniti je treba, da drugače kakor člen 7(1) in (2) Direktive 2005/29 člen 6(1) te direktive ne vsebuje nobenega sklicevanja na prostorske ali časovne omejitve v zvezi z uporabljenim sredstvom komunikacije. Zato je treba iz tega sklepati, da pri presoji, ali je poslovna praksa z vidika člena 6(1) te direktive zavajajoča, ni mogoče upoštevati časovnih omejitev, ki lahko veljajo za nekatera sredstva komunikacije, kot so televizijski oglaševalni vložki.

43

Kadar je cena izdelka v smislu člena 2(c) Direktive 2005/29 sestavljena iz več delov, od katerih je eden pri trženju posebej izpostavljen, drugi, ki je kljub temu neizogiben in predvidljiv element cene, pa je povsem izpuščen ali predstavljen manj izrazito, je treba zlasti ugotoviti, ali lahko ta predstavitev privede do napačnega dojemanja skupne ponudbe.

44

Tako bi bilo med drugim, če lahko ima povprečni potrošnik napačen vtis, da mu je ponujena posebej ugodna cena, ker je lahko napačno mislil, da bo moral plačati le izpostavljeni del cene, kar pa mora presoditi predložitveno sodišče.

45

V skladu z besedilom člena 6(1) Direktive 2005/29 mora zadevna poslovna praksa poleg tega povzročiti ali bi lahko povzročila, da povprečni potrošnik „sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel“.

46

V zvezi s tem je treba poudariti, da je cena za povprečnega potrošnika načeloma odločilen element, kadar mora sprejeti odločitev o poslu.

47

Kadar je cena razdeljena na več delov, je za presojo, ali lahko zadevna poslovna praksa povzroči, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, zlasti upoštevno, da je izpuščeni ali manj vidno predstavljeni del nezanemarljiv element skupne cene.

48

V zvezi s tem, da je skupna cena naročnine za obdobje vezave navedena, bo moralo predložitveno sodišče preučiti, ali je splošna predstavitev zadevnih poslovnih praks, in zlasti skupne cene naročnine, povprečnemu potrošniku dejansko omogočala sprejeti odločitev o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, ali pa je, nasprotno, tržna komunikacija iz postopka v glavni stvari kot celota lahko povzročila napačno dojemanje ponudbe. Preveriti bo treba zlasti, ali je bil povprečni potrošnik zmožen razumeti, da je sklenitev naročnine zajemala stroške, poleg tistih v zvezi z mesečnim pavšalom.

49

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2005/29 razlagati tako, da se za zavajajočo opredeli poslovna praksa, s katero se cena izdelka razdeli na več elementov in poudari enega od teh elementov, če se s to prakso lahko na eni strani povprečnemu potrošniku daje napačen vtis, da se mu ponuja ugodna cena, in se ga na drugi privede do sprejetja odločitve o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin iz postopka v glavni stvari. Vendar pri presoji, ali je poslovna praksa z vidika člena 6(1) te direktive zavajajoča, ni mogoče upoštevati časovnih omejitev, ki lahko veljajo za nekatera sredstva komunikacije, kot so televizijski oglaševalni vložki.

50

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2005/29 razlagati tako, da je treba, kadar se je trgovec odločil določiti ceno naročnine tako, da mora potrošnik hkrati plačati mesečni in polletni pavšal, tako prakso šteti za zavajajočo opustitev, če je cena mesečnega pavšala pri trženju posebej poudarjena, medtem ko je cena polletnega pavšala popolnoma izpuščena ali predstavljena manj izrazito.

51

Najprej je treba poudariti, da se v členu 7 Direktive 2005/29 vabila k nakupu, opredeljena v členu 2(i) te direktive, razlikujejo od preostalih poslovnih praks. Čeprav namreč za vse poslovne prakse, vključno z vabili k nakupu, veljajo določbe člena 7, od (1) do (3), in (5) navedene direktive, velja člen 7(4) iste direktive samo za poslovne prakse, ki se štejejo za vabila k nakupu (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 24).

52

Nacionalno sodišče mora preučiti, ali je mogoče zadevne tržne komunikacije šteti za vabila k nakupu v smislu člena 2(i) Direktive 2005/29, pri čemer je natančneje določeno, da za to, da se tržno komunikacijo šteje za vabilo k nakupu, ni nujno, da zajema dejansko možnost za nakup ali da se pojavi poleg take možnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 32).

53

Dalje, spomniti je treba, da se v skladu s členom 7(1) Direktive 2005/29 „poslovna praksa […] šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel“.

54

V skladu s členom 7(2) te direktive se poslovna praksa šteje za zavajajočo opustitev, tudi če trgovec prikriva ali na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času navede bistvene informacije, ki jih potrošnik potrebuje, in če to povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

55

Če je cena za potrošnika načeloma odločilen element, kadar mora ta sprejeti odločitev o poslu, jo je treba šteti za informacijo, ki je potrebna, da se potrošniku omogoči, da sprejme tako odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev.

56

Iz člena 7(4) navedene direktive poleg tega izhaja, da mora poslovna praksa, ki se predhodno opredeli kot vabilo k nakupu, zajemati vrsto ključnih informacij, ki so naštete v tem členu in ki jih potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Ob neobstoju teh informacij, med katere spada cena, se vabilo k nakupu tako šteje za zavajajoče (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 24).

57

Kot je bilo opozorjeno v točki 39 te sodbe, mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali so zadevne poslovne prakse zavajajoče, ob upoštevanju dojemanja povprečnega potrošnika, ki je ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.

58

Nacionalno sodišče mora tako, kot izhaja iz člena 7, od (1) do (4), točka (c), Direktive 2005/29, ob upoštevanju konkretnega primera zadevne poslovne prakse, uporabljenega sredstva komunikacije in zlasti omejitev tega sredstva ter narave in značilnosti zadevnega izdelka za vsak primer posebej preučiti, ali je izpustitev bistvene informacije, kot je cena, povzročila ali bi lahko povzročila, da je potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točke 52, 53 in 58).

59

Predložitveno sodišče bo moralo zlasti preveriti, ali je bila informacija o skupni ceni naročnine za obdobje vezave, čeprav je bila omenjena v tržni komunikaciji, prikrita ali navedena na nejasen, nerazumljiv ali dvoumen način ali ob nepravem času, tako da je povprečnemu potrošniku onemogočila razumeti, da je sklenitev naročnine zajemala še stroške poleg tistih v zvezi z mesečnim pavšalom, in zato sprejeti odločitev o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev.

60

V zvezi z uporabo televizijskega oglaševalnega vložka bo moralo predložitveno sodišče upoštevati časovne omejitve, ki veljajo za to sredstvo komunikacije. V zvezi s tem je treba spomniti tudi, da morajo biti v skladu s členom 2(i) te direktive, ki se nanaša na vabila k nakupu, značilnosti izdelka navedene na način, ki ustreza uporabljenemu sredstvu. Iz tega tako izhaja, da ni mogoče zahtevati enake stopnje podrobnosti opisa izdelka ne glede na obliko – radijska, televizijska, elektronska ali na papirju – tržne komunikacije (glej sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 45). Poleg tega je treba ugotoviti, da je tudi čas, ki ga ima potrošnik na voljo za oceno informacij, ki so mu sporočene prek televizijskega oglaševalnega vložka, omejen.

61

Prav tako je treba v zvezi z napotitvijo na spletno mesto trgovca, kjer je navedena cena polletnega pavšala, opozoriti, da je treba v skladu s členom 7(3) navedene direktive pri odločanju o tem, ali so bile informacije izpuščene, upoštevati prostorske in časovne omejitve uporabljenega sredstva komunikacije in ukrepe, ki jih trgovec sprejme, da postanejo te informacije dostopne potrošnikom prek drugih sredstev.

62

Kot pa izhaja iz besedila člena 7(1) in (2) Direktive 2005/29 v povezavi s ciljem, ki se dosega z navedeno direktivo, namreč zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, je treba prostorske ali časovne omejitve, ki so značilne za uporabljeno sredstvo komunikacije, pretehtati glede na naravo in značilnosti zadevnega izdelka, da bi se odločilo, ali zadevni trgovec v prvotno komunikacijo dejansko ni mogel vključiti zadevnih informacij, oziroma jih v njej zagotoviti na jasen, razumljiv in nedvoumen način.

63

Iz tega izhaja, da se lahko s poslovno prakso – kadar ob upoštevanju značilnosti, ki so neločljivo povezane z zadevnim izdelkom, in omejitev uporabljenega sredstva komunikacije, ni bilo mogoče zagotoviti vseh bistvenih informacij glede tega izdelka – omenijo le nekatere od teh informacij, če trgovec poleg tega napoti na svoje internetno mesto in če so na tem mestu zajete bistvene informacije v zvezi s temeljnimi značilnostmi navedenega izdelka, ceno in preostalimi pogoji v skladu z zahtevami, določenimi v členu 7 Direktive 2005/29.

64

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7 Direktive 2005/29 razlagati tako, da je treba, kadar se je trgovec odločil določiti ceno naročnine tako, da mora potrošnik hkrati plačati mesečni in polletni pavšal, tako prakso šteti za zavajajočo opustitev, kadar je cena mesečnega pavšala pri trženju posebej poudarjena, medtem ko je cena polletnega pavšala popolnoma izpuščena ali predstavljena manj izrazito, če taka opustitev povzroči, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar mora preučiti predložitveno sodišče ob upoštevanju omejitev uporabljenega sredstva komunikacije, narave in značilnosti izdelka ter drugih ukrepov, ki jih je trgovec dejansko sprejel, da postanejo bistvene informacije o izdelku dostopne potrošnikom.

65

Ob upoštevanju odgovorov na drugo in tretje vprašanje na četrto in peto vprašanje ni treba odgovoriti.

66

Predložitveno sodišče s šestim in sedmim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 7(4) Direktive 2005/29 zajema izčrpen seznam bistvenih informacij, ki morajo biti navedene v vabilu k nakupu, in če je tako, ali ta določba izključuje, da bi se tako vabilo, v katerem je navedena skupna cena naročnine za obdobje vezave, opredelila kot zavajajoča poslovna praksa.

67

Člen 7 te direktive, ki se nanaša na zavajajoče opustitve, v odstavku 4 določa, da se v primeru vabila k nakupu štejejo za bistvene v tej točki naštete informacije, če niso razvidne že iz konteksta.

68

V povezavi z uvodno izjavo 14 Direktive 2005/29, v kateri je navedeno, da „[ta direktiva v] zvezi z opustitvami predvideva […] omejeno število ključnih informacij, ki jih potrošnik potrebuje, da lahko sprejme odločitev o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev“, je treba ta člen 7(4) razlagati tako, da zajema izčrpen seznam informacij, ki jih je treba pri vabilu k nakupu opredeliti kot bistvene.

69

Vendar je treba upoštevati člen 7(3) te direktive – ki se uporablja za vabila k nakupu – ki omogoča upoštevanje prostorskih in časovnih omejitev uporabljenega sredstva komunikacije in drugih ukrepov, ki jih trgovec sprejme, da postanejo te informacije dostopne potrošnikom prek drugih sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točki 66 in 67).

70

Iz te določbe med drugim izhaja, da se o obsegu informacije o ceni odloča glede na naravo in značilnosti izdelka, vendar prav tako glede na sredstvo komunikacije, ki je bilo uporabljeno za vabilo k nakupu, in ob upoštevanju dodatnih informacij, ki jih je morda zagotovil trgovec (sodba z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 68).

71

Nazadnje, pojasniti je treba, da to, da trgovec v vabilu k nakupu zagotovi vse informacije, naštete v členu 7(4) Direktive 2005/29, ne izključuje možnosti, da se ta poslovna praksa opredeli kot zavajajoča v smislu členov 6(1) ali 7(2) te direktive.

72

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na šesto in sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(4) Direktive 2005/29 razlagati tako, da zajema izčrpen seznam bistvenih informacij, ki morajo biti navedene v vabilu k nakupu. Nacionalno sodišče mora presoditi, ali je zadevni trgovec izpolnil svojo obveznost informiranja, ob upoštevanju narave in značilnosti izdelka ter sredstva komunikacije, ki je bilo uporabljeno za vabilo k nakupu, in dodatnih informacij, ki jih je morda zagotovil navedeni trgovec. To, da trgovec v vabilu k nakupu zagotovi vse informacije, naštete v členu 7(4) te direktive, ne izključuje možnosti, da se to vabilo opredeli kot zavajajoča poslovna praksa v smislu členov 6(1) ali 7(2) navedene direktive.

73

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: