1

V. Ipatau s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. septembra 2014, Ipatau/Svet (T‑646/11, EU:T:2014:800, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njegovo tožbo za ugotovitev ničnosti:

v delih, ki se nanašajo na pritožnika.

2

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo tako:

3

Pritožnik je 11. decembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil vlogo za pravno pomoč v skladu s členoma 94 in 95 Poslovnika Splošnega sodišča, da bi proti Svetu vložil tožbo za ugotovitev ničnosti Sklepa 2011/69, Sklepa 2011/666, Izvedbene uredbe št. 84/2011 in Izvedbene uredbe št. 1000/2011 v delih, v katerih se ti akti nanašajo nanj.

4

Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom CD/Svet (T‑646/11 AJ, EU:T:2012:279) pritožniku odobril pravno pomoč.

5

Pritožnik je 27. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo, s katero je predlagal ugotovitev ničnosti Sklepa 2011/666, Izvedbene uredbe št. 1000/2011 in dopisa z dne 14. novembra 2011. Nato je razširil tožbene predloge še na ugotovitev ničnosti Sklepa 2012/642 in Izvedbene uredbe št. 1017/2012.

6

Splošno sodišče je najprej preučilo spoštovanje rokov za vložitev tožb zoper vse akte, glede katerih se zahteva ugotovitev ničnosti. Ko je ugotovilo, da sta bila predloga za ugotovitev ničnosti Sklepa 2011/666 in Izvedbene uredbe št. 1000/2011 vložena v roku za vložitev tožbe, je odločalo o dopustnosti tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti dopisa z dne 14. novembra 2011. Po preučitvi vloge za pravno pomoč je v točki 58 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je pritožnik v vlogi za pravno pomoč jasno navedel, da je dopis z dne 14. novembra 2011 akt, na katerega se nanaša tožba, ki jo bo vložil.

7

Rok, določen za vložitev tožbe zoper dopis z dne 14. novembra 2011, naj torej na podlagi člena 96(4) Poslovnika Splošnega sodišča z vložitvijo vloge za pravno pomoč ne bi prenehal teči. Zato je Splošno sodišče glede na to, da je bila tožba vložena 27. junija 2012 oziroma več kot sedem mesecev po posredovanju omenjenega dopisa, sklenilo, da je bila vložena po poteku rokov, določenih v členu 263 PDEU ter členu 102(1) in (2) Poslovnika.

8

V. Ipatau je uveljavljal pet tožbenih razlogov, in sicer, prvič, nezadostno obrazložitev in kršitev pravice do obrambe, drugič, kolektivno naravo odgovornosti in omejevalnega ukrepa, tretjič, „neobstoj dejanskega stana“, četrtič, napako pri presoji, in, petič, nespoštovanje načela sorazmernosti. Splošno sodišče je menilo, da so vsi tožbeni razlogi neutemeljeni, in zato tožbo zavrnilo.

9

V. Ipatau s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

10

Svet Sodišču predlaga, naj:

11

V. Ipatau s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo nedopustnost tožbe v delu, ki se nanaša na dopis z dne 14. novembra 2011, kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva.

12

V. Ipatau ugovarja točkam od 58 do 60 izpodbijane sodbe. Prvič, navaja, da je treba akte razlagati ob upoštevanju njihovega polnega učinka in da je treba vlogo za pravno pomoč z dne 11. decembra 2011 razlagati tako, da se nujno nanaša na ugotovitev ničnosti dopisa z dne 14. novembra 2011. Drugič, trdi, da pri sestavljanju vloge za pravno pomoč ni imel strokovne pomoči.

13

Svet meni, da Splošno sodišče s tem, da je izključilo ta dopis iz predmeta vloge pritožnika za pravno pomoč, ni storilo napake pri presoji. Trdi, da to, da je V. Ipatau sam sestavil vlogo za pravno pomoč, ne more spremeniti pogojev za dopustnost tožbe. Sklicuje se na besedilo vloge za pravno pomoč in poudarja, da pritožnik kot direktor nacionalnega centra za zakonodajo in pravne raziskave Republike Belorusije do določene mere gotovo pozna pravna pravila, kar naj bi izhajalo iz natančno oblikovanih pravnih trditev v tej vlogi.

14

Najprej je treba spomniti, da se ne posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in ne v pravico do izjave s strogo uporabo zakonodaje Unije o procesnih rokih, ki ustreza zahtevi po pravni varnosti in potrebi po izognitvi vsakršni diskriminaciji ali vsakršnemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov (glej sklep Page Protective Services/SEAE, C‑501/13 P, EU:C:2014:2259, točka 39 in navedena sodna praksa).

15

Člen 96(4) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da, z odstopanjem od pravil o procesnih rokih, z vložitvijo vloge za pravno pomoč preneha teči rok za vložitev pravnega sredstva, in sicer do dneva vročitve sklepa, s katerim je o tej vlogi odločeno, ali – če prosilec sam ne predlaga odvetnika oziroma če njegovi izbiri ni mogoče ugoditi – do sklepa o določitvi odvetnika, ki bo prosilca zastopal.

16

Pri preučitvi dopustnosti ničnostne tožbe v delu, ki se nanaša na dopis z dne 14. novembra 2011, je Splošno sodišče moralo razložiti vlogo za pravno pomoč, ki jo je vložil V. Ipatau 11. decembra 2011, da bi lahko ugotovilo, ali je navedeni dopis predmet nameravane tožbe.

17

Splošno sodišče je v točki 55 izpodbijane sodbe navajalo odlomek vloge za pravno pomoč, v katerem je omenjen dopis z dne 14. novembra 2011. V točki 56 navedene sodbe je tudi ponovno navedlo predmet vloge za pravno pomoč in izpostavilo, da se je ta nanašala na predlog za ugotovitev ničnosti Sklepa 2011/69, Izvedbene uredbe št. 84/2011, Sklepa 2011/666 in Izvedbene uredbe št. 1000/2011. V točki 57 te sodbe je Splošno sodišče opravilo analizo navedbe dopisa z dne 14. novembra 2011 v okviru vloge za pravno pomoč in analizo te vloge. Ugotovilo je, da je pritožnik omenil navedeni dopis le pri oblikovanju tožbenih razlogov in glavnih trditev, navedenih v okviru „predmeta tožbe“, in sicer le v sredini obrazložitve prvega tožbenega razloga, ne pa tudi v okviru drugih dveh tožbenih razlogov. Splošno sodišče je še poudarilo, da se trije tožbeni razlogi nanašajo izrecno na navedena sklepa in izvedbeni uredbi in ne na dopis z dne 14. novembra 2011.

18

Glede na te ugotovitve Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 58 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je pritožnik v vlogi za pravno pomoč jasno navedel, da je dopis z dne 14. novembra 2011 akt, na katerega se nanaša tožba, ki jo bo vložil.

19

Glede trditve, da je treba vlogo za pravno pomoč z dne 11. decembra 2011 razlagati tako, da se nujno nanaša na ugotovitev ničnosti dopisa z dne 14. novembra 2011, je treba spomniti, da je s tem dopisom Svet zavrnil prošnjo za pregled vpisa V. Ipataua na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2011/69 in Izvedbene uredbe št. 84/2011. V tem dopisu sta bila zajeta tudi Sklep 2011/666 in Izvedbena uredba št. 1000/2011.

20

Vlogo za pravno pomoč pa je pritožnik vložil zato, da bi vložil tožbo za ugotovitev ničnosti Sklepa 2011/69, Izvedbene uredbe št. 84/2011, Sklepa 2011/666 in Izvedbene uredbe št. 1000/2011. Glede na jasno, natančno in pravno podprto besedilo te vloge za pravno pomoč Splošno sodišče na podlagi nobenega elementa ni moglo sklepati, da se ta vloga nujno nanaša tudi na predlog za ugotovitev ničnosti dopisa z dne 14. novembra 2011.

21

Glede navedbe, da V. Ipatau pri sestavi vloge za pravno pomoč ni imel strokovne pomoči, je treba ugotoviti, da je bila vloga za pravno pomoč V. Ipataua jasna, natančna in pravno podprta, kar priča o njegovih pravnih kompetencah.

22

Iz navedenega izhaja, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

23

V. Ipatau z drugim pritožbenim razlogom uveljavlja, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je Svet lahko sprejel Sklep 2012/642 in Izvedbeno uredbo št. 1017/2012 brez njegovega predhodnega zaslišanja, kršilo načelo pravice do obrambe. Tako točki 80 in 81 izpodbijane sodbe izpodbija s tem:

24

Navaja, da to, da obrazložitev zadevnih aktov ni bila spremenjena, ne more oprostiti Sveta obveznosti, da pridobi mnenje zadevnega subjekta, na podlagi katerega ima ta možnost posodobitve svojega položaja in informacij v zvezi z njim. Navaja, da se Sklep 2012/642 v uvodni izjavi 8 nanaša na parlamentarne volitve 23. septembra 2012, saj je v njej navedeno, da te „niso potekale v skladu z mednarodnimi standardi“, razlog za njegov vpis na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, pa so „kršitve volilnih standardov na predsedniških volitvah 19. decembra 2010“.

25

Svet izpodbija utemeljenost tega pritožbenega razloga.

26

Splošno sodišče je v točkah 75 in 76 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, spomnilo na sodno prakso, po kateri mora Svet pri sprejetju sklepa, da se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, spoštovati pravico te osebe ali tega subjekta do predhodnega zaslišanja, če v sklep o ohranitvi vpisa njenega ali njegovega imena na seznamu vključi nove elemente, to je elemente, ki jih prvotni sklep o vpisu imena na ta seznam ne vsebuje (glej v tem smislu zlasti sodbo Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točki 62 in 63).

27

Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 80 izpodbijane sodbe, se razlogi za ohranitev vpisa imena pritožnika na seznamu oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, leta 2012 niso bistveno spremenili. Iz vseh aktov, glede katerih je pritožnik pred Splošnim sodiščem predlagal ugotovitev ničnosti, je namreč razvidno, da je V. Ipatau kot namestnik predsednika CVK še vedno odgovoren za kršitve volilnih standardov na predsedniških volitvah 19. decembra 2010.

28

Vsekakor pa je pritožnik, kot je navedel Svet, že podal stališča Svetu in zato ve, da ima vedno pravico to storiti, a fortiori ob rednih pregledih omejevalnih ukrepov, sprejetih proti Republiki Belorusiji, zaradi njihovega morebitnega podaljšanja.

29

Iz navedenega sledi, da drugi pritožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

30

V. Ipatau s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da Svet ni storil napake , ko je menil, da so bili razlogi za vpis pritožnika na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, utemeljeni, napačno uporabilo pravo. Tako izpodbija točki 143 in 144 izpodbijane sodbe. V točkah od 138 do 140 in od 142 do 144 izpodbijane sodbe je navedeno:

[…]

31

Pritožnik napotuje na sodbo Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 119 in 121), v skladu s katero je Svet pristojen za predložitev dokaza o utemeljenosti razlogov, na katerih temelji odločba o vpisu ali ohranitvi osebe na seznamu oseb, za katere veljajo sankcije, in na sodbo Tay Za/Svet (C‑376/10 P, EU:C:2012:138, točka 71), v kateri je Sodišče obsodilo vsakršno domnevo o osebi ali vključitev osebe na tak seznam le na podlagi povezave, ki jo ima ta z drugimi osebami. Navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da razlogi za sprejetje izpodbijanih aktov zadostujejo za ugotovitev njene odgovornosti za kršitve mednarodnih volilnih standardov, storjene na predsedniških volitvah 19. decembra 2010. V zvezi s tem V. Ipatau trdi, prvič, da ni imel razloga, da se loči od dela CVK.

32

Drugič, navaja, da ni mogoče trditi, da je CVK prispevala k ponarejenim volilnim izidom 19. decembra 2010, saj ji je bila predložena le ena tožba za razveljavitev volitev, o kateri poleg tega na zadnji instanci odloča vrhovno sodišče in ne CVK. CVK tudi ni mogoče očitati, da je potrdila veljavnost izidov volitev, ki jih je 90 % kandidatov sprejelo.

33

Tretjič, ugovarja kritiki OVSE v njenem poročilu, ki je predstavljena v točki 143 izpodbijane sodbe, čeprav Splošno sodišče ni moglo preučiti odločb CVK.

34

Svet opozarja na sodno prakso glede obrazložitve aktov institucij in trdi, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava v točkah od 97 do 103 izpodbijane sodbe, v katerih je preučilo tožbeni razlog za ugotovitev ničnosti v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve.

35

Svet je preučil tudi vprašanje utemeljenosti ukrepov, sprejetih proti V. Ipatauu, in dokaza o dejstvih ob sprejetju teh ukrepov. Opozarja, da je v vlogah, vloženih na prvi stopnji, predstavil več ravnanj CVK, s katerimi je ta kršila mednarodne volilne standarde, in vlogo pritožnika pri tem. Dalje še navaja, da je ob tem, ko je le en kandidat izpodbijal izide volitev, sedem drugih pridržala beloruska varnostna služba ob koncu volitev in zato niso mogli izpodbijati zadevnih izidov.

36

Svet poudarja, da lahko beloruski volilni sistem deluje le z zvestim sodelovanjem visokih nacionalnih uradnikov, kot je pritožnik. Meni, da je bil pritožnik kot visoki uradnik režima povezan v smislu sodbe Sodišča Tay Za/Svet (C‑376/10 P, EU:C:2012:138) z belorusko vlado. Iz tega izhaja, da se je Svet pri obrazložitvi odločb, ki jih je sprejel, lahko omejil le na navedbo te povezave med pritožnikom in vlado.

37

Opozoriti je treba, da je obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta (glej v tem smislu sodbo Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67). Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav obsega napačne razloge (glej sodbo Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 181). Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev.

38

Čeprav je pritožnik opredelil svoj pritožbeni razlog kot „napačno uporabo prava v zvezi z zadostnostjo obrazložitve v spornih aktih“, je treba ugotoviti, da izpodbija utemeljenost točk 143 in 144 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče odgovorilo na tožbeni razlog glede napake pri presoji. Vendar je ob upoštevanju natančne opredelitve izpodbijanih točk obrazložitve v skladu s členom 178(3) Poslovnika pritožbeni razlog treba preučiti.

39

V okviru preučitve utemeljenosti vpisa V. Ipataua na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, je na prvem mestu treba preučiti splošna merila za uvrstitev na seznam, na drugem obrazložitev vpisa V. Ipataua na tak seznam in na tretjem dokaz o utemeljenosti takega vpisa (sodbi Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:247, točka 40, in Anbouba/Svet, C‑630/13 P, EU:C:2015:248, točka 41).

40

Spomniti je treba, da ima Svet široko polje proste presoje pri opredelitvi splošnih meril za uporabo omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu sodbe Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 120 in navedena sodna praksa; Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:247, točka 41, in Anbouba/Svet, C‑630/13 P, EU:C:2015:248, točka 42).

41

V. Ipatau v zvezi s tem ne navaja napačne uporabe prava.

42

V zvezi z dokazom o utemeljenosti vpisa V. Ipataua na seznam je treba spomniti, da se zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o uvrstitvi imena na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To v obravnavani zadevi vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri temelji navedeni akt, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katere se šteje, da so sami po sebi dovolj za utemeljitev tega akta, utemeljeni (glej v tem smislu sodbe Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119; Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 73; Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:247, točka 45, in Anbouba/Svet, C‑630/13 P, EU:C:2015:248, točka 46).

43

Prvič, V. Ipatau izpodbija dejstvo, da je CVK lahko prispevala k ponarejenim izidom volitev 19. decembra 2010, saj ji je bila predložena ena sama pritožba. Vendar ta argument ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 142 in 143 izpodbijane sodbe.

44

V teh točkah je Splošno sodišče namreč ugotovilo, da ima na eni strani CVK kot najvišja upravna instanca, pristojna za volitve, še druge pristojnosti poleg obravnavanja pritožb, in sicer „ima pomembno vlogo pri sestavi seznama predsedniških volilnih kandidatov, pri nadzoru nižjih upravnih instanc, pristojnih za volitve, spremljanju poteka volilnih kampanj ter pri obravnavi pritožb in tožb zoper odločbe različnih nižjestopenjskih volilnih komisij in lokalnih uprav“. Na drugi strani je menilo, da „spremljanje in nadzor volitev očitno nista bila zadostna“ in da „CVK ni delovala neodvisno, nepristransko in kolegialno ter je objavila uradne izide volitev z razglasitvijo izvolitve predsednika Lukašenka, ne da bi kakor koli objavila podrobnosti izidov“.

45

Drugič, V. Ipatau ugovarja temu, da naj bi imel razlog ločiti se od dela CVK. Glede na to, da V. Ipatau ni navedel napačne uporabe prava s strani Splošnega sodišča glede odgovornosti CVK za kršitev mednarodnih volilnih standardov na predsedniških volitvah 19. decembra 2010, Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je izpeljalo osebno odgovornost pritožnika za te kršitve iz njegove funkcije namestnika predsednika CVK in dejstva, da se ni ločil od dela CVK.

46

To pa so dejanske ugotovitve, ki jih Sodišče ni pristojno preučiti v okviru pritožbe in na podlagi katerih je Splošno sodišče v bistvu lahko sklenilo, da je CVK odgovorna za kršitev mednarodnih volilnih standardov v okviru predsedniških volitev 19. decembra 2010 in da je zanje osebno odgovoren tudi V. Ipatau kot namestnik predsednika tega organa. V nasprotju s trditvami V. Ipataua se Splošno sodišče v zvezi z njim ni zateklo k domnevi in torej ni ravnalo v nasprotju s sodbo Tay Za/Svet (C‑376/10 P, EU:C:2012:138) z vključitvijo njegovega imena na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, le na podlagi povezav z drugimi osebami.

47

Tretjič, V. Ipatau Splošnemu sodišču očita, da je brez preučitve odločb OVSE prevzelo kritiko, ki jo je OVSE naslovila na CVK glede kakovosti teh odločb. S tem argumentom V. Ipatau pravzaprav izpodbija presojo dokazov Splošnega sodišča in dokazno vrednost, ki jim jo je navedeno sodišče pripisalo.

48

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko v nekaterih primerih sodišče Unije upošteva poročila mednarodnih nevladnih organizacij (glej v tem smislu sodbo N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točki 90 in 91). A fortiori lahko upošteva poročilo mednarodne organizacije, kot je OVSE.

49

V točki 140 je Splošno sodišče preučilo stopnjo zanesljivosti poročila OVSE tako, da je primerjalo ugotovitve iz tega poročila s poročili drugih institucij, kot je Svet Evrope.

50

Glede na celotno presojo dejstev Splošnega sodišča, ki je Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno preučiti, je prvonavedeno, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 145 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo tožbeni razlog glede napake Sveta pri presoji.

51

S tem je Splošno sodišče spoštovalo načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 42 te sodbe, glede nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temeljijo akti, kot so sporni.

52

Tretji pritožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

53

V. Ipatau s četrtim pritožbenim razlogom uveljavlja, da je Splošno sodišče s potrditvijo veljavnosti ukrepov, sprejetih proti njemu v letih 2011 in 2012 – čeprav iz poročila OVSE zahteva za omejevalne ukrepe proti članom CVK ne izhaja – kršilo načelo sorazmernosti. Poudarja, da se splošna priporočila OVSE glede CVK nanašajo le na sestavo te komisije in kakovost navodil, ki jih ta naslovi na lokalne komisije. Kolektivna sankcija za člane CVK pa naj bi bila očitno nesorazmerna in neučinkovita, saj članom CVK preprečuje, da se seznanijo z evropskimi izkušnjami in dobro prakso.

54

Dalje trdi, da bi bilo z namenom spodbujanja izboljšanja beloruskega volilnega sistema, ki nima dolge tradicije, neprecenljivo, da bi bili aktivni udeleženci volilnega sistema, med katerimi so člani CVK, bolj ozaveščeni glede mednarodnih volilnih standardov. Iz tega naslova bi jim države članice Unije lahko predlagale izobraževanje in bi se lahko organizirali izobraževalni obiski med volitvami v državah Unije. Prepoved potovanja na ozemlje Unije pa je očitno v nasprotju s cilji poročila OVSE.

55

Svet najprej poudarja, da poročilo OVSE ni edina podlaga za omejevalne ukrepe proti pritožniku. Dalje trdi, da ni nikakršnega protislovja med poročilom OVSE ter politiko Sveta in Unije. Nasprotno, namen teh politik, vključno s politiko omejevalnih ukrepov, je izvajati pritisk na beloruski režim in na tiste, ki so z njim povezani, z namenom končati hude kršitve človekovih pravic, represijo civilne družbe in demokratične opozicije ter zagotoviti spoštovanje demokracije in pravne države v Belorusiji, ki vključujeta mednarodne volilne standarde. Poleg tega omejevalni ukrepi Sveta niso ovira za to, da se osebe, zadolžene za vodenje volitev, izobražujejo v Belorusiji na področju mednarodnih volilnih standardov. Člen 3(6) Sklepa 2012/642 pa določa tudi možnost izjem od prepovedi potovanja na ozemlje Unije.

56

V skladu s členom 169(2)Poslovnika Sodišča se v okviru pravnih razlogov in trditev, navedenih v okviru pritožbe, natančno opredelijo izpodbijani deli obrazložitve odločbe Splošnega sodišča (glej sklep Thesing in Bloomberg Finance/ECB, C‑28/13 P, EU:C:2014:230, točka 25, in sodbo Klein/Komisija, C‑120/14 P, EU:C:2015:252, točka 85).

57

Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so le ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so bili predstavljeni že pred Splošnim sodiščem, ne vsebuje pa obrazložitve, v kateri bi bila pojasnjena napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi. Taka pritožba je namreč dejansko predlog za ponovni preizkus tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (glej sodbo Klein/Komisija, C‑120/14 P, EU:C:2015:252, točka 86).

58

S tem, da se je V. Ipatau omejil na trditev, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da zadevni ukrepi Sveta niso nesorazmerni, ne da bi pri tem natančno opredelil peti pritožbeni razlog zoper izpodbijano sodbo, ni izpolnil zahtev iz člena 169(2) navedenega poslovnika. Poleg tega trditve iz četrtega pritožbenega razloga niso usmerjene zoper izpodbijano sodbo, temveč zoper navedene ukrepe Sveta, in so z njimi le ponovljeni argumenti, ki so že bili predstavljeni pred Splošnim sodiščem.

59

Glede na to, da je četrti pritožbeni razlog tako dejansko predlog za ponovni preizkus tožbe, ki jo je V. Ipatau vložil na prvi stopnji, ga je treba zavreči kot nedopusten.

60

Ker so bili štirje pritožbeni razlogi V. Ipataua zavrnjeni oziroma zavrženi, je treba pritožbo zavrniti.

61

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

62

V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

63

Svet je predlagal, naj se V. Ipatauu naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži, naj poleg lastnih stroškov nosi tudi tiste, ki jih je priglasil Svet.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: