SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 10. marca 2016 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Carinska unija in skupna carinska tarifa — Tarifna uvrstitev — Kombinirana nomenklatura — Razlaga — Splošna pravila — Pravilo 3(b) — Pojem ‚proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno‘ — Pakiranje v ločenih embalažah“

V zadevi C‑499/14,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija) z odločbo z dne 4. novembra 2014, ki je prispela na Sodišče 10. novembra 2014, v postopku

VAD BVBA,

Johannes Josephus Maria van Aert

proti

Belgische Staat,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, podpredsednik Sodišča v funkciji predsednika prvega senata, F. Biltgen, E. Levits, sodnika, M. Berger, sodnica, in S. Rodin (poročevalec), sodnik,

generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

—	za VAD BVBA J. Gevers, odvetnik,

—	za belgijsko vlado S. Vanrie in M. Jacobs, agenta,

—	za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

—	za Evropsko komisijo A. Caeiros in W. Roels, agenta,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pravila 3(b) splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1214/2007 z dne 20. septembra 2007 (UL L 286, str. 1) (v nadaljevanju: KN).

2	Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo VAD BVBA (v nadaljevanju: VAD) in njenim direktorjem J. J. M. van Aertom na eni strani ter Belgische Staat (država Belgija) na drugi strani glede tarifne uvrstitve kombiniranih video- in avdiosistemov ter zvočnikov.

Pravni okvir

KN, ki je bila uvedena z Uredbo št. 2658/87, temelji na harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju: HS), ki ga je pripravil Svet za carinsko sodelovanje, ki je postal Svetovna carinska organizacija (WCO), in ki je bil vzpostavljen z Mednarodno konvencijo o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju: Konvencija o HS), ki je bila sklenjena v Bruslju dne 14. junija 1983 in skupaj z njenim protokolom o spremembah z dne 24. junija 1986 v imenu Evropske gospodarske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 87/369/EGS z dne 7. aprila 1987 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 288).

Člen 12(1) Uredbe št. 2658/87, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 254/2000 z dne 31. januarja 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 9, str. 357), določa, da Evropska komisija vsako leto sprejme uredbo, ki vsebuje celotno različico KN in carinskih stopenj, kot izhajajo iz ukrepov, ki jih je sprejel Svet Evropske unije ali Komisija. Ta uredba se začne uporabljati 1. januarja naslednje leto.

5	Različica KN, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, je različica iz Uredbe št. 1214/2007.

6	KN po HS povzema šestmestne tarifne številke in podštevilke, njej lastni sta le sedma in osma števka, ki označujeta pododdelke.

Prvi del KN vsebuje uvodne določbe. V tem delu je v prvem oddelku, ki zajema splošna pravila, v poglavju A z naslovom „Splošna pravila za razlago [KN]“ (v nadaljevanju: splošna pravila) določeno:

„Blago se v [KN] uvršča po naslednjih načelih:

Naslovi oddelkov, poglavij in podpoglavij so podani zato, da se je laže znajti pri uvrščanju; zaradi pravnih razlogov uvrščanje poteka po poimenovanjih tarifnih številk in opombah k ustreznim oddelkom ali poglavjem in po nadalje opisanih pravilih, če niso v nasprotju z vsebino teh tarifnih številk ali opomb.

[…]

Proizvodi, ki bi jih bilo mogoče po pravilu pod točko 2(b) ali iz drugih razlogov na prvi pogled uvrstiti pod dve ali več tarifnih številk, se uvrščajo takole:

(a)

tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno ali najbolj natančno poimenovanje za proizvod, ima prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše. Kadar pa se poimenovanja dveh ali več tarifnih številk nanašajo samo na del materiala ali snovi, vsebovanih v mešanih ali sestavljenih proizvodih, ali samo na del komponent, pripravljenih kot komplet za prodajo na drobno, poimenovanja teh tarifnih številk štejejo za enako konkretna, celo če ima katero izmed njih bolj kompleten in bolj natančen opis proizvoda;

(b)

mešanice, sestavljeni proizvodi, ki sestoje iz različnih materialov ali so izdelani iz različnih komponent oziroma sestavin, ter proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno, ki se ne morejo uvrstiti po pravilu pod 3(a), se uvrstijo, kot da so iz materiala ali sestavine, ki jim daje bistven značaj, če je to merilo uporabno;

(c)	če blaga ni mogoče uvrstiti po pravilu pod 3(a) ali (b), se uvrsti pod tisto tarifno številko, ki je po zaporedju zadnja med tistimi, ki jih je treba enako upoštevati.

[…]“

8	Drugi del KN, ki vsebuje seznam carin, vključuje oddelek XVI z naslovom „Stroji in mehanske naprave; elektrotehniška oprema; njihovi deli; aparati za snemanje in reprodukcijo zvoka, aparati za snemanje in reprodukcijo televizijske slike in zvoka, deli in pribor za te proizvode“.

9	Poglavje 85 KN, ki je v tem oddelku XVI, ima naslov „Električni stroji in oprema ter njihovi deli; aparati za snemanje ali reprodukcijo slike in zvoka ter deli in pribor za te izdelke“.

V tarifni številki 8518 KN je določeno:

„8518Mikrofoni in njihova stojala; zvočniki, vključno z zvočniki v zvočnih omaricah; naglavne slušalke in ušesne slušalke, kombinirane z mikrofonom ali ne, in kompleti, ki sestojijo iz mikrofona in enega ali več zvočnikov; avdiofrekvenčni električni ojačevalniki; električni sestavi za ojačevanje zvoka8518 10– Mikrofoni in njihova stojala8518 10 30– – mikrofoni s frekvenčnim območjem od 300 Hz do 3,4 KHz, katerih premer ne presega 10 mm in katerih višina ne presega 3 mm, vrst, ki se uporabljajo v telekomunikacijah8518 10 95

– – drugi

– Zvočniki, vključno z zvočniki v zvočnih omaricah:

8518 21 00– – zvočne omarice z enim zvočnikom8518 22 00– – zvočne omarice z več zvočniki

8518 29

[…]

– – drugi:

[…]“

V tarifni številki 8521 KN je določeno:

„8521	Aparati za snemanje ali reprodukcijo slike, ki imajo vgrajen videotuner (TV – sprejemno enoto) ali ne:
8521 10	– Z magnetnim trakom:
8521 10 20	– – z magnetnim trakom širine do vključno 1,3 cm, ki lahko snemajo ali predvajajo pri hitrosti traku do vključno 50 mm/s
8521 10 95	– – drugi
8521 90 00	– Drugi“

Smernice

Smernice o uvrščanju blaga, pripravljenega v kompletih za prodajo na drobno, v kombinirano nomenklaturo (UL 2013, C 105, str. 1, v nadaljevanju: Smernice), ki jih je pripravila Komisija, med drugim določajo:

„Pri uporabi [pravila 3(b) splošnih pravil] pojem ‚proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno‘ pomeni proizvode, ki:

(a)	sestojijo iz najmanj dveh različnih izdelkov, ki bi jih bilo mogoče na prvi pogled uvrstiti pod različne tarifne številke;

(b)	sestojijo iz izdelkov, ki skupaj zadovoljujejo določeno potrebo ali izvajajo določeno dejavnost;

(c)	so pripravljeni tako, da so brez prepakiranja (npr. v škatlah, zabojih ali kartonih) primerni za neposredno prodajo uporabnikom.

[…]

Izpolnjeni morajo biti vsi zgoraj navedeni pogoji.“

[…]“

Kar podrobneje zadeva pogoj, v skladu s katerim je treba blago pripraviti tako, da je brez prepakiranja primerno za neposredno prodajo uporabnikom, Smernice določajo:

„1.

Da bi se nabor izdelkov lahko štel kot ‚komplet‘, morajo biti v skladu s to opombo izpolnjeni VSI naslednji pogoji:

(a)	vsi izdelki v ‚kompletu‘ morajo biti pripravljeni istočasno in s skupno deklaracijo;

(b)	vsi izdelki morajo biti pripravljeni v isti embalaži, kot je kovček, plastična vrečka, škatla, mreža, ali biti zvezani skupaj (zapakirani ali ne) z na primer močnim lepilnim trakom itd.;

(c)	vsi izdelki morajo biti pripravljeni tako, da so brez prepakiranja primerni za neposredno prodajo uporabnikom.

Vendar so kot izjema k točki (1)(b) proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno, lahko pripravljeni v ločenih paketih, kadar je to upravičeno, na primer zaradi sestave izdelkov (velikost, teža, oblika, kemična sestava), zaradi lažjega prevoza ali iz varnostnih razlogov, pod pogojem, da so proizvodi brez prepakiranja primerni za neposredno prodajo uporabnikom.

Takšna situacija je sprejemljiva le:

(a)	če so proizvodi pripravljeni v ‚sorazmernih deležih‘, na primer 1 jedilna miza (velikosti za 4 osebe) in 4 stoli, namesto v ‚nesorazmernih deležih‘, na primer 3 jedilne mize (velikosti za 4 osebe) in 1 stol; ter

(b)

če so proizvodi pripravljeni v obliki, na podlagi katere je očitno, da sodijo skupaj, na primer:

(i)	če se paketi jasno nanašajo en na drugega (na podlagi številk, slik, trgovskega poimenovanja itd.) ali

(ii)	če je v dokumentaciji navedeno, da so zadevni proizvodi v več paketih, vendar sodijo skupaj.“

Na podlagi člena 3(1) Konvencije o HS se vsaka pogodbena stranka zavezuje, da bodo njene tarifne in statistične nomenklature v skladu s HS, da bo brez dodajanja ali spreminjanja uporabljala vse njene tarifne številke in podštevilke s pripadajočimi oznakami in da bo sledila načinu oštevilčenja iz navedenega sistema. V skladu s to določbo se vsaka pogodbena stranka tudi zavezuje, da bo uporabljala splošna pravila za razlago HS in vse opombe oddelkov, poglavij in podštevilk HS ter da ne bo spreminjala njihovega obsega.

15	WCO, ustanovljena z mednarodno konvencijo o ustanovitvi Sveta za carinsko sodelovanje, podpisano v Bruslju 15. decembra 1950, pod pogoji, določenimi v členu 8 Konvencije o HS, odobri pojasnjevalne opombe, ki jih je sprejel odbor HS, katerega organizacijo ureja člen 6 te konvencije.

Pojasnjevalna opomba v zvezi s splošnim pravilom 3(b) za razlago HS, ki je v pojasnjevalnih opombah, ki jih je sprejel navedeni odbor, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: pojasnjevalne opombe HS), določa:

„[…]

(VI)

Ta drugi način uvrščanja se nanaša samo na primere:

1.	mešanih proizvodov;

2.	izdelkov iz različnih materialov;

3.	izdelkov, ki so izdelani iz različnih komponent;

4.	proizvodov, pripravljenih v kompletih za prodajo na drobno. To pravilo se uporabi samo, če se ne uporabi Pravilo 3(a).

(VII)

Kadar je to mogoče ugotoviti, se v teh primerih blago uvršča glede na material ali sestavino, ki mu daje bistveno lastnost.

[…]

(X)

Pri uporabi tega pravila pojem ‚proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno‘ pomeni proizvode, ki:

(a)	sestojijo iz najmanj dveh različnih izdelkov, ki bi jih bilo mogoče na prvi pogled uvrstiti pod različne tarifne številke. Za komplet v smislu tega pravila torej ni mogoče šteti šestih vilic za fondi.

(b)	sestojijo iz izdelkov, ki skupaj zadovoljujejo določeno potrebo ali izvajajo določeno dejavnost;

(c)	so pripravljeni tako, da so brez prepakiranja (npr. v škatlah, zabojih ali kartonih) primerni za neposredno prodajo uporabnikom.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba VAD, katere direktor je J. J. M. van Aert, 10., 11. in 23. januarja 2008 kot carinski zastopnik v svojem imenu, a za račun družbe Zicplay SA in po navodilih družbe Transmar Logistics dala pri pristojni carinski službi v Antwerpnu (Belgija) potrditi tri uvozne deklaracije „IM4“ zaradi sprostitve v prosti promet in uporabo kombiniranih video- in avdiosistemov, imenovanih micro Z 99 DVBT in sestavljenih iz aparata, ki je združeval čitalec DVD, priključek USB, tuner FM, zaslon s tekočimi kristali (LCD) TFT, čitalec MP3 in televizijski kanalnik (v nadaljevanju: avdio-/videokombinacije) na eni strani ter snemljivih zvočnikov na drugi.

18	Ti proizvodi so bili ob prevozu razstavljeni na dele in v uvoznih deklaracijah „IM4“ deklarirani ločeno, po komponentah.

Tako so bili aparati „micro Z 99 DVBT“ uvrščeni pod različni tarifni številki KN, in sicer avdio-/videokombinacije pod tarifno podštevilko 85181095 90 KN, od katere se carina plača po stopnji 2,5 %, snemljivi zvočniki pa pod tarifno podštevilko 85182200 90 KN, od katere se carina plača po stopnji 4,5 %.

20	Avdio-/videokombinacije in zvočniki tako niso bili deklarirani kot komplet pod številko 85219000 90 KN, od katere se uvozne dajatve plačajo po stopnji 13,9 %.

Družba VAD in J. J. M. van Aert sta bila 21. oktobra 2011 pozvana pred Correctionele rechtbank te Antwerpen (kazensko sodišče v Antwerpnu), ker sta vložila tri deklaracije z napačnim poimenovanjem in napačno tarifno oznako blaga z namenom sprostitve aparatov „micro Z 99 DVBT“ v prosti promet ali v uporabo na carinskem območju Unije.

Navedeno sodišče je v sodbi z dne 6. junija 2012 razsodilo, da bi bilo treba avdio-/videokombinacije in zvočnike šteti za komplet proizvodov in bi jih bilo treba skupaj uvrstiti pod tarifno številko 85219000 90 KN. Družbi VAD in J. J. M. van Aertu je kot solidarnima dolžnikoma naložilo plačilo denarne kazni in utajene carine pri uvozu.

23	Na podlagi pritožbe zoper to sodbo je Hof van beroep te Antwerpen (pritožbeno sodišče v Antwerpnu) s sodbo z dne 11. septembra 2013 to sodbo potrdilo.

24	To sodišče je pri tem med drugim upoštevalo dejstvi, da so bili avdio-/videokombinacije in zvočniki carinskim organom dani skupaj na istih uvoznih deklaracijah „IM4“ in da so ti proizvodi, kot je razvidno iz dokumentacije v zvezi z njimi, očitno tvorili celoto, da bi se tržili skupaj.

Po mnenju pritožbenega sodišča so proizvodi pripravljeni v kompletu za prodajo na drobno, če se dokaže, da bodo v trgovini na drobno na prodaj le v skupni embalaži, tako da so namenjeni, da se v okviru tega načina trženja ponujajo skupaj kot celota. Za to naj bi šlo v obravnavanem primeru, kot naj bi bilo razvidno iz svežnja dejstev, in sicer iz skupnega uvoza, prevoza, izdaje računov in odprave blaga, okoliščine, da je naslovnik isti, vizualne predstavitve aparata in okoliščine, da število uvoženih setov zvočnikov točno ustreza številu avdio-/videokombinacij. Tako naj bi bile avdio-/videokombinacije in zvočniki ob njihovi uvrstitvi pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno. Okoliščina, da ti proizvodi ob carinjenju niso bili pakirani skupaj, naj na to ugotovitev ne bi vplivala.

26	Družba VAD in J. J. M. van Aert sta zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila kasacijsko pritožbo.

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje zlasti, ali je treba proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno, ki se – ker je to upravičeno – carinskemu organu prijavijo v ločenih paketih, pri katerih pa je očitno, da spadajo skupaj in so namenjeni temu, da se v trgovini na drobno ponudijo v prodajo kot enota, tudi tedaj šteti za „proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil, če se proizvodi šele po prijavi in z namenom trženja v trgovini na drobno zapakirajo skupaj.

V teh okoliščinah je Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno, ki se carinskemu organu prijavijo v ločenih paketih, ker je to upravičeno, pri katerih pa je očitno, da sodijo skupaj in so namenjeni temu, da se v trgovini na drobno ponudijo v prodajo kot enota, tudi tedaj šteti za proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno v smislu pravila 3(b) splošnih pravil […], če se proizvodi po prijavi in z namenom trženja v trgovini na drobno zapakirajo skupaj?“

Vprašanje za predhodno odločanje

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali in v kolikšnem obsegu se pravilo 3(b) splošnih pravil lahko razlaga tako, da se proizvodi, kot so tisti v postopku v glavni stvari, ki so dani v carinjenje v ločenih embalažah in so pakirani skupaj šele po carinjenju, lahko kljub temu štejejo za „proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu tega pravila in zato spadajo le pod eno in isto tarifno številko, če se ob upoštevanju drugih objektivnih dejavnikov ugotovi, da ti proizvodi tvorijo celoto in so namenjeni temu, da se kot taki tržijo v trgovini na drobno.

Najprej je treba opozoriti, da se pravilo 3(b) splošnih pravil, ki ureja zlasti uvrstitev proizvodov, pripravljenih v kompletih za prodajo na drobno, uporablja le, če se za zadevne proizvode lahko uporabijo različne tarifne številke KN in če uvrstitve ni mogoče opraviti na podlagi pravila 3(a) navedenih splošnih pravil, z drugimi besedami, zlasti kadar uvrstitve ni mogoče opraviti na podlagi konkretne tarifne številke, ki jo je treba uporabiti pred splošnejšimi tarifnimi številkami (glej v tem smislu sodbi Telefunken Fernseh und Rundfunk, 163/84, EU:C:1985:396, točki 36 in 37, in Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 36).

Čeprav se v obravnavanem primeru na prvi pogled zdi, da so v zvezi z zadevnimi proizvodi iz postopka v glavni stvari pogoji za uporabo pravila 3(b) splošnih pravil izpolnjeni, mora predložitveno sodišče opraviti presojo, ki je v zvezi s tem potrebna, in preveriti, ali se ti proizvodi lahko uvrstijo pod druge tarifne številke KN, od katerih nobene ni mogoče šteti za najbolj konkretno v smislu pravila 3(a) splošnih pravil (glej v tem smislu sodbi Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 28, in Vario Tek, C‑178/14, EU:C:2015:152, točka 18).

Glede zastavljenega vprašanja je treba poudariti, da pojasnjevalne opombe HS in Smernice v zvezi s pravilom 3(b) splošnih pravil med drugim določajo, da se za „proizvode, pripravljene v kompletih“ v smislu tega pravila lahko štejejo le proizvodi, ki „so pripravljeni tako, da so brez prepakiranja […] primerni za neposredno prodajo uporabnikom“. V obravnavanem primeru pa so bili proizvodi iz postopka v glavni stvari šele po carinjenju prepakirani skupaj, da bi bili prodani kot celota, zaradi česar bi se po mnenju predložitvenega sodišča lahko izključili iz pojma „proizvodov, pripravljenih v kompletih za prodajo na drobno“, kakor je natančneje opredeljen z navedenimi pojasnjevalnimi opombami HS in Smernicami.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da so pojasnjevalne opombe, ki sta jih sprejeli Komisija, kar zadeva KN, in WCO, kar zadeva HS, precej v pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega pravnega učinka (glej med drugim sodbi Digitalnet in drugi, C‑320/11, C‑330/11, C‑382/11 in C‑383/11, EU:C:2012:745, točka 33, in Data I/O, C‑297/13, EU:C:2014:331, točka 33).

Vsebina navedenih pojasnil mora zato biti v skladu z določbami KN in ne sme spreminjati njihovega obsega (sodbi JVC France, C‑312/07, EU:C:2008:324, točka 34, in Vario Tek, C‑178/14, EU:C:2015:152, točka 22). To velja še toliko bolj za Smernice, ker Komisija v njih natančneje določi obseg, ki ga mora po njenem mnenju zajeti pojem „proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil.

Tako je treba ugotoviti, prvič, da niti iz besedila pravila 3(b) splošnih pravil poleg tega pa niti iz pojasnjevalnih opomb HS ali Smernic – zadnjenavedene določajo nekatere izjeme od pogoja enotne embalaže – nikakor ni razvidno, da pojem „komplet“ v smislu tega pravila nujno in v vseh primerih zahteva, da so zadevni proizvodi za namene carinjenja v isti embalaži.

Drugič, opozoriti je treba, da je Sodišče razsodilo, da pojem „komplet“ v smislu navedenega pravila zahteva tesno povezanost med zadevnimi proizvodi z vidika njihovega trženja, tako da niso le skupaj dani v carinjenje, temveč da se tudi v različnih fazah trgovanja in zlasti v okviru trgovine na drobno običajno ponujajo kot celota in v skupni embalaži zaradi zadovoljevanja neke potrebe ali izvajanja neke dejavnosti (glej v tem smislu sodbo Telefunken Fernseh und Rundfunk, 163/84, EU:C:1985:396, točka 35).

V zvezi s tem iz sodbe Telefunken Fernseh und Rundfunk (163/84, EU:C:1985:396) sicer izhaja, da morajo biti proizvodi, zato da so uvrščeni skupaj kot „komplet proizvodov“, v carinjenje dani skupaj, vendar iz te sodbe ne izhaja, da morajo biti pri tem zadevni proizvodi, zato da so opredeljeni kot „komplet proizvodov“, obvezno v eni in isti embalaži. Pojem „komplet proizvodov“ se nanaša predvsem na kombinacijo izdelkov, ki se zlasti v trgovini na drobno običajno ponujajo skupaj kot celota in v enotni embalaži zaradi zadovoljevanja neke potrebe ali izvajanja neke dejavnosti.

38	Skupna embalaža proizvodov ob njihovi prijavi carinskemu organu tako ni nujni pogoj za to, da se šteje, da tvorijo celoto in so zato „komplet“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil, temveč je le indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati na tako ugotovitev.

39	Drugačna razlaga pojma komplet bi dejansko dopuščala, da uvozniki zelo preprosto, na primer s prepakiranjem ali združevanjem proizvodov z lepilnim trakom, sami izberejo tarifno uvrstitev zadevnih proizvodov – bodisi kot celota bodisi ločeno – ki je zanje najugodnejša.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da bi bila taka možnost v nasprotju z načelom, v skladu s katerim je treba odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga na splošno poiskati v njegovih značilnostih in objektivnih lastnostih, in bi ogrozila cilj olajšanja carinskega nadzora in pravne varnosti, ki mora biti vodilo za tarifno uvrstitev uvoženega blaga (glej v zvezi s tem med drugim sodbi Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 29, in Humeau Beaupréau, C‑2/13, EU:C:2014:48, točka 45).

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča v bistvu izhaja, da je treba na vprašanje, ali zadevni proizvodi ob prijavi carinskemu organu tvorijo celoto oziroma, z drugimi besedami, „komplet“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil, navsezadnje odgovoriti ob upoštevanju načina, kako naj bi se ti proizvodi ponudili kupcem, in sicer, ali se jim ponudijo kot celota (glej v tem smislu sodbo Telefunken Fernseh und Rundfunk, 163/84, EU:C:1985:396, točka 35).

Nazadnje je treba ugotoviti, kot trdi belgijska vlada, da okoliščina, da so bili zadevni proizvodi v postopku v glavni stvari po carinjenju prepakirani v enotne embalaže, ne pomeni nujno, da teh proizvodov ni mogoče brez prepakiranja neposredno prodati uporabnikom kot celoto. Ob upoštevanju informacij, ki jih je podalo predložitveno sodišče, se namreč zdi, da je povsem mogoče in utemeljeno, da se avdio-/videokombinacije in ustrezni zvočniki uporabnikom prodajajo skupaj v ločenih škatlah ali v enem paketu.

Iz tega sledi, da okoliščina, da se proizvodi carinskemu organu prijavijo v ločenih embalažah in se pakirajo skupaj šele po carinjenju, sama ne more nasprotovati temu, da se ti proizvodi opredelijo kot „proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil, če ob carinjenju iz drugih objektivnih dejavnikov jasno izhaja, da ti proizvodi tvorijo celoto in so namenjeni temu, da se kot celota prodajo v trgovini na drobno.

Take objektivne dejavnike je mogoče razbrati iz okoliščin, kot so navedene v predložitveni odločbi, in sicer skupnega uvoza, prevoza, izdaje računov in odprave blaga, dejstva, da je naslovnik isti, vizualne predstavitve aparata in okoliščine, da število uvoženih setov zvočnikov točno ustreza številu avdio-/videokombinacij. Vendar mora nacionalno sodišče presoditi upoštevne okoliščine, da bi ugotovilo, ali je mogoče šteti, da so bili proizvodi iz postopka v glavni stvari pripravljeni v kompletih.

Na zastavljeno vprašanje je zato treba odgovoriti, da je treba pravilo 3(b) splošnih pravil razlagati tako, da se proizvodi, kot so tisti v postopku v glavni stvari, ki so dani v carinjenje v ločenih embalažah in so pakirani skupaj šele po carinjenju, lahko kljub temu štejejo za „proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu tega pravila in zato spadajo le pod eno in isto tarifno številko, če se ob upoštevanju drugih objektivnih dejavnikov ugotovi – to pa je v pristojnosti nacionalnega sodišča – da ti proizvodi tvorijo celoto in so namenjeni temu, da se kot taki tržijo v trgovini na drobno.

Stroški

46	Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Pravilo 3(b) splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1214/2007 z dne 20. septembra 2007, je treba razlagati tako, da se proizvodi, kot so tisti v postopku v glavni stvari, ki so dani v carinjenje v ločenih embalažah in so pakirani skupaj šele po carinjenju, lahko kljub temu štejejo za „proizvode, pripravljene v kompletih za prodajo na drobno“ v smislu tega pravila in zato spadajo le pod eno in isto tarifno številko, če se ob upoštevanju drugih objektivnih dejavnikov ugotovi – to pa je v pristojnosti nacionalnega sodišča – da ti proizvodi tvorijo celoto in so namenjeni temu, da se kot taki tržijo v trgovini na drobno.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: nizozemščina.