Zadeva C‑419/14

WebMindLicenses Kft.

proti

Nemzeti Adó- és Vámhivatal Kiemelt Adó- és Vám Főigazgatóság

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi bíróság)

„Predhodno odločanje — Davek na dodano vrednost — Direktiva 2006/112/ES — Členi 2, 24, 43, 250 in 273 — Kraj elektronsko opravljanih storitev — Umetna določitev tega kraja s konstrukcijo brez gospodarske stvarnosti — Zloraba pravice — Uredba (EU) št. 904/2010 — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah — Členi 7, 8, 41, 47, 48, 51(1), 52(1) in (3) — Pravica do obrambe — Pravica do izjave — Uporaba dokazov, pridobljenih v okviru nekončanega vzporednega kazenskega postopka, s strani davčne uprave brez vednosti davčnega zavezanca — Prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 17. decembra 2015

  1. Usklajevanje davčne zakonodaje — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Transakcije, ki pomenijo zlorabo — Pojem — Licenčna pogodba, katere predmet je dajanje na voljo strokovnega znanja, ki omogoča upravljanje spletnega mesta — Pogodba sklenjena z družbo s sedežem v državi članici, ki ni tista, na ozemlju katere je imela sedež družba, ki je izdala to licenco — Dejavniki, ki jih je treba upoštevati — Pogodba, ki pomeni povsem umetno konstrukcijo — Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

    (Direktiva Sveta 2006/112)

  2. Usklajevanje davčne zakonodaje — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Opravljanje storitev — Določitev kraja, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina — Umetna določitev tega kraja s konstrukcijo brez gospodarske stvarnosti — Davek, ki je plačan v državi članici, v kateri se opravljajo umetno določene storitve — Posledice — Ponovna odmera tega davka v državi članici kraja, kjer so bile te storitve dejansko opravljene — Dopustnost

    (Direktiva Sveta 2006/112)

  3. Usklajevanje davčne zakonodaje — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Upravno sodelovanje in boj proti goljufijam — Država članica, ki preučuje obveznost obračuna davka na dodano vrednost za storitve, ki so že bile predmet tega davka v drugih državah članicah — Obveznost naslovitve zahteve za informacije na davčne uprave teh drugih držav članic — Pogoji

    (Uredba Sveta št. 904/2010)

  4. Pravo Evropske unije — Načela — Pravica do obrambe — Upoštevanje v upravnih postopkih — Obseg

  5. Usklajevanje davčne zakonodaje — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Transakcije, ki pomenijo zlorabo — Postopek odmere davka — Uporaba dokazov pridobljenih v okviru še ne končanega vzporednega kazenskega postopka brez vednosti davčnega zavezanca — Dopustnost — Zahteva — Spoštovanje pravic, zagotovljenih s pravom Unije, in zlasti temeljnih pravic — Pravica do spoštovanja družinskega življenja — Pravica do izjave — Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

    (člen 4(3) PEU; člen 325 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 7, 47 in 52(1); Direktiva Sveta 2006/112, členi 2, 250(1) in 273)

  1.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da se za presojo, ali licenčna pogodba, katere predmet je dajanje – na voljo – strokovnega znanja, ki omogoča upravljanje spletnega mesta, prek katerega so bile opravljene interaktivne avdiovizualne storitve, in ki je bila sklenjena z družbo s sedežem v državi članici, ki ni tista, na ozemlju katere je imela sedež družba, ki je izdala to licenco, temelji na zlorabi prava, katere cilj je bil izkoristiti to, da je stopnja davka na dodano vrednost za te storitve v tej drugi državi članici nižja, dejstva, da je poslovodja in edini delničar zadnjenavedene družbe tisti, ki je ustvaril to strokovno znanje, da ista oseba vpliva ali določa smernice za razvoj in uporabo tega strokovnega znanja in opravljanje storitev, ki temeljijo na njem, da podizvajalci opravljajo finančne transakcije, zagotavljajo kadre in tehnična sredstva, ki so potrebni za opravljanje navedenih storitev, ter razlogi, ki naj bi vodili družbo, ki izda licenco, k dajanju zadevnega strokovnega znanja na voljo družbi s sedežem v tej drugi državi članici, namesto da bi ga uporabljala sama, sami po sebi očitno niso odločilni.

    Predložitveno sodišče mora analizirati vse okoliščine postopka v glavni stvari, da bi ugotovilo, ali navedena pogodba pomeni povsem umetno konstrukcijo, ki prikriva dejstvo, da zadevne storitve dejansko ni opravila družba, ki je pridobila licenco, ampak jo je dejansko opravila družba, ki je izdala licenco, pri čemer mora raziskati zlasti, ali sedež gospodarske dejavnosti ali stalne poslovne enote družbe, ki je pridobila licenco, ni bil resničen oziroma ali ta družba, za opravljanje zadevne gospodarske dejavnosti, nima ustrezne strukture v smislu prostorov, osebja in tehničnih sredstev oziroma ali navedena družba te gospodarske dejavnosti ne opravlja v svojem imenu in na svoj račun v okviru lastne odgovornosti in lastnih tveganj.

    (Glej točki 49 in 50 ter točko 1 izreka.)

  2.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da ob ugotovitvi zlorabe, katere posledica je določitev kraja opravljanja storitve v državi članici, ki ni tista, v kateri bi bil določen, če te zlorabe ne bi bilo, dejstvo, da je bil davek na dodano vrednost plačan v tej drugi državi članici v skladu z njeno zakonodajo, ne preprečuje ponovne odmere tega davka v državi članici kraja, kjer so bile te storitve dejansko opravljene.

    (Glej točko 53 ter točko 2 izreka.)

  3.  Uredbo št. 904/2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da mora davčna uprava države članice, ki preučuje obveznost obračuna davka na dodano vrednost za storitve, ki so že bile predmet tega davka v drugih državah članicah, zahtevo za informacije nasloviti na davčne uprave teh drugih držav članic, če je taka zahteva koristna oziroma potrebna za določitev, ali je treba navedeni davek obračunati v prvi državi članici.

    (Glej točko 59 ter točko 3 izreka.)

  4.  Glej besedilo sodbe.

    (Glej točko 83.)

  5.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko davčna uprava za uporabo člena 4(3) PEU, člena 325 PDEU ter členov 2, 250(1) in 273 Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da bi dokazala obstoj zlorabe na področju davka na dodano vrednost, brez vednosti davčnega zavezanca uporabi dokaze, pridobljene v okviru še ne končanega vzporednega kazenskega postopka, na primer s prestrezanjem telekomunikacij in zasegom elektronske pošte, če pridobitev teh dokazov v okviru navedenega kazenskega postopka in njihova uporaba v okviru upravnega postopka ne kršita pravic, zagotovljenih s pravom Unije.

    V zvezi s tem mora nacionalno sodišče, ki nadzira zakonitost odločbe, s katero je bil odmerjen davek na dodano vrednost in ki temelji na takih dokazih, v skladu s členi 7, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah preveriti, prvič, ali so bila preiskovalna sredstva, kot sta prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte, določena z zakonom in nujna v okviru kazenskega postopka, in drugič, ali je bila uporaba dokazov, pridobljenih s temi sredstvi, s strani navedene uprave tudi dovoljena z zakonom in nujna. Prav tako mora preveriti, ali je bil davčnemu zavezancu v skladu s splošnim načelom spoštovanja pravice do obrambe v upravnem postopku omogočen vpogled v te dokaze in ali mu je bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Če ugotovi, da ta davčni zavezanec te možnosti ni imel ali da so bili ti dokazi pridobljeni v okviru kazenskega postopka ali uporabljeni v okviru upravnega postopka s kršitvijo člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora nacionalno sodišče te dokaze zavrniti in navedeno odločbo odpraviti, če ta zato nima podlage. Te dokaze je treba zavrniti tudi, če to sodišče ni pristojno preveriti, ali so bili v okviru kazenskega postopka pridobljeni v skladu s pravom Unije ali če na podlagi nadzora, ki ga je že opravilo kazensko sodišče v okviru kontradiktornega postopka, ne more vsaj preveriti, ali so bili pridobljeni v skladu s pravom Unije.

    (Glej točki 90 in 91 ter točko 4 izreka.)