Zadeva C‑375/14

Kazenski postopek

proti

Rosanni Laezza

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Frosinone)

„Predhodno odločanje — Člena 49 PDEU in 56 PDEU — Svoboda ustanavljanja — Svoboda opravljanja storitev — Igre na srečo — Sodba Sodišča, s katero je bila nacionalna zakonodaja o koncesijah za dejavnost pobiranja stav razglašena za nezdružljivo s pravom Unije — Preureditev sistema z novim javnim razpisom — Neodplačen prenos uporabe materialnih in nematerialnih sredstev, ki tvorijo mrežo za upravljanje in pobiranje stav — Omejitev — Nujni razlogi v javnem interesu — Sorazmernost“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 28. januarja 2016

Svoboda opravljanja storitev — Svoboda ustanavljanja — Omejitve — Igre na srečo — Nacionalna zakonodaja, s katero je koncesionarju naloženo, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka trajanja koncesije neodplačno prenese uporabo materialnih in nematerialnih sredstev, katerih lastnik je in ki tvorijo mrežo za upravljanje stavnih iger in pobiranje stav — Nedopustnost — Utemeljitev — Boj proti kriminaliteti — Sorazmernost — Preverjanje s strani nacionalnega sodišča

(člena 49 PDEU in 56 PDEU)

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta omejevalni nacionalni določbi, ki koncesionarju nalaga, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka trajanja koncesije neodplačno prenese uporabo materialnih in nematerialnih sredstev, katerih lastnik je in ki tvorijo mrežo za upravljanje in pobiranje stav, če ta omejitev presega, kar je nujno za uresničitev dejansko zastavljenega cilja iz te določbe, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

Takšna nacionalna določba lahko namreč zmanjša privlačnost te dejavnosti. Poleg tega tveganje za podjetje, da bo moralo brez finančnega nadomestila prenesti uporabo sredstev, ki so v njegovi lasti, lahko prepreči, da bi se mu naložba povrnila. V zvezi s tem je sicer navedena določba lahko upravičena, ker se z njo uresničuje cilj, ki se nanaša na boj proti kriminaliteti, povezani z igrami na srečo, in ki pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče upravičiti omejitev temeljnih svoboščin, vendar mora nacionalno sodišče preveriti, ali se z zadevno omejitvijo spoštuje načelo sorazmernosti.

(Glej točke 23, 32, 34, 37, 44 in izrek.)