Zadeva C‑314/14

Sanoma Media Finland Oy-Nelonen Media

proti

Viestintävirasto

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus)

„Predhodno odločanje — Direktiva 2010/13/EU — Člen 19(1) — Ločevanje med televizijskim oglaševanjem in programi — Deljen zaslon — Člen 23(1) in (2) — Omejitev časa predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov na 20 % posamezne ure — Napovedi sponzorstva — Druge navedbe sponzorja — ‚Črne sekunde‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 17. februarja 2016

1. Svoboda opravljanja storitev — Dejavnosti razširjanja televizijskih programov — Direktiva 2010/13 — Ločevanje med televizijskim oglaševanjem in programi — Nacionalna zakonodaja, ki dovoljuje deljenje zaslona, tako da se v enem stolpcu predvaja odjavna špica prvega programa, v drugem stolpcu pa se predstavljajo programi, ki sledijo, z namenom ločitve programa, ki se končuje, od oglasnega bloka — Neobstoj akustičnega ali optičnega signala — Dopustnost — Pogoji — Preverjanje s strani nacionalnega sodišča

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, člen 19(1))

2. Svoboda opravljanja storitev — Dejavnosti razširjanja televizijskih programov — Direktiva 2010/13 — Omejitev časa predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov na 20 % posamezne ure — Sponzorski znaki, ki se ne pojavljajo v sponzoriranem programu temveč v drugih programih — Vključitev

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, člen 23(1) in (2))

3. Svoboda opravljanja storitev — Dejavnosti razširjanja televizijskih programov — Direktiva 2010/13 — Omejitev časa predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov na 20 % posamezne ure — Obseg — „Črne sekunde“, ki so umeščene med različne oglase znotraj televizijskega oglasnega bloka ali med ta blok in televizijski program — Vključitev

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, člen 23(1))

1.  Člen 19(1) Direktive 2010/13 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dopušča, da deljeni zaslon, ki v enem stolpcu prikazuje odjavno špico televizijskega programa, v drugem stolpcu pa se predstavljajo prihajajoči programi, s čimer se ločijo program, ki se zaključuje, in oglasni blok, ki mu sledi, ni nujno kombiniran ali zaključen z akustičnim ali optičnim signalom, če uporaba tega sredstva izpolnjuje obe zahtevi iz tega člena 19(1), prvi stavek.

   Iz besedila te določbe ob upoštevanju uvodne izjave 83 navedene direktive izhaja, da čeprav morata biti televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja z uporabo različnih sredstev, ki so našteta v členu 19(1), drugi stavek, Direktive, jasno ločena od televizijskih programov, ni mogoče šteti, da se morajo ta sredstva uporabljati skupaj. Če le eno izmed teh sredstev, naj si bo optično, akustično ali prostorsko, zadostuje za izpolnitev zahtev iz prvega stavka člena 19(1) te direktive, se namreč lahko države članice odločijo, da ne bodo zahtevale, da se ta sredstva kombinirajo.

   (Glej točke 34, 37, 39 in 40 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 23(2) Direktive 2010/13 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) je treba razlagati tako, da je treba sponzorske znake ki se ne pojavljajo v sponzoriranem programu temveč v drugih programih, vključiti v najdaljši dopustni obseg oglaševanja v posamezni uri, ki je določen v členu 23(1) te direktive.

   Glede tega je mogoče na podlagi določb člena 1(1)(h) in (k) v povezavi s členom 10(1) navedene direktive sklepati, da morajo biti – ker je vloga sponzorja izključno prispevek k financiranju storitve ali programa – simboli, navedbe ali drugi razpoznavni znaki sponzorja tesno povezani s storitvijo ali programom, ki ga financira ali sofinancira ta sponzor. Iz tega razloga morajo biti ti simboli, navedbe ali drugi razpoznavni znaki uvrščeni na začetek, med ali na konec sponzoriranega programa in, kot iz tega izhaja, ne ločeno od tega programa.

   Spoštovanje te obveznosti je zlasti v interesu potrošnikov kot televizijskih gledalcev, da lahko ti jasno razberejo, da je nek program predmet sponzorskega sporazuma, in da se prepreči obidenje najdaljšega dopustnega obsega televizijskega oglaševalskega vložka v posamezni uri, ki je določen v členu 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

   (Glej točke 41, od 47 do 49 in 51 ter točko 2 izreka.)

3.  Člen 23(1) Direktive 2010/13 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) je treba v primeru, da država članica ni izkoristila možnosti, da sprejme strožje pravilo, kot je določeno v tem členu, razlagati tako, da ne samo, da ne nasprotuje temu, da se „črne sekunde“, ki so umeščene med različne oglase znotraj televizijskega oglasnega bloka ali med ta blok in televizijski program, ki bloku sledi, vključijo v najdaljši dopustni obseg oglaševanja, ki je v tem členu določen na 20 % oglaševalskih vložkov v posamezni uri, temveč da se s tem členom taka vključitev tudi zahteva.

   Člen 23(1) navedene direktive namreč omejuje čas predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje v posamezni uri z namenom zagotovitve pravilnega uresničevanja bistvenega cilja te direktive, ki je varstvo potrošnikov kot televizijskih gledalcev pred pretiranim televizijskim oglaševanjem. Hkrati ta določba državam članicam ne omogoča, da v korist oglaševalskih vložkov zmanjšajo najmanjši dopusten obseg, ki mora biti namenjen oddajanju programov ali drugih uredniških vsebin, pod 80 % v posamezni uri.

   Če pa država članica deleža televizijskih oglaševalskih vložkov ni omejila na raven, ki bi bila strožja od ravni, ki je določena v členu 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, če se navedene „črne sekunde“ ne bi vštele v delež televizijskih oglaševalskih vložkov iz te določbe. S tem bi se namreč čas, ki je znotraj posamezne ure namenjen predvajanju programov in drugih uredniških vsebin zmanjšal pod mejo, ki je posredno zagotovljena s to določbo, in sicer za toliko, kolikor trajajo take „črne sekunde“.

   (Glej točke od 59 do 62 in točko 3 izreka.)