—

za G. Hieblerja G. Medweschek, odvetnik,

—

za W. Schlagbauerja A. Seebacher, odvetnik,

—

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

—

za nizozemsko vlado M. Bulterman in J. Langer, agenta,

—

za Evropsko komisijo F. Bulst, T. Scharf in H. Tserepa‑Lacombe, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(2)(i), 10(4) in 15(1)(2)(a) in (3) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru revizije v sporu med G. Hieblerjem in W. Schlagbauerjem, avstrijskima državljanoma, ki opravljata dimnikarsko obrt, v zvezi s tožbo W. Schlagbauerja za opustitev nelojalne poslovne prakse, ki jo očita G. Hieblerju pri opravljanju njegove poklicne dejavnosti.

3

V uvodnih izjavah 17, 70 in 72 Direktive 2006/123 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2 Direktive 2006/123 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za naslednje dejavnosti:

[…]

[…]“

5

Člen 4 navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

6

Člen 10(4) te direktive določa:

„Dovoljenje omogoča ponudniku začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti na celotnem nacionalnem ozemlju, vključno z vzpostavitvijo agencij, podružnic, izpostav ali uradov, razen kjer je dovoljenje za vsako posamezno ustanovitev ali omejitev dovoljenja na določen del ozemlja utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes.“

7

Člen 15 iste direktive določa:

„1.   Države članice preverijo, ali njihov pravni sistem predvideva katere koli zahteve iz odstavka 2, in zagotovijo, da so te v skladu s pogoji iz odstavka 3. Države članice prilagodijo svoje zakone in upravne predpise tako, da so združljivi s temi pogoji.

2.   Države članice preverijo, ali njihov pravni sistem pogojuje začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti z upoštevanjem katere koli od naslednjih nediskriminatornih zahtev:

[…]

3.   Države članice preverijo, ali zahteve iz odstavka 2 izpolnjujejo naslednje pogoje:

4.   Predpisi iz odstavkov 1, 2 in 3 se uporabljajo […] v zakonodaji na področju storitev splošnega gospodarskega pomena [samo] pod pogojem, da uporaba teh odstavkov pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebne naloge, ki jim je dodeljena.

[…]“

8

Člen 120(1) zakonika o obrtnih, trgovskih in industrijskih dejavnostih (Gewerbeordnung, v nadaljevanju: GewO), določa:

„Obrtno dovoljenje za dimnikarsko obrt je potrebno za čiščenje, ometanje in preverjanje dimnikov in izpušnih cevi ter dimolovcev in s tem povezanih kurišč. Če so dimnikarji v skladu z zakonodajo dežele obvezani opravljati upravne inšpekcijske dejavnosti, zlasti dejavnosti požarne inšpekcije [(‚Feuerpolizei‘)] in gradbenega nadzora ali podobne dejavnosti, opravljajo javne naloge in morajo imeti poslovno enoto v Avstriji. […].“

9

Člen 123 GewO določa:

„1.   Deželni glavar [(Landeshauptmann)] z uredbo določi ozemeljsko razmejitev za opravljanje dimnikarske obrti. Ta uredba določa meje dimnikarskih območij tako, da se naloge požarne inšpekcije lahko ustrezno opravljajo in da je znotraj dimnikarskega območja zagotovljena ekonomska upravičenost vsaj dvema dimnikarskima podjetjema z vsaj dvema zaposlenima delavcema za polni delovni čas. […]

2.   Za opravljanje dimnikarske obrti se lahko izdajo le obrtne registracije, ki omejujejo opravljanje dejavnosti v skladu s členom 120(1) na določeno dimnikarsko območje. V primeru neposredne nevarnosti, naloge iz člena 122(2) ali menjave v drugo dimnikarsko območje v skladu z členom 124 je dovoljeno opravljanje dejavnosti v skladu s členom 120(1) tudi izven dimnikarskega območja. […]

3.   Dimnikarji so obvezani izvajati dejavnosti, naštete v členu 120(1), znotraj svojega dimnikarskega območja ob upoštevanju veljavne najvišje tarife.“

10

Člen 124 GewO določa:

„V primeru, da se zamenja dimnikar, pooblaščen za določen objekt, mora do tedaj pooblaščeni dimnikar naslednjemu pooblaščenemu dimnikarju, občini in lastniku objekta nemudoma posredovati pisno poročilo o zadnjem čiščenju in o stanju objekta. […] V primeru, da v določenem dimnikarskem območju nista dejavna več kot dva dimnikarja, je menjava v drugo dimnikarsko območje dovoljena.“

11

Člen 125(1) GewO določa:

„Deželni glavar z uredbo določi tudi najvišje tarife. Pri tem upošteva kapacitete podjetij in interese prejemnikov storitev. […]“

12

Predpisi dežel vsebujejo določbe o obveznosti lastnikov kurilnih peči, da zagotovijo, da jim dimnikarji redno čistijo dimnike. Poleg tega pa predpisi določajo, da dimnikarji prevzemajo tudi posebne naloge v okviru požarne inšpekcije.

13

V deželi Koroška te naloge zlasti obsegajo redni protipožarni pregled (v nadaljevanju: protipožarni pregled).

14

Natančneje, člen 26 uredbe Dežele Koroške o nadzorovanju tveganj in požarni inšpekciji (Kärntner Gefahrenpolizei- und Feuerpolizeiordnung, v nadaljevanju: inšpekcijska uredba) določa:

„1.   Protipožarni pregled pri gradbenih konstrukcijah je namenjen ugotavljanju stanj, ki povzročajo ali povečujejo nevarnost požara ter otežujejo ali preprečujejo gašenje požara in reševanje.

2.   Pri protipožarnemu pregledu se z ogledom zlasti ugotovi

3.   Protipožarni pregled je treba izvesti ob upoštevanju tveganja za požarno varnost stavbe. Pregled se izvede pri gradbenih konstrukcijah

15

Člen 27 inšpekcijske uredbe določa:

„1.   Protipožarni pregled v skladu s členom 26 […] pooblaščeni dimnikar izvaja samostojno.

[…]

9.   Za vsak opravljen protipožarni pregled v skladu z odstavkom 1 mora lastnik (ali upravičeni uporabnik ali upravljavec nepremičnine) plačati prispevek, ki ga prejme dimnikar. Če zavezanec ne plača tega prispevka, ga občina določi z odločbo. Prispevek se določi glede na tarife za inšpekcijo v uredbi o določitvi maksimalnih tarif za dimnikarske storitve.“

16

G. Hiebler opravlja dimnikarsko obrt v Deželi Koroški na podlagi obrtnega dovoljenja, ki velja za območje „A“ te dežele v skladu s členom 123 GewO.

17

Do 26. julija 2011 ni bilo več kot dveh dimnikarjev, ki bi opravljali svojo dejavnost na območju „B“. Zato so lahko dimnikarji, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti na drugih območjih, kot je G. Hiebler, na podlagi člena 124 GewO pridobivali tudi stranke s tega območja „B“.

18

S spremembo določb predpisov glede območij za opravljanje dimnikarske dejavnosti v deželi Koroški, ki je začela veljati 27. julija 2011, je bilo ustanovljeno novo območje „C“, v okviru katerega sta bila združena območje „B“ in še eno območje.

19

Čeprav so po tej združitvi štirje dimnikarji opravljali svojo dejavnost na novem območju „C“, pa je G. Hiebler kljub temu še naprej pridobival stranke s tega območja in opravljal svojo obrtno dimnikarsko dejavnost za več izmed njih, ki so pri njemu naročili čiščenje svojih dimnikov.

20

Ta dejavnost je povzročila izgubo prihodkov za W. Schlagbauerja, ki ima obrtno dovoljenje za omenjeno območje „C“. Zato je ta vložil tožbo pri Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), s katero je zahteval, naj se odredi opustitev poslovne prakse G. Hieblerja, ki jo je opredelil za nelojalno, naj se slednjemu naloži plačilo zneska 2594,65 EUR iz naslova odškodnine, skupaj z obrestmi in sodnimi stroški, ter naj se odločba objavi. G. Hiebler je predlagal zavrnitev tožbe in navajal, da Direktiva 2006/123 nasprotuje avstrijskim predpisom iz postopka v glavni stvari, saj ti nalagajo ozemeljsko omejitev, kar zadeva dovoljenje za opravljanje zasebnih gospodarskih dejavnosti dimnikarjev.

21

Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) je ugodilo tožbi W. Schlagbauerja s presojo, da je ozemeljska omejitev iz člena 123 GewO združljiva s to direktivo, ker je nediskriminatorna, nujno potrebna in sorazmerna.

22

Oberlandesgericht Graz (višje deželno sodišče v Gradcu) je potrdilo to odločbo in dodalo, da naloge javne službe, ki jih imajo dimnikarji na področju požarne inšpekcije, utemeljujejo ozemeljsko omejitev obrtnega dovoljenja dimnikarjev.

23

G. Hiebler je pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) vložil revizijo. Pri tem sodišču je zatrjeval, da bi se nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari sicer lahko štela za združljivo s pravom Unije v delu, v katerem se zadevna ozemeljska omejitev nanaša na naloge, ki jih dimnikarji opravljajo v okviru požarne inšpekcije, vendar pa to ne velja v delu, v katerem se ta omejitev nanaša tudi na zasebne gospodarske dejavnosti dimnikarjev, ki zadevajo čiščenje in vzdrževanje dimnikov in izpušnih cevi ter dimolovcev in s tem povezanih kurišč.

24

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) ocenjuje, da se na podlagi člena 2(2)(i) Direktive 2006/123 ta direktiva ne uporablja za naloge javne službe v okviru požarne inšpekcije, temveč zajema le zasebne gospodarske dejavnosti dimnikarjev. Vendar pa se to sodišče sprašuje, ali glede na zvezo med temi nalogami in temi dejavnostmi ni mogoče šteti, da se ta direktiva ne uporablja za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarja v celoti.

25

Poleg tega Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) za primer, da te zasebne gospodarske dejavnosti spadajo na področje uporabe te direktive, izraža tudi dvome glede združljivosti avstrijske ureditve iz postopka v glavni stvari s pravili o svobodi ustanavljanja izvajalcev storitev v Uniji iz členov 10 in 15 iste direktive.

26

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2006/123 razlagati tako, da je opravljanje obrtne dejavnosti, kot je dimnikarstvo iz postopka v glavni stvari, v celoti izključeno iz področja uporabe te direktive, ker ta obrt ne zajema zgolj opravljanja zasebnih gospodarskih dejavnosti ampak tudi naloge v okviru požarne inšpekcije.

28

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) to vprašanje zastavlja ob opiranju na implicitno premiso, da je treba naloge v okviru požarne inšpekcije, ki so v Deželi Koroški zaupane dimnikarjem, šteti za dejavnosti, povezane z izvajanjem javne oblasti, in da zato ne spadajo na področje uporabe te direktive na podlagi člena 2(2)(i) te direktive. Šlo naj bi torej za ugotovitev, ali povezava med izvajanjem teh nalog in izvajanjem zasebnih gospodarskih dejavnosti povzroči, da se ta direktiva ne uporablja za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarja v celoti.

29

Poleg tega, kot je v pisnih stališčih poudarila tudi Evropska komisija, to sodišče v predložitveni odločbi ni navedlo elementov, na podlagi katerih je prišlo do take opredelitve teh nalog.

30

Zato je treba, zaradi zagotovitve koristnega odgovora na prvo vprašanje, najprej preveriti, ali so naloge v okviru požarne inšpekcije, kot so te iz postopka v glavni stvari, povezane z „izvajanjem javne oblasti“ v smislu člena 2(2)(i) Direktive 2006/123 ali pa so morda zajete z eno izmed drugih dejavnosti, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive. Le v teh dveh primerih bo treba potem ugotoviti, ali se zaradi te okoliščine ista direktiva ne uporablja za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarja v celoti.

31

V okviru prve preveritve je treba najprej preučiti obseg določbe iz tega člena 2(2)(i).

32

Kot je navedeno v točki 2.1.2 Priročnika o uveljavljanju Direktive o storitvah, (v nadaljevanju: priročnik) ta določba odraža odstopanje od pravila svobode ustanavljanja, ki je v členu 45 ES, ki je, po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, postal člen 51 PDEU. Zaradi razlage te določbe se je torej treba opreti na načela, ki jih je Sodišče v sodni praksi razvilo glede teh dveh členov.

33

Glede na to sodno prakso je treba najprej navesti, da je treba odstopanje iz člena 2(2)(i) Direktive 2006/123 kot izjemo od temeljne svoboščine razlagati tako, da je njegov obseg omejen na to, kar je nujno potrebno za varstvo interesov, ki jih ta določba državam članicam omogoča varovati (glej po analogiji sodbo Komisija/Belgija, C‑47/08, EU:C:2011:334, točka 84 in navedena sodna praksa), in mora biti tako omejeno le na dejavnosti, ki so v neposredni in posebni povezavi z izvajanjem javne oblasti (glej po analogiji sodbi Komisija/Belgija, C‑47/08, EU:C:2011:334, točka 85, in SOA Nazionale Costruttori, C‑327/12, EU:C:2013:827, točka 51).

34

Poleg tega, kot je tudi razvidno iz sodne prakse Sodišča, je treba šteti, da so iz tega odstopanja izključene pomožne in pripravljalne naloge v zvezi z izvajanjem javne oblasti (glej po analogiji sodbo Komisija/Nemčija, C‑404/05, EU:C:2007:723, točka 44), ki ne obsegajo izvrševanja pristojnosti avtonomnega odločanja in se opravljajo pod neposrednim državnim nadzorom (glej po analogiji sodbi Komisija/Portugalska, C‑438/08, EU:C:2009:651, točki 36 in 41, in SOA Nazionale Costruttori, C‑327/12, EU:C:2013:827, točka 53) ter ne zajemajo prisilnih pooblastil (glej po analogiji sodboKomisija/Španija, C‑114/97, EU:C:1998:519, točka 37) ali pooblastil za uporabo prisile (glej po analogiji sodbi Anker in drugi, C‑47/02, EU:C:2003:516, točka 61, in Komisija/Portugalska, C‑438/08, EU:C:2009:651, točka 44).

35

Zato je treba glede na to sodno prakso preveriti, ali so naloge, ki spadajo v okvir požarne inšpekcije in ki se zaupajo dimnikarjem v Deželi Koroški, povezane z „izvajanjem javne oblasti“ v smislu člena 2(2)(i) Direktive 2006/123.

36

Konkretno je treba ugotoviti, kot je razvidno iz člena 26 inšpekcijske uredbe, da te naloge obsegajo zlasti redne preglede zgradb, da se ugotovi, ali lastnik oziroma upravičeni uporabnik zgradbe upošteva zakonske določbe in predpise s tega področja, ali obstaja nevarnost požara zaradi poškodb na stavbi in ali obstajajo druge okoliščine, ki lahko povzročijo požar ali povečajo možnost njegovega nastanka ali ovirajo boj proti požarom oziroma izvajanje reševanja.

37

Pri izvrševanju teh nalog pa, kot je v pisnih stališčih navedla avstrijska vlada, dimnikarji izpolnjujejo nalogo, ki je za občine določena s členom 118(3), točka 9, avstrijske ustave, na podlagi katerega so te v okviru njihovega lastnega področja delovanja pristojne za lokalne naloge požarne inšpekcije.

38

Zato so naloge v okviru požarne inšpekcije, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 35 sklepnih predlogov, pomožne naloge v zvezi z izvajanjem javne oblasti, saj jih v bistvu župan posamezne občine delegira na dimnikarje in se opravljajo pod njegovim neposrednim nadzorom, brez da bi imeli dimnikarji lastna izvršilna ali prisilna pooblastila ali pooblastila za uporabo sile v razmerju do svojih strank. To ugotovitev podkrepljuje obveznost, naložena dimnikarjem pri izvrševanju teh nalog, da zadevni občini sporočijo pomanjkljivosti, ki niso bile odpravljene, če je podano neposredno tveganje za požar ali če je bilo ovirano opravljanje inšpekcije.

39

Iz tega izhaja, da naloge v okviru požarne inšpekcije, ki jih v Deželi Koroški izvršujejo dimnikarji, niso povezane z izvajanjem javne oblasti v smislu člena 2(2)(i) Direktive 2006/123 in torej niso dejavnosti, ki bi bile na podlagi te določbe izključene iz področja uporabe te direktive.

40

Ta ugotovitev ne bi bila omajana v primeru, da bi predložitveno sodišče te naloge opredelilo kot naloge, povezane s storitvijo splošnega gospodarskega pomena, kar v odgovor na pisno vprašanje Sodišča trdi avstrijska vlada.

41

V zvezi s tem je treba sicer res poudariti, kot je razvidno iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, da dejavnosti v okviru požarne inšpekcije dimnikarji Dežele Koroške v smislu uvodne izjave 70 Direktive 2006/123 in sodne prakse Sodišča opravljajo z izvajanjem posebne naloge javnega pomena, ki jim je zaupana z dovoljenjem, tj. njihovim obrtnim dovoljenjem, in na podlagi določbe predpisa, in sicer člena 26 inšpekcijske uredbe, ki jasno in pregledno opredeljujeta natančno naravo obveznosti javne službe, ki jim je naložena (glej po analogiji sodbi Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑140/09, EU:C:2010:335, točka 37, in Femarbel, C‑57/12, EU:C:2013:517, točka 48).

42

Poleg tega se zdi, da iz tega spisa izhaja tudi, da so v skladu s členom 14 PDEU, členom 1 Protokola (št. 26) o storitvah splošnega pomena, ki je priloga k Pogodbi DEU, in ustaljeno sodno prakso Sodišča, dimnikarji z dovoljenjem v Deželi Koroški na podlagi te obveznosti javne službe dolžni zagotoviti opravljanje nalog v okviru požarne inšpekcije v korist vseh uporabnikov iz območja, ki jim je zaupano, tako da zagotavljajo enak dostop do storitev z uporabo enotnih tarif, katerih maksimalni znesek je določen z uredbo glavarja te dežele (glej po analogiji sodbi Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑140/09, EU:C:2010:335, točka 38, in Femarbel, C‑57/12, EU:C:2013:517, točka 47), in z zagotavljanjem podobnih pogojev kakovosti, brez upoštevanja posebnih okoliščin ali stopnje gospodarske donosnosti vsakega posameznega posla (glej v tem smislu sodbo Corbeau, C‑320/91, EU:C:1993:198, točka 15).

43

Vendar, čeprav bi bilo treba te naloge opredeliti za naloge, povezane s storitvijo splošnega gospodarskega pomena, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi še vedno spadale na področje uporabe Direktive 2006/123.

44

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 37 sklepnih predlogov, je namreč iz člena 2(2)(a) te direktive v povezavi z uvodnimi izjavami 17, 70 in 72 te direktive izrecno razvidno, da se pravila iz te direktive načeloma uporabljajo za vse storitve splošnega gospodarskega pomena, saj so s področja uporabe teh pravil izvzete le negospodarske storitve splošnega pomena.

45

Zato je treba ugotoviti, da ne glede na to, kako bi predložitveno sodišče opredelilo naloge v okviru požarne inšpekcije, ki jih opravljajo dimnikarji v Deželi Koroški, te spadajo na področje uporabe te iste direktive.

46

Zato vprašanja, ki se je izkazalo za brezpredmetno, in sicer, ali zveza med temi nalogami in zasebnimi gospodarskimi dejavnostmi, ki jih opravljajo dimnikarji v Deželi Koroški, povzroči, da se Direktiva 2006/123 ne uporablja tudi za te slednje dejavnosti in torej za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarja v celoti, ni treba obravnavati.

47

Glede na vse prej navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2006/123 razlagati tako, da zajema opravljanje obrtne dejavnosti, kot je dimnikarstvo iz postopka v glavni stvari, v celoti, čeprav ta obrt ne obsega zgolj opravljanja zasebnih gospodarskih dejavnosti ampak tudi naloge v okviru požarne inšpekcije.

48

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 10 in 15 Direktive 2006/123 nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki dovoljenje za opravljanje obrti dimnikarja v celoti omejuje na določeno geografsko območje.

49

Glede tega je treba najprej ugotoviti, da taka ozemeljska omejitev dovoljenja za opravljanje storitvene dejavnosti na podlagi členov 10 in 15 te direktive pomeni omejitev svobode ustanavljanja ponudnikov storitev.

50

Po eni strani namreč iz člena 10(4) te direktive, ki določa, da mora vsako dovoljenje za ustanovitev ponudniku omogočati, da svojo storitveno dejavnost opravlja na „celotnem nacionalnem ozemlju“ implicitno izhaja, da ozemeljska omejitev takega dovoljenja pomeni oviro za opravljanje zadevne dejavnosti.

51

Po drugi strani člen 15(2)(a) Direktive 2006/123 izrecno opredeljuje „ozemeljske omejitve“ za opravljanje storitvene dejavnosti kot „zahteve“ v smislu člena 4, točka 7, te direktive, ki so pogoji, ki vplivajo na svobodo ustanavljanja ponudnikov storitev.

52

V tem kontekstu je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču ugotoviti pravni režim, ki velja za ozemeljsko omejitev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi členov 10 in 15 te direktive, zato da se preveri, ali je ta omejitev prepovedana ali pa jo je mogoče pod nekaterimi pogoji dopustiti.

53

Čeprav je po eni strani glede člena 10 Direktive 2006/123 res, da besedilo njegovega odstavka 4 zahteva zgolj obstoj „pomembnih razlogov, ki se nanašajo na javni interes“ za utemeljitev omejitve dovoljenja na specifičen del nacionalnega ozemlja, pa, kot je v točki 45 sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec in kot izhaja iz točke 6.1.5. priročnika, ta določba zahteva, da taka omejitev spoštuje tudi načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti kot splošni načeli prava Unije.

54

Po drugi strani je treba ugotoviti, da člen 15 Direktive 2006/123 s tem, da vključuje ozemeljske omejitve opravljanja storitvene dejavnosti v seznam zahtev, ki so predmet ocenjevanja in so navedene v odstavku 2 tega člena, državam članica na podlagi odstavka 1 tudi dovoljuje, da ohranijo oziroma po potrebi v svojih pravnih sistemih uvedejo take omejitve, če te omejitve izpolnjujejo pogoje nediskriminacije, potrebe in sorazmernosti iz odstavka 3 tega člena (glej v tem smislu sodbo Rina Services in drugi, C‑593/13, EU:C:2015:399, točki 32 in 33).

55

Iz teh preudarkov izhaja, kot je v pisnih stališčih poudarila Komisija, da člena 10(4) in 15(3) te direktive določata možnost utemeljitve omejitve svobode ustanavljanja, kot je ozemeljska omejitev iz postopka v glavni stvari, in v ta namen zahtevata spoštovanje enakih pogojev, katerih namen je, da ta omejitev ne bi bila diskriminatorna glede na državljanstvo, dalje, da je utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, in nazadnje, da je taka, da zagotavlja uresničitev zastavljenega cilja, ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja, ter je ni mogoče nadomestiti z drugimi, manj omejevalnimi ukrepi, s katerimi se lahko doseže enak rezultat.

56

V konkretnem primeru je treba ugotoviti, prvič, da se ozemeljska omejitev iz zadeve v glavni stvari uporablja brez diskriminacije glede na državljanstvo.

57

Drugič, poudariti je treba, kot je razvidno iz pisnih stališč avstrijske vlade, da je namen te omejitve dobro delovanje požarnovarstvenih ukrepov ter izboljšanje ukrepov za preprečevanja požarov, eksplozij in zastrupitev s plinom.

58

Ker pa ti cilji spadajo pod varovanje javnega zdravja, ki, kot izhaja iz člena 4, točka 8, Direktive 2006/123 in ustaljene sodne prakse Sodišča, spada med pomembne razloge, ki se nanašajo na javni interes in ki lahko utemeljijo omejitve svobode ustanavljanja, (glej zlasti v tem smislu sodbo Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, EU:C:2013:591, točka 34 in navedena sodna praksa) je treba šteti, da je pogoj glede potrebe, kar zadeva ozemeljsko omejitev iz postopka v glavni stvari, ravno tako izpolnjen.

59

Zato je treba, tretjič, opraviti preizkus sorazmernosti ozemeljske omejitve iz postopka v glavni stvari in najprej preveriti, ali ta omejitev lahko zagotovi uresničitev zastavljenega cilja.

60

Glede tega je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zdravstvene ustanove in infrastruktura, lekarne in optiki lahko predmet načrtovanja, tako da se zagotovi zdravstvena oskrba prilagojena potrebam prebivalstva, ki pokriva celotno ozemlje in upošteva regije, ki so geografsko izolirane oziroma so kako drugače v slabšem položaju (glej v tem smislu sodbi Hartlauer, C‑169/07, EU:C:2009:141, točki 51 in 52; Blanco Pérez in Chao Gómez, C‑570/07 in C‑571/07, EU:C:2010:300, točka 70, in Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, EU:C:2013:591, točki 36 in 37).

61

Za ta ista načela pa se izkaže, da se lahko uporabijo za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarja iz postopka v glavni stvari.

62

Iz stališč avstrijske vlade je namreč razvidno, da v deželah, kot je Dežela Koroška, obstajajo gosto poseljena območja, ki bi jih lahko dimnikarji šteli za donosna in zato privlačnejša, kot so na primer urbana območja. Nasprotno pa bi se drugi deli nacionalnega ozemlja, kot so geografsko izolirana območja ali območja, ki so kako drugače v slabšem položaju, obravnavali kot manj privlačni (glej po analogiji sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, C‑570/07 in C‑571/07, EU:C:2010:300, točka 72).

63

Zato ni mogoče izključiti, da bi se – če ne bi bilo razmejitve po območjih – dimnikarji odločili, da svoje dejavnosti opravljajo le v krajih, ki štejejo za privlačnejše, in torej za omejen del prebivalstva, tako da prebivalci v manj privlačnih krajih ne bi imeli na voljo dovolj ponudnikov, ki bi zagotavljali zanesljivo in kakovostno dimnikarsko službo (glej po analogiji sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, C‑570/07 in C‑571/07, EU:C:2010:300, točka 73).

64

Iz tega sledi, da je treba za ozemeljsko omejitev iz postopka v glavni stvari šteti, da lahko uravnoteženo razporedi dimnikarje po nacionalnem ozemlju, da celotnemu prebivalstvu zagotovi ustrezen dostop do dimnikarskih dejavnosti in torej zagotovi ustrezno varovanje javnega zdravja.

65

Čeprav iz prej navedenega izhaja, da taka ureditev načeloma lahko uresniči cilj varovanja javnega zdravja, pa je potrebno še, da ta ureditev dosledno sledi temu cilju. V skladu s sodno prakso Sodišča je namreč nacionalna zakonodaja primerna za zagotavljanje uresničitve zatrjevanega cilja, le če resnično odraža namen doslednega in sistematičnega doseganja tega cilja (glej v tem smislu sodbi Blanco Pérez in Chao Gómez, C‑570/07 in C‑571/07, EU:C:2010:300, točka 94; Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, EU:C:2013:591, točka 47, in Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 39).

66

Čeprav mora v zvezi s tem na koncu predložitveno sodišče ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu člen 123 GewO izpolnjuje te zahteve, pa je Sodišče pristojno predložitvenemu sodišču dati napotila na podlagi spisa zadeve v glavni stvari ter predstavljenih pisnih in ustnih stališč, tako da lahko to sodišče sprejme odločitev (glej sodbo Grupo Itevelesa in drugi, C‑168/14, EU:C:2015:685, točka 77 in navedena sodna praksa).

67

Poudariti je treba tudi, da ureditev iz postopka v glavni stvari ne določa neposredno in ne ureja razmejitve geografskih območij z merili, ki so dosledna glede na cilj zagotovitve uravnotežene razporeditve dimnikarjev, kar zadeva opravljanje njihovih zasebnih gospodarskih dejavnosti in njihovih nalog v okviru požarne inšpekcije na teh območjih.

68

Čeprav se ozemeljska omejitev iz postopka v glavni stvari nanaša na opravljanje obrti dimnikarja v celoti, pa nacionalna ureditev kot edino merilo za območno razmejitev uporablja merilo glede minimalnega števila dimnikarjev, ki jim je treba zagotoviti ekonomsko smotrnost opravljanja dejavnosti znotraj vsakega območja, zato da se zagotovi zadovoljivo opravljanje nalog v okviru požarne inšpekcije, brez da bi se kakor koli upoštevale zasebne gospodarske dejavnosti, ki poleg tega pomenijo pretežni del opravljanja obrti dimnikarja.

69

Zato obstaja tveganje, da člen 123 de la GewO v okviru svojega izvajanja ne bi zagotovil uravnotežene porazdelitve, kar zadeva izvajanje dimnikarskih zasebnih gospodarskih dejavnosti na zadevnem ozemlju, in torej ne bi zagotovil ustrezne ravni varovanja javnega zdravja na tem celotnem ozemlju (glej po analogiji sodbo Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, EU:C:2013:591, točka 54).

70

V teh okoliščinah je, brez poseganja v preverjanje, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, razvidno, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari cilja varovanja javnega zdravja ne uresničuje dosledno in sistematično.

71

Taka presoja, ki izhaja iz razlage členov 10(4) in 15(1), (2)(a) in (3) Direktive 2006/123 pa lahko ne bi bila podana, če bi bilo treba nacionalno ureditev presojati glede na odstavek 4 tega člena 15 v primeru, da bi predložitveno sodišče naloge v okviru požarne inšpekcije opredelilo za naloge, povezane s storitvijo splošnega gospodarskega pomena, v skladu z načeli, navedenimi v točkah 41 in 42 te sodbe.

72

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 15 te direktive v odstavku 4 določa, da se pravila iz njegovih odstavkov 1, 2 in 3 uporabljajo za nacionalno zakonodajo na področju storitev splošnega gospodarskega pomena, samo če uporaba teh odstavkov pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebne naloge, ki jim je dodeljena.

73

V tem kontekstu in glede na besedilo točke 10.2.4. priročnika v povezavi z uvodno izjavo 72 Direktive 2006/123 je torej treba člen 15(4) te direktive razlagati tako, da ta določba ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki prepisuje ozemeljsko omejitev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, če je ta omejitev, prvič, nujna za to, da dimnikarji opravljajo svoje naloge v okviru požarne inšpekcije pod ekonomsko sprejemljivimi pogoji, in drugič, sorazmerna glede na to opravljanje nalog.

74

Vendar, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča na področju pravil Pogodbe o konkurenci, je treba za izvedbo te slednje presoje sicer izhajati iz premise, da obveznost nosilcev naloge v splošnem gospodarskem interesu, da svoje storitve zagotavljajo v finančno uravnoteženih pogojih, predpostavlja možnost izravnave med donosnimi območji dejavnosti in manj donosnimi območji in zato lahko upravičuje omejitev svobode ustanavljanja za ekonomsko donosna območja (glej po analogiji sodbi Corbeau, C‑320/91, EU:C:1993:198, točki 16 in 17, in Ambulanz Glöckner, C‑475/99, EU:C:2001:577, točka 57).

75

Kljub temu pa je treba upoštevati tudi, da taka omejitev ni utemeljena, kadar gre za specifične storitve, ki se lahko ločijo od zadevne storitve v splošnem gospodarskem interesu, če te storitve zaradi svoje narave in pogojev, v katerih se ponujajo, ne vplivajo na ekonomsko ravnotežje, kar zadeva to storitev v splošnem gospodarskem interesu (glej po analogiji sodbi Corbeau, C‑320/91, EU:C:1993:198, točka 19, in Ambulanz Glöckner, C‑475/99, EU:C:2001:577, točka 59).

76

Glede na te preudarke mora predložitveno sodišče v okviru presoje sorazmernosti ozemeljske omejitve iz postopka v glavni stvari preučiti, ali so zasebne gospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo dimnikarji v Deželi Koroški, tako ozko povezane z nalogami v okviru požarne inšpekcije, da jih je treba šteti za nerazdružljive od teh nalog.

77

Če to ni podano, mora to sodišče preveriti, ali je ozemeljska omejitev iz postopka v glavni stvari v delu, v katerem pokriva tudi opravljanje zasebnih gospodarskih dejavnosti, ki se lahko ločijo od nalog v okviru požarne inšpekcije, vsekakor nujna za to, da zadevnim dimnikarjem omogoča opravljanje teh slednjih nalog v ekonomsko uravnoteženih pogojih, ali pa je ekonomsko smotrnost opravljanja teh nalog mogoče doseči tudi z območno razmejitvijo, ki se nanaša zgolj na te naloge.

78

V zvezi s tem je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da predpisi Dežele Salzburg določajo dimnikarska območja le za naloge v okviru požarne inšpekcije, kar lahko dokazuje, da taka ozemeljska omejitev lahko zadostuje za zagotovitev opravljanja teh nalog v ekonomsko uravnoteženih pogojih.

79

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti:

80

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: