1

Evropska komisija Sodišču s tožbo predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da institucijam Evropske unije ni odobrila oprostitve plačila prispevkov, ki jih določa člen 26 sklepa o organizaciji trga z električno energijo v Regiji Bruselj – glavno mesto in člen 20 sklepa o organizaciji trga s plinom v Regiji Bruselj – glavno mesto, kakor sta bila spremenjena, in s tem, da je nasprotovala vračilu navedenih prispevkov, ki jih je tako prejela Regija Bruselj – glavno mesto (v nadaljevanju: sporni prispevki), ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 3, drugi odstavek, Protokola z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ki je bil najprej priložen Pogodbi o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti (UL 1967, 152, str. 13), nato pa na podlagi Lizbonske pogodbe kot Protokol št. 7 priložen pogodbam EU, DEU in ESAE (v nadaljevanju: Protokol).

2

Na podlagi člena 28, prvi odstavek, Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti, po začetku veljave Lizbonske pogodbe pa člena 343 PDEU, uživa Unija v skladu s pogoji, določenimi v Protokolu, na ozemljih držav članic privilegije in imunitete, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog.

3

Člen 3 Protokola določa:

„Unija, njena sredstva, prihodki in drugo premoženje so oproščeni vseh neposrednih davkov.

Vlade držav članic vsakokrat, ko je mogoče, sprejmejo ustrezne ukrepe za odpustitev ali vračilo zneskov posrednih davkov ali davkov na promet, ki so vključeni v ceno nepremičnine ali premičnine, če Unija za svoje službene potrebe izvede večje nakupe, katerih cena vključuje tovrstne davke. Vendar pa uporaba teh ukrepov ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence v Uniji.

Ne odobri se oprostitev za davke in dajatve, ki so le plačilo za zagotavljanje javnih storitev.“

4

Prvotno besedilo sklepa Regije Bruselj – glavno mesto z dne 19. julija 2001 o organizaciji trga z električno energijo v Regiji Bruselj – glavno mesto (ordonnance du 19 juillet 2001 relative à l’organisation du marché de l’électricité en Région de Bruxelles‑Capitale), ki je začel veljati 1. januarja 2003 (Moniteur belge z dne 17. novembra 2001, str. 39135, v nadaljevanju: sklep o „električni energiji“), je v členu 26 določal:

„(1)   Fizična ali pravna oseba (v nadaljevanju: zavezanec), ki ima licenco za dobavo, izdano na podlagi člena 21, mora plačevati mesečno dajatev.

(2)   Obveznost plačila dajatve nastane 1. januarja obračunskega leta. Plača se do 31. marca obračunskega leta.

(3)   Dajatev se izračuna na podlagi moči, ki je na razpolago upravičenim končnim odjemalcem prek omrežij, priključkov in neposrednih vodov napetosti do vključno 70 kV na odjemnih mestih v Regiji Bruselj – glavno mesto. Za odjemalce visoke napetosti je moč, ki je dana na razpolago, moč priključka. Ta je enaka največji moči, ki je izražena v kVa in je na razpolago na podlagi pogodbe o priključitvi. Če v pogodbi o priključitvi ni omenjena ali če je izmerjena moč prekoračena glede na največjo moč, ki je dana na razpolago na podlagi pogodbe o priključitvi, je moč priključitve enaka največji moči, izraženi v kVa, izmerjeni v prejšnjih šestintridesetih mesecih, pomnožena z 1,2.

Za odjemalce nizke napetosti je moč, ki je dana na razpolago, moč, ki je določena glede na velikost varovalke, izražena v kVa. Korelacijska preglednica nominalne intenzitete varovalk in moči je v prilogi k temu sklepu.

(4)   Mesečna dajatev za visoko napetost je 0,67 EUR za kVa.

Za nizko napetost je določena v skladu z naslednjo lestvico:

Ta znesek se letno uskladi z indeksom cen življenjskih potrebščin v Kraljevini. […]

(5)   Vlada določi ukrepe za izvajanje tega člena. Med drugim lahko operaterju distribucijskega omrežja, operaterju regionalnega prevoza in odjemalcem neposrednih vodov naloži, da ji predložijo podatke, ki so potrebni za pobiranje dajatve.

Vlada lahko operaterju distribucijskega omrežja naloži, da zavezance pozove, naj plačajo dajatev. V pozivu so med drugim navedeni obračunsko obdobje, osnova za izračun, stopnja, zapadlost plačila in način plačila dajatve. Vendar dejstvo, da je bil poziv poslan oziroma ni bil poslan, ne posega v pravice in obveznosti zavezancev.

(6)   Dajatev se izterja in obravnava v skladu s pravili, določenimi v poglavju VI sklepa z dne 23. julija 1992 o regionalnih davkih, naloženih uporabnikom zgradb in imetnikom stvarnih pravic na nekaterih nepremičninah [(ordonnance du 23 juillet 1992 relative à la taxe régionale à charge des occupants d’immeubles bâtis et de titulaires de droits réels sur certains immeubles)]. Rok za plačilo dajatve pa je določen v skladu z odstavkom 3 tega člena.

(7)   Prihodki od dajatve se nakažejo operaterju distribucijskega omrežja, da se pokrijejo stroški nalog javne službe iz člena 24 [ta določba je bila pozneje spremenjena, in sicer s povečanjem števila oseb, katerim se nakažejo prihodki od dajatve in z določitvijo porazdelitve teh prihodkov].

(8)   Dajatev se plačuje od januarja 2004.

(9)   Stroške, povezane z nalogami javne službe iz člena 24, ki presegajo znesek dajatev, pobranih na podlagi tega člena, nosi operater distribucijskega omrežja v okviru stroškov obratovanja. Vključitev teh stroškov v tarife ureja zvezna zakonodaja.

[…]“

5

Člen 26 sklepa o „električni energiji“ je bil večkrat spremenjen, nazadnje s sklepom z dne 20. julija 2011 (Moniteur belge z dne 10. avgusta 2011) in s sklepom z dne 21. decembra 2012 o določitvi davčnega postopka v Regiji Bruselj – glavno mesto (ordonnance établissant la procédure fiscale en Région de Bruxelles-Capitale, Moniteur belge z dne 8. februarja 2013). Sedaj odstavek 2 tega člena določa:

„Obveznost plačila dajatve nastane prvi dan vsakega meseca. Plača se do petnajstega dne naslednjega meseca. Zavezanec je oproščen plačila dajatve za moč, ki jo daje na razpolago odjemalcem za njihovo omrežje železniškega prevoza, prevoza s tramvajem ali podzemno železnico. […]“.

6

Po teh spremembah se je lestvica stroškov iz člena 26(4) nekoliko spremenila.

7

Člen 24 sklepa o „električni energiji“, na katerega napotuje člen 26(7) tega sklepa, določa naloge javne službe, za katere je odgovoren operater omrežja, tako:

„Operater distribucijskega omrežja ima naloge javne službe, ki so določene spodaj v točkah od 1 do 5:

8

Zgoraj navedene naloge so bile pozneje spremenjene, nazadnje s sklepom z dne 20. julija 2011 (Moniteur belge z dne 10. avgusta 2011). Te naloge so sedaj določene tako:

„Člen 24

1.   Operater distribucijskega omrežja in dobavitelji so vsak za svoj del odgovorni za obveznosti javne službe, kot so opredeljene v točkah 1 in 2:

2.   Okoljski inštitut (Institut bruxellois pour la gestion de l’environnement) je odgovoren za obveznosti javne službe, ki se nanašajo na spodbujanje razumne rabe električne energije z obveščanjem, predstavitvami ter zagotavljanjem opreme, storitev in finančne pomoči vsem kategorijam končnih odjemalcev in lokalnim dobaviteljem, ki krijejo celoto ali del potreb njihovih odjemalcev s postavitvijo objekta za proizvodnjo električne energije znotraj omejenega in jasno določenega geografskega območja, ki je priključen za glavnim števcem skupne priključitve in/ali zasebnega omrežja, v katerih dobavljajo […].

Člen 24a

Poleg tega je operater distribucijskega omrežja odgovoren za te naloge javne službe:

3.   vlogo zasilnega dobavitelja in organizacijo službe za spremljanje pri odjemalcih, ki so v okviru te vloge preneseni nanj;

9

Sklep Regije Bruselj – glavno mesto z dne 1. aprila 2004 o organizaciji trga s plinom v Regiji Bruselj – glavno mesto o pristojbinah za uporabo javnih površin v povezavi s plinom in električno energijo ter spremembi sklepa z dne 19. julija 2001 o organizaciji trga z električno energijo v Regiji Bruselj – glavno mesto (ordonnance du 1er avril 2004 relative à l’organisation du marché du gaz en Région de Bruxelles Capitale, concernant des redevances de voiries en matière de gaz et d’électricité et portant modification de l’ordonnance du 19 juillet 2001 relative à l’organisation du marché de l’électricité en Région de Bruxelles Capitale, Moniteur belge z dne 26. aprila 2004, str. 34281) določa, da se naloži prispevek za dobavo plina, ki se plačuje od 1. julija 2004 (v nadaljevanju: sklep o „plinu“). V začetni različici je člen 20 tega sklepa določal:

„Stroške, povezane z nalogami javne službe iz člena 18, nosi operater omrežja v okviru stroškov obratovanja. Vključitev teh stroškov v tarife ureja zvezna zakonodaja.“

10

Ta člen 20 sklepa o „plinu“ je bil spremenjen s sklepom z dne 20. julija 2011 o spremembi sklepa o „plinu“ (Moniteur belge z dne 10. avgusta 2011) in nadomeščen s členom 20p, ki določa:

„1.   Fizična ali pravna oseba (v nadaljevanju: zavezanec), ki ima licenco za dobavo, izdano na podlagi člena 15, mora plačevati mesečno dajatev.

2.   Obveznost plačila dajatve nastane prvi dan vsakega meseca. Plača se do petnajstega dne naslednjega meseca.

3.   Ob upoštevanju odstavka 2 se dajatev izračuna na podlagi velikosti plinomerov, ki jih uporablja operater omrežja na odjemnih mestih v Regiji Bruselj – glavno mesto pri končnih odjemalcih. Velikost plinomera je določena z največjim pretokom plina, izraženim v kubičnih metrih na uro, za katerega je bil plinomer zasnovan. Za končne odjemalce s plinomerom z velikostjo od 6 do 10 m3/h, se pri dajatvi upošteva tudi zadnjo veljavno standardizirano letno porabo, izračunano v skladu z MIG, ki se uporablja v Regiji Bruselj – glavno mesto.

4.   Mesečna obveznost plačevanja se določi na:

Zgoraj navedeni zneski se letno uskladijo z indeksom cen življenjskih potrebščin v Kraljevini. […]

5.   Vlada določi ukrepe za izvajanje tega člena. Med drugim lahko operaterju omrežja in neposrednim odjemalcem naloži, da ji predložijo podatke, potrebne za pobiranje dajatve.

Vlada lahko operaterju distribucijskega omrežja naloži, da zavezance pozove, naj plačajo dajatev. V pozivu so med drugim navedeni obračunsko obdobje, osnova za izračun, stopnja, zapadlost plačila in način plačila dajatve. Vendar dejstvo, da je bil poziv poslan oziroma ni bil poslan ne posega v pravice in obveznosti zavezancev.

6.   Dajatev se izterja in obravnava v skladu s pravili, določenimi s členi [od 13 do 19], 22 in 23 sklepa o davčnem postopku v Regiji Bruselj – glavno mesto.

7.   Prihodki od dajatve se nakažejo v sklada iz točk 15 in 16 člena 2 sklepa z dne 12. decembra 1991 o ustanovitvi proračunskih skladov [(ordonnance du 12 décembre 1991 créant des fonds budgétaires)] tako:

8.   Dajatev se plačuje od januarja 2012.“

11

Naloge javne službe, za katere je odgovoren operater plinskega omrežja, so določene v členu 18 sklepa o „plinu“, ki je v začetni različici določal:

„Operater plinskega omrežja ima te naloge javne službe:

12

Od avgusta 2011 so te naloge javnih služb določene tako:

„Člen 18

Operater omrežja in dobavitelji so vsak za svoj del odgovorni za naloge in obveznosti javne službe, kot so opredeljene v točkah od 1 do 3:

Člen 18a

Poleg tega je operater omrežja odgovoren za te naloge javne službe:

[…]“

13

Člen 9 kraljevega odloka z dne 29. februarja 2004 o splošni tarifni strukturi ter osnovnih načelih in postopkih glede tarif in računovodskih izkazov operaterjev distribucijskih omrežij za zemeljski plin, ki delujejo na belgijskem ozemlju (arrêté royal du 29 février 2004 relatif à la structure tarifaire générale et aux principes de base et procédures en matière de tarifs et de comptabilité des gestionnaires des réseaux de distribution de gaz naturel actifs sur le territoire belge, Moniteur belge z dne 11. marca 2004) določa:

„V obračunavanje tarif so vključene tarifne postavke, povezane z davki, dajatvami, doplačili, prispevki in nadomestili. Te postavke niso tarife v smislu členov od 3 do 8 tega odloka, ampak jih je treba vključiti v obračunavanje uporabnikom omrežja. Po potrebi morajo vključevati:

14

Člen 1 kraljevega odloka z dne 3. aprila 2003 o obračunavanju dobave električne energije in plina (arrêté royal du 3 avril 2003 relatif aux factures de fourniture d’électricité et de gaz, Moniteur belge z dne 2. maja 2003) določa:

„Popravki računov po odčitanem stanju števca dobave električne energije, ki so naslovljeni na končne odjemalce, priključene na omrežje z nizko napetostjo, in dobave plina končnim odjemalcem, katerih letna poraba je nižja ali enaka 60000 kWh, morajo vsebovati vsaj naslednje informacije:

[…]

[…]“

15

Zvezni zakon z dne 29. aprila 1999 o organizaciji trga z električno energijo (loi fédérale du 29 avril 1999 relative à l’organisation du marché de l’électricité) v členu 22a določa:

„ l.   Zvezni prispevek za nadomestilo izgub prihodka občin, ki nastane zaradi liberalizacije trga električne energije, se vsako leto določi na naslednji osnovi: […]

[…]

4.   Prispevek iz prejšnjih odstavkov pobirajo operaterji distribucijskega omrežja.

Operaterji distribucijskega omrežja lahko v obliki doplačila k tarifam za priključitev na zadevno distribucijsko omrežje, ki se za zavezance uporablja glede na to, kje/kdaj pride do odtegljaja, prevalijo zvezni prispevek za nadomestilo izgube prihodkov občin, ki nastane zaradi liberalizacije trga z elektriko, na svoje odjemalce, ki pa ga lahko zaračunajo njihovim odjemalcem do trenutka, ko se doplačilo nazadnje zaračuna tistemu, ki je porabil MWh za svojo uporabo.“

16

Člen 3 odloka ministrstva z dne 13. maja 2005 o izvajanju navedenega člena 22a (Moniteur belge z dne 18. maja 2005, str. 23450) določa:

„Dobavitelji končnim uporabnikom zvezni prispevek iz člena 22a zakona zaračunajo mesečno tako: […]“.

17

Od uveljavitve sklepov o „električni energiji“ in „plinu“ družba Electrabel SA (v nadaljevanju: Electrabel), dobavitelj električne energije in plina, institucijam Unije s sedežev v Bruslju zaračunava prispevke za dobavo električne energije in plina, ki so od 1. julija 2004 na računih specificirani kot „regionalni prispevki“.

18

Od avgusta 2004 so institucije Unije dvomile v naravo teh prispevkov in v naravo zveznih prispevkov za plin in električno energijo s podobno vsebino. Ker je Komisija menila, da so imele sporne dajatve naravo posrednih davkov, je z dopisom z dne 28. julija 2005 zveznim belgijskim oblastem in oblastem Regije Bruselj – glavno mesto zahtevala, naj jo oprostijo dajatev in ji plačane dajatve vrnejo, ter je s tem dnem družbi Electrabel prenehala plačevati regionalne in zvezne prispevke.

19

Z dopisi z dne 3. marca 2006, 20. decembra 2007 in z dne 18. aprila 2008 so zvezne oblasti odobrile zahtevano oprostitev zveznih prispevkov, saj so ocenile, da jih je mogoče obravnavati kot davek na prodajo, ki je vključen v ceno.

20

Komisija pa je septembra vendarle 2008 plačala zneske za regionalne prispevke in s plačevanjem nadaljevala, da ji družba Electrobel ne bi prekinila dobave, ta pa je morala plačevati te zneske operaterju omrežja, Sibelga, edinemu medobčinskemu operaterju omrežja električne energije in plina v Regiji Bruselj – glavno mesto.

21

Z dopisom z dne 3. januarja 2007 je pristojni minister Regije Bruselj – glavno mesto odgovoril, da zahtevi Komisije z dne 28. julija 2005 ne more ugoditi, ker je prispevek za električno energijo del določene storitve, ki jo je Komisija koristila ali jo je lahko koristila, in ker sklep o „električni energiji“ Komisiji ne nalaga nobene davčne obveznosti, saj se je ta sklep nanašal le na imetnike licence za dobavo, in sicer v tem primeru na družbo Electrabel.

22

Z dopisom z dne 21. decembra 2007 je pristojni minister Regije Bruselj – glavno mesto predstavil razloge, zakaj nasprotuje mnenju Komisije, da večino storitev iz člena 24 sklepa o „električni energiji“ ni bilo mogoče dobaviti Komisiji. Minister se je nato – kar zadeva naravo zadevnih prispevkov – skliceval na sodbo Komisija/Belgija (C‑437/04, EU:C:2007:178) in je poudaril, da se, drugače kot zvezni prispevek, prispevek iz člena 26 sklepa o „električni energiji“ nanaša le na imetnike licence za dobavo in da pogodbena ali ekonomska prevalitev teh imetnikov na njihove stranke ne more upravičiti oprostitve.

23

Komisija je 27. junija 2008 Kraljevini Belgiji poslala prvi uradni opomin, na katerega je ta odgovorila z dopisom z dne 9. septembra 2008.

24

V odgovoru na dopis z dne 10. novembra 2008, s katerim je Komisija od pristojnega ministra Regije Bruselj – glavno mesto formalno zahtevala vračilo zneskov, plačanih iz naslova spornih prispevkov, ta minister tej zahtevi ni ugodil, saj je menil, da gre za pogodbeno razmerje med institucijami Unije in dobaviteljem Electrabel.

25

Po tem stališču je Komisija 15. aprila 2009 belgijskim oblastem poslala dodatni uradni opomin, v katerem je navedla, da je bila s tem, da sta se člen 26 sklepa o „električni energiji“ in člen 20 sklepa o „plinu“ uporabila za institucije, kršena davčna imuniteta, do katere so institucije upravičene na podlagi člena 3 Protokola. Komisija je v bistvu navedla, da so sporni prispevki pomenili posredne davke in da prevalitev teh prispevkov na končne odjemalce nikakor ni izhajala iz pogodbene klavzule, ki bi bila dogovorjena z dobavitelji električne energije. Komisija je navedla tudi, da so ti prispevki dajatve in ne pristojbine, ker ne izpolnjujejo pogojev, ki jih je določila sodna praksa Sodišča, da bi se opredelili kot „plačila za zagotovitev javne storitve“ v smislu člena 3, tretji odstavek, Protokola.

26

Pristojni minister Regije Bruselj – glavno mesto je tej analizi nasprotoval v dopisu z dne 10. junija 2009 in je v bistvu trdil, da je bil cilj zadevnih prispevkov financiranje nalog javnih služb v zvezi z okoljsko politiko, da so institucije Unije koristile ali lahko koristile več storitev iz sklepov o „električni energiji“ in „plinu“ in da institucijam Unije ni bilo treba plačati spornih prispevkov, saj so jim bili ti preprosto naloženi s pogodbami, s katerimi so bile zavezane dobaviteljem električne energije in plina.

27

Komisija je z dopisom z dne 27. februarja 2012 Kraljevini Belgiji predložila obrazloženo mnenje na podlagi člena 258 PDEU, na katerega so belgijske oblasti odgovorile z dopisom z dne 23. aprila 2012, v katerem so ponovile svoje že prej podano stališče.

28

Ker Kraljevina Belgija s svojo utemeljitvijo Komisije ni prepričala, je ta zadevo predložila Sodišču.

29

Vzporedno s postopkom za ugotovitev neizpolnitve obveznosti, ki je potekal pred Sodiščem, so institucije Unije na državni ravni začele upravni in sodni postopek za vračilo zneskov v višini spornih prispevkov, ki so bili po njihovem mnenju neupravičeno plačani.

30

Komisija navaja, da glede spornih prispevkov iz sodne prakse Sodišča izhaja, da opredelitev obdavčitve, davka, dajatve ali pristojbine v okviru prava Unije opravi Sodišče na podlagi objektivnih značilnosti dajatve, ne glede na njihovo opredelitev po nacionalni zakonodaji (Bautiaa in Société française maritime, C‑197/94 in C‑252/94, EU:C:1996:47, točka 39 in navedena sodna praksa).

31

Bistveni element posrednega davka naj bi bil, da se slednji plača ob izdatku ali potrošnji, neposredni davek pa naj bi se uporabil za dohodek ali kapital. Obdavčljivi dogodek spornih prispevkov pa naj bi bilo le imetništvo dovoljenja ali licence za dobavo električne energije in plina, kar ni povezano s premoženjem ali dohodkom dobavitelja električne energije oziroma operaterjem plinskega omrežja. Ta obdavčljivi dogodek naj bi bil dejansko neločljivo povezan s porabo električne energije ali plina, glede na moč, ki je na razpolago končnemu odjemalcu. Na to naj bi sicer kazalo dejstvo, da se znesek teh prispevkov izračuna na podlagi te moči.

32

Posledično naj bi bili sporni prispevki posredni davki, ki so vključeni v ceno porabe električne energije in plina, ki se zaračunajo institucijam Unije v smislu člena 3, drugi odstavek, Protokola. V tem smislu naj za opredelitev davka ne bi bilo pomembno to, kdo je formalno določen kot davčni „zavezanec“. Poleg tega naj neobstoj zakonske obveznosti prevalitve ne bi preoblikoval davka na porabo v neposredni davek na dohodek ali na kapital.

33

Komisija trdi, da so ostali pogoji iz člena 3, drugi odstavek, Protokola v tem primeru izpolnjeni. Električna energija in plin bi morala biti namreč izenačena z nematerialnimi sredstvi, ki jih je Unija kot večje nakupe nabavila za svoje službene potrebe.

34

Kraljevina Belgija meni, da davčna imuniteta, ki jo določa Protokol, velja le za nacionalne zakonodaje, ki institucijam Unije „nalagajo“ neposredne ali posredne davke, da pa ta imuniteta ne velja, če pogodbene določbe na te institucije prevalijo breme, ki je bilo svobodno dogovorjeno z njihovim sopogodbenikom.

35

V tem primeru naj bi sklep o „električni energiji“ kot zavezanca za prispevek za elektriko določal imetnika licence za dobavo, sklep o „plinu“ pa naj bi kot zavezanca za prispevek za plin imenoval operaterja distribucijskega omrežja. Zato se glede na to, da institucije Unije niso določene kot zavezanci, davčna imuniteta, ki jo določa člen 3 Protokola, zanje ne more uporabiti, saj naj noben zakonski ali drug predpis ne bi določenim zavezancem nalagal, naj s pogodbo prevalijo sporne prispevke na svoje končne odjemalce. Poleg tega nobeno stanje na trgu, v katerem bi vsi dobavitelji prevalili sporne prispevke na svoje končne odjemalce, ne bi moglo povzročiti davčne imunitete institucij Unije (sodba Komisija/Belgija, C‑437/04, EU:C:2007:178, točki 53 in 58).

36

Po mnenju Kraljevine Belgije se sporni prispevki zaradi morebitne prevalitve ne prekvalificirajo v posredne davke institucij Unije, saj obstaja pogodbeno razmerje med institucijami in njihovim dobaviteljem, iz katerega jasno izhaja, da v zvezi s temi institucijami ni mogoče uporabiti opredelitve „davek“. Poleg tega naj to, da se sporni prispevki opredelijo kot „neposredne davke“ ali „posredne davke“ ne bi bilo pomembno, saj je zakonski dolžnik izrecno opredeljen kot sopogodbenik institucij Unije. Zato naj se za sporne prispevke ne bi uporabljal člen 3 Protokola.

37

Poleg tega naj se ne spornih prispevkov ne bi smelo primerjati z zveznim prispevkom, ki je bil določen z zveznim zakonom z dne 29. aprila 1999, ker naj bi bili v členu 22a(4) tega zakona končni odjemalci izrecno opredeljeni kot zavezanci za zvezni prispevek.

38

Spomniti je treba, da je Sodišče odločilo, da člen 3 Protokola v prvem in drugem odstavku določa dva različna sistema imunitete glede na to, ali gre za neposredne ali za posredne davke, in je to razlikovanje bistveno za presojo vprašanja imunitete (glej v tem smislu sodbo Komisija/Belgija, C‑437/04, EU:C:2007:178, točke od 36 do 38 in navedena sodna praksa).

39

Ni sporno, da se v tem primeru sporni prispevki niso uporabili za dohodke ali premoženje v smislu sodne prakse Sodišča (glej v tem smislu sodbo Komisija/Belgija, C‑437/04, EU:C:2007:178, točka 44). Poleg tega je treba ugotoviti, da dobavitelji električne energije in plina sporne prispevke vključijo v račune za dobave, ki so poslani institucijam Unije. Zato je treba te prispevke obravnavati kot posredne davke iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

40

Tako je treba v zvezi s tem poudariti, da ugotovitve Sodišča v sodbi Komisija/Belgija (C‑437/04, EU:C:2007:178) ni mogoče prenesti na to zadevo. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je šlo namreč za neposredni davek, ki je bil naložen imetnikom stvarnih pravic na nepremičninah, pri čemer je bil ta davek s pogodbo prevaljen na institucije Unije kot najemnike.

41

Glede pogojev za uporabo člena 3, drugi odstavek, Protokola, je nesporno, da je dobava električne energije in plina institucijam Unije s sedežem v Regiji Bruselj – glavno mesto predmet večjih nakupov za službene potrebe teh institucij, ki so nepogrešljivi za njihovo normalno delovanje. Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, ne izhaja, da bi uporaba teh določb povzročila izkrivljanje konkurence.

42

Po mnenju Kraljevine Belgije naj se tudi v primerih, ko bi bilo treba sporne prispevke opredeliti kot „posredne davke“, ne bi uporabil člen 3, drugi odstavek, Protokola, ker v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo institucije Unije niso določene kot zavezanci za te prispevke.

43

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 59 in 60 sklepnih predlogov, da iz člena 3, drugi odstavek, Protokola ne izhaja, da mora biti Unija z nacionalno zakonodajo določena kot zavezanec za plačilo posrednih davkov, v tem primeru spornih prispevkov, da bi bila deležna imunitete iz te določbe. Ta določba zahteva namreč le, da so ti posredni davki „vključeni v ceno nepremičnine“ ali premičnine in da te cene „vključuje[jo] tovrstne davke“.

44

Navesti je treba tudi, da se na primer v sistemu davka na dodano vrednost, v katerem se člen 3, drugi odstavek, Protokola, pogosto uporablja, na splošno kot davčni zavezanec določi dobavitelj blaga oziroma storitev, ne pa končni potrošnik.

45

Zato pri uporabi člena 3, drugi odstavek, Protokola, ni pogoj, da zadevna nacionalna zakonodaja kot zavezanca določa institucije Unije.

46

Kraljevina Belgija poleg tega trdi, da se imuniteta, določena v členu 3, drugi odstavek, Protokola, uporabi, le če se zadevni posredni davek na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se uporabi, prevali na institucije Unije.

47

Niti tega pogoja ni v besedilu obravnavane določbe.

48

Vendar iz narave in bistvenih lastnosti zadevnega davčnega sistema izhaja, da je bil zadevni posredni davek oblikovan in določen z namenom, da se ga prevali na končnega potrošnika.

49

Več elementov kaže na to, da je v tem primeru tako.

50

Ugotoviti je treba, da je zadevna nacionalna zakonodaja podrobno določila glavne elemente spornih prispevkov, kot je osnova za njihov izračun in njihova stopnja, glede na porabo in končne odjemalce.

51

Člen 26(3) sklepa o „električni energiji“ določa, da se prispevek za električno energijo izračuna na podlagi moči, ki je na razpolago končnim odjemalcem. Tudi člen 20p(3) sklepa o „plinu“ določa, da se prispevek za plin izračuna na podlagi velikosti plinomerov pri končnih odjemalcih.

52

Tudi člen 26(4) sklepa o „električni energiji“, kakor je bil spremenjen, in člen 20p(4) sklepa o „plinu“ konkretno določata dajatve, ki jih je treba mesečno plačati. V skladu z zadnjenavedeno določbo se pri teh dajatvah upošteva tudi zadnja letna poraba.

53

Člen 9 kraljevega odloka z dne 29. februarja 2004 in člen 1 kraljevega odloka z dne 3. aprila 2003 določata, da se v računih za dobavo električne energije in plina, ki so namenjeni končnim odjemalcem, vključijo, specificirajo ter ločeno navedejo vsi davki, pristojbine in prispevki, ki so bili plačani vsem javnim organom.

54

Člen 26(2) sklepa o „električni energiji“, kakor je bil spremenjen, določa, da je zavezanec oproščen plačila dajatve za moč, ki jo daje na razpolago odjemalcem za njihovo omrežje železniškega prevoza, prevoza s tramvajem ali podzemno železnico. Iz tega izhaja, da je imela Regija Bruselj – glavno mesto namen odobriti davčno ugodnost operaterjem tovrstne dejavnosti, kar kaže na to, da je zakonodajalec izhajal iz tega, da zadevni posredni davek bremeni končnega porabnika in da bi ga brez te oprostitve morali plačati zadevni operaterji omrežja.

55

Te presoje ne ovrže dejstvo, da člen 22a zveznega zakona z dne 29. aprila 1999 izrecno določa možnost prevalitve zveznega prispevka na končnega potrošnika. Drugačno obravnavanje primerljivih oprostitev po zveznem in po regionalnem pravu bi lahko pomenilo neskladnost v davčni ureditvi te države članice.

56

Nazadnje je treba navesti, da sta v skladu z besedilom člena 3, drugi odstavek, Protokola mogoča odpustitev ali vračilo spornih prispevkov.

57

Glede na zgoraj navedeno je treba navesti, da sporni prispevki in njihova uporaba ne izpolnjujejo pogojev iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

58

Komisija trdi, da spornih prispevkov ni mogoče opredeliti kot „le plačilo za zagotavljanje javnih storitev“ v smislu člena 3, tretji odstavek, Protokola. V skladu s sodno prakso Sodišča je namreč lahko prispevek le plačilo za zagotavljanje javnih storitev v smislu te določbe, samo če so te storitve opravljene ali so vsaj lahko bile opravljene za tiste, ki jih morajo plačati (sodba AGF Belgium, C‑191/94, EU:C:1996:144, točka 26). Za opredelitev dajatve kot „plačilo za zagotavljanje javnih storitev“ je potrebna neposredna in sorazmerna vez med dejanskim stroškom te storitve in dajatvijo, ki jo je plačal prejemnik storitve (sodba Evropska skupnost, C‑199/05, EU:C:2006:678, točka 25). Ta pogoja naj v obravnavanem primeru ne bi bila izpolnjena.

59

Glede prvega izmed teh pogojev Komisija trdi, da so glede prispevka za električno energijo belgijski organi v odgovorih na uradna opomina in obrazloženo mnenje opredelili tri naloge, ki so jih institucije Unije koristile oziroma so jih lahko koristile, in sicer programi spodbujanja razumne rabe električne energije, prevzem električne energije iz soproizvodnje in javna razsvetljava.

60

Glede prve naloge, ki vsebuje dodelitev premij, naj takega programa ne bi bilo mogoče šteti kot storitev. Glede druge naloge, in sicer prevzem – od operaterja omrežja – električne energije iz soproizvodnje, naj institucije Unije ne bi opravljale dejavnosti dobavitelja storitev ali odplačnih dejavnosti. Glede tretje naloge v zvezi z javno razsvetljavo naj bi šlo za javno koristno storitev, ki naj ne bi bila posebej namenjena institucijam Unije, ampak vsem osebam na bruseljskih ulicah, ne glede na to ali so končni odjemalci dobavitelja električne energije. Prispevek pa naj bi bilo mogoče opredeliti kot „plačilo za zagotavljanje javnih storitev“, le če gre za plačilo za neko storitev, ki je bila izrecno opravljena ali je bila lahko opravljena za tistega, ki mora ta prispevek plačati.

61

Glede prispevka za plin naj institucije Unije ne bile upravičene do nalog iz člena 18 in 18a sklepa o „plinu“, saj se te naloge nanašajo le na gospodinjstva, na osebe, ki so upravičene do posebne socialne tarife, in na občine.

62

Glede drugega pogoja, ki je bil določen s sodno prakso Sodišča, Komisija navaja, da se prispevek za električno energijo izračuna sorazmerno z močjo, ki jo ima na razpolago končni odjemalec, tako da ne obstaja nobena povezava med zneskom, ki so ga plačale institucije Unije, in stroškom domnevnih storitev, ki so bile zanje opravljene. Komisija se glede tega sklicuje na primer storitve javne razsvetljave: veliki potrošniki električne energije, ki plačajo višji prispevek, niso upravičeni do večje količine javne razsvetljave kot ostali potrošniki. Prispevek za plin naj bi se izračunal sorazmerno na porabljene kilovatne ure in naj tako ne bi imel nobene neposredne in sorazmerne povezave med dejanskim stroškom storitve in dajatvijo, ki jo je plačal prejemnik storitve.

63

Kraljevina Belgija se sklicuje na sodbo AGF Belgium (C‑191/94, EU:C:1996:144, točki 25 in 26) in trdi, da javne storitve, s katerimi so povezani spornimi prispevki, izpolnjujejo prvi pogoj, ki je v zvezi s tem določen s sodni prakso Sodišča, to je, da se lahko opravijo za institucije Unije. Konkretno naj bi programi za razumno rabo električne energije in plina vsebovali elemente, zlasti premije, do katerih bi bile institucije Unije lahko upravičene ob izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost. Kraljevina Belgija v zvezi s tem navaja tabelo z zneski premij, ki so jih prejele institucije Unije v zadnjih letih.

64

Prav tako naj bi bile te institucije lahko upravičene do ukrepov v zvezi s prevzemom električne energije iz soproizvodnje, saj imajo ustrezne naprave. Enake ugotovitve naj bi veljale v zvezi s storitvijo javne razsvetljave, ki bi jo lahko koristile institucije Unije. Kljub dejstvu, da niti Protokol niti sodna praksa Sodišče ne zahtevata, da se storitve opravijo „posebej“ za prejemnike storitev, naj bi bil en del javne razsvetljave Regije Bruselj – glavno mesto posebej izbran za institucije Unije in naj bi bil predvsem prilagojen njihovim posebnim zahtevam.

65

Drugi pogoj, ki je bil določen s sodno prakso Sodišča, naj bi bil v tem primeru tudi izpolnjen. Sporni prispevki naj bi se namreč izračunali glede na kapaciteto, ki jo imajo na razpolago uporabniki omrežja, kar naj bi izkazovalo povezavo med zneskom teh prispevkov in opravljeno storitvijo. Merilo možnosti dajanja na razpolago naj bi bilo edino učinkovito merilo, ki se zlasti nanaša na javno razsvetljavo, katere uporabo naj bi bilo zelo težko izmeriti.

66

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morata biti izpolnjena dva pogoja, da je posredna dajatev, kot so sporni prispevki, le plačilo za zagotavljanje javnih storitev v smislu člena 3, tretji odstavek, Protokola. Prvi pogoj določa, da je treba te storitve opraviti ali jih je vsaj mogoče opraviti za tiste, ki morajo tako posredno dajatev plačati (sodba AGF Belgium, C‑191/94, EU:C:1996:144, točka 26). Drugi pogoj določa, da je potrebna neposredna in sorazmerna vez med dejanskim stroškom te storitve in dajatvijo, ki jo prejemnik te storitve plačal (sodba Evropska skupnost, C‑199/05, EU:C:2006:678, točka 25). Ta dva pogoja sta kumulativna.

67

Po eni strani je treba ugotoviti, da zadevna nacionalna zakonodaja v členih 24 in 24a sklepa o „električni energiji“ in v členih 18 in 18a sklepa o „plinu“ natančno določa naloge javne službe, ki jih je treba financirati s prihodkom iz spornih prispevkov.

68

Kot pa priznava Kraljevina Belgija, vseh storitev iz teh nalog ni mogoče opraviti za institucije Unije. Zlasti gre za dajanje na razpolago nepretrgane minimalne dobave električne energije in plina za gospodinjsko rabo in dobavo teh dveh dobrin po posebni socialni tarifi. Kraljevina Belgija priznava, da obstajajo le tri naloge, ki jih lahko koristijo institucije Unije, in sicer prevzem električne energije iz soproizvodnje, spodbujanje razumne rabe električne energije in plina ter javna razsvetljava.

69

Po drugi strani, kot izhaja iz zadevne nacionalne zakonodaje, se šteje, da zneski iz spornih prispevkov pokrijejo stroške za vse naloge javne službe, ki jih določa ta zakonodaja.

70

Zato je treba ugotoviti, da so sporni zneski, ki so jih plačale institucije Unije, namenjeni tudi plačevanju nalog javne službe, ki jih te institucije ne morejo koristiti. Zato že na podlagi tega dejstva prvi pogoj, naveden v točki 66 te sodbe, ni izpolnjen; kar zadeva drugi pogoj, pa ne obstaja neposredna in sorazmerna vez med zneskom spornih prispevkov in dejanskim stroškom javnih storitev, ki jih določa nacionalna zakonodaja.

71

Neobstoj take vezi je treba ugotoviti tudi glede treh nalog javne službe, ki jih institucije Unije lahko izkoristijo.

72

Osnova za izračun spornih prispevkov torej ne predstavlja zadostne vezi z običajnimi merskimi enotami, ki se uporabljajo za merjenje električne energije iz soproizvodnje, ki bi lahko bila kilovatna ura, ali za merjenje javne razsvetljave, ki bi lahko bila velikost osvetljenega območja ali merska enota, ki meri količino svetlobne energije.

73

Čeprav so torej institucije Unije lahko prejemniki nekaterih javnih storitev, na podlagi zadevne nacionalne zakonodaje ni mogoče določiti, v kolikšni meri.

74

Zato neposredna in sorazmerna vez, ki jo zahteva sodna praksa Sodišča, med dejanskim stroškom nalog javne službe, ki jih določa nacionalna zakonodaja, in spornimi prispevki, ki jih morajo plačati institucije Unije kot prejemniki teh storitev, v tem primeru ne obstaja.

75

Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da institucijam Unije ni odobrila oprostitve prispevkov, določenih s členom 26 sklepa o „električni energiji“ in členom 20 sklepa o „plinu“, kakor sta bila spremenjena, in s tem, da je nasprotovala vračilu teh prispevkov, ki so bili tako plačani Regiji Bruselj – glavno mesto, ni izpolnila obveznosti iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

76

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, in ker je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, se tej državi članici naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: