Zadeva C‑148/14

Bundesrepublik Deutschland

proti

Nordzucker AG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

„Predhodno odločanje — Okolje — Direktiva 2003/87/ES — Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji — Določitev obsega obveznosti predaje pravic — Sankcije — Člen 16(1) in (3)“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. aprila 2015

1. Sodni postopek – Predlog za ponovno odprtje ustnega postopka – Predlog, katerega namen je predložiti stališča o pravnih vprašanjih iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca – Pogoji za ponovno odprtje

   (Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2. Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Upravljavec, ki preda število pravic, ki ustreza emisijam, o katerih je poročal in so bile preverjene – Dodatno preverjanje nacionalnega organa, ki pokaže, da so bile emisije, navedene v poročilu, prenizke – Neuporaba kazni, določene za nepredajo zadostnega števila pravic pravočasno – Določitev sankcije, ki spada v pristojnost držav članic – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj

   (Direktiva 2003/87Evropskega parlamenta in Sveta, členi 6(2)(e), 12(3) in 16(1) in (3))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 24.)

2.  Člen 16(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive 96/61, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/101, je treba razlagati tako, da se ne uporablja za upravljavca, ki preda število pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ustreza emisijam iz preteklega leta, kot je o njih poročal in so bile preverjene v skladu s členom 15 te direktive, če se po dodatnem preverjanju, ki ga pristojni nacionalni organ opravi po poteku roka za predajo, izkaže, da je bilo poročano o prenizkih emisijah, tako da je bilo predano nezadostno število pravic. Države članice so pristojne, da v skladu s členom 16(1) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/101, določijo sankcije, ki jih je mogoče v takem položaju naložiti.

   Na prvem mestu, splošna sistematika Direktive 2003/87 temelji na strogem vodenju izdaje, posesti, prenosa in ukinitve pravic do emisije toplogrednih plinov. Obveznost upravljavcev, da pred 30. aprilom tekočega leta zaradi ukinitve predajo število pravic do emisije toplogrednih plinov, ki je enako njihovim skupnim emisijam v predhodnem koledarskem letu, ki je na podlagi člena 6(2)(e) Direktive 2003/87 nujno navedena v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov in je nedvoumno formulirana v členu 12(3) te direktive, je edina, za katero navedena direktiva na podlagi člena 16(3) določa natančno določeno kazen, medtem ko je kazen za vsako drugo ravnanje, ki ni v skladu z njenimi določbami, na podlagi člena 16(1) te direktive prepuščena odločitvi držav članic.

   Na drugem mestu, preverjanje poročil o emisijah je obvezen pogoj za predajo pravic. Ker Direktiva 2003/87 ne določa nobenih drugih mehanizmov nadzora in za predajo pravic poleg ugotovitve, da je poročilo o emisijah zadovoljivo, ne določa nobenega drugega pogoja, je treba pavšalno kazen iz člena 16(3) te direktive naložiti upravljavcem, ki te obveznosti ne izpolnijo bodisi tako, da ne predajo nikakršnih pravic, bodisi tako, da je število predanih pravic nižje od emisij, navedenih v poročilu o emisijah. Tako čeprav navedena direktiva ne ovira tega, da pristojni nacionalni organi držav članic opravijo dodaten nadzor ali preverjanja, pa je ni mogoče razlagati tako, da zahteva samodejno naložitev kazni za neizpolnitev obveznosti, ki je jasno ne navede.

   Končno, ta razlaga velja tudi z vidika načela sorazmernosti. Samodejna uporaba pavšalne kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87 bi bila nesorazmerna, ker upravljavec, če je v dobri veri, ne more z zadostno gotovostjo predvideti rezultata takega dodatnega nadzora.

   (Glej točke od 28 do 30, 32, 34, 35, 37, 38, 41, 43 in 45 ter izrek.)