Zadeva C‑115/14

RegioPost GmbH & Co. KG

proti

Stadt Landau in der Pfalz

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Koblenz)

„Predhodno odločanje — Člen 56 PDEU — Svoboda opravljanja storitev — Omejitve — Direktiva 96/71/ES — Člen 3(1) — Direktiva 2004/18/ES — Člen 26 — Javna naročila — Poštne storitve — Predpisi regionalne enote države članice, v skladu s katerimi se morajo ponudniki in njihovi podizvajalci zavezati, da bodo delavcem, ki bodo izvajali storitve, ki so predmet javnega naročila, izplačevali minimalno plačo“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 17. novembra 2015

  1. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Vprašanje, postavljeno v zvezi s sporom, ki je omejen na eno samo državo članico — Vprašanje, ki se nanaša na javno naročilo, ki spada na področje uporabe ureditve Unije — Vključitev glede na očiten čezmejni interes za naročilo

    (Člen 267 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18)

  2. Približevanje zakonodaj — Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev

    (direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člen 3(1), pododstavek 1(c)) ter 2004/18, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1251/2011, člen 26)

  3. Svoboda opravljanja storitev — Omejitve — Postopki za oddajo javnih naročil storitev — Nacionalna ureditev, v skladu s katero se morajo ponudniki zavezati, da bodo delavcem, ki izvajajo storitve, izplačevali minimalno plačo — Dopustnost

    (člen 56 PDEU; direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člen 3(1), prvi pododstavek, (c) in 2004/18, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1251/2011, člen 26)

  4. Približevanje zakonodaj — Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev — Direktiva 2004/18 — Oddaja javnih naročil — Razlogi za izključitev iz sodelovanja pri naročilu — Zavrnitev zaveze, da bo delavcem, ki izvajajo storitve, izplačeval minimalno plačo, s strani ponudnika — Dopustnost

    (direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člen 3(1), prvi pododstavek, (c) in 2004/18, kakor je bila spremenjena z Uredbo 1251/2011, člen 26)

  1.  To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vse elemente razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Glede tega mora Sodišče iz vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora.

    Kar zadeva vprašanje razlage, ki se nanaša na eno od določb Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, je takšno vprašanje dopustno, kljub temu, da je zastavljeno v okviru spora, ki je z vseh vidikov omejen na eno državo članico, ker vrednost zadevnega javnega naročila očitno presega upoštevni prag za uporabo Direktive 2004/18 in ker ima to naročilo čezmejni interes.

    (Glej točke 46, 49 in 51.)

  2.  Člen 26 Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1251/2011 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje predpisom regionalne enote države članice, ki ponudnikom in njihovim podizvajalcem nalagajo, naj se s pisno izjavo, ki mora biti priložena k ponudbi, zavežejo, da bodo delavcem, ki bodo izvajali storitve, ki so predmet javnega naročila, izplačevali minimalno plačo, določeno s temi predpisi.

    Člen 26 Direktive 2004/18 v povezavi z Direktivo 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, namreč državi članici gostiteljici omogoča, da v okviru oddaje javnega naročila določi kogentno pravilo glede minimalne zaščite iz člena 3(1), prvi pododstavek, točka (c), te direktive, ki nalaga, naj podjetja s sedežem v drugih državah članicah spoštujejo minimalno urno postavko v korist delavcev, ki so bili za izvajanje tega javnega naročila napoteni na ozemlje države članice gostiteljice. Toda, to pravilo je del stopnje zaščite, ki mora biti zagotovljena navedenim delavcem.

    (Glej točki 66, 77 ter točko 1 izreka.)

  3.  Naložitev minimalnega plačila na podlagi nacionalnega predpisa ponudnikom in njihovim morebitnim podizvajalcem, ki imajo sedež v drugi državi članici, kot je ta, iz katere je naročnik, kjer so minimalne urne postavke nižje, pomeni dodatne ekonomske stroške, ki lahko prepovejo, ovirajo ali zmanjšajo privlačnost izvajanja njihovih storitev v državi gostiteljici. Zato lahko tak ukrep pomeni omejitev v smislu člena 56 PDEU. Toda, tak ukrep je načeloma mogoče upravičiti s ciljem varstva delavcev. Enako velja tudi za minimalno urno postavko, ki je določena z zakonom, ki se kot kogentno pravilo glede minimalne zaščite načeloma splošno uporablja za oddajo vseh javnih naročil v zadevni državi, ne glede na zadevni sektor, in ki zagotavlja minimalno socialno varstvo, saj noben drug nacionalni predpis v zadevnem sektorju ne določa nižje minimalne plače.

    (Glej točke 69, 70, 75 in 76.)

  4.  Člen 26 Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1251/2011, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje predpisom regionalne enote države članice, ki določajo izključitev iz postopka oddaje javnega naročila tistih ponudnikov in njihovih podizvajalcev, ki se nočejo s pisno izjavo, ki mora biti priložena k njihovi ponudbi, zavezati, da bodo delavcem, ki bodo izvajali storitve, ki so predmet javnega naročila, izplačevali minimalno plačo, določeno s temi predpisi.

    Izključitve iz sodelovanja pri naročilu ni mogoče opredeliti kot sankcije. To je le posledica neizpolnitve zahteve določene v objavi razpisa in ki se nanaša zlasti na to, da se poudari pomembnost spoštovanja kogentnega pravila glede minimalnega varstva, ki je izrecno dovoljen na podlagi člena 26 Direktive 2004/18. Takšna izključitev je primerna in sorazmerna, saj do nje pride le, če po tem, ko je bil zadevni gospodarski subjekt pozvan, naj dopolni svojo ponudbo s tem, da ji priloži navedeno zavezo, ta tega ne stori.

    (Glej točke 83, 87, 88 ter točko 2 izreka.)