Zadeva C‑105/14

Kazenski postopek

proti

Ivu Tariccu in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Cuneo)

„Predhodno odločanje — Kazenski postopek v zvezi s kaznivimi dejanji na področju davka na dodano vrednost (DDV) — Člen 325 PDEU — Nacionalna zakonodaja, v kateri so določeni absolutni zastaralni roki, zaradi katerih lahko kazniva dejanja niso kaznovana — Potencialno škodovanje finančnim interesom Evropske unije — Obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi določb nacionalnega prava, ki bi lahko posegale v obveznosti, ki so državam članicam naložene s pravom Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. septembra 2015

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Očitno neupoštevna vprašanja, hipotetična vprašanja, postavljena v okoliščinah, ki onemogočajo koristen odgovor, in vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora v postopku v glavni stvari

   (člen 267 PDEU)

2. Lastna sredstva Evropske unije – Varstvo finančnih interesov Unije – Boj proti goljufijam in drugim nezakonitim ravnanjem – Obveznost držav članic, da uvedejo učinkovite in odvračilne sankcije – Obseg – Davčna kazniva dejanja na področju davka na dodano vrednost – Nacionalna ureditev, v kateri je določena omejitev celotnega časa, ki je potreben za zastaranje v kazenskih zadevah v primeru pretrganja in ki lahko v številnih primerih privede do nekaznovanosti – Nedopustnost – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

   (člen 4(3) PEU; člen 325(1) in (2) PDEU; Direktiva Sveta 2006/112)

3. Lastna sredstva Evropske unije – Varstvo finančnih interesov Unije – Boj proti goljufijam in drugim nezakonitim ravnanjem – Obveznost držav članic, da uvedejo učinkovite in odvračilne sankcije – Obseg – Davčna kazniva dejanja na področju davka na dodano vrednost – Presoja skladnosti ureditve zastaranja, ki vključuje omejitev glede podaljšanja po pretrganju, ki jo opravi nacionalno sodišče – Vpliv členov 101 PDEU, 107 PDEU in 119 PDEU – Neobstoj

   (člen 4(3) PEU; členi 101 PDEU, 107 PDEU, 119 PDEU in 325 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 29 in 30.)

2.  Nacionalna ureditev na področju zastaranja kaznivih dejanj, s katero je določeno, da se z dejanjem, ki pretrga zastaranje v okviru kazenskega pregona velikih goljufij na področju davka na dodano vrednost, zastaralni rok podaljša zgolj za četrtino prvotnega roka, lahko posega v obveznosti, ki jih imajo države članice na podlagi člena 325(1) in (2) PDEU, če bi ta nacionalna ureditev preprečevala naložitev učinkovitih in odvračilnih sankcij v veliko primerih velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, ali če bi bili z njo za primere goljufij, ki škodijo finančnim interesom zadevne države članice, določeni daljši zastaralni roki kot za primere goljufij, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, kar mora preveriti nacionalno sodišče. Nacionalno sodišče mora zagotoviti polni učinek člena 325(1) in (2) PDEU, po potrebi tako, da ne uporabi določb nacionalnega prava, katerih učinek bi bil, da zadevna država članica ne bi spoštovala obveznosti, ki so ji naložene s členom 325(1) in (2) PDEU.

   Na področju davka na dodano vrednost namreč iz Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v povezavi s členom 4(3) PEU izhaja, da države članice nimajo zgolj splošne obveznosti sprejeti vse potrebne zakonske in upravne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je dolgovani davek na dodano vrednost v celoti pobran na njihovem ozemlju, ampak se morajo tudi boriti proti goljufijam. Zato, čeprav imajo države članice zaradi zagotavljanja pobiranja vseh prihodkov iz naslova davka na dodano vrednost in tako zaradi varstva finančnih interesov Unije v skladu z določbami Direktive 2006/112 in s členom 325 PDEU svobodo pri izbiri sankcij, ki se uporabijo in ki lahko zajemajo upravne sankcije, kazenske sankcije ali kombinacijo obojih, so lahko kazenske sankcije nujne za odvračilno in učinkovito preprečevanje nekaterih primerov velike goljufije na področju davka na dodano vrednost.

   (Glej točke 36, 39, 58 in točko 1 izreka.)

3.  Ureditve zastaranja, ki se uporabi za kazniva dejanja na področju davka na dodano vrednost in ki določa, da absolutnih zastaralnih rokov v primeru pretrganja ni mogoče podaljšati za več kot četrtino prvotnega roka, ni mogoče presojati z vidika členov 101 PDEU, 107 PDEU in 119 PDEU.

   Prvič namreč to, da je izvrševanje nacionalne kazenske zakonodaje na področju davka na dodano vrednost morda pomanjkljivo, ne vpliva nujno na med podjetji tajno dogovorjena ravnanja, ki so v nasprotju s členom 101 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU. Drugič, čeprav lahko zaradi neučinkovitosti in/ali neodvračilnosti sankcij, ki so določene na področju davka na dodano vrednost, zadevna podjetja eventualno pridobijo finančno prednost, vseeno ne gre za vprašanje uporabe člena 107 PDEU, ker za vse transakcije velja sistem davka na dodano vrednost in je za vsako kršitev na področju davka na dodano vrednost naložena kazenska sankcija, razen v posebnih primerih, ko zaradi ureditve zastaranja lahko za nekatere kršitve ni kazenskih posledic. Tretjič, vprašanje, ali so določbe nacionalnega prava, ki lahko povzročijo, da nekatera kazniva dejanja na področju davka na dodano vrednost, niso kaznovana, skladne z načelom zdravih javnih financ, ne spada na področje uporabe člena 119 PDEU, ker je zelo posredno povezano s to obveznostjo držav članic.

   (Glej točke 60, 62, 64, 65 in točko 2 izreka.)