—

za Pfeifer & Langen GmbH & Co. KG D. Ehle, odvetnik,

—

za Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung W. Wolski in J. Jakubiec, agenta,

—

za Evropsko komisijo P. Rossi in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14(3) Uredbe Komisije (EGS) št. 1998/78 z dne 18. avgusta 1978 o podrobnih pravilih za izravnavanje stroškov skladiščenja sladkorja (UL L 231, str. 5), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1714/88 z dne 13. junija 1988 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 8, str. 70, v nadaljevanju Uredba št. 1998/78), ter razlago in veljavnost člena 2(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 2670/81 z dne 14. septembra 1981 o podrobnih izvedbenih pravilih glede proizvodnje sladkorja, ki presega kvoto (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 5, str. 85), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 3892/88 z dne 14. decembra 1988 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 8, str. 157, v nadaljevanju: Uredba št. 2670/81).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Pfeifer & Langen GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Pfeifer & Langen) in Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung (zvezni urad za kmetijstvo in prehrano, v nadaljevanju: BLE) glede vračila nadomestil stroškov skladiščenja, ki naj bi jih družba Pfeifer & Langen neupravičeno prejela v škodo finančnih interesov Evropske unije.

3

V tretji, enajsti in petnajsti uvodni izjavi Uredbe Sveta (EGS) št. 1785/81 z dne 30. junija 1981 o skupni ureditvi trgov za sladkor (UL L 177, str. 4), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1069/89 z dne 18. aprila 1989 (UL L 114, str. 1, v nadaljevanju: temeljna uredba), je bilo navedeno:

„[…] [Z]a zagotovitev, da bodo imeli pridelovalci sladkorne pese in sladkornega trsa v [Uniji] še naprej potrebna jamstva v zvezi z zaposlitvijo in življenjskim standardom, je treba stabilizirati trg sladkorja […];

[…]

[…] razlogi, ki so [Unijo] privedli do ohranitve sistema proizvodnih kvot za sladkor […], še vedno veljajo; vendar bi se moral ta sistem prilagoditi ob upoštevanju zdajšnjega razvoja v proizvodnji in da [Unija] pridobi potrebne instrumente, zato da se pravično, vendar učinkovito zagotovi, da proizvajalci sami v celoti pokrijejo stroške prodaje presežkov proizvodnje [Unijo] nad porabo; […]“

[…]

[…] [K]er proizvodne kvote, dodeljene podjetjem, zagotavljajo pridelovalcem cene, ki veljajo v Skupnosti, ter prodajo njihovih pridelkov, je treba pri prenosu kvot upoštevati interese vseh udeležencev, še zlasti pa proizvajalcev sladkorne pese in sladkornega trsa.

[…]“

4

Člen 8(1) in (2) temeljne uredbe je določal:

„1.   Pod pogoji iz tega člena je določen sistem izravnave stroškov skladiščenja, ki obsega pavšalno nadomestilo in njegovo financiranje z dajatvami.

[…]

2.   Stroške skladiščenja

[…]

[proizvedenega] iz pese ali trsa, pridelanih v [Uniji], v obliki pavšala povrnejo države članice.

[…]“

5

Člen 24 temeljne uredbe je določal za vsako tržno leto, to je od 1. julija v letu do 30. junija v naslednjem letu, osnovne količine „sladkorja A“ in „sladkorja B“, ki jih je morala vsaka država članica sama razdeliti med proizvajalce sladkorja, ki imajo sedež na njenem ozemlju. Tako je bila proizvajalcem dodeljena kvota A in kvota B za vsako tržno leto. Vsa količina sladkorja, ki je proizvedena poleg kvote A in B, se je imenovala „sladkor C“.

6

Člen 26 te uredbe je določal:

„1.   […] [S]ladkor C, ki ni bil prenesen v skladu s členom 27 […], se ne sme dajati v promet na notranji trg […] in se mora nepredelan izvoziti pred 1. januarjem koledarskega leta, ki sledi zadevnemu tržnemu letu.

[Člen 8 se ne uporablja] za ta sladkor […].“

[…]

3.   Podrobna pravila za izvajanje tega člena se sprejmejo po postopku iz člena 41.

[…]“

7

Uredba št. 1998/78 določa podrobna pravila za uporabo sistema izravnave stroškov skladiščenja sladkorja, ki je bil uveden s členom 8 temeljne uredbe.

8

Člen 14(3) te uredbe določa:

„Če se količina sladkorja C ob izvozu nadomesti z ustrezno količino sladkorja A ali B, se količina, ki se nadomesti, za uporabo nadomestila obravnava kot sladkor A od dne, ko so opravljene izvozne carinske formalnosti.“

9

Uredba št. 2670/81, ki je bila sprejeta na podlagi člena 26(3) temeljne uredbe, je določala pogoje, pod katerimi se šteje, da je bil izvoz sladkorja C opravljen.

10

V peti uvodni izjavi Uredbe št. 2670/81 je bilo navedeno:

„[…] proizvajalcu [bi moralo] biti dovoljeno izvažati sladkor […], ki [ga] ni proizvedel sam; […] v takem primeru [je] treba predvideti plačilo pavšalnega zneska, ki se v vseh primerih lahko šteje kot izravnava kakršnih koli ugodnosti, ki izhajajo iz take nadomestitve;

[…]“

11

Člen 2(2) te uredbe je določal:

„Kot dokazilo [o izvozu sladkorja C] se predložijo:

[…]

Pri izvozu pa lahko zadevni proizvajalec nadomesti sladkor C z drugim belim sladkorjem v naravnem stanju s tarifno oznako [kombinirane nomenklature 1701 iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382)] ali izoglukozo C z drugo izoglukozo, ki ju je proizvedel drug proizvajalec, ustanovljen na ozemlju iste države članice. V tem primeru mora proizvajalec, ki izvede nadomestitev, plačati […] 1,25 [EUR] na 100 kilogramov […].

[…]“

12

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bila družbi Pfeifer & Langen, proizvajalki sladkorja, v skladu s členom 8(2) temeljne uredbe odobrena nadomestila stroškov skladiščenja za uskladiščenje belega sladkorja v okviru skupne ureditve trga sladkorja (v nadaljevanju: SUT za sladkor) v tržnih letih od 1987/1988 do 1996/1997.

13

Pri družbi Pfeifer & Langen je bila med letoma 1997 in 2003 opravljena preiskava zaradi goljufije pri nadomestilu stroškov skladiščenja belega sladkorja v zvezi z zgoraj navedenimi tržnimi leti. Pri tem ji je bilo med drugim očitano, da je med tržnim letom 1990/1991 kot sladkor, upravičen do nadomestila, prijavila količino sladkorja, proizvedeno nad proizvodnimi kvotami, ki v tem primeru šteje za „sladkor C“.

14

V zvezi s tem je družba Pfeifer & Langen navedla, da je med tržnim letom 1990/1991 kupila količino kvotnega sladkorja, ki se v takem primeru imenuje ali „sladkor A“ ali „sladkor B“, proizveden v Franciji. Ta sladkor je bil iz te države članice odposlan v druge obrate družbe Pfeifer & Langen v Nemčiji, v katerih naj bi bil knjižen kot kvotni sladkor. Vendar pa tam ni bil skladiščen v silosih te družbe, ampak naj bi bil opremljen z novimi tranzitnimi dokumenti in prepeljan v pristanišče v Antwerpnu (Belgija) za izvoz iz Unije kot sladkor C. Družba Pfeifer & Langen naj bi nato prijavila enakovredno količino sladkorja C, ki jo je proizvedla presežno (v nadaljevanju: zadevni sladkor C) kot sladkor, proizveden kot kvotni sladkor, za katerega je bilo zaprošeno za povračilo stroškov skladiščenja.

15

BLE je kot pristojni organ za nadomestila stroškov skladiščenja z odločbo z dne 30. januarja 2003 delno razveljavil nadomestilo stroškov skladiščenja, odobreno družbi Pfeifer & Langen za mesece od julija 1990 do junija 1991, in zahteval vračilo izplačanih zneskov. Družba Pfeifer & Langen je zoper to odločbo vložila pritožbo.

16

BLE je z odločbo z dne 4. oktobra 2006 zavrnil pritožbo družbe Pfeifer & Langen v delu, v katerem se je nanašala na zadevni sladkor C.

17

Družba Pfeifer & Langen je 7. novembra 2006 pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu) vložila tožbo zoper zadnjenavedeno odločbo. Ta družba je v tožbi med drugim trdila, da je izvoz zadevnega sladkorja C v skladu s predpisi nadomestila z enakovredno količino kvotnega sladkorja s poreklom iz Francije, tako da je bil ta sladkor C upravičen do nadomestila stroškov skladiščenja v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 1998/78.

18

Verwaltungsgericht Köln je s sodbo z dne 25. novembra 2009 zavrnilo zahtevo družbe Pfeifer & Langen v delu, v katerem se je nanašala na postopek nadomestitve sladkorja, ki jo je opravila ta družba. V zvezi s tem je navedeno sodišče menilo, da ta nadomestitev ni v skladu s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81, ki zahteva, da nadomestni sladkor izvira od drugega proizvajalca s sedežem v isti državi članici.

19

Predložitveno sodišče, pri katerem je družba Pfeifer & Langen vložila pritožbo zoper navedeno sodbo, meni, da je izid postopka, ki poteka pred njim, odvisen od vprašanja, ali je nadomestitev izvoza sladkorja C mogoča med proizvajalci v različnih državah članicah, za kar je treba ugotoviti, katera določba – člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 ali člen 2(2) Uredbe št. 2670/81 – se uporabi v okoliščinah v postopku v glavni stvari. Meni, da če namreč obe določbi obravnavata nadomestitev sladkorja C, člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 ne določa nobenega posebnega pogoja, medtem ko člen 2(2) Uredbe št. 2670/81 nalaga, da nadomestni sladkor proizvede proizvajalec s sedežem v isti državi članici.

20

Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je treba pojasniti, ali ti določbi zahtevata, da se prvotna količina sladkorja C in količina nadomestnega sladkorja fizično nadomestita ali pa zadostuje računovodska nadomestitev navedenih količin. Nazadnje, če bi bilo v postopku v glavni stvari mogoče uporabiti člen 2(2) Uredbe št. 2670/81, se predložitveno sodišče sprašuje, ali omejitev nadomestitve na proizvajalce s sedežem v isti državi članici ne pomeni omejitve prostega pretoka blaga v Uniji.

21

V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče Land Nordrhein-Westfalen) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

Najprej je treba navesti, da v okviru SUT za sladkor temeljna uredba določa sistem nacionalnih kvot za proizvodnjo sladkorja v Uniji. V skladu s členom 24 te uredbe države članice ob spoštovanju osnovnih količin, ki so jim bile dodeljene, dodelijo kvoto A in kvoto B vsakemu proizvajalcu sladkorja na njenem ozemlju. Sladkor, proizveden v mejah teh kvot, je lahko dan v promet v Uniji in je upravičen do različnih podpornih ukrepov v korist proizvodnje.

23

Nasprotno, sladkorja, proizvedenega nad kvotami, ki so dodeljene vsakemu proizvajalcu, torej sladkorja C, ni mogoče prodajati na notranjem trgu. V skladu s členom 26 temeljne uredbe je treba ta sladkor načeloma izvoziti v državo zunaj Unije pred 1. januarjem koledarskega leta, ki sledi zadevnemu tržnemu letu.

24

Kot je razvidno iz členov 1 in 2 Uredbe št. 2670/81, mora vsak proizvajalec načeloma izvoziti sladkor C, ki izhaja iz njegove proizvodnje. Kot je poudarjeno v peti uvodni izjavi te uredbe, pa je zakonodajalec Unije menil, da je primerno za te proizvajalce določiti možnost, da v nekaterih primerih izvozijo sladkor, ki ga niso proizvedli.

25

Zato člen 2(2), drugi pododstavek, navedene uredbe določa mehanizem, ki proizvajalcu omogoča, da ob izvozu nadomesti količino sladkorja C, ki jo mora izvoziti, z enakovredno količino kvotnega sladkorja, ki jo je proizvedel drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice. Tako iz te določbe izhaja, da z računovodsko spremembo sladkor, ki se nadomesti in ki je prvotno vstopil v kategorijo sladkor C, pridobi status kvotnega sladkorja in ga proizvajalec lahko prosto da v promet na notranji trg, medtem ko se nadomestni sladkor, ki je bil prvotno proizveden kot kvotni sladkor, izvozi kot sladkor C.

26

Drugič, spomniti je treba, da je s členom 8(1) in (2) temeljne uredbe uveden sistem izravnave stroškov skladiščenja sladkorja, v skladu s katerim morajo države članice proizvajalcem pavšalno nadomestiti stroške, ki jih ti nosijo zaradi tega skladiščenja. V skladu s členom 26(1), drugi pododstavek, navedene uredbe je mogoče nadomestiti le stroške, ki nastanejo zaradi skladiščenja sladkorja, proizvedenega v mejah kvot A in B, ne pa stroškov skladiščenja sladkorja C.

27

Na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti na podlagi teh preudarkov.

28

Predložitveno sodišče s prvim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, prvič, ali je treba člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 v povezavi s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 razlagati tako, da je treba, kar zadeva položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem želi proizvajalec ob izvozu nadomestiti količino sladkorja C z enakovredno količino kvotnega sladkorja, ki jo je proizvedel drug proizvajalec, pri nadomestilu stroškov skladiščenja upoštevati pogoje iz zadnjenavedene določbe, in, drugič, ali je ta določba veljavna ob upoštevanju prava Unije, ker zahteva, da je nadomestni sladkor proizvedel drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice.

29

Najprej je treba spomniti, da člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 določa, da če se količina sladkorja C ob izvozu nadomesti z ustrezno količino sladkorja A ali B, se količina, ki se nadomesti, za uporabo nadomestila obravnava kot sladkor A od dne, ko so opravljene izvozne carinske formalnosti.

30

Ugotoviti je treba, da ta določba v skladu z njenim besedilom določa le trenutek, od katerega je treba količino sladkorja C, ki je bila v skladu s predpisi nadomeščena s kvotnim sladkorjem, za izračun nadomestila stroškov skladiščenja šteti za sladkor, upravičen do navedenega nadomestila.

31

Pri položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem proizvajalec želi ob izvozu nadomestiti količino sladkorja C z enakovredno količino kvotnega sladkorja, ki jo proizvedel drug proizvajalec, je treba upoštevati tudi pogoje iz člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81.

32

V zvezi s tem je iz besedila zadnjenavedene določbe razvidno, da so določeni trije pogoji za skladnost take nadomestitve s predpisi. Prvič, nadomestni sladkor mora spadati pod tarifno številko 1701 kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi št. 2658/87, drugič, ta sladkor mora proizvesti drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice in, tretjič, proizvajalec, ki opravi nadomestitev, mora plačati znesek 1,25 EUR na 100 kilogramov sladkorja, ki se nadomesti.

33

Predložitveno sodišče kljub temu meni, da iz besedila nemške različice člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 v prvotni različici ni mogoče z gotovostjo sklepati, da ta določba nalaga, da je nadomestni sladkor proizvedel drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice. V navedeni različici je namreč glagol „proizvesti“ v ednini, zato bi bilo s povsem dobesedno razlago mogoče sklepati, da pogoj, v skladu s katerim mora proizvod, ki se nadomesti, proizvesti proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice, obstaja le za nadomestitev izoglukoze C.

34

Glede tega zadostuje spomniti, da potreba po enotni uporabi in razlagi določb prava Unije izključuje, da bi se ob dvomu besedilo določbe upoštevalo ločeno v eni svojih jezikovnih različic, ampak zahteva, nasprotno, naj se razlaga in uporablja ob upoštevanju jezikovnih različic, ki so bile določene v drugih uradnih jezikih (glej med drugim sodbe Stauder, 29/69, EU:C:1969:57, točka 3; Moksel Import und Export, 55/87, EU:C:1988:377, točka 15; EMU Tabac in drugi, C‑296/95, EU:C:1998:152, točka 36, ter Profisa, C‑63/06, EU:C:2007:233, točka 13).

35

Tako je kljub morebitni dvoumnosti besedila člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81, v prvotni nemški različici, iz besedila te določbe v drugih uradnih jezikovnih različicah, zlasti francoski, grški, italijanski in nizozemski, izrecno razvidno, da je zakonodajalec Unije kot pogoj za nadomestitev sladkorja C ob izvozu naložil, da nadomestni sladkor proizvede drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice. Poleg tega ta pogoj jasno izhaja iz besedila nemške različice te uredbe, kot se uporablja rationae temporis v času dejstev v postopku v glavni stvari, zlasti iz izraza „die von einem anderen auf dem Hoheitsgebiet desselben Mitgliedstaats ansässigen Hersteller erzeugt worden sind“.

36

Končno, ker člen 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 nalaga, da nadomestni sladkor proizvede drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je ta določba ob upoštevanju prava Unije in zlasti pravil primarnega prava v zvezi s prostim pretokom blaga, to je členov 34 PDEU in 35 PDEU, veljavna.

37

Seveda v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča prepoved količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom, določena s členoma 34 PDEU in 35 PDEU, ne velja samo za nacionalne ukrepe, temveč tudi za ukrepe, ki jih sprejmejo institucije Unije (glej v tem smislu sodbe Denkavit Nederland, 15/83, EU:C:1984:183, točka 15; Meyhui, C‑51/93, EU:C:1994:312, točka 11; Kieffer in Thill, C‑114/96, EU:C:1997:316, točka 27, ter Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, EU:C:2005:449, točka 47).

38

Vendar je treba ugotoviti, da je pogoj iz člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81, v skladu s katerim mora nadomestni sladkor proizvesti proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice, če se domneva, da pomeni omejitev v smislu členov 34 PDEU in 35 PDEU, vsekakor utemeljen, saj je nujna posledica sistema kvot, uvedenega s temeljno uredbo.

39

Kot je razvidno iz tretje, desete in štirinajste uvodne izjave temeljne uredbe, je sistem kvot eden od ukrepov SUT za sladkor, katerih končni cilj je stabilizacija trga Unije in s tem zagotovitev med drugim ohranitve potrebnih jamstev glede zaposlitev in življenjske ravni proizvajalcev Unije. V okviru tega se z nacionalnimi kvotami proizvajalcem zagotavljajo cene Skupnosti in prodaja njihove proizvodnje (glej v tem smislu sodbo Koninklijke Coöperatie Cosun/Komisija, C‑68/05 P, EU:C:2006:674, točki 59 in 62, ter sklep Isera & Scaldis Sugar in drugi, C‑154/12, EU:C:2013:101, točka 46).

40

V ta namen je zakonodajalec Unije, kot je bilo navedeno v točki 22 te sodbe, določil, da države članice razdelijo proizvodnjo sladkorja v Uniji. Vsaka država članica mora torej v obliki kvot A in B razdeliti osnovne količine, ki so ji bile dodeljene, med proizvajalce s sedežem na njenem ozemlju, da tam regulirajo proizvodnjo sladkorja.

41

Taka nadomestitev sladkorja C ob izvozu med proizvajalci s sedežem v različnih državah članicah, ki spadajo v okvir različnih nacionalnih kvot, bi lahko motil strukturo sistema proizvodnih kvot, uvedenega s temeljno uredbo. Postopek nadomestitve sladkorja C ob izvozu, kot je opisan v točki 25 te sodbe, bi bil v dejanskem stanju enak prenosu kvot od proizvajalca, ki zagotavlja nadomestni sladkor na proizvajalca, ki opravi to nadomestitev. Iz tega bi zlasti sledilo, da kvote, ki jih imata ta proizvajalca, ne bi več sovpadale s tistimi, ki sta jima jih prvotno dodelili državi članici v skladu z njuno osnovno količino.

42

Zato pogoj, kot je ta, uveden s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81, ni v nasprotju s prepovedma, določenima v členih 34 PDEU in 35 PDEU.

43

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba na prvo in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 v povezavi s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 razlagati tako, da je treba, kar zadeva položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem želi proizvajalec ob izvozu nadomestiti količine sladkorja C z enakovredno količino kvotnega sladkorja, ki jo je proizvedel drug proizvajalec, pri nadomestilu stroškov skladiščenja upoštevati pogoje iz zadnjenavedene določbe. Ti pogoji zajemajo zlasti zahtevo, da je nadomestni sladkor proizvedel drug proizvajalec s sedežem na ozemlju iste države članice. Po preučitvi postavljenih vprašanj se ni izkazalo, da obstaja kakršen koli element, ki bi lahko vplival na veljavnost te določbe.

44

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 in člen 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 razlagati tako, da kot pogoj za skladnost s predpisi postopka nadomestitve sladkorja C ob izvozu zahtevata, da proizvajalec fizično zamenja prvotno količino sladkorja C s količino nadomestnega sladkorja.

45

Najprej je treba spomniti, da – kot je bilo ugotovljeno v točki 30 te sodbe – člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 določa le trenutek, od katerega je treba količino sladkorja C, ki je bila v skladu s predpisi nadomeščena s kvotnim sladkorjem, za izračun nadomestila stroškov skladiščenja šteti za sladkor, upravičen do navedenega nadomestila. Pogoji skladnosti s predpisi postopka nadomestitve, ob izvozu, sladkorja C s kvotnim sladkorjem, ki ga proizvede drug proizvajalec, namreč izhajajo iz člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81.

46

Kar zadeva zadnjenavedeno določbo, je treba ugotoviti, da zahteva, v skladu s katero je treba prvotno količino sladkorja C in količino nadomestnega sladkorja fizično zamenjati, ni med pogoji, ki jih določa besedilo te določbe in na katere je opozorjeno v točki 32 te sodbe. Navedena določba torej ne nalaga take fizične zamenjave.

47

To ugotovitev potrjuje dejstvo, da je beli sladkor – kot sta navedla družba Pfeifer & Langen in BLE v njunih pisnih stališčih – homogen proizvod, tako da ni fizičnih razlik, ki bi jih bilo mogoče opaziti med prvotnim sladkorjem C in nadomestnim sladkorjem.

48

Poleg tega je iz pete uvodne izjave Uredbe št. 2670/81 razvidno, da je cilj mehanizma nadomestitve sladkorja C ob izvozu omogočiti proizvajalcu, da izpolni obveznost izvoza sladkorja C, pri čemer izvozi sladkor, ki ga ni proizvedel. Zahteva po fizični zamenjavi sladkorja, ki je predmet nadomestitve, bi bila v nasprotju s tem ciljem.

49

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(3) Uredbe št. 1998/78 in člen 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2670/81 razlagati tako, da kot pogoj za skladnost s predpisi postopka nadomestitve sladkorja ob izvozu ne zahtevata, da proizvajalec fizično zamenja prvotno količino sladkorja C s količino nadomestnega sladkorja.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: