—

za Holterman Ferho Exploitatie BV, Ferho Bewehrungsstahl GmbH, Ferho Vechta GmbH in Ferho Frankfurt GmbH P. A. Fruytier, odvetnik,

—

za F. L. F. Spiesa von Büllesheima E. Jacobson in B. Verkerk, odvetnika,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,

—

za Evropsko komisijo A.‑M. Rouchaud‑Joët, M. Wilderspin in G. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5, točki 1 in 3, in poglavja II, oddelek 5 (členi od 18 do 21), ter člena 60(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Holterman Ferho Exploitatie BV (v nadaljevanju: Holterman Ferho Exploitatie), Ferho Bewehrungsstahl GmbH (v nadaljevanju: Ferho Bewehrungsstahl), Ferho Vechta GmbH (v nadaljevanju: Ferho Vechta) in Ferho Frankfurt GmbH (v nadaljevanju: Ferho Frankfurt) (v nadaljevanju: skupaj: štiri družbe) na eni strani in F. L. F. Spiesom von Büllesheimom na drugi zaradi njegove odgovornosti kot poslovodja navedenih družb in predloga, naj se mu naloži plačilo odškodnine.

3

Člen 5 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972 L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), določa:

„Toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožen v drugi državi pogodbenici:

4

V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„Šibkejša stranka mora biti v zvezi z zavarovanjem, potrošniškimi pogodbami in zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.“

5

Člen 5 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

6

Člen 18, ki spada pod oddelek 5 z naslovom „Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi“ Poglavja II Uredbe št. 44/2001, v odstavku 1 določa:

„V zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5.“

7

Člen 20(1) iste uredbe določa:

„Delodajalec lahko sproži postopek samo pred sodišči države članice, kjer ima delavec stalno prebivališče.“

8

Člen 60(1) Uredbe št. 44/2001 določa:

„Za namene te uredbe ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb stalno prebivališče v kraju, kjer ima:

9

Civilni zakonik (Burgerlijk Wetboek, v nadaljevanju: BW) vsebuje knjigo 2 z naslovom „Pravne osebe“, ki v členu 2:9 določa:

„1.   Vsak poslovodja mora v razmerju do pravne osebe pravilno opravljati svoje naloge. Sem spadajo vse naloge poslovodenja, ki niso bile zaupane enemu ali več drugim poslovodjem z zakonom ali statutom ali na njuni podlagi.

2.   Vsak poslovodja je odgovoren za splošni potek poslov. Odgovoren je za vse posledice slabega upravljanja, razen če zoper njega – zlasti ob upoštevanju nalog, ki so dodeljene drugim – ni mogoče podati resnejših očitkov in če ni bila dokazana malomarnost pri sprejemanju ukrepov, namenjenih preprečevanju posledic slabega upravljanja.“

10

Knjiga 6 BW, ki se nanaša na „[s]plošno ureditev obligacijskega prava“, vključuje naslov 3 „Delikt in kvazidelikt“, ki v členu 6:162 določa:

„1.   Kdor v razmerju do drugega ravna nezakonito in mu je to nezakonito ravnanje mogoče pripisati, mora povrniti škodo, ki jo je drugi utrpel.

2.   Za nezakonita štejejo, razen če obstaja upravičen razlog, kršitev pravice in ravnanje oziroma opustitev v nasprotju z zakonsko obveznostjo ali nezapisanim pravilom, ki določa, kaj je dovoljeno v okviru delovanja družbe.

3.   Nezakonito ravnanje je mogoče pripisati kršitelju, če je do njega prišlo zaradi krivde kršitelja ali okoliščin, za katere mora odgovarjati na podlagi zakona ali pravil, ki veljajo v družbi.“

11

V knjigi 7 BW z naslovom „Posebne pogodbe“ naslov 10, ki se nanaša na „[p]ogodbo o zaposlitvi“, v členu 7:661 določa:

„1.   Delavec, ki pri izpolnjevanju svoje pogodbe povzroči škodo delodajalcu ali tretji osebi, ki ji mora delodajalec povrniti škodo, v razmerju do delodajalca v zvezi s tem ni odgovoren, razen če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Na podlagi okoliščin zadeve je zlasti ob upoštevanju narave pogodbe mogoče ugotoviti drugače kot v prejšnjem stavku.

2.   Odstopanje od odstavka 1 in člena 170(3) knjige 6 v škodo delavca je mogoče le na podlagi pisnega sporazuma in če je delavec glede tega zavarovan.“

12

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je družba Holterman Ferho Exploitatie holding s sedežem na Nizozemskem. Ima tri hčerinske družbe nemškega prava, in sicer Ferho Bewehrungsstahl, Ferho Vechta in Ferho Frankfurt, vse s sedežem v Nemčiji.

13

Skupščina družbenikov družbe Holterman Ferho Exploitatie je s sklepom z dne 25. aprila 2001 F. L. F. Spiesa von Büllesheima, nemškega državljana s stalnim prebivališčem v Nemčiji, ki je bil tudi poslovodja in prokurist treh nemških hčerinskih družb, imenovala za direktorja te družbe.

14

Holterman Ferho Exploitatie in F. L. F. Spies von Büllesheim sta 7. maja 2001 podpisala pogodbo, sestavljeno v nemščini, s katero sta potrdila imenovanje zadnjenavedenega za direktorja („Geschäftsführer“) ter opisala njegove pravice in obveznosti v zvezi s tem (v nadaljevanju: pogodba z dne 7. maja 2001).

15

F. L. F. Spies von Büllesheim je 20. julija 2001 postal poslovodja družbe Holterman Ferho Exploitatie.

16

Kot je razvidno iz dokazov, ki so jih stranke predložile na obravnavi, je imel F. L. F. Spies von Büllesheim tudi delnice družbe Holterman Ferho Exploitatie, vendar je imel večinski delež v tej družbi g. Holterman.

17

31. decembra 2005 je prenehala pogodba med F. L. F. Spiesom von Büllesheimom in družbo Ferho Frankfurt, 31. decembra 2006 pa so prenehale še pogodbe med njim in družbami Holterman Ferho Exploitatie, Ferho Bewehrungsstahl in Ferho Vechta.

18

Štiri družbe so zaradi domnevnih težjih kršitev F. L. F. Spiesa von Büllesheima pri izvajanju njegovih nalog proti njemu vložile ugotovitveno in odškodninsko tožbo pri Rechtbank Almelo (Nizozemska).

19

Navedene družbe primarno navajajo, da je F. L. F. Spies von Büllesheim nepravilno opravljal svoje naloge poslovodje in da jim zato odgovarja na podlagi člena 2:9 BW. Na podlagi člena 7:661 BW so se sklicevale tudi na naklep ali hudo malomarnost pri izvajanju njegove pogodbe o zaposlitvi. Štiri družbe podredno trdijo, da nepravilnosti, ki jih je F. L. F. Spies von Büllesheim storil pri opravljanju svojih nalog, pomenijo nezakonito ravnanje v smislu člena 6:162 BW.

20

F. L. F. Spies von Büllesheim meni, da nizozemska sodišča niso pristojna za odločanje o sporu.

21

Rechtbank Almelo je presodilo, da ni pristojno ne na podlagi člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne na podlagi točke 3 istega člena.

22

Gerechtshof te Arnhem je potrdilo sodbo Rechtbank Almelo.

23

Kar zadeva predlog družbe Holterman Ferho Exploitatie, ki temelji na neustreznem poslovodenju te družbe s strani F. L. F. Spiesa von Büllesheima, je Gerechtshof te Arnhem presodilo, da Uredba št. 44/2001 ne določa sodišč posebne pristojnosti, tako da se načeloma uporablja pravilo iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001. Zato je F. L. F. Spiesa von Büllesheim mogoče tožiti le pred nemškim sodiščem.

24

Kar zadeva predlog družbe Holterman Ferho Exploitatie, ki temelji na odgovornosti F. L. F. Spiesa von Büllesheima zaradi neizpolnjevanja pogodbe z dne 7. maja 2001, Gerechtshof te Arnhem meni, da je treba to pogodbo šteti za „individualno pogodbo o zaposlitvi“ v smislu člena 18(1) Uredbe št. 44/2001. V skladu s členom 20(1) te uredbe je tožbo delodajalca torej mogoče vložiti le pred sodišči države članice, na ozemlju katere ima delavec stalno prebivališče. Ker ima F. L. F. Spies von Büllesheim stalno prebivališče v Nemčiji, se nizozemskemu sodišču ne priznava nobena pristojnost za odločanje o tožbah v zvezi s tem predlogom.

25

Po mnenju Gerechtshof te Arnhem to razlogovanje velja tudi v delu, v katerem se tožba družbe Holterman Ferho Exploitatie nanaša na zadeve v zvezi z delikti in kvazidelikti. Za tožbo, ki temelji na deliktu ali kvazideliktu in je povezana s predlogom, ki temelji na „individualni pogodbi o zaposlitvi“ v smislu člena 18 Uredbe št. 44/2001, ne more biti pristojno nizozemsko sodišče, saj naj bi oddelek 5 poglavja II te uredbe vseboval posebno pravilo o pristojnosti, ki odstopa od pravil iz člena 5, točki 1 in 3, navedene uredbe.

26

Štiri družbe so zoper sodbo Gerechtshof te Arnhem pred predložitvenim sodiščem vložile kasacijsko pritožbo.

27

V kasacijski pritožbi očitajo Gerechtshof te Arnhem, da je napačno uporabilo pravo in da ni dovolj obrazložilo svoje sodbe. Ti očitki se nanašajo na razlago in uporabo upoštevnih pravil o pristojnosti, ki jih določa Uredba št. 44/2001, in sicer člena 5, točki 1(a) in 3, v povezavi s členoma 18(1) in 20(1) te uredbe. Štiri družbe Gerechtshof te Arnhem očitajo zlasti, da je štelo, da nizozemsko sodišče ni pristojno, kar zadeva njihove predloge, ki temeljijo na neizpolnjevanju obveznosti F. L. F. Spiesa von Büllesheima v okviru njegovih nalog kot direktor družbe Holterman Ferho Exploitatie.

28

Hoge Raad der Nederlanden navaja, da nizozemsko pravo razlikuje med odgovornostjo osebe v vlogi poslovodje družbe za kršenje njene obveznosti pravilnega opravljanja nalog, ki jih ima po pravu družb, na podlagi člena 2:9 BW ali za „nezakonito ravnanje“ v smislu člena 6:162 BW na eni strani in odgovornostjo, ki jo ima ta oseba kot „zaposlena oseba“ v tej družbi, neodvisno od svoje vloge poslovodje, za „naklep ali hudo malomarnost pri izvajanju pogodbe o zaposlitvi“ v smislu člena 7:661 BW, na drugi.

29

Za odgovor na vprašanje, ali so nizozemska sodišča pristojna za odločanje v zadevi, je po mnenju Hoge Raad der Nederlanden potreben preizkus zveze med pravili o pristojnosti iz poglavja II, oddelek 5 (členi od 18 do 21), Uredbe št. 44/2001 na eni strani in pravili iz člena 5, točki 1(a) in 3, te uredbe na drugi. Natančneje, vprašanje, ki se postavlja, je, ali navedeni oddelek 5 nasprotuje temu, da se določbe navedenega člena 5, točki 1(a) in 3, uporabijo v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem družba uveljavlja odgovornost tožene stranke, ne le v njeni vlogi poslovodje, zaradi nepravilnega opravljanja njenih nalog ali zaradi nezakonitega ravnanja, temveč tudi neodvisno od te vloge zaradi naklepa ali hude malomarnosti pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s to družbo.

30

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31

Najprej je treba navesti, da predložitveno sodišče v delu, v katerem v skladu z določbami nacionalnega prava odloča o tožbi o ugotovitvi odgovornosti osebe tako v njeni vlogi direktorja kot poslovodje družbe in na podlagi delikta, Sodišče sprašuje o razlagi določb Uredbe št. 44/2001 v zvezi s sodno pristojnostjo v zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi v smislu poglavja II, oddelek 5, Uredbe št. 44/2001 (členi od 18 do 21), v zvezi s „pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe in „v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, navedene uredbe.

32

V zvezi s tem zgolj okoliščina, da tožeča stranka v tožbi navaja več podlag za odgovornost, ne zadostuje za ugotovitev, da ta tožba lahko spada pod vsako od navedenih določb. Tako je namreč, le če se očitano ravnanje lahko šteje za neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz teh določb, kar mora preveriti predložitveno sodišče (glej po analogiji sodbo Brogsitter, C‑548/12, EU:C:2014:148, točka 24).

33

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbe poglavja II, oddelek 5 (členi od 18 do 21), Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem družba proti osebi, ki je opravljala naloge direktorja in poslovodje te družbe, vloži tožbo za ugotovitev kršitev, ki jih je ta oseba storila pri opravljanju teh nalog, in za povračilo škode, preprečujejo uporabo člena 5, točki 1 in 3, te uredbe.

34

Takoj je treba navesti, da se vprašanje uporabe posebnih pravil o določanju pristojnosti, določenih v navedenem oddelku Uredbe št. 44/2001, v konkretnem primeru postavlja, le če je mogoče šteti, da je F. L. F. Spies von Büllesheim z „individualno pogodbo o zaposlitvi“ v smislu člena 18(1) te uredbe zavezan družbi, katere direktor in poslovodja je bil, in se tako lahko šteje za „delavca“ v smislu odstavka 2 istega člena.

35

Na eni strani je treba ugotoviti, da Uredba št. 44/2001 ne opredeljuje ne pojma „individualna pogodba o zaposlitvi“ ne pojma „delavec“.

36

Na drugi strani vprašanja opredelitve razmerja med F. L. F. Spiesom von Büllesheimom in navedeno družbo ni mogoče rešiti na podlagi nacionalnega prava (glej po analogiji sodbo Kiiski, C‑116/06, EU:C:2007:536, točka 26).

37

Za zagotovitev polne učinkovitosti Uredbe št. 44/2001 in zlasti njenega člena 18 je namreč treba pravne pojme, ki jih vsebuje, razlagati na avtonomen način, ki je skupen vsem državam članicam (sodba Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 42).

38

Glede na to, da je Uredba št. 44/2001 nadomestila Bruseljsko konvencijo, razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe navedene uredbe, kadar je mogoče določbe teh instrumentov Skupnosti šteti za enakovredne (sodba Zuid-Chemie, C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 18).

39

Kar zadeva člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije, to je določbe, na podlagi katere so bili sprejeti členi od 18 do 21 Uredbe št. 44/2001, je Sodišče že presodilo, da za pogodbe o zaposlitvi veljajo nekatere posebnosti, saj ustvarjajo trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca, in se nanašajo na kraj opravljanja dejavnosti, ki določa uporabo kogentnih pravnih določb in kolektivnih pogodb (sodba Shenavai, 266/85, EU:C:1987:11, točka 16).

40

Ta razlaga je podprta s točko 41 poročila P. Jenarda in G. Möllerja o Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisani 16. septembra 1988 v Luganu (UL 1990, C 189, str. 57), v skladu s katero je v zvezi s samostojnim pojmom „pogodba o zaposlitvi“ mogoče šteti, da predpostavlja razmerje odvisnosti delavca v razmerju do delodajalca.

41

Poleg tega je Sodišče v zvezi s pojmom „delavec“ pri razlagi člena 45 PDEU in več zakonodajnih aktov Unije, kot je Direktiva Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 110), presodilo, da je bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da ena oseba nekaj časa za drugo osebo in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere kot protidajatev prejema plačilo (glej v okviru prostega gibanja delavcev sodbo Lawrie-Blum, 66/85, EU:C:1986:284, točki 16 in 17, in v okviru Direktive 92/85 sodbo Danosa, C‑232/09, EU:C:2010:674, točka 39).

42

Te elemente je treba upoštevati tudi glede pojma „delavec“ v smislu člena 18 Uredbe št. 44/2001.

43

V zvezi s ciljem poglavja II, oddelek 5, Uredbe št. 44/2001 zadostuje spomniti, da se ta – kot izhaja iz njene uvodne izjave 13 – nanaša na to, da se najšibkejši stranki pogodbe, vključno s pogodbo o zaposlitvi, zagotovi okrepljeno varstvo, ki odstopa od splošnih pravil o pristojnosti.

44

V zvezi s tem je treba spomniti, da ta pravila iz navedenega oddelka 5 niso le posebna, temveč tudi izčrpna (sodba Glaxosmithkline in Laboratoires Glaxosmithkline, C‑462/06, EU:C:2008:299, točka 18).

45

Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju zgornjih ugotovitev preveriti, ali je v konkretnem primeru F. L. F. Spies von Büllesheim v vlogi direktorja in poslovodje družbe Holterman Ferho Exploitatie nekaj časa in po navodilih te družbe zanjo opravljal storitve, za katere je kot protidajatev prejemal plačilo, in bil z njo trajno povezan in tako vključen v določeno organizacijo poslovanja te družbe, pri tem pa se mora opreti na merila, navedena v točkah 39 in 41 te sodbe.

46

Kar podrobneje zadeva razmerje podrejenosti, je treba njegov obstoj presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za obstoječa razmerja med strankami (sodba Balkaya, C‑229/14, EU:C:2015:455, točka 37).

47

Predložitveno sodišče mora preveriti, v kakšni meri je F. L. F. Spies von Büllesheim v vlogi delničarja družbe Holterman Ferho Exploitatie lahko vplival na voljo upravnega organa te družbe, katere poslovodja je bil. V tem primeru bo treba ugotoviti, kdo je bil odgovoren za to, da mu daje navodila in nadzoruje, kako se ta izvajajo. Če se bo izkazalo, da ta sposobnost vplivanja F. L. F. Spiesa von Büllesheima na navedeni organ ni zanemarljiva, bo treba ugotoviti, da ni bilo razmerja podrejenosti v smislu sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom delavca.

48

Če bo predložitveno sodišče pri preizkusu vseh zgoraj navedenih elementov ugotovilo, da je bil F. L. F. Spies von Büllesheim v vlogi direktorja in poslovodje z družbo Holterman Ferho Exploitatie povezan prek „individualne pogodbe o zaposlitvi“ v smislu člena 18(1) Uredbe št. 44/2001, bo moralo uporabiti pravila o pristojnosti, določena v poglavju II, oddelek 5, Uredbe št. 44/2001.

49

Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba določbe poglavja II, oddelek 5 (členi od 18 do 21), Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem družba proti osebi, ki je opravljala naloge direktorja in poslovodje te družbe, vloži tožbo za ugotovitev kršitev, ki jih je ta oseba storila pri opravljanju svojih nalog, in za povračilo škode, preprečujejo uporabo člena 5, točki 1 in 3, te uredbe, če je navedena oseba v vlogi direktorja in poslovodje nekaj časa in po navodilih te družbe zanjo opravljala storitve, za katere je kot protidajatev prejemala plačilo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

50

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba, ki jo je družba vložila proti svojemu nekdanjemu poslovodji zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je imel na podlagi prava družb, spada pod pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“. Predložitveno sodišče v primeru pritrdilnega odgovora sprašuje, ali kraj izpolnitve zadevne obveznosti ustreza kraju, na katerega se nanaša člen 60(1)(b) in (c) te uredbe.

51

To vprašanje je za rešitev postopka v glavni stvari upoštevno v primeru, da predložitveno sodišče po preizkusu elementov, podanih v odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ugotovi, da F. L. F. Spies von Büllesheim ni opravljal svojih nalog kot delavec družbe Holterman Ferho Exploitatie.

52

Za odgovor na prvi del drugega vprašanja je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 predpostavlja, da je ena stranka v razmerju do druge svobodno prevzela neko zavezo (glej sodbo Česká spořitelna, C‑419/11, EU:C:2013:165, točka 46).

53

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 46 sklepnih predlogov, sta F. L. F. Spies von Büllesheim in družba Holterman Ferho Exploitatie svobodno prevzela medsebojne zaveze in sicer tako, da se je F. L. F. Spies von Büllesheim zavezal, da bo vodil in upravljal to družbo, ta pa se je zavezala, da mu bo za to plačala, tako da je mogoče šteti, da je njuno razmerje pogodbeno, zaradi česar tožba družbe proti njenemu nekdanjemu poslovodji zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti pravilnega izpolnjevanja nalog, ki jih je imel na podlagi prava družb, spada pod pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.

54

V zvezi s tem je namreč jasno, da dejavnost poslovodje ustvarja tesno zvezo enake vrste, kot je razmerje med strankami pogodbe, in je zato upravičeno sklepati, da tožba družbe proti njenemu nekdanjemu poslovodji zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti pravilnega izpolnjevanja nalog, ki jih je imel na podlagi prava družb, spada pod pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 (glej po analogiji sodbo Peters Bauunternehmung, 34/82, EU:C:1983:87, točka 13).

55

Kar zadeva vprašanje „kraja“ izpolnitve zadevne obveznosti v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, je treba razlikovati med tem, ali se za navedeno tožbo uporablja člen 5, točka 1(a), ali člen 5, točka 1(b), druga alinea, te uredbe.

56

V zvezi s tem je treba spomniti, da se ob upoštevanju hierarhije, ki jo med točko (a) in točko (b) določa točka (c) te določbe, pravilo o pristojnosti iz člena 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 uporablja le alternativno in če se ne uporabita pravili o pristojnosti iz njenega člena 5, točka 1(b) (sodba Corman-Collins, C‑9/12, EU:C:2013:860, točka 42).

57

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se pogodba, katere značilna obveznost je opravljanje storitev, šteje za „opravljanje storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, iste uredbe (sodba Car Trim, C‑381/08, EU:C:2010:90, točka 32). Pojem „storitve“ pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, opravlja določeno dejavnost za plačilo (sodba Falco Privatstiftung in Rabitsch, C‑533/07, EU:C:2009:257, točka 29).

58

Ker značilna obveznost pravnega razmerja med poslovodjo in vodeno družbo vključuje dejavnost, ki se opravlja za plačilo, je treba v okviru prava družb to dejavnost šteti za „opravljanje storitev“ v smislu člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

59

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba določiti kraj izpolnitve zadevne obveznosti.

60

Ob upoštevanju besedila člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim je odločilen kraj v državi članici, kjer so bile ali bi morale biti „v skladu s pogodbo“ opravljene storitve, se kraj, kjer je bil opravljen glavni del storitev, kolikor je to mogoče, opredeli na podlagi določil pogodbe (sodba Wood Floor Solutions Andreas Domberger, C‑19/09, EU:C:2010:137, točka 38).

61

V postopku v glavni stvari ni sporno, da pogodba z dne 7. maja 2001 ni vsebovala nobenega določila, ki bi določalo, da mora F. L. F. Spies von Büllesheim svoje dejavnosti nujno opravljati v določenem kraju.

62

Vendar mora predložitveno sodišče v statutu družbe Holterman Ferho Exploitatie in vseh drugih dokumentih, v katerih so opredeljene obveznosti poslovodje do te družbe, preveriti, ali je iz njih mogoče sklepati na kraj pretežnega opravljanja storitev F. L. F. Spiesa von Büllesheima.

63

Če niti določbe statuta družbe Holterman Ferho Exploitatie niti drugi dokumenti, v katerih so opredeljene obveznosti poslovodje do družbe, ne omogočajo določitve kraja, kjer je F. L. F. Spies von Büllesheim pretežno opravljal storitve, je treba upoštevati to, da so bile storitve opravljene na račun te družbe.

64

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 57 sklepnih predlogov, mora predložitveno sodišče ob neobstoju vsakršne drugačne določbe v statutu družbe in drugih dokumentih opredeliti kraj, kjer je F. L. F. Spies von Büllesheim dejansko in pretežno opravljal svoje dejavnosti v skladu s pogodbo, če opravljanje storitev v tem kraju ni v nasprotju z voljo strank, kot izhaja iz njunega dogovora. V ta namen je mogoče upoštevati zlasti čas, ki ga je preživel v teh krajih, in pomembnost dela, ki ga je tam opravljal, nacionalno sodišče pa mora ugotoviti, ali je pristojno, glede na dokaze, ki so mu predloženi.

65

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba, ki jo je družba vložila proti svojemu nekdanjemu poslovodji zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je imel na podlagi prava družb, spada pod pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“. Predložitveno sodišče mora ob neobstoju vsakršne drugačne določbe v statutu družbe in drugih dokumentih opredeliti kraj, kjer je poslovodja dejansko in pretežno opravljal svoje dejavnosti v skladu s pogodbo, če opravljanje storitev v zadevnem kraju ni v nasprotju z voljo strank, kot izhaja iz njunega dogovora.

66

Hoge Raad der Nederlanden s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se, če nacionalno pravo, ki se uporablja, omogoča sočasno vložitev tožbe tako na podlagi pogodbenega razmerja kot na podlagi deliktov ali kvazideliktov, uporablja za primer, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem družba vloži tožbo zoper osebo tako v njeni vlogi poslovodje te družbe kot tudi zaradi nezakonitega ravnanja. V primeru pritrdilnega odgovora želi predložitveno sodišče izvedeti, ali kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer ta grozi, ustreza kraju iz člena 60(1)(b) in (c) te uredbe.

67

Tako kot v okviru drugega vprašanja je tretje vprašanje za rešitev postopka v glavni stvari upoštevno v primeru, da predložitveno sodišče po preizkusu elementov, podanih v odgovor na prvo postavljeno vprašanje, ugotovi, da F. L. F. Spies von Büllesheim ni opravljal svojih nalog kot delavec družbe Holterman Ferho Exploitatie.

68

V skladu z ustaljeno sodno prakso se člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 nanaša na vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost tožene stranke in se ne navezuje na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe (glej zlasti sodbo Brogsitter, C‑548/12, EU:C:2014:148, točka 20 in navedena sodna praksa).

69

Kot izhaja iz odgovora na drugo vprašanje, je treba pravno razmerje med družbo in njenim poslovodjo opredeliti za „zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.

70

Zato v primeru, da nacionalno pravo omogoča, da družba zahtevek proti svojemu nekdanjemu poslovodji opre na domnevno nezakonito ravnanje, tak zahtevek lahko spada pod „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu pravila o pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, le če se ne navezuje na pogodbeno pravno razmerje med družbo in poslovodjo.

71

Če je očitano ravnanje mogoče šteti za neizpolnitev pogodbenih obveznosti poslovodje, kar mora predložitveno sodišče preveriti, je treba ugotoviti, da je sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem ravnanju, sodišče iz člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. V nasprotnem primeru se uporablja pravilo o pristojnosti iz člena 5, točka 3, te uredbe (glej po analogiji sodbo Brogsitter, C‑548/12, EU:C:2014:148, točke od 24 do 27).

72

V zvezi s tem je treba navesti, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati samostojno in ozko (sodba CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335; točka 37 in navedena sodna praksa). Glede kraja, „kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“, iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 je treba spomniti, da se ta izraz nanaša tako na kraj, kjer je škoda nastala, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja (sodba Coty Germany, C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 46).

73

V skladu z ustaljeno sodno prakso pravilo o pristojnosti, določeno v členu 5, točka 3, navedene uredbe temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, kar upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela učinkovitega vodenja postopka (sodba CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335; točka 39 in navedena sodna praksa).

74

V zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti je namreč sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, običajno najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov (sodba CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 40).

75

Ugotovitev ene od naveznih okoliščin, ki jih priznava sodna praksa, navedena v točki 72 te sodbe, mora torej omogočiti določitev pristojnosti sodišča, ki je objektivno najprimernejše za presojo, ali so pogoji za odgovornost tožene osebe izpolnjeni, tako da je lahko zadeva veljavno predložena samo sodišču, na območju katerega je upoštevna navezna okoliščina (sodba CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335; točka 41 in navedena sodna praksa).

76

Kar zadeva kraj vzročnega dogodka, je treba – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 65 sklepnih predlogov – upoštevati, da je ta kraj lahko tam, kjer je F. L. F. Spies von Büllesheim opravljal svoje naloge kot poslovodja družbe Holterman Ferho Exploitatie.

77

Glede kraja nastanka škode iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je to kraj, kjer se škoda, ki jo zatrjuje družba, dejansko pokaže (v tem smislu sodba CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335; točka 52).

78

Predložitveno sodišče mora v konkretnem primeru pri ugotavljanju, kje je zaradi nezakonitega ravnanja F. L. F. Spiesa von Büllesheima pri opravljanju njegovih nalog v vlogi poslovodje lahko nastala škoda, na podlagi elementov, ki so mu na voljo, upoštevati to, da pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, ni mogoče široko razlagati tako, da obsega vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je že povzročil škodo, ki je dejansko nastala na drugem kraju.

79

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, v katerih družba proti svojemu nekdanjemu poslovodji vloži tožbo zaradi domnevnega nezakonitega ravnanja, člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da ta tožba spada med zadeve v zvezi z delikti, če očitanega ravnanja ni mogoče šteti za neizpolnitev obveznosti, ki jih ima poslovodja na podlagi prava družb, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Predložitveno sodišče mora na podlagi dejanskih okoliščin zadeve ugotoviti navezno okoliščino, ki je najtesneje povezana s krajem vzročnega dogodka, zaradi katerega je nastala škoda, in s krajem, kjer je nastala škoda.

80

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: