Zadeva C‑4/14

Christophe Bohez

proti

Ingrid Wiertz

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein oikeus)

„Predhodno odločanje — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 44/2001 — Člena 1(2) in 49 — Sodna pristojnost in izvrševanje odločb v civilnih in gospodarskih zadevah — Izvzeta področja — Družinsko pravo — Uredba (ES) št. 2201/2003 — Člen 47(1) — Pristojnost, priznavanje ter izvrševanje odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo — Odločba o pravici do stikov, s katero je naložena denarna kazen — Izvršitev denarne kazni“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 9. septembra 2015

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Področje uporabe – Izvzeta področja – Osebna stanja ter pravna in poslovna sposobnost fizičnih oseb – Odločba o naložitvi denarne kazni v sporu zaradi zagotovitve spoštovanja pravice do stikov – Izvzetje s področja uporabe – Odločba, ki spada na področje uporabe Uredbe št. 2201/2003

   (Uredbi Sveta št. 44/2001, člen 1(2)(a), in št. 2201/2003)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Priznavanje in izvrševanje – Odločba o naložitvi denarne kazni v sporu zaradi zagotovitve spoštovanja pravice do stikov – Izterjava denarne kazni, ki je del istega sistema izvršitve kot odločba o pravici do stikov

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, členi 28(1), 41(1), in 47(1))

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Priznavanje in izvrševanje – Odločba o naložitvi denarne kazni v sporu zaradi zagotovitve spoštovanja pravice do stikov – Izvršitev – Zahteva – Znesek, ki ga dokončno določijo sodišča države članice izvora

   (Uredba Sveta št. 2201/2003)

1.  Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se ta uredba ne nanaša na izvršitev, ki se opravi v eni državi članici, denarne kazni, naložene z odločbo, ki je bila sprejeta v drugi državi članici, v zvezi s pravico do varstva in vzgoje ter pravico do stikov, da bi se zagotovilo, da bo upravičenec do varstva in vzgoje spoštoval to pravico do stikov.

   Ta denarna kazen namreč pomeni le stransko obveznost v odnosu do obveznosti upravičenca do varstva in vzgoje, da sodeluje pri izvajanju pravice do stikov, ki je bila priznana z isto odločbo.

   Člen 1(2)(a) Uredbe št. 44/2001 pa s področja uporabe te uredbe izrecno izvzema osebna stanja fizičnih oseb, to je pojem, ki vključuje izvrševanje starševske odgovornosti glede otroka.

   Zato je navedena denarna kazen, katere izvršitev se zahteva, stranski ukrep, namenjen zagotovitvi varovanja pravice, ki ne spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, ampak na področje uporabe Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000.

   (Glej točke od 35 do 37, 39 in 40 ter točko 1 izreka.)

2.  Izterjava denarne kazni, ki jo je sodišče države članice izvora, ki je vsebinsko odločalo o pravici do stikov, naložilo z namenom zagotovitve učinkovitosti te pravice, je del istega sistema izvršitve kot pravica do stikov, ki jo navedena denarna kazen zagotavlja, zato je treba denarno kazen razglasiti za izvršljivo v skladu z določbami Uredbe Sveta št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000.

   Take denarne kazni namreč ni mogoče upoštevati ločeno kot samostojno obveznost, ampak jo je treba šteti za neločljivo povezano s pravico do stikov, katere varstvo zagotavlja. Zato se mora za izterjavo navedene denarne kazni uporabiti isti sistem izvršitve kot za pravico do stikov, ki se zagotavlja, in sicer pravila, določena v členih 28(1) in 41(1) Uredbe št. 2201/2003.

   Ločitev sistema izvršitve denarne kazni od sistema, ki se uporablja za pravico do stikov, da bi bil odvisen od postopka izvršitve, ki se v skladu s členom 47(1) Uredbe št. 2201/2003 določi z nacionalnim pravom države članice izvršitve, bi sodišču te države omogočila, da preveri obstoj neizvajanja pravice do stikov.

   Takšen nadzor, ki bi bil opravljen po pravilih države izvršiteljice in bi pomenil, da presojo okoliščin v obravnavani zadevi opravi sodišče te države, pa bi bil v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, da za odločbe, sprejete na tem področju, vzpostavi enoten in poenostavljen sistem izvršitve, ki prepoveduje vsakršno vmešavanje izvršilnega sodišča v vsebinsko odločanje in temelji na zaupanju v sodišče države izvora kot sodišče, ki je pristojno za sprejetje odločbe o pravici do stikov.

   (Glej točke od 49 do 53 in točko 2 izreka.)

3.  V okviru Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 so tuje odločbe, s katerimi je naložena denarna kazen, v zaprošeni državi članici izvršljive, le če so znesek te denarne kazni dokončno določila sodišča države članice izvora.

   Če se imetnik pravice do stikov, ki mu je podeljena v eni državi članici, sklicuje na nespoštovanje te pravice in v drugi državi članici zahteva izvršitev denarne kazni, katere dokončni znesek niso določila sodišča države članice izvora, bi bilo v nasprotju s sistemom, uvedenim z Uredbo št. 2201/2003, če bi se sodišču države izvršiteljice omogočilo posredovanje pri določitvi končne vsote, ki jo mora plačati oseba, ki ima pravico do varstva in vzgoje otrok in je zavezana izvrševati pravico do stikov. Ta določitev namreč pomeni nadzor nad kršitvami, ki jih zatrjuje imetnik pravice do stikov. Takšen nadzor, ki je ključnega pomena za otrokovo korist, ne pomeni le ugotovitve pogostosti nespoštovanja omogočanja stikov z otrokom, ampak tudi presojo razlogov za te kršitve. Vendar lahko samo sodišče države članice izvora kot sodišče, ki je pristojno za vsebinsko odločanje, opravi tovrstne presoje.

   Zato mora v takšnem primeru upravičenec do denarne kazni izrabiti pravna sredstva, ki so mu na voljo v državi članici izvora, da bi pridobil izvršilni naslov, v katerem je denarna kazen določena v dokončnem znesku.

   (Glej točke od 59 do 61 in točko 3 izreka.)