1

Predlog prvega generalnega pravobranilca za preveritev se nanaša na sodbo Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (T‑401/11 P, EU:T:2014:625). S to sodbo je Splošno sodišče razveljavilo sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09, EU:F:2011:55), s katero je bila zavrnjena tožba iz naslova nepogodbene odgovornosti Unije, ki jo je vložil Livio Missir Mamachi di Lusignano in s katero predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 3. februarja 2009, s katero je ta institucija zavrnila njegovo zahtevo za povrnitev škode, ki je nastala zaradi umora njegovega sina Alessandra, uradnika Evropske unije, in drugič, da se Komisiji naloži, naj njemu in upravičencem po njegovem sinu plača različne zneske za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, nastale zaradi tega umora.

2

Ta tožba temelji na neizpolnitvi obveznosti Komisije, da zagotovi zaščito svojih uradnikov, z njo pa se predlaga povrnitev nepremoženjske škode, ki je nastala uradniku in ki jo tožeča stranka zahteva v imenu otrok pokojnega uradnika kot upravičencev, ter premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala tožeči stranki in otrokom pokojnega uradnika kot članom njegove družine.

3

Glede odškodninskega zahtevka za škodo, ki je nastala tožeči stranki in otrokom pokojnega uradnika, je Splošno sodišče Evropske unije odločilo, da bi moralo Sodišče za uslužbence Evropske unije ugotoviti, da ni pristojno za odločanje o tem zahtevku, saj ta spada v pristojnost Splošnega sodišča Evropske unije. Zato bi ga moralo v skladu s členom 8(2) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije odstopiti Splošnemu sodišču.

4

Glede odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je pred smrtjo utrpel uradnik, je Splošno sodišče Evropske unije presodilo, da je bilo Sodišče za uslužbence Evropske unije zanj sicer pristojno, a ga je neupravičeno zavrglo kot nedopustnega glede na pravilo o „skladnosti“ med zahtevo in upravno pritožbo. Ker stanje postopka glede tega zahtevka ne dopušča odločitve, je Splošno sodišče Evropske unije ugotovilo, da bi bilo treba ta vidik tožbe vrniti Sodišču za uslužbence Evropske unije v ponovno odločanje. Vendar bi moralo zadnjenavedeno sodišče ugotoviti, da sta bili Splošnemu sodišču Evropske unije in njemu samemu predloženi zadevi z istim predmetom in da mora v skladu s členom 8(3), drugi pododstavek, Priloge I k Statutu Sodišča odkloniti pristojnost, da bi o teh zadevah lahko odločalo Splošno sodišče Evropske unije.

5

V teh okoliščinah je Splošno sodišče Evropske unije ob ugotovitvi, da je pristojno za odločanje o vseh zahtevkih, celotno zadevo odstopilo sebi kot prvostopenjskemu sodišču.

6

Iz člena 256(2) PDEU je razvidno, da lahko Sodišče izjemoma preverja odločitve Splošnega sodišča Evropske unije o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije, pod pogoji in v mejah, določenih v Statutu Sodišča, če obstaja resno tveganje, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava Unije.

7

Predlog prvega generalnega pravobranilca z dne 9. avgusta 2014 za preveritev se opira na člen 62 Statuta Sodišča, v skladu s katerim lahko prvi generalni pravobranilec, če meni, da obstaja resno tveganje za enotnost ali doslednost prava Unije, predlaga, da Sodišče preuči odločitev Splošnega sodišča Evropske unije.

8

V zvezi s tem je iz člena 193(4) Poslovnika Sodišča razvidno, da preveritveni senat, ki obravnava tak predlog za preveritev, odloči, ali je treba odločbo Splošnega sodišča Evropske unije preveriti in da se, če je preveritev potrebna, v odločbi o preveritvi odločbe Splošnega sodišča Evropske unije navedejo le vprašanja, ki bodo preverjena.

9

V tem primeru preveritveni senat ocenjuje, da je potrebna preveritev sodbe Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (EU:T:2014:625).

10

Vprašanje, ki bo predmet te preveritve, je navedeno v točki 2 izreka te odločbe.

Iz teh razlogov je Sodišče (preveritveni senat) odločilo: